521. člen ZKP

Ali je izvršitev kazni zapora zastarala, se ugotavlja po Kazenskem zakoniku, ki je veljal ob pravnomočnosti sodbe, v kateri je bila obdolženemu tujcu izrečena kazen zapora, ne pa po Kazenskem zakoniku, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja.

Zahteva za izročitev tujca je bila vložena na podlagi Evropske konvencije o izročitvi, ki sta jo podpisali tako Republika Slovenija kot Republika Črna Gora. Ker pa slednja MEKIDP4 ni ratificirala, velja 10. člen Konvencije, ki določa, da se izročitev ne odobri, če je zahtevana oseba po zakonu pogodbenice prosilke ali zaprošne pogodbenice postala izvzeta iz pregona ali kaznovanja zaradi zastaranja. Prvi odstavek 9. člena MEKIDP4 namreč določa, da predmetni protokol začne veljati za vsako državo podpisnico, ko ga ratificira, sprejme ali odobri, česar pa Republika Črna gora ni storila. Glede na čas storitve kaznivega dejanja je sodišče prve stopnje upoštevajoč določbo 3. člena takrat veljavnega KZ RS pravilno ugotovilo, da je za obsojenca milejši Kazenski zakonik (KZ-1), ki je začel veljati 1. 11. 2008 in ki je v 92. členu določal, da se izrečena kazen ne sme več izvršiti, ko je preteklo 15 let od obsodbe na zapor nad 10 let. Nespremenjena je ostala tudi določba, ki opredeljuje začetek teka zastaranja izvršitve kazni, po drugem odstavku 94. člena KZ-1 pa zastaranje ne teče v času, ko se po zakonu kazen ne sme izvršiti. Sodišče druge stopnje pritrjuje pravilnim ugotovitvam sod

Po končanem poizvedbenem postopku za izročitev tujca odreditveni državi mora preiskovalni sodnik s svojim stališčem, pa čeprav je za tujca ugodno, seznaniti tujca in njegovega zagovornika, da se zadosti pravici do izjave po členu 22 Ustave RS.

Tujec je bil v Bosni in Hercegovini obsojen na kazen eno leto zapora. Kaznivo dejanje je bilo dokončano aprila 2010, torej v času, ko je v Sloveniji veljal KZ-1A, ki je v 5. točki 92. člena določal, da se izrečena kazen ne sme več izvršiti, ko je poteklo tri leta od obsodbe na zapor do enega leta ali na denarno kazen. Sodba je postala pravnomočna 13. 8. 2015, torej je triletni rok potekel 13. 8. 2018. KZ-1A namreč še ni dovoljeval prekinitve zastaranja iz razloga, ker se obsojenec na poziv za prestajanje kazni ne odzove ali ker nastopa kazni ni mogoče zagotoviti, ker je na begu, se skriva ali kako drugače izmika izvršitvi kazni. Skladno s 3. točko 12. člena Pogodbe med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino o izročitvi se izročitev tujca ne dovoli, če je izvršitev kazenske sankcije zastarala po pravu ene od pogodbenic, v konkretnem primeru po pravu Republike Slovenije.

Odločba o priporu kot pogoj za izločitev iz 3. točke tretjega odstavka 523. člena ZKP.

Kot je utemeljeno ugotovilo sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora je Interpol Beograd zoper tujca razpisal tiralico na podlagi odločbe o priporu, ki je bila izdana s strani sodišča v Beogradu na podlagi sodbe pritožbenega sodišča v Beogradu, s katero je bila tujcu izrečena oziroma potrjena zaporna kazen v višini štirih let, zaradi kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 246. člena Kazenskega zakonika Republike Srbije. Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da so iz mednarodne tiralice oziroma sporočila Interpola z dne 22. 7. 2014 razvidni vsi potrebni podatki, to so obdolženčevi osebni podatki, opis kaznivega dejanja, številčna oznaka člena Kazenskega zakonika Republike Srbije (prvi odstavek 246. člena), obsojencu izrečena kazen za to kaznivo dejanje (štiri leta zapora), organ, ki je izdal odločbo, na podlagi katere je bila izdana mednarodna tiralica (sodišče v Beogradu), opravilna številka in datum odločbe, izjava, da bo izročitev zahtevana v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali dvostranskimi ali večstranskimi sporazumi, izjava, da se obvestilo Interpola obravnava kot uradno zaprosilo za začasni pripor,

Okrožna državna tožilka pravilno opozarja na primarno uporabo določb Evropske konvencije o izročitvi, kot tudi, da kriterija izkazanega utemeljenega suma iz 13. točke 1. odstavka 522. člena ZKP ni med določbami konvencije niti dodatnih protokolov. Zoper izročeno osebo je vložena obtožnica v smeri pod točko 1 izpodbijanega sklepa navedenih kaznivih dejanj, kar tudi glede na ustaljeno sodno prakso slovenskih sodišč pomeni, da je s tem izkazana tudi zadostna stopnja utemeljenosti suma in v tej smeri dodatno utemeljevanje ni bilo potrebno.

V postopku izročitve obdolženega tujca državi prosilki je podan primer iz 14. člena Evropske konvencije o izročitvi, ko se lahko proti izročeni osebi, tedaj obdolženemu tujcu, uvede postopek ali izvrši obsodba tudi za katerokoli drugo kaznivo dejanje, ki je bilo storjeno pred njeno izročitvijo in ne samo tisto, zaradi katerega je bila izročena pod pogojem, kot je predpisano v a) točki 1. odstavka 14. člena Evropske konvencije o izročitvi, če pogodbenica (tedaj zaprošena država Republika Slovenija), ki je izročeno osebo izročila, v to privoli.

Sodišče ne more odrediti varščine brez predloga obdolženca ali druge osebe. Tisti, ki ponudi varščino, mora tudi konkretno navesti, kakšno varščino je pripravljen dati, sodišče pa je ni dolžno sprejeti, če oceni, da njena višina ni ustrezna. Pri navedbi pravne podlage v uvodu, izreku in obrazložitvi pisnega odpravka sklepa ne gre za formalno napako, ki bi jo bilo mogoče popraviti s popravnim sklepom. Odreditev razpisa tiralice je procesno dejanje, ki povzroči pretrganje zastaranja kazenskega pregona.

Pogoj za odreditev pripora na podlagi 525. člena ZKP je obstoj odločbe države prosilke o priporu oziroma temu enakovreden drug akt, obstoj pripornega razloga begosumnosti in neogibna potrebnost pripora za zagotovitev tujčeve navzočnosti v postopku odločanja o njegovi izročitvi državi prosilki.

Zahteva za varstvo zakonitosti zoper sklep, s katerim je sodišče pravnomočno ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za izročitev obdolženega tujega državljana državi prosilki, ni dovoljena.

Ker je začasni ekstradicijski pripor odrejen na podlagi zaprosila za začasen odvzem prostosti, navedenega v 16. členu Evropske konvencije o izročitvi, ki je listina, ki je enakovredna odločbi o priporu oziroma zapornemu nalogu, sodišču ni treba vsebinsko presojati obstoja utemeljenega suma kot pogoja za odvzem prostosti.

Nujnost odreditve začasnega ekstradicijskega pripora je treba presojati z vidika nevarnosti, da bi tujec (obdolženec) pobegnil ali se skril, če zoper njega ne bi bil odrejen ekstradicijski pripor, pa tudi z vidika sorazmernosti.

V fazi začasne odreditve ekstradicijskega pripora zadošča, da je vsebina mednarodne tiralice za obsojencem določno opredeljena in ni treba, da je tiralica priložena v spisu. O morebitni odreditvi pripora zoper obsojenca po 524. členu ZKP in o tem, ali so podani pogoji za njegovo izročitev državi prosilki, pa bo sodišče lahko odločilo šele po prejemu dokazil, naštetih v 12. členu Konvencije o izročitvi.

Pripor je mogoče odrediti le na eni zakonski podlagi. Če je zoper obdolženca odrejen pripor v nedokončani kazenski zadevi, ne more biti hkrati odrejen začasni pripor v ekstradicijskem postopku.

Ureditev po 17. členu Evropske konvencije o izročitvi glede na ureditev po 2. odstavku 533. člena ZKP je treba presojati ob uporabi določila 8. člena Ustave, ki daje ratificirani in objavljeni mednarodni pogodbi višjo hierarhično moč od zakona. Poleg tega ZKP posebej določa, da se, če ni v mednarodni pogodbi določeno drugače, zahteva in opravlja izročitev obdolžencev in obsojencev po določbah tega zakona (1. odstavka 521. člena ZKP). Minister ima pri uporabi kriterijev iz 17. člena Evropske konvencije o izročitvi določeno polje proste presoje. Gre tudi za politično odločitev, v katero se sodišče ne spušča, razen če odločitev tožene stranke ne bi bila očitno napačna ali nerazumna glede na podatke v spisu. Tožnik je imel učinkovito pravno sredstvo zoper sodno ugotovitev pogojev za izročitev po ZKP in Ustavi s tem, ko je izkoristil možnost pritožbe zoper sklep Okrožnega sodišča v A. z dne 4. 4. 2006, ki je na prvi stopnji sojenja ugotovilo obstoj potrebnih pogojev po ZKP in Evropski konvenciji o izročitvi. Po ZKP in določilu 25. člena Ustave tožnik nima pravice do sodnega varstva tudi zoper drugostopenjsko sodno odločitev v postopku izročitve. To pa ne pomeni, da nima sodnega varst

V skladu s pravilom, predpisanim v 1. odstavku 521. člena ZKP, se glede trajanja začasnega pripora do vložitve prošnje za izročitev uporablja določba Evropske konvencije o izročitvi. Odločba v prošnji iz 1. odstavka 525. člena ZKP ni le tista odločba tujega organa, s katero je ta odredil pripor, pač pa je glede na vsebino 3. točke 3. odstavka 523. člena ZKP poleg nje to lahko tudi obtožnica ali sodba ali kakšen drug akt, ki je enak tej odločbi. Čeprav mednarodna tiralica ni bila prevedena v slovenski jezik, pač pa je v spisu le dopis policije, ki v prevodu povzema vsebino zaprosila, je to po stališču, ki ga je Vrhovno sodišče zavzelo v sodbi z dne 17.2.2000, opr. št. I Ips 32/2000, zadostna podlaga za odločanje o začasnem priporu.

Po določbi 525. člena ZKP sme preiskovalni sodnik na prošnjo tuje države, še predno je ta država vložila prošnjo za izročitev, odrediti pripor, če je podana nevarnost, da se bo tujec s pobegom ali skrivanjem skušal izogniti izročitvi. V tej fazi postopka izročitve preiskovalni sodnik zaprošene države ni dolžan posebej ugotavljati obstoja utemeljenosti suma, pač pa se glede na naravo postopka omeji zgolj na preizkus, ali je bil ta pogoj na predpisan način ugotovljen v postopku, ki teče v državi prosilki. Pač pa se pri odrejanju pripora po 524. členu ZKP na podlagi prošnje za izročitev smiselno uporabljajo določbe Zakona o kazenskem postopku o priporu, kolikor ne nasprotujejo naravi ekstradicijskega postopka ali so v poglavju o izročitvi obdolžencev in obsojencev drugače urejene.

Določbo 4. odstavka 16. člena Evropske konvencije o izročitvi je treba razlagati tako, da postavlja zgornjo, še dopustno mejo trajanja začasnega pripora (štirideset dni), medtem ko prepušča presoji pristojnega organa zaprošene države, ali bo pripor odpravil že s pretekom osemnajst dni ali pa bo, upoštevajoč oddaljenost države, ki zahteva izročitev, določil daljši rok.

Sporočilo Interpola, v katerem je navedena opravilna številka tiralice, sodišče, ki jo je izdalo in zaradi katerega kaznivega dejanja, ter kazen, predpisana za to kaznivo dejanje, z navedbo, da Interpol Ljubljana poseduje tudi fotokopijo fotografije in prstnih odtisov in da naj policija v primeru prijetja A.A. odvzame prostost ter ga privede k preiskovalnemu sodniku, da bo Republika Italija zanj zahtevala izročitev po redni diplomatski poti, je po vseh svojih značilnostih listina, ki je enakovredna odločbi o priporu oziroma zapornemu nalogu.