VDSS sodba Psp 621/2015

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik trpi sam stroške pritožbe.

1Prvostopenjsko sodišče je dovolilo spremembo tožbe z dne 24. 3. 2015 (I. točka izreka). Zavrnilo je primarni tožbeni zahtevek, da se odločba tožene stranke št. ... z dne 2. 7. 2014 dopolni v 2. točki tako, da je tožnik upravičen do denarne socialne pomoči tudi za obdobje od 1. 6. 2013 do vključno 31. 7. 2014 po zneskih določenih z zakonom (ZUTPG); v tretji točki tako, da je tožnik upravičen do pravice prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje tudi za čas od 1. 6. 2013 do vključno 31. 7. 2014 po zneskih določenih z zakonom; v peti točki tako, da je tožnik upravičen do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev tudi za čas od 1. 6. 2013 do vključno 31. 7. 2014 po zneskih določenih z zakonom; v četrti točki tako, da CSD A. prijavi v obvezno zdravstveno zavarovanje tožnika tudi za čas od 1. 6. 2013 do vključno 31. 7. 2014 v skladu z zakonom; v šesti točki tako, da se vsi zneski za nazaj uskladijo skladno z zakonom (II. točka izreka sodbe). Zavrnilo je prvi podredni tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba CSD št. ... z dne 21. 2. 2013 in se nadomesti z novo odločbo, s katero se ugotovi, da je tožnik upravičen do postavljenega zahtevka v svoji vlogi od 1. 3. 2013 do vključno 31. 7. 2014 (III. točka izreka sodbe) in drugi podredni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino v višini mesečnih zneskov denarne socialne pomoči za obdobje od 1. 6. 2013 do 31. 7. 2014 skupaj znesek v višini 4.768,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve te tožbe, tj. od 16. 7. 2014 dalje do plačila; za obdobje od 1. 6. 2013 do 31. 7. 2014 je tožena stranka dolžna tožniku plačati prispevek za obvezno zdravstveno zavarovanje v zneskih, določenih z zakonom in ga v to zavarovanje vključiti, dolžna mu je tudi kriti razliko do polne vrednosti zdravstvenih storitev za to obdobje (kot v primarnem zahtevku - skladno s točkam 2, 3, 4 in 5) (IV. točka izreka sodbe) in sklenilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka (V. točka izreka).

Ker je toženka prvič odločala o pravici tožnika do denarne socialne pomoči, je tožniku pravilno priznala denarno socialno pomoč za tri mesece. Na denarno socialno pomoč pa sta vezana tako pravica do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev, kakor pravica do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje. Nadalje je prvostopenjsko sodišče zavrnilo odškodninski zahtevek, saj ni ugotovilo protipravnega ravnanja toženke.

2Pritožuje se tožnik. Pritožba meni, da tožniku ni mogoče naprtiti nobene odgovornosti, da tekom reševanja njegove zadeve ni vlagal pri Centru za socialno delo nove vloge za denarno socialno pomoč, in da ni vložil tožbe zaradi molka organa. Tožnik je šibkejša in bolj neuka stranka od toženke in se nanj ne more prelagati odgovornost tožene stranke. Tožena stranka ni zapisala pravne podlage, da bi tožnik lahko sam ugotovil, kaj lahko stori in v kakšnih rokih lahko uveljavlja denarno socialno pomoč, saj nikjer ni naveden 36. člen Zakona o socialno varstvenih prejemkih. Tožnik tako ni mogel vedeti, da se denarna socialna pomoč ob prvi vlogi dodeli le za tri mesece. Ob razhajanju podatkov s stanjem v zemljiški knjigi, glede lastništva stanovanja, bi moral Center za socialno delo povabiti tožnika in navedeno sporno dejstvo razčistiti. Tožnik ni vložil tožbe zaradi molka organa, saj je računal, da bodo njegove številne pisne vloge in telefonski klici uslišani. Prav tako stranka ni dolžna uporabiti tožbe zaradi molka organa. Glede številnih vlog tožnika bi morala tožena stranka odreagirati na vsak tožnikov dopis tekom postopka v skladu z Uredbo o upravnem poslovanju. Denarna socialna pomoč je glede obdobja dodeljevanja unikatna ureditev za katero tožnik ni mogel vedeti, to bi moralo biti v obrazcu vloge ali v navodilih posebej označeno. Glede odškodninske odgovornosti meni, da obstoji tudi element protipravnosti. Če je pritožbeni organ odločil dan po dveh mesecih, gre za očitno in grobo kršitev zakona, kar pomeni protipravnost in tu ni izgovorov. V danem primeru ne gre za odločanje o razumnem roku in za lex lukendo. Sodišče favorizira toženko, ko očita tožniku, da ni izkoristil pravnih sredstev in tako obrne na glavo namen pravnih sredstev. Priglaša pritožbene stroške.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5Prvostopenjsko sodišče je v skladu s 63. členom v zvezi s prvim odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji; v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 2. 7. 2014, s katero je ta ugodil pritožbi zoper odločbo Centra za socialno delo A. št. ... z dne 21. 2. 2013. Center za socialno delo je s svojo odločbo z dne 21. 2. 2013 vlogo tožnika za denarno socialno pomoč, za pravico do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje in za pravico do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev zavrnil. Pritožbeni organ je pritožbi ugodil in odločbo odpravil ter odločil, da je tožnik upravičen do denarne socialne pomoči v višini 261,56 EUR mesečno za čas od 1. 3. 2013 do 31. 5. 2013. Za enako obdobje je upravičen do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje in do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev.

6Tožnik meni, da bi moral biti upravičen do denarne socialne pomoči, pravice do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje in pravice do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev ne zgolj za tri mesece, tj. do 31. 5. 2013, temveč do konca meseca julija 2014, ko je dobil odločitev drugostopenjskega organa oziroma podrejeno, v kolikor se mu denarna socialna pomoč ne more dodeliti za celotno vtoževano obdobje je podana odškodninska odgovornost tožene stranke, saj je bil denarno odškodovan za obdobje 14 mesecev.

7Glede dodelitve denarne socialne pomoči je pravna podlaga določena v Zakonu o socialno varstvenih prejemkih (Ur. l. RS, št. 61/2010 in naslednji, v nadaljevanju: ZSVarPre). V skladu s 36. členom se denarna socialna pomoč dodeli za določen čas glede na okoliščine, ki so podlaga za dodelitev in določitev višine denarne socialne pomoči. V skladu z drugim odstavkom 36. člena se denarna socialna pomoč prvič lahko dodeli največ za obdobje treh mesecev.

8V danem primeru je tožnik prvič zaprosil za denarno socialno pomoč in je tako tožena stranka na podlagi njegove vloge z dne 15. 2. 2013 prvič odločala o njegovi pravici do denarne socialne pomoči. Toženka je tako pravilno uporabila določilo drugega odstavka 36. člena ZSVarPre na način, da je tožniku priznala denarno socialno pomoč za obdobje treh mesecev. V tem delu zakon izrecno določa, da se prvič lahko dodeli denarna socialna pomoč največ za obdobje treh mesecev in je tako obdobje treh mesecev torej najdaljše obdobje dodelitve, ko se denarna socialna pomoč dodeljuje prvič.

9V skladu z 29. oziroma 30. členom Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (Ur. l. RS, št. 62/2010 in naslednji, v nadaljevanju: ZUPJS) je pravica do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje in pravica do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev vezana na izpolnjevanja pogojev za pridobitev denarne socialne pomoči. Glede na navedeno je prvostopenjsko sodišče pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožnik upravičen do denarne socialne pomoči tudi za čas od 1. 6. 2013 do vključno 31. 7. 2014 in v posledici tega tudi, da je upravičen do plačila prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje in do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev za navedeno obdobje, ki je daljše od obdobja, ko je tožnik upravičen do denarne socialne pomoči.

10Odškodninsko odgovornost tožene stranke je prvostopenjsko sodišče presojalo v skladu s 26. členom Ustave RS v povezavi s 131. členom Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji, v nadaljevanju: OZ). Za ugotovitev odškodninske odgovornosti države zaradi ravnanja njenih organov morajo na podlagi 26. člena URS biti podani tudi vsi elementi odškodninske odgovornosti, kar pomeni, da mora biti kumulativno ugotovljena protipravnost ravnanja državnega organa, obstoj škode, pravnorelevantna vzročna zveza med njima ter obstoj odškodninske odgovornosti v smislu krivde ali malomarnosti. V zvezi z ugotavljanjem odškodninske odgovornosti pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske in pravne ugotovitve prvostopenjskega sodišča. V izogib ponavljanju, glede na pritožbene navedbe, pritožbeno sodišče še dodaja.

11Ni mogoče iz dejanskega stanja ugotovljenega pred sodiščem prve stopnje toženi stranki očitati njene samovolje pri razlagi materialnega in procesnega prava, niti zlorabe pri samem vodenju postopka. Pritožbeno sodišče sprejema razloge sodbe sodišča prve stopnje po kateri tožena stranka v okviru upravnega postopka na prvi stopnji ni namerno in zavestno upoštevala vpisano premoženje tožnika v zemljiški knjigi, kot napačno in navedenega ni presojala izven dolžne skrbnosti, ki se pričakuje v upravnem postopku pri predmetnih zadevah. Šele, če bi temu ne bilo tako, bi bilo mogoče govoriti o krivdni odgovornosti tožene stranke zaradi protipravnega ravnanja njenih uslužbencev. V dokaznem postopku pred prvostopenjskim sodiščem se ni razkrila nobena od oblik odgovornosti organov tožene stranke, saj je v pritožbenem postopku drugostopenjski organ ob ugotavljanju dejanskega stanja v zvezi s premoženjem tožnika pravilno ugotovil dejansko stanje in tožnikovi pritožbi tudi ugodil.

12Res je, da je bil pritožbeni postopek dolgotrajen, vendar pa se ni mogoče strinjati s trditvijo pritožbe, da odločanje po dvomesečnem roku, ki ga ima v skladu z ZUP na razpolago pritožbeni organ, že pomeni protipravno ravnanje pritožbenega organa samo po sebi. Pri tem prvostopenjsko sodišče pravilno opozarja, da je počasnost oziroma neodzivnost upravnih organov kavtelirana z institutom molka organa, v skladu s katerim, se v primeru, da organ ne odloči o pritožbi v zakonitem roku, niti tega ne stori po pozivu stranke v določenem roku, šteje, da je izdal zavrnilno odločbo (četrti odstavek 222. člena ZUP oziroma drugi odstavek 72. člena ZDSS-1). Tožnik bi tako v zvezi z odločitvijo pritožbenega organa, če je ta trajala dlje kot dva meseca to preprečil, ob uporabi pravice do tožbe zaradi molka organa.

13Tožnik se v skladu s splošnim pravnim pravilom ignorantia iuris nocet ne more uspešno sklicevati na nepoznavanje prava.

14Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

15Pritožnik, ki v pritožbi ni uspel v skladu s 154. členom ZPP krije stroške pritožbe sam.