29. člen ZUPJS

Pri odločanju o priznanju pravice je potrebno izhajati iz 2. točke prvega odstavka 31. člena ZSVarPre v zvezi s tretjim odstavkom navedenega člena, kjer je določeno, da v primeru odločanja o nedodelitvi ali dodelitvi denarne socialne pomoči v nižjem znesku, CSD upošteva osnovni namen denarne socialne pomoči tako, da od denarne socialne pomoči, ki bi pripadala samski osebi ali družini, odšteje mesečno vrednost osnovne oskrbe, ugotovljeno v skladu z metodologijo iz tretjega odstavka tega člena, ki jo ima upravičenec zagotovljeno.

ZUPJS v 30. členu določa, da so do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje upravičeni državljani Republike Slovenije in tujci, ki imajo dovoljenje za stalno prebivanje, če so upravičeni do denarne socialne pomoči ali izpolnjujejo pogoje za pridobitev denarne socialne pomoči, pri čemer se krivdni razlogi ne upoštevajo, in imajo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji ter niso zavarovane osebe iz drugega naslova, določenega z zakonom, ki ureja zdravstveno zavarovanje. Ker ima tožnik na podlagi 51. člena ZTuj-2 le dovoljenje za začasno prebivanje, ne pa tudi dovoljenja za stalno prebivanje, do pravice do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje, ne more biti upravičen. S tem v zvezi je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje tožnika na stališče Varuha človekovih pravic, ki se nanaša na pravici urejeni v Zakonu o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre), to sta denarna socialna pomoč in varstveni dodatek. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da se v primeru ko je pravica do javnih sredstev priznana za nazaj, upravičenost do zamudnih obresti presoja po določbah OZ. Priznavanje zamudnih obresti na področju sistema socialne varnosti v ZSVarPre, niti Z

Namen pravice do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev je zagotoviti zdravstvene storitve vsem osebam, ki nimajo v celoti zagotovljenih zdravstvenih storitev iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, sami pa dodatnega zdravstvenega zavarovanja ne morejo plačevati zaradi materialne ogroženosti. Materialna ogroženost se predpostavlja pri upravičencih do denarne socialne pomoči, pri upravičencih do varstvenega dodatka pa se predpostavlja, da razpolagajo s sredstvi, s katerimi lahko sami plačujejo dodatno zdravstveno zavarovanje.

Iz prvega odstavka 29. člena ZUPJS izhaja, da imajo pravico do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev zavarovanci in po njih zavarovani družinski člani na podlagi upravičenja do denarne socialne pomoči oziroma izpolnjevanju pogojev za pridobitev te pomoči. Iz nadaljnjega teksta te določbe ne izhaja, da bi bili upravičeni tudi tisti, ki izpolnjujejo pogoje za pridobitev varstvenega dodatka, saj jih zakon izrecno izključuje.

Zaradi ustavno skladne razlage posameznih predpisov in enakopravnega obravnavanja upravičencev in enakih ali podobnih pravnih situacij, se za osebo, ki je poleg pravice do denarne socialne pomoči upravičena še do varstvenega dodatka, predpostavlja, da razpolaga s sredstvi, s katerimi si lahko sama plača dodatno zdravstveno zavarovanje.

Iz prvega odstavka 29. člena ZUPJS (v skladu s predlogom navedene spremembe) torej izhaja, da imajo pravico do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev zavarovanci in po njih zavarovani družinski člani na podlagi upravičenja do denarne socialne pomoči (oziroma izpolnjevanju pogojev za pridobitev te pomoči). Tudi iz nadaljnjega teksta te določbe ne izhaja, da bi bili upravičeni tudi tisti, ki izpolnjujejo pogoje za pridobitev varstvenega dodatka, saj jih zakon izrecno izključuje. Prvega odstavka 29. člena ZUPJS zato ni mogoče tolmačiti tako, da so do pravice do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev upravičeni tudi tisti, ki izpolnjujejo pogoje za pridobitev varstvenega dodatka, ne izpolnjujejo pa pogojev za pridobitev denarne socialne pomoči.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je materialnopravno pravilna odločitev o upravičenosti tožnice do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev.

Glede na to, da ima tožnik v Zavodu za prestajanje kazni zapora C. zagotovljeno 100 % oskrbo, razen tega pa iz evidenc zavoda ne izhaja, da bi tožnik kot pripornik kadarkoli zaprosil za paket s higienskim pripomočki, ali da bi kadarkoli zaprosil za oblačila oziroma obutev, je sodišče prve stopnje utemeljeno na podlagi 81. člena ZDSS-1 odločbi o nedodelitvi denarne socialne pomoči, štelo za pravilni in zakoniti in skladni z določbo 31. člena ZSVarPre. Ker tožnik na stalnem naslovu živi skupaj z mamo, očetom in bratom, ga tudi v času pripora redni stroški bivanja ne bremenijo, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, tožnik pa z ničemer ni dokazal nasprotnega. V obravnavanem primeru iz registra Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ki ga je pridobilo sodišče, izhaja, da je bil tožnik od 1. 2. 2020 do 30. 4. 2020 zavarovan na zavarovalni podlagi 99 (brezposelne osebe, ki jim prispevke za zdravstveno zavarovanje plačuje center za socialno delo), od 1. 5. 2020 dalje pa na podlagi 057 kot pripornik, kar izhaja iz dopisa uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij z 9. 4. 2021. Navedeno pomeni, da je tožnik v osnovno zdravstveno zavarovanje vključen iz druge

Priznanje pravice do varstvenega dodatka izkazuje, da ni nobenega razumnega ali logičnega razloga, da upravičenec v primeru priznanja pravice do varstvenega dodatka ne bi bil upravičen tudi do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev, ravno nasprotno.

Ob ugotovitvi, da je v konkretnem primeru podan izključitveni razlog določen v 6. točki drugega odstavka 28. člena ZSVarPre za priznanje pravice do denarne socialne pomoči, je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljeno tožničin tožbeni zahtevek na odpravo dokončne odločbe tožene stranke z dne 27. 2. 2020 in odločbe Centra za socialno delo A. z dne 6. 12. 2019 v prvem in tretjem odstavku izreka in priznanje denarne socialne pomoči, pravilno zavrnilo. Glede na to, da tožnici ni bila priznana denarna socialna pomoč, ji posledično v skladu z določbo 29. člena ZUPJS ne pripada niti pravica do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev.

Ker gre le za spor o pravici do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev je pravna podlaga za rešitev zadeve podana v 1. odst. 29. člena ZUPJS-a, po katerem imajo pravico do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev zavarovanci in po njih zavarovani družinski člani na podlagi upravičenja do denarne socialne pomoči oz. izpolnjevanja pogojev za pridobitev denarne socialne pomoči, razen v primeru, če upravičenec izpolnjuje pogoje za pridobitev varstvenega dodatka pod pogojem, da navedenih pravic nimajo zagotovljenih v celoti iz obveznega zdravstvenega zavarovanja ali iz drugega naslova.

V prvem odstavku 6. člena ZSVarPre je določeno, da je vsakdo po svojih sposobnostih dolžan skrbeti za dostojno preživetje sebe in svojih družinskih članov. Do denarne socialne pomoči so tako upravičene osebe, ki si zase in za svoje družinske člane sredstev v višini minimalnega dohodka ne morejo zagotoviti iz razlogov, na katere niso mogli oziroma ne morejo vplivati in so uveljavljale pravico do denarnih prejemkov po drugih predpisih in pravico do oprostitve in olajšave po tem zakonu ter izpolnjujejo druge pogoje po tem zakonu. Glede na takšno pravno ureditev gre pri denarni socialni pomoči za subsidiarno upravičenje, ki ga država iz javnih sredstev zagotavlja šele potem, ko posameznik izčrpa vse možnosti za preživljanje z lastnimi močmi in aktivnostmi. V skladu s 4. členom ZSVarPre se šteje, da se oseba oziroma družina lahko preživlja, če ima na razpolago dohodke v višini minimalnega dohodka, določenega s tem zakonom.

Iz 1. odstavka 29. člena ZUPJS ne izhaja, da je izpolnjevanje pogojev za varstveni dodatek samo po sebi izključitveni razlog za pravico do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev. Ob pogojnem odvisniku postane izključitveni razlog le, če so pravice v celoti zagotovljene iz obveznega zdravstvenega zavarovanja ali iz drugega naslova. Ob uporabi argumentu a contrario je potrebno šteti, da je pravica do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev zagotovljena tudi upravičencem do varstvenega dodatka, če teh pravic nimajo zagotovljenih iz drugega naslova. Pod pojem „navedene pravice“ sodita tako pravica do varstvenega dodatka, kot pravica do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev.

V sporni zadevi je podan izključitveni razlog za nepriznanje pravice do denarne socialne pomoči. Tožnica namreč ni aktivni iskalec zaposlitve in tega tudi ni oproščena z zaposlitvenim načrtom. S tem ko je bila tožnica na podlagi 9. alineje prvega odstavka 129. člena ZUTD izbrisana iz evidence brezposelnih oseb, to pomeni, da si s takšnim ravnanjem tožnica iz krivdnih razlogov sama ni mogla zagotoviti sredstev za preživljanje. Podan je torej izključitveni razlog po 3. točki drugega odstavka 28. člena ZSVarPre za priznanje pravice do denarne socialne pomoči, posledično pa po 29. členu ZUPJS tudi nima pravice do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev.

Čeprav tožnik v vlogi za uveljavitev pravic iz javnih sredste kot družinskega člana ni navedel invalidnega sina, rojenega 29. 6. 1989, torej ob vložitvi zahteve ne le polnoletnega, temveč celo starejšega od 26 let, v predsodnem postopku ni bilo nobene potrebe, še manj dolžnosti organa za opozorilo, naj sina navede kot družinskega člana. Tudi če bi ga navedel, ga namreč glede na dopolnjeno starost 26 let, tožnik ni dolžan preživljati in se ga zato po 10. členu ZUPJS ne more šteti za družinskega člana. Pomeni, da v predsodnem upravnem postopku tožnikov sin pravilno in zakonito ni bil upoštevan pri ugotavljanju materialnega položaja družine, temveč sta bila pravilno upoštevana le tožnik in zunajzakonska partnerka. Tudi če se zunajzakonska partnerka, sicer invalid III. kategorije in vpisana v evidenco brezposelnih oseb, zaradi dejanske nezmožnosti za delo, ne bi štela kot aktivna oseba, to na določitev skupnega seštevka ponderjev za denarno socialno pomoč ne bi vplivalo, saj bi ponder tudi v tem primeru znašal 1,57 (1 za tožnika, ki bi se kot vložnik štel za prvo odraslo osebo, in 0,57 za partnerko kot drugo odraslo osebo), kot je bil določen v predsodnem upravnem postopku. Pr

Pravica do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev predstavlja socialno varstveni dodatek. V teh primerih je sodno varstvo zagotovljeno v socialnem sporu, v katerem je stvarno pristojno za odločanje socialno sodišče in ne upravno sodišče.

V 28. členu ZSVarPre so določeni krivdni razlogi, zaradi katerih denarne socialne pomoči, četudi so za to izpolnjeni drugi zakonski pogoji, ni mogoče priznati. Do denarne socialne pomoči tako ni upravičena oseba, ki ne dosega minimalnega dohodka iz razlogov, na katere je mogla vplivati oziroma lahko vpliva, ali ki brez utemeljenih razlogov zavrača, se izogiba ali opušča aktivnosti, ki bi lahko oziroma lahko privedejo do zaposlitve, oziroma do drugega načina izboljšanja socialnega položaja zanjo ali njene družinske člane. Po 11. točki 28. člena ZSVarPre se kot krivdni razlog šteje izguba sredstev za preživljanje oziroma kateregakoli dohodka, ne glede na to, ali se po tem zakonu šteje v lastni dohodek ali ne, iz razlogov, na katere je oseba sama vplivala. Vendar se krivdni razlogi v primerih, določenih v 29. členu ZSVarPre, izključijo. Po 1. odstavku 29. člena ZSVarPre se ob izpolnjevanju drugih pogojev za pridobitev denarne socialne pomoči razlog iz 11. točke 2. odstavka 28. člena tega zakona po preteku šestih mesecev od njegovega nastanka ne upošteva, če upravičenec sklene dogovor o aktivnem reševanju svoje problematike iz 35. člena tega zakona, v katerem se določijo aktiv

Tožnik v spornem obdobju ni bil voden v evidenci brezposelnih oseb in ni bil aktivni iskalec zaposlitve, zato ni upravičen do denarne socialne pomoči (28. člen ZSVarPre) in posledično tudi ne do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev (29. člen ZUPJS).

Ker ima tožnik premoženje (nepremičnine), ki presega vrednost 13.780,00 EUR, je podan izključitveni razlog, zaradi katerega se mu denarna socialna pomoč ne more dodeliti.

V 28. členu ZSVarPre so določeni krivdni razlogi, ki onemogočajo priznanje denarne socialne pomoči, med drugim je v 11. točki kot krivdni razlog navedena izguba sredstev za preživljanje oz. kateregakoli dohodka, ne glede na to, ali se po tem zakonu šteje v lastni dohodek ali ne, iz razlogov, na katere je oseba sama vplivala. V 29. členu ZSVarPre je določeno, kdaj se krivdni razlogi lahko izključijo. V prvem odstavku je posebej določeno, da se, ob izpolnjevanju drugih pogojev za pridobitev denarne socialne pomoči, razlog iz 1., 3. in 11. točke drugega odstavka prejšnjega člena po preteku šestih mesecev od njegovega nastanka ne upošteva, če upravičenec sklene dogovor o aktivnem reševanju svoje problematike iz 35. člena tega zakona, v katerem se določijo aktivnosti in obveznosti upravičenca in prenehanju upravičenosti do denarne socialne pomoči v primeru neopravičenega prenehanja izvrševanja dogovora. Tožnik je z odsvojitvijo svoje nepremičnine izpolnil ravnanje opredeljeno v 11. točki drugega odstavka 28. člena ZSVarPre, in sicer tako s prodajo nepremičnine kot tudi s porabo prejete kupnine.