36. člen ZSVarPre

Tožnica je sama povedala, da se na zavod ni prijavila in da tudi nima namena, da bi se na zavod prijavila. Prijava na zavod pa je ključna, saj se le v tem primeru brezposelna oseba lahko šteje za iskalca zaposlitve, kot je to določeno v 8. členu ZUTD. Glede na to, da se tožnica kot brezposelna oseba ni prijavila na Zavod RS za zaposlovanje, je podan krivdni razlog, zaradi katerega tožnica ni upravičena do denarne socialne pomoči v spornem obdobju.

Neutemeljen je pritožbeni očitek o neupravičenosti ugotavljanja izpolnjevanja pogojev po uradni dolžnosti, saj, lahko pristojni organ kot pravilno ugotavlja sodišče v 8. točki obrazložitve, v roku treh let po dokončnosti odločbe o upravičenosti do denarne socialne pomoči in ves čas prejemanja trajne denarne socialne pomoči v skladu s prvim odstavkom 36. člena ZSVarPre po uradni dolžnosti začne postopek ugotavljanja upravičenosti do denarne socialne pomoči. Da ne gre za nedovoljen retroaktivni poseg v tožnikove že pridobljene pravice, potrjuje tretji odstavek 46. člena ZSVarPre, ki določa, da lahko pristojni organ odpravi ali razveljavi odločbo, s katero je bila pravica dodeljena, in o upravičenosti do te pravice za to obdobje odloči z novo odločbo. Tudi določilo 158. člena Ustave RS, na katerega se sklicuje tožnik, določa, da je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Ker je sodišče ugotovilo, da je v tožnikovem primeru podan zakonski dejanski stan iz prvega odstavka 46. člena ZSVarPre1, je zakonito pričel postopek po uradni dolžnosti. Neupoštevno mora ost

Tožnik je bil od 13. 6. 2019 brezposeln, vendar pri Zavodu RS za zaposlovanje ni bil prijavljen, kar predstavlja izključitveni razlog po 5. točki 28. člena ZSVarPre za priznanje pravice do denarne socialne pomoči. Ob ugotovitvi, da je v konkretnem primeru podan izključitveni razlog določen v 5. točki 28. člena ZSVarPre za priznanje pravice do denarne socialne pomoči, je sodišče prve stopnje utemeljeno tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke z dne 13. 3. 2020 in Centra za socialno delo z dne 15. 11. 2019 in priznanje denarne socialne pomoči, zavrnilo.

Za odločitev v zadevi je torej bistvena ugotovitev, kdaj je prišlo do spremembe, ki vpliva na samo pravico do subvencije najemnine. S tem v zvezi je tako potrebno razčistiti, kdaj se je tožnica preselila na nov naslov.

Ker je v zadevi odprto vprašanje, za kakšno obdobje se lahko prizna denarna socialna pomoč oziroma subvencionirana najemnina, je glede tega potrebno uporabiti določbo četrtega odstavka 36. člena ZSVarPre, kjer je določeno, da se ne glede na določbe drugega in tretjega odstavka tega člena denarna socialna pomoč lahko dodeli največ za obdobje enega leta, če zaradi starosti nad 63 let za ženske in nad 65 let za moške, bolezni ali invalidnosti ali drugih okoliščin, ni mogoče pričakovati izboljšanja socialnega položaja upravičenca. Denarna socialna pomoč je bila tako za tožničinega sina priznana za eno leto, saj tožnica ni izkazala, da obstajajo razlogi, določeni v petem odstavku 36. člena ZSVarPre, za dodelitev trajne denarne socialne pomoči. Tega ne zatrjuje niti v pritožbi. Glede subvencije najemnine za neprofitno stanovanje pa SZ-1 v šestem odstavku 121. člena določa, da so najemniki upravičeni do subvencioniranih najemnin največ za dobo enega leta.

Ker je tožnik prejel denarno socialno pomoč in varstveni dodatek na podlagi odločbe CSD, ki je bila na podlagi zakona, ki ureja to pravico, razveljavljena, je dolžan neupravičeno prejeta sredstva v višini razlike med prejeto usklajeno višino varstvenega dodatka in višino varstvenega dodatka, do katerega je upravičen na podlagi odločbe z dne 13. 5. 2016, izdane v postopku razveljavitve, vrniti.

Določbe 6. odstavka 36. člena ZSVarPre torej ni mogoče uporabljati in razlagati tako, da se o socialno varstvenih prejemkih, ko je nova odločba izdana šele po 1. 4., o pravicah iz javnih sredstev pa je že odločeno z veljavno in pravnomočno odločbo, lahko odloča za nazaj, vse od 1. 4. dalje, temveč le za naprej, od izdaje nove odločbe dalje. Ker ZSVarPre v 6. odstavku 36. člena ne daje zakonske podlage za poseg v pravnomočno odločbo, posledično ni mogoče uporabiti 44. člena ZUPJS, ki določa dolžnost vrnitve neupravičeno prejetih javnih sredstev. Po tej določbi ZUPJS so javna sredstva, ki jih je oseba prejela na podlagi odločbe centra za socialno delo, ki je bila na podlagi 43. člena tega zakona ali na podlagi določb zakona, ki ureja splošni upravni postopek, ali zakona, ki ureja posamezno pravico iz javnih sredstev, odpravljena oziroma razveljavljena, v višini razlike med prejeto višino javnih sredstev in višino javnih sredstev, do katerih je upravičena na podlagi odločbe, izdane v postopku odprave oziroma razveljavitve, neupravičeno prejeta javna sredstva in jih je oseba dolžna vrniti. Kot pravilno razloguje sodišče prve stopnje, v obravnavanem primeru ne gre niti za stanj

Tožnica izpolnjuje z zakonom določene pogoje za priznanje pravice do trajnega varstvenega dodatka. Bistven v tej zadevi je bil odgovor na vprašanje, ali se tožnica šteje kot trajno nezmožna za delo. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi pravilno opozorilo na že izdano mnenje invalidske komisije I. stopnje z dne 17. 7. 1996, ki je ocenila, da je tožnica invalid I. kategorije invalidnosti od 17. 7. 1996 dalje. Pri tožnici je bila tudi ugotovljena telesna okvara v višini 90 % in sicer od 8. 5. 1996 dalje. Prva kategorija invalidnosti pa skladno z določbami Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (63. člena ZPIZ-2 oziroma 60. člen ZPIZ-1) pomeni, da zavarovanec v tem primeru zaradi zdravstvenega stanja ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela. Tako tudi ZSVarPre v 54. členu izrecno določa, da trajno nezmožnost za delo v postopku ugotavljanja upravičenosti do varstvenega dodatka, ugotavlja invalidska komisija po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Pogoj trajne nezmožnosti za delo, kot je določen v 5. odstavku 36. člena ZSVarPre je tako izpolnjen.

Izredna denarna socialna pomoč je posebna vrsta denarne socialne pomoči, ki se zagotavlja iz javnih sredstev in so zato zanjo določena posebna pravila glede namena in glede dodelitve ter tudi glede izkazovanja njene namenske porabe. Tožnik je v svoji vlogi izrecno navedel namen, za katerega potrebuje denarna sredstva, to je za plačilo položnic. Gre za stroške, ki se pokrivajo iz naslova zadovoljenja minimalnih življenjskih potreb v višini, ki omogoča preživetje, ne za izredne stroške. Navedene stroške tožnik lahko pokrije z rednimi mesečnimi dohodki. Zato pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožnik sam delno vplival na svoj finančni položaj, ker se je odpovedal varstvenemu dodatku ter do izredne denarne socialne pomoči ni upravičen iz tega razloga, prav tako pa tožnik ne izkazuje izrednih stroškov, ki so vezani na preživljanje in jih z lastnim dohodkom ne more pokriti.

Tožnica izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, ki je potrdilo odločitev tožene stranke, da se tožnici prepove odtujiti in obremeniti nepremičnine ter da se prepoved odtujitve in obremenitve zaznamuje v zemljiški knjigi v korist Republike Slovenije. Zakonska podlaga za takšno postopanje je podana v sedmem odstavku 36. člena ZSVarPre, po katerem se pri vlagatelju, ki je v zadnjih treh letih prejel denarno socialno pomoč najmanj 24-krat, prepove odtujitev in obremenitev nepremičnine in se prepoved vpiše v zemljiško knjigo v korist Republike Slovenijo. S takšno prepovedjo je seznanjen vsak uživalec denarne socialne pomoči, ki jo je v zadnjih treh letih prejel več kot 24-krat. Izjava o seznanjenosti je sestavni del vloge za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. V zvezi s soglasjem je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da gre v tem primeru za postopanje po sedmem odstavku 36. člena ZSVarPre, torej za upravičence, ki so denarno socialno pomoč prejeli najmanj 24-krat. V teh primerih pa se ne uporablja določba 2. točke drugega odstavka 27. člena ZSVarPre, kar pomeni, da soglasje ni potrebno.

Premoženje tožnice presega višino mejnega zneska 13.780,00 EUR, kar po določbi prvega odstavka 27. člena ZSVarPre v povezavi s šestim odstavkom 36. člena ZSVarPre-C izključuje njeno pravico do BPP.

Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da tožničino materialno pravno naziranje, po katerem bi ji bilo potrebno denarno socialno pomoč priznati v višini 562,00 EUR mesečno (v višini minimalne plače), ni sprejemljivo. Priznanje denarne socialne pomoči v višini minimalne plače, zagotovljene z ZMINP delavcem in delavkam v Republiki Sloveniji za delo v polnem delovnem času, bi bilo v popolnem nasprotju z določbami ZSVarPre, ki so kogentne narave. V 7. odstavku 36. člena ZSVarPre je določeno, da se pri vlagatelju, ki je v zadnjih treh letih prejel denarno socialno pomoč najmanj 24 krat, prepove odtujitev in obremenitev nepremičnine ter prepoved vpiše v zemljiško knjigo v korist Republike Slovenije. S takšno prepovedjo je seznanjen vsak uživalec denarne socialne pomoči, ki jo je v zadnjih treh letih prejel več kot 24 krat. Izjava o seznanjenosti je sestavni del vloge za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Z navedeno posledico je bila seznanjena tudi tožnica, ko je podpisala vlogo. Njeno dodatno soglasje zato ni bilo potrebno, kot pravilno razloguje sodišče prve stopnje. Ustavno sodišče RS je zavzelo stališče, da varstvo pravice do socialne varnosti posameznika zahteva

Če je upravičenec do trajne denarna socialne pomoči ali upravičenec, ki je v zadnjih treh letih pred vložitvijo vloge prejel denarno socialno pomoč najmanj 24-krat, lastnik nepremičnine, se mu z odločbo o upravičenosti do denarne socialne pomoči prepove odtujiti in obremeniti nepremičnino, katere lastnik je, v korist Republike Slovenije (7. odstavek 36. člena ZSVarPre). Prvotožnica je v zadnjih treh letih pred vložitvijo vloge za priznanje pravice do denarne socialne pomoči prejela denarno socialno pomoč najmanj 24-krat in je v Sloveniji lastnica nepremičnin. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da so izpolnjeni pogoji, določeni v 7. odstavku 34. člena ZSVarPre, za prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin tožnice v korist Republike Slovenije. Iz obrazložitve izpodbijanih odločb upravnih odločb ne izhaja, zakaj je potrebna prepoved razpolaganja in obremenitve na vseh nepremičninah, ne pa zgolj na eni ali več nepremičninah, upoštevaje sorazmernost vrednosti teh nepremičnin in pa denarne socialne pomoči, ki je bila priznana prvotožnici. Iz sodne prakse izhaja, da je potrebno upoštevati načelo sorazmernosti med vrednostjo izkazane terjatve in vrednostjo neprem

Ustavno sodišče RS je ocenilo, da varstvo pravice do socialne varnosti posameznika zahteva, da država dobi vrnjena sredstva pomoči, ki so jo dobile osebe, ki so imele premoženje in so ga potrebovale zase. Ustavno dopustno je, da se država potem, ko oseba pomoči več ne potrebuje, poplača iz njenega premoženja, ki bi ga sicer dedovali dediči. Zato je zmotno pritožničino stališče o protiustavnosti določb ZSVarPre, ki urejajo prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine v korist Republike Slovenije.

Iz 7. odstavka 36. člena ZSVarPre izhaja, da se pri vlagatelju, ki je v zadnjih treh letih prejel denarno socialno pomoč najmanj 24 krat, ob pridobitvi pravice zaznamuje prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine. Sodišče prve stopnje zmotno zaključuje, da tožnica v vlogi za pridobitev denarne socialne pomoči o tem ni bila poučena. Tožnica je dne 21. 5. 2014 podpisala vlogo za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev in s tem tudi izjavo, iz katere izhaja, da je seznanjena s 7. odstavkom 36. člena ZSVarPre in z njegovo vsebino. Tožnica je bila torej s pravnimi posledicami uživanja denarne socialne pomoči iz 7. odstavka 36. člena ZSVarPre seznanjena že v predsodnem postopku s tipsko vlogo za priznanje denarne socialne pomoči. Vlogo je podpisala in s tem tudi del iste vloge, ki se nanaša na izjavo o seznanitvi s prepovedjo obremenitve in odtujitve nepremičnine ter vpisom tega dejstva v zemljiško knjigo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke z vrnitvijo v ponovno upravno odločanje.

Po 7. odstavku 36. člena ZSVarPre se upravičencu do trajne denarne socialne pomoči ali upravičencu, ki je v zadnjih treh letih pred vložitvijo vloge prejel denarno socialno pomoč najmanj štiriindvajsetkrat, če je lastnik nepremičnine, z odločbo o upravičenosti do denarne socialne pomoči prepove odtujiti in obremeniti to nepremičnino, v korist Republike Slovenije. Skladno s 53. členom ZSVarPre se upravičencu do varstvenega dodatka, če je lastnik nepremičnine, z odločbo o upravičenosti do varstvenega dodatka prepove odtujiti in obremeniti to nepremičnino, v korist Republike Slovenije. Tožniku so bile priznane pravice do denarne socialne pomoči, varstvenega dodatka in plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje od 1. 1. 2015 do 31. 12. 2015. Tožnik je tudi lastnik nepremičnine in je v zadnjih treh letih pred vložitvijo vloge prejel denarno socialno pomoč najmanj štiriindvajsetkrat. V obravnavanem primeru so izpolnjeni pogoji za zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine po 7. odstavku 36. člena ZSVarPre kot tudi po 53. členu ZSVarPre. Zato tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke v delu, v katerem tožniku prepoveduje odtujitev in obremenit

Ker je tožnik prvič zaprosil za denarno socialno pomoč, mu je toženec to pravico utemeljeno priznal le za obdobje treh mesecev. V 36. členu ZSVarPre je namreč izrecno določeno, da se prvič lahko dodeli denarna socialna pomoč največ za obdobje treh mesecev. Tožnik zato neutemeljeno uveljavlja, da se mu jo dodeli za daljše obdobje oziroma za čas odločanja pritožbenega organa. Čeprav je bil pritožbeni postopek pri tožencu dolgotrajen (14 mesecev), se ni mogoče strinjati s trditvijo pritožbe, da že odločanje po dvomesečnem roku, ki ga ima v skladu z ZUP za odločitev na razpolago pritožbeni organ, pomeni protipravno ravnanje. Ker niso podani elementi odškodninske odgovornosti, je utemeljeno zavrnjen tudi tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v višini denarne socialne pomoči za čas odločanja pritožbenega organa.

Določba 36. člena ZSVarPre, ki ureja prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin in njeno zaznambo v zemljiški knjigi, ni v nasprotju z Ustavo RS. Ustavno sodišče RS je vprašanje skladnosti z ustavno ureditvijo, ki na tak način omejuje razpolaganje z nepremičninami, presojalo v okviru presoje določb ZD. Med drugim je navedlo, da varstvo pravice do socialne varnosti posameznika (iz 50. člena URS) zahteva, da država dobi vrnjena sredstva pomoči, ki so jo dobile osebe, ki so v času prejemanja pomoči sicer imele premoženje, vendar so ga potrebovale zase in samo po sebi to premoženje ni prinašalo dohodka. V takšnem primeru je ustavno dopustno, da se država potem, ko oseba pomoči ne potrebuje več, poplača iz njenega premoženja, ki bi ga sicer dobili dediči. V nasprotnem primeru bi država neupravičeno zmanjševala sredstva za zagotavljanje pomoči drugim, ki to pomoč potrebujejo, ker nimajo drugih ustreznih sredstev za življenje. Zato so pritožbene navedbe tožnice o neustavnosti ureditve o prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnih po 36. členu ZSVarPre neutemeljene.

Izredna denarna socialna pomoč je opredeljena v 33. členu ZSVarPre kot posebna oblika denarne socialne pomoči, ki se lahko dodeli, če se ugotovi, da se samska oseba ali družina iz razlogov, na katere ni mogla in ne more vplivati, znašla v položaju materialne ogroženosti, oziroma če izkazuje izredne stroške, ki so vezani na preživljanje, ki jih z lastnim dohodkom ali lastnim dohodkom družine ne more pokriti. Trenutna materialna ogroženost je pravni standard in ta v zakonu ni posebej definiran. Center za socialno delo ga ugotavlja v vsakokratnem primeru posebej. Pri tem gre za diskrecijsko pravico Centra za socialno delo, ki lahko pri istem dejanskem stanju izmed več pravno enako možnih odločitev izbere odločitev, ki jo šteje za konkretni primer za najbolj primerno. Toženec je v konkretnem primeru pravilno presodil, da je pri tožniku zaradi nastalih izrednih stroškov nastal razlog materialne ogroženosti in je sredstva dodelil za določen namen. Dodelitev izredne denarne socialne pomoči za plačilo zapadlih položnic električne energije, najemnine stanovanja in zapadlih stanovanjskih stroškov ogrevanja ter vode je, ob dodeljeni maksimalni višini izredne denarne socialne pomoči, dodeli

V zemljiškoknjižnem postopku na prvi stopnji sme zemljiškoknjižno sodišče odločiti, ne da bi udeležencem postopka vročilo predlog za vpis oziroma jim drugače zagotovilo možnost, da se izjavijo o samem predlogu za vpis oziroma o obvestilu glede vpisa, o katerem odloča po uradni dolžnosti, če ta zakon ne določa drugače. Zakon ne zahteva, da je sklep zemljiškoknjižne pomočnice o dovolitvi vpisa obrazložen. Pritožnici pa je bilo ob presoji njenega ugovora v izpodbijanem sklepu razumljivo in zadostno odgovorjeno, na kakšni podlagi je odločeno v konkretni zadevi. Pritožnica je zato imela možnost, da na argumente sodišča odgovori s svojimi nasprotnimi argumenti v pritožbi. O dovolitvi zaznambe odloča zemljiškoknjižno sodišče na podlagi listin, ki dokazujejo nastop pravnega dejstva, ki je predmet vpisa, in ki ustrezajo drugim pogojem, določenim z zakonom. Konkretna odločba CSD, izdana skladno z določbo 36. člena ZSVarPre, je ustrezna listina.