VSL sklep I Cp 2349/2015

I. Pritožbama se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je dopustilo spremembo tožbe z dne 30. 4. 2014 in odločilo, da je drugo tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 30.626,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska in mesečno rento v višini 152,58 EUR od 15. 1. 2015 dalje s plačilom do 15. dne v mesecu, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II., III. točka izreka), višji tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko ter tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko je zavrnilo (IV. točka izreka), tožeči stranki je naložilo, da je dolžna prvo toženi stranki plačati stroške tega postopka v višini 1.400,40 EUR (V. točka izreka) in da tožeča stranka in druga tožena stranka nosita vsaka svoje pravdne stroške (VI. točka izreka).

2Zoper sodbo se pritožujeta tožnik in drugo tožena stranka, vsak proti delu, s katerim nista uspela. Tožnik vlaga pritožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, drugo tožena stranka pa se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

3Tožnik v pritožbi graja materialnopravno zmotno odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper prvo toženko. Nevarna dejavnost je takšna, da v konkretnih okoliščinah pomeni večjo nevarnost od povprečne glede na okoliščine primera in glede na tistega, ki jo opravlja. Gre za takšno dejavnost, ki v konkretnih okoliščinah po svoji naravi in načinu opravljanja pomeni povečano nevarnost za življenje in zdravje ljudi. Iz narave in načina izvajanja tekmovanja v supermotu je nevarnost povečana, neobičajna, ni je mogoče imeti v celoti pod kontrolo in jo obvladovati ter kljub še tako veliki skrbnosti ni mogoče preprečiti nastanka škode. Opravljanja naloge predsednika žirije ni mogoče presojati izolirano od supermoto dirke, kjer se je naloga opravljala. Naloga predsednika žirije je nadzor nad potekom in pravilno izvedbo dirke, zaradi česar mora biti z njenim potekom seznanjen. Tega ne more doseči na drugačen način, kot da dirko opazuje neposredno ob progi, kar je tožnik počel in mu ni bilo prepovedano. Tožnik je bil imenovan za funkcionarja na moto dirki, ki je nevarna dejavnost in tja napoten s strani prve toženke, ki se s to dejavnostjo ukvarja. Predsedstvo A. je vrhovna športna oblast na področju avtomoto športa ter usmerja športno dejavnost, sprejema vsa pravila v moto športu in zastopa slovenski avto moto šport v mednarodnih avto moto organizacijah, kot tudi v vseh ostalih športnih zvezah ali združenjih. Prva toženka se ukvarja z nevarno dejavnostjo – organizacijo supermoto dirk na generalni ravni in vodi avtomoto šport v Republiki Sloveniji. Dirke za prvenstvo RS, za katero je šlo v konkretnem primeru, se lahko v Republiki Sloveniji razpisujejo le pod nadzorstvom predsedstva A. (člen 10.2 Športnega pravilnika). Tožnik s toženkama ni bil v delovnem razmerju, kar pa samo po sebi prve toženke ne razbremenjuje odškodninske odgovornosti. Treba je upoštevati splošne določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki urejajo odškodninsko odgovornost. Prva toženka je objektivno odgovorna, saj je tožnika v funkciji predsednika žirije, brez prisotnosti katerega dirke ni dovoljeno izvesti, poslala na supermoto dirko, ki v konkretnem primeru predstavlja nevarno dejavnost. Sodba pravilno zaključi, da je organizacija supermoto tekmovanja nevarna dejavnost v smislu 149. člena OZ, nepravilno pa odloči, da je tožnik prispeval k nastanku škode v deležu 50%. Soprispevek oškodovanca ima različno težo pri objektivni ali pri subjektivni odgovornosti (tako sodna praksa VS II Ips 13/2002 z dne 26. 9. 2002). Da bi bilo lahko ravnanje oškodovanca podlaga za delno razbremenitev odgovornosti, mora biti za odgovorno osebo nepričakovano in nepreprečljivo, le pomena izključnega vzroka za nastanek škode mu, upoštevaje vse okoliščine primera, ni moč pripisati. Pri presoji je odločilna teža oškodovančevega ravnanja v razmerju do povečane nevarnosti, ki jo prinaša nevarna stvar oziroma nevarno delovanje. Pravilna je ugotovitev sodbe, da je imel tožnik iz točke, kjer je stal, najboljši razgled nad progo in da se s kontejnerja ni videlo dela proge. Nezanemarljivo ni niti dejstvo, da je tožnik stal za varnostnim nasipom iz zemlje in ni bil direktno izpostavljen motornim kolesom. Prisotnost funkcionarjev ob sami progi za toženi stranki ni bilo nepričakovano, temveč bistven del izvedbe same dirke. Toženki bi zato morali določiti mesta, kjer se funkcionarji ne smejo nahajati, če so bili mnenja, da je za njih nevarno in bi s tem preprečili ravnanje tožnika. Ravnanje tožnika za toženki ni bilo ne nepredvidljivo in ne nepreprečljivo, zato ne more biti podlaga za delno razbremenitev njune odgovornosti. Napačno pa sodba uporabi določbo drugega odstavka 153. člena OZ v povezavi s 171. členom OZ. V sodni praksi določeni soprispevki odškodovancev (sodba VS RS VIII Ips 191/2012 z dne 14. 5. 2013 – ugotovljen 20% soprispevek tožnika, sodba II Ips 18/2011 z dne 20. 6. 2013 ugotovljen 60% soprispevek, sodba II Ips 432/2009 z dne 23. 8. 2012 – ugotovljen najmanj 50% soprispevek oškodovanca, ki je kar 100% prekoračil hitrost, sodba VS RS II Ips 462/92 z dne 19. 11. 1992 – ocenjen soprispevek 35%) kažejo na to, da lahko sodišče tako visoko določi soprispevek oškodovanca v res izjemnih primerih, ki se v dejanskih okoliščinah bistveno razlikujejo od konkretnega. Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4Drugo tožena stranka se pritožuje zoper II., III. in VI. točko izreka sodbe in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, vse s stroškovno posledico. Izpostavlja, da ni podana njegova objektivna odgovornost, podredno pa, da je prost odgovornosti v smislu prvega in drugega odstavka 153. člena OZ, ker je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca. Sodba zaključi, da organizacija supermoto tekmovanja pomeni nevarno dejavnost v smislu 149. člena OZ, pri čemer ne obrazloži, kaj razume pod pojmom „organizacija super moto tekmovanja“. Tekmovanje oziroma sama tekma ni v domeni druge toženke, opravlja le druga organizacijska opravila, ki niso izvajanje dirke. Razlogi sodbe so v tem delu nejasni, zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodna praksa je že zavzela stališče, da vozilo, ki ni bilo uporabljeno in ne namenjeno uporabi v cestnem prometu, temveč je uporabljeno zgolj kot športni rekvizit pri izvajanju športne aktivnosti hitrostnega dirkanja na dirkališčih, izključenih iz cestnega prometa, ne predstavlja nevarne stvari (tako sodba in sklep VS RS II Ips 170/2012). Upoštevaje navedeno stališče že v osnovi, že na abstraktni ravni, hitrostnega dirkanja na dirkališču ni mogoče šteti za povečano nevarnost. V zvezi s tem izpostavlja zaključek izvedenca dr. P. V. iz njegovega mnenja 10. 11. 2014, da nesreča (voznika in predsednika žirije) v okviru motociklistične dirke spada v okvir tveganja, kateremu so izpostavljeni udeleženci. Dirkanje pomeni nevarno dejavnost v razmerju do predsednika žirije. V kolikor pritožbeno sodišče z njegovimi razlogi ne bi soglašalo, podrejeno uveljavlja, da sodba navaja le, da je bil drugi toženec organizator supermoto tekmovanja, ne navede pa razlogov, zakaj ga šteje za obratovalca. Kdo je obratovalec, je odvisno med drugim tudi od odgovora na vprašanje, v čigavem interesu se določena nevarna dejavnost opravlja. V danem primeru se dirka ni vršila v interesu druge tožene stranke, temveč v interesu prve tožene stranke. Tožnika je namesto predsednika žirije postavila prva toženka, ki je očitno izbrala neprimerno osebo, ker slednja ni poskrbela za lastno varnost, kot to narekujejo pravila stroke in kot je izrecno izpostavil izvedenec v izvedenskem mnenju. Škodo, ki je nastala tožniku, naj zato trpi prvo tožena stranka. Naloge in aktivnosti predsednika žirije so sestavni in bistveni del organizacije in izvedbe dirke, kot je to določeno v Pravilniku, ki ga pritožba v nadaljevanju povzema. Z izpovedbo prič, pa tudi tožnika, je izkazano, da se je z dejavnostjo, to je izvajanjem športne aktivnosti hitrostnega dirkanja na dirkališču, v bistvenem tožnik ukvarjal kot član in predsednik žirije, zato sam nosi odgovornost za škodo, ki izvira iz take dejavnosti. Nepravilna je odločitev o soprispevku tožnika le v deležu 50%. Izvedenec za področje prometa in cestnega prometa dr. P. V. je v izvedenskem mnenju 10. 11. 2014 zapisal, da imajo funkcionarji (člani žirije) možnost gibanja ob progi in nadziranja dirke zaradi strokovnosti in morajo izbrati ustrezno mesto, kjer bodo lahko opravljali svojo funkcijo in istočasno poskrbeli za lastno varnost. V kolikor takega mesta na dirkališču ne bi bilo, ima predsednik žirije pravico od organizatorja zahtevati ureditev takih mest (iz podatkov spisa ne izhaja, da bi tožnik to zahteval). Drugi toženec pa je tudi sicer, s postavitvijo kontejnerja, poskrbel za ustrezno mesto. Mesto, ki si ga je izbral tožnik (nahaja se med dvema deloma proge, kjer so motoristi vozili proti njemu iz ene strani in iz druge nasprotne strani, zato tožnik ni mogel obenem spremljati vožnje motoristov iz obeh strani), je edini del 1200 metrov dolge proge, kjer prihajajo oziroma vozijo vozniki eden proti drugemu, in je najbolj nevaren del dirkališča. Odpade argument sodbe, da je za izvajanje svoje naloge tožnik moral stati na takšnem mestu, ker je imel najboljši pregled nad progo. Z izbiro mesta tožnik ni poskrbel za izpolnitev drugega pogoja, to je svojo lastno varnost. Sicer sodišče samo dvomi v svoj zaključek (da naj bi tožnik od tam imel najboljši razgled), zato se nanj ne bi smelo opreti in gre za bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. O vprašanju, ali je imel tožnik tam, kjer je stal, najboljši razgled nad celotno progo, če bi do njega sploh prišlo, bi moral odločiti izvedenec. Dejansko stanje v tem delu ni popolno ugotovljeno. V kolikor sodba sledi izpovedbi tožnika, pa ima drugo tožena stranka nasprotni argument, da s tega mesta ni najboljši razgled na celotno progo. Drugo tožena stranka je zato postavila kontejner. Ravnala je v skladu z mednarodnim pravilnikom FIM, ki ga navaja izvedenec dr. P. V., po katerem je za funkcionarje predvideno mesto, pisarna ob ciljni črti, ki je ustrezno zavarovana. Tožnik se je v nasprotju s pravili stroke in varnostnim načrtom, ki je bil potrjen z licenco, postavil na konec izletne cone iz zavoja na koncu štartno-cilje ravnine, kjer se razvijejo najvišje hitrosti ob progi. Njegovo ravnanje je bilo maksimalno malomarno in tvegano, zato je za nesrečo kriv izključno sam. Takšnega protipravnega ravnanja tožnika druga toženka ni mogla pričakovati, saj je bilo v nasprotju s pravili stroke in vsemi izobraževanji, ki so jih deležni športni funkcionarji. Tožnik nenazadnje nikomur niti ni povedal, da bo šel stat na kritično mesto. Drugo tožena stranka se posledicam ni mogla izogniti ali jih odstraniti, saj je predsednik žirije najvišja avtoriteta na dirki in drugi toženec ni imel pooblastil, da bi mu preprečila, da stoji na kritičnem mestu. Za svojo varnost bi zato, kot ugotavlja že izvedenec, moral poskrbeti tožnik sam. Drugi toženec je vedel, da je tožnik dolgoletni športni funkcionar in je zato upravičeno domneval, da razpolaga s potrebnim strokovnim znanjem. Povsem utemeljeno je pričakoval, da se tožnik ne bo postavil na kritično mesto in ni mogel vplivati na to, da bi škodo lahko preprečil. Izključni vzrok za nastanek škode je ravnanje tožeče stranke in ne izvira vzrok iz same dejavnosti, motodirke, kot nevarne dejavnosti. Ni podana vzročna zveza po nobeni od teorij vzročnosti. Normalni potek stvari je takšen, da so na dirkališčih predvidene izletne cone za primer, da voznik ne more izpeljati zavoja. Sodniki so v skladu z licenco in varnostnim načrtom proge razporejeni na mesta, kjer ob predvidljivem izletu proge ne more priti do njihovih poškodb. Normalen tek stvari zagotovo ni, da se predsednik žirije želi postaviti točno v linijo steze z izletno cono. Varnostni načrt proge in razporeditev sodnikov na zunanji strani kritičnega zavoja ne predvideva mesta za spremljanje dirke, ravnanje tožnika je bilo zato nepričakovano. Tožnik je kot dober strokovnjak vedel oziroma bi moral in mogel vedeti, da je zahteva licence proge, da na zunanji strani zavojev ni gledalcev, določena iz varnostnih razlogov. Pritožba nasprotuje tudi višini odškodnine, ki jo prisodi sodba. Prisojena odškodnina za telesne bolečine 15.000,00 EUR je previsoka in ni v skladu s sodno prakso, pri čemer se sklicuje na primer VS 002177. Po ustaljeni sodni praksi (VSL0061621) je stanje kome, stanje, v katerem pacient ne čuti bolečin in se ne zaveda drenaž in priključenosti na aparate. Nepravilna je zato odločitev sodbe, da je tožnik v tem času trpel telesne bolečine. Previsoko je priznana odškodnina za strah v višini 2.500,00 EUR (brez upoštevanja tožnikovega soprispevka). Tožnik primarnega strahu praktično ni trpel, saj je bil, ko je vanj trčil motorist obrnjen stran od smeri, iz katere je pripeljal motorist, kar izkazuje, da je večino poškodb utrpel na svoji desni strani telesa. Po stališču sodne prakse, če pri oškodovancu nastopi nezavest takoj ob škodnem dogodku, kot v obravnavnem primeru, le-ta ne trpi primarnega strahu. Previsoko je priznana odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 20.000,00 EUR (brez upoštevanja tožnikovega soprispevka). Ob pravilnem povzetku sodbe, da ne obstaja neposredna povezava s poškodbami in posledično organsko motnjo erekcije, sodba nepravilno zaključi, da je bila življenjska aktivnost tožnika zaradi teh težav trajno zmanjšana. S tem je podana bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je obrazložitev v nasprotju z dokazi. Bolečine in posledice zaradi nestabilnega kolena bi tožnik lahko saniral, vendar se, kot ugotavlja sodba, za operacijo ni odločil. Iz izpovedbe tožnika ne izhaja, da bi imel zaradi poškodbe kolena, ki jo je sam saniral, še kakšne trajne težave. Nepravilno je prisojena odškodnina za materialno škodo glede tuje pomoči, ki jo sodba dosodi za pol leta po eno uro dnevno, kar ni v skladu z ugotovitvami izvedenca dr. S. Glede priznanih potnih stroškov tožnik ni izkazal, da je kot prevozno sredstvo uporabljal osebno vozilo in ne javni prevoz, zato ni upravičen do povrnitve vseh stroškov, kot jih dosodilo sodišče. Nepravilno so priznani stroški izdelave izvedenskega mnenja kot škoda. Nepravilno je prisojena mesečna renta iz naslova izgubljenega zaslužka. Za ugotovitev objektivno predvidljivih, hipotetičnih dohodkov, s polno delovno zmožnostjo tožnika, bi bilo treba ugotoviti, kakšno delo s to delovno zmožnostjo, ki jo še ima, lahko opravlja (tako sodba in sklep VS RS VIII Ips 182/2013 z dne 9. 12. 2013). Če bi se ugotovilo, da tožnik zaradi svoje sposobnosti lahko opravlja tudi kakšno drugo delo, ki je plačano enako kot tožnikovo dosedanje delo inštruktorja vožnje, potem do rente ni upravičen. Sodišče navedenih okoliščin ni raziskalo in je v tem delu ostalo zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Tožnik ni z gotovostjo dokazal, da bi bil še vedno zaposlen pri delodajalcu, pri katerem je pridobil podatek o višini plače za gospoda K. za čas pred nesrečo. Sodišče je v nasprotju z materialnimi dokazi posplošilo, da bi bil dohodek tožnika, če se nesreča ne bi zgodila, takšen, kot ga ima inštruktor. Tožnikov zahtevek iz tega naslova bi zato bilo treba zavrniti.

5Na pritožbo tožnika je odgovorila prva tožena stranka in predlagala, da jo pritožbeno sodišče zavrne v delu, ki se nanaša nanjo. Na pritožbo drugo tožene stranke je odgovoril tožnik in predlagal njeno zavrnitev.

6Pritožbi sta utemeljeni.

7Tožnik v predmetnem postopku zahteva odškodnino za škodo, ki mu je nastala ob nesreči 1. 7. 2007 na tekmi za supermoto v L. na progi B., pri kateri je sodeloval kot funkcionar – predsednik žirije, na katerega ga je imenovala prva tožena stranka. Odgovornost toženk temelji na krivdni in objektivni odgovornosti.

8Sodba zavzame stališče, da je tekmovanje v supermotu, pri katerem je prišlo do poškodbe tožnika, nevarna dejavnost, da je podana objektivna odgovornost drugo tožene stranke kot organizatorke tekmovanja, da je tožnik (so)prispeval k nastanku škode v deležu 50% in da ni podana niti krivdna niti objektivna odgovornost prvo tožene stranke.

9Zavzeto stališče temelji na naslednjih dejanskih ugotovitvah in zaključkih:

- da se je tožnik 1. 7. 2007 poškodoval na tekmi za supermoto v L. na progi B., pri kateri je sodeloval kot funkcionar – predsednik žirije;

- da ga je na to funkcijo imenovala prva tožena stranka;

- da je bila tožnikova naloga na dirki, da opravlja nadzor nad potekom dirke,

- da si je mesto ob progi za zemeljskim nasipom (na koncu izletne cone), kjer je prišlo do nesreče, izbral tožnik sam;

- da gre za mesto, ki je za gledalce (zaradi varnosti) prepovedano;

- da je imel (kot trdi tožnik) najboljši razgled nad celotno progo;

- da je do poškodb tožnika prišlo, ko so vozniku motorja A. A. odpovedale zavore, zaradi česar je zapeljal preko varnostnega nasipa iz zemlje in trčil v tožnika;

- da se je tožnik (strokovnjak za super moto dirke in dolgoletni funkcionar) moral zavedati, da je na ovinkih proge, na koncu izletne cone, največja nevarnost, da voznik izgubi nadzor nad vozilom, oziroma, da ga odnese s proge;

- da je tožnik, ki je bil kot predsednik žirije pred tekmo dolžan pregledati skladnost proge z licenco, progo potrdil kot varno;

- da iz narave in načina izvajanja tekmovanja v supermotu izhaja, da je nevarnost povečana, neobičajna in je drugo tožena stranka (organizatorka super moto tekmovanja) ni mogla imeti v celoti pod kontrolo in obvladovati ter kljub še tako veliki skrbnosti ni mogla preprečiti nastanka škode;

- da organizacija supermoto tekmovanja pomeni nevarno dejavnost, za katero odgovarja drugo tožena stranka kot organizatorka po pravilih o objektivni odškodninski odgovornosti;

- da prvo tožena stranka ni bila organizatorka tekmovanja in da tudi sicer ni izpolnjen noben od kriterijev v smislu 149. člena OZ za obstoj njene objektivne odškodninske odgovornosti;

- da ni podana krivdna odgovornost prvo tožene stranke, ker tožniku ni uspelo prepričljivo dokazati, da bi iz nestrokovnosti ali neskrbnosti opustila kakšno svoje ravnanje, ki je bilo vzrok za nesrečo;

- da se je pri pregledu proge pregledovala skladnost z licenco, ki jo je nesporno izdala prva tožena stranka, za katero je izvedenec ugotovil, da je bila na dan škodnega dogodka veljavna, organizator pa je zagotovil dodatne zahteve iz zapisnika o podaljšanju licence, ki izhajajo iz pravilnika kategorije supermoto in standardov FIM za supermoto.

10Sodba pravilno presodi, da je tekmovanje v supermoto, pri katerem je prišlo do poškodbe tožnika, nevarna dejavnost, kar ima za posledico objektivno odgovornost tistih, ki se z njo ukvarjajo (149. člen OZ). Pritožbene trditve drugo tožene stranke, da športnega hitrostnega dirkanja na dirkališču ni mogoče opredeliti za nevarno dejavnost v smislu 149. člena OZ, so neutemeljene. Sodba in sklep VS RS II Ips 170/2012 z dne 19. 12. 2013, na katero se pritožba sklicuje v oporo pritožbenemu stališču, s predmetno zadevo ni primerljiva(1). Sicer je Vrhovno sodišče stališče, da speedway dirka predstavlja povečano nevarnost za poškodovanje gledalcev in da zanjo objektivno odgovarja toženka (kot organizatorka speedway dirke), zavzelo v sodbi II Ips 399/2001 z dne 20. 3. 2002(2).

11Pritožbeno sodišče soglaša s sodbo, da narava in način izvajanja tekmovanja v supermotu ustrezata pravnemu standardu nevarne dejavnosti. Neprerekana dejstva, na katerih sodba temelji zaključek o obstoju nevarne dejavnosti, da se pri takih tekmovanjih dosegajo velike hitrosti vožnje in da tekmovalci zaradi tekmovalnosti vozijo agresivno; da zaradi tega občasno prihaja tudi do tehničnih odpovedi vozil (na primer odpovedi zavor, kot v konkretnem primeru); da zaradi velike hitrosti in agresivnega načina vožnje tekmovalci občasno izgubijo nadzor nad vozili, nudijo zadostno podlago za zaključek, da gre za povečano nevarnost, za katero drugo toženec kot organizator odgovarja po pravilih o objektivni odgovornosti. Sodba zaključek, da je bila organizator tekmovanja druga tožena stranka temelji na izpovedbi priče ..., predsednika drugo tožene stranke (9., 10. stran obrazložitve sodbe). Sicer pa med strankama v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno (12. točka obrazložitve), da je bil drugi toženec organizator supermoto tekmovanja.

12Izhodišče za presojo (objektivne) odgovornosti toženk je, da škoda izvira iz nevarne dejavnosti (tožnik je dokazal, da mu je škoda nastala na supermoto tekmi, torej, da škoda izvira iz nevarne dejavnosti), zato je treba ugotoviti, koga je (kot obratovalca) treba šteti za imetnika nevarne dejavnosti (150. člen OZ).

13Kdo se šteje za obratovalca, je odvisno od konkretnih okoliščin primera. V sodni praksi je že bilo zavzeto stališče, da so bistvene komponente obratovalca oziroma ukvarjanja z nevarno stvarjo: interes za opravljanje dejavnosti, dejansko (fizično) sodelovanje pri tej dejavnosti in (vsaj delen) nadzor nad konkretnim potekom nevarne dejavnosti(3).

14Prva toženka, ki je glede (objektivne) odgovornosti ugovarjala pasivno legitimacijo (sodba ji sledi), se je poskušala odgovornosti razbremeniti s trditvijo, da ni bila niti nosilec niti organizator tekmovanja in da je podana izključna odgovornost tožnika, ki si je sam izbral kraj, kjer je stal, pri čemer ni upoštel varnostnih predpisov.

15Sodba ne sledi tožnikovi (tožbeni) tezi, da ga je na mesto, kjer je prišlo do nesreče, poslala prvo tožena stranka, s čimer je (med drugim) tožnik utemeljeval njeno odgovornost. Sodba namreč ugotovi, da si je tožnik mesto izbral sam, še več, glede na to, da je bil predsednik žirije, mu nihče (tudi organizator tekme – drugi toženec) ni smel odrediti mesta, od koder bo tekmo nadzoroval in mu tudi ni mogel preprečiti, da bi tekmo nadzoroval z izbranega mesta. Navedenim ugotovitvam tožnik v pritožbi konkretizirano ne nasprotuje. Odgovornost prvo tožene stranke gradi na trditvah, ki jih podal že v tožbi (sodba tožniku očita, da glede odgovornosti prvo tožene stranke ni ponudil zadostnih trditev), da se prvo toženka ukvarja z nevarno dejavnostjo – organizacijo supermoto dirk na generalni ravni in vodi moto šport v Republiki Sloveniji, da se dirke za prvenstvo RS, za katero je šlo v konkretnem primeru, lahko razpisujejo le pod nadzorom predsedstva A., in da je bil tožnik imenovan za funkcionarja na moto dirki, ki je nevarna dejavnost in tja napoten s strani prve toženke, ki se s to dejavnostjo ukvarja.

16Pritrditi je pritožbi, da opravljanja naloge tožnika kot predsednika žirije ni mogoče presojati ločeno od supermoto dirke, ki je nevarna dejavnost, kjer je to nalogo opravljal. Naloge funkcionarjev (tudi predsednika žirije) so opredeljene v Športnem pravilniku A. (priloga A62; v nadaljevanju Pravilnik), v katerem je izrecno določeno (80.2 člen Pravilnika), da je za izvedbo dirke obvezna prisotnost žirije, imenovane s strani prvo tožene stranke. Brez pomena je zato zaključek sodbe o neobstoju objektivne odgovornosti prvo tožene stranke (10., 11. stran obrazložitve), 1) ker dirke organizirajo društva vključena v A. in ne prva tožena stranka, ki postavi le predsednika žirije za dirko, da ne bi organizator sam sebi nekoga postavil za nadzor, 2) ker imenovanje posameznika za funkcionarja, ki bo opravljal navedene naloge, torej predsednika žirije, ne predstavlja nevarne dejavnosti v smislu 149. člena OZ, 3) ker tudi opravljanje nalog funkcionarja – predsednika žirije ne pomeni nevarne dejavnosti in 4) ker nobene od pristojnosti prve toženke, ki izhajajo iz Pravilnika, ni mogoče opredeliti za izvajanje nevarne dejavnosti – tekmovanja v supermotu.

17Po oceni pritožbenega sodišča okoliščine, ki jih sodba ugotavlja, 1) da je prva toženka tožnika imenovala za funkcionarja, konkretno predsednika žirije, 2) da je bila njegova naloga med drugim, da opravlja nadzor nad potekom dirke, pri čemer mora strokovni službi A. najkasneje v 72 urah po dirki poslati posebno poročilo z vsemi potrebnimi prilogami, kopijo poročila pa mora poslati tudi organizatorju, 3) da je licenco proge izdala prva tožena stranka, 4) in da se dirke za prvenstvo RS, za katero je šlo v konkretnem primeru, lahko razpisujejo le pod nadzorom predsedstva prve tožene stranke, jih pa pri presoji odgovornosti prvo tožene stranke ne upošteva, nudijo zadostno podlago za zaključek, da je treba prvo toženo stranko šteti za obratovalca. Dejstvo, da sama ni organizator dirke (dirke organizirajo društva, vključena v prvo toženo stranko), ne pomeni, da je ni mogoče šteti za obratovalca. Tožnik je bil na dirko napoten kot funkcionar, imenovan s strani prve toženke, njegova prisotnost na samem dogodku je bila za izvedbo dirke obvezna. Res je, da tožnik v prvo toženko ni bil v delovnem razmerju in ne pridejo v poštev materialnopravno določbe o odškodninski odgovornosti delodajalca svojim delavcem, pridejo pa v poštev splošne določbe OZ, ki urejajo odškodninsko odgovornost.

18Po navedenem je zato treba pritožbi tožnika glede prvo tožene stranke ugoditi. Sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča, da ni podana njena (objektivna) odgovornost, ni odločalo o razlogih, ki jih je slednja uveljavljala za razbremenitev odgovornosti (trditve, da je tožnik sam odgovoren za nastalo škodo).

19Sodba, kot že obrazloženo, materialnopravno pravilno odloči, da je podana objektivna odgovornost drugo tožene stranke, v nadaljevanju pa ne upošteva (pravilno) določb drugega in tretjega odstavka 153. člena OZ v povezavi s 171. členom OZ. Drugi toženec bi se objektivne odgovornosti lahko razbremenil le, če bi škoda izvirala iz vzroka, ki je bil izven nevarne dejavnosti (in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti – prvi odstavek 153. člena OZ), oziroma če bi bilo dokazano, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega (ki ga ni bilo mogoče pričakovati in se njegovim posledicam izogniti ali jih odstraniti – drugi odstavek 153. člena OZ). Določba tretjega odstavka 153. člena OZ, ki obravnava konkurenco objektivne in subjektivne odgovornosti in v izhodišču nalaga večje breme imetniku nevarne stvari, ob upoštevanju meril iz 171. člena OZ omogoča delno razbremenitev odgovornosti, če je glede na vse okoliščine primera oškodovančevo (tožnikovo) neskrbno ravnanje vsaj delno v pravnorelevantni zvezi z nastankom škode. Odgovornosti za škodo, ki je posledica tožnikove opustitve ukrepov za lastno varnost, objektivno odgovornemu subjektu ni mogoče naprtiti (prvi odstavek 171. člena OZ).

20Pritožbene trditve drugega toženca, da je tožeča stranka dolgoletni športni funkcionar, da je zato upravičeno domnevala, da razpolaga s potrebnim strokovnim znanjem, da je utemeljeno pričakovala, da se tožnik ne bo postavil na kritično mesto, da bo poskrbel za lastno varnost, da varnostni načrt proge in razporeditev sodnikov na zunanji strani kritičnega zavoja ne predvideva mesta za spremljanje dirke, da je zahteva licence proge, da na zunanji strani zavojev ni gledalcev, določena iz varnostnih razlogov, da je s postavitvijo kontejnerja poskrbela za mesto, iz katerega je bilo možno opravljati naloge žirije, bi (če bi jih dokazal) lahko privedle do oprostitve odgovornosti oziroma drugačne razporeditve odgovornosti. Sodba se ne izreče niti o njihovi pravočasnosti(4) niti se do njih vsebinsko ne opredeli.

21Povedano drugače, sodba ne ugotavlja dejanskih okoliščin, ki bi omogočale presojo s strani drugo tožene stranke (in prvo tožene stranke) uveljavljenih razlogov za oprostitev odgovornosti, v celoti ali delno.

22Okoliščine, ki jih v utemeljitev odločitve o 50% soprispevku tožnika k nastali škodi ugotavlja sodba (12., 13. stran obrazložitve), in sicer, 1) da mesto na koncu izletne cone, ki si ga je izbral tožnik sam, ni najbolj varno, 2) da se je tožnik s tem, ko se je postavil na to mesto, moral zavedati velike možnosti nastanka škode (kot strokovnjak za supermoto dirke in dolgoletni funkcionar bi se moral zavedati, da je na ovinkih proge, na koncu izletne cone največja nevarnost, da voznik izgubi nadzor nad vozilom), 3) da je tožnik kot predsednik žirije, ki je bil dolžan pregledati skladnost proge z licenco, progo potrdil kot varno, lahko predstavljajo soprispevek tožnika k nastali škodi. Pritrditi pa je tožniku, da je praviloma odgovornost imetnika nevarne dejavnosti večja in je treba opraviti tehtanje med težo oškodovančevega ravnanja v razmerju do povečane nevarnosti. Slednjega sodba ni opravila.

23Pritožbene trditve drugo toženca, ki se sklicuje na ugotovitve izvedenca za področje prometa dr. P. V. glede izbire mesta, ki si ga je tožnik (sam) izbral, vzbujajo pomisleke o pravilnosti zaključka sodbe, ki je sledilo tožniku, da je moral stati na takšnem mestu. Mesto, ki si ga je izbral tožnik, se je po trditvi pritožbe nahajalo med dvema deloma proge, kjer so motoristi vozili proti njemu z ene strani in iz druge strani, zato ni mogel spremljati vožnje motoristov iz obeh strani, in je edini del 1200 metrov dolge proge, kjer prihajajo oziroma vozijo vozniki eden proti drugemu in je tudi najbolj nevaren del dirkališča. Sodba se o tem ne izreče.

24Po navedenem pritožbi pravilno izpostavljata nepravilno odločitev o temelju zahtevka. Zaradi materialnopravno zmotnega izhodišča sodbe je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Slednje narekuje ugoditev obema pritožbama in razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje (355. člen ZPP). Manjka obsežen sklop odločilnih dejstev, ki jih ne sme ugotavljati sodišče druge stopnje samo, ker bi sicer stranki prikrajšalo v njuni pravici do pritožbe.

25Posebni napotki sodišču prve stopnje, glede na obrazloženo niso potrebni. Sodišče prve stopnje bo moralo v nakazani smeri dopolniti dejansko stanje, pri čemer se bo moralo opredeliti (tudi) do (pravočasnosti) trditev strank (podanih po prvem naroku za glavno obravnavo) in upoštevati le tiste, za katere bo ocenilo, da so podani razlogi iz četrte alineje 286. člena ZPP.

26Razveljavitev odločitve o glavni stvari je narekovala tudi razveljavitev odločitve o stroških (V. in VI. točka izreka) in bo o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje in pritožbenih stroških odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo.

27Ker je pritožbeno sodišče pritožbama ugodilo že po temelju, se o pritožbenih trditvah drugo tožene stranke glede višine dosojene odškodnine ne izreka. Kritično naj jih upošteva sodišče prvo stopnje ob ponovnem odločanju.

-------------

Op. št. (1): V njej je (glede obstoja objektivne odškodninske odgovornosti tekmovalca gorsko hitrostne dirke) bilo zavzeto stališče, da objektivna odgovornost za nevarno stvar ni podana, ker vozilo ni bilo uporabljeno in ne namenjeno uporabi v (cestnem) prometu, temveč zgolj kot športni rekvizit pri izvajanju športne aktivnosti hitrostnega dirkanja pri izvajanju športne aktivnosti hitrostnega dirkanja na dirkališčih, izključenih iz cestnega prometa.

Op. št. (2): V obravnavani zadevi je prišlo do poškodbe tožnice, ki je bila gledalka na speedway dirki, ki jo je organizirala toženka. V njej je bilo zavzeto stališče, da način opravljanja speedway dirke, ko lahko izpod koles motorjev odletava pesek in kamenje tudi preko zaščitne ograje med gledalce, predstavlja povečano nevarnost za poškodovanje gledalcev.

Op. št. (3): Tako odločbi VS RS II Ips 206/2005 z dne 18. 1. 2007 in II Ips 193/2007 z dne 17. 9. 2009, v katerih je bilo ugotovljeno, da je podana (tudi) objektivna odgovornost druge toženke za smrt oškodovanca, ki se je ponesrečil med vajo helikopterskega reševanja ponesrečencev v gorah.

Op. št. (4): Po določbi 286. člena ZPP lahko stranke podajajo navedbe le še na prvem naroku za glavno obravnavo, kasneje pa le, če izkažejo, da tega brez svoje krivde niso mogle storiti.