VSL sodba II Cp 600/2016

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) lastnica nepremičnin s parc. št. …, vse k. o. ... (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženci) dolžna povrniti tožnici pravdne stroške v znesku 2.113,65 EUR v 15 dneh od pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (II. točka izreka).

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožujejo toženci iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa predlagajo, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajajo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do večine ugovorov tožencev. Neutemeljeno je zavrnilo dokazni predlog valorizacije vrednosti kupnine in ni pojasnilo, zakaj bi bila valorizacija neprimeren dokaz. Gre za pomemben dokaz, če kupnina ni bila plačana takoj, saj se je v tistem času dogajala izredna valorizacija. Toženci so izrecno ugovarjali, da tožnica ni uspela izkazati pooblastila S., podjetju za urejanje stavbnih zemljišč, ki je sklenil sporno pogodbo, zato ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje o neprerekanih dejstvih (11. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Vseh pogodbenih določil in določil aneksa, ki jih je glede na 12. točko obrazložitve izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje upoštevalo pri svoji odločitvi, pravdni stranki nista uvedli v trditveno podlago, zato jo je sodišče prve stopnje prekoračilo. Ni se opredelilo do ugovora tožencev, da sta pogodba in aneks neobstoječa. Zmotno je stališče, da izostanek overitve podpisa prodajalke nima vpliva na veljavnost pogodbe in aneksa k tej pogodbi ter na prehod nepremičnin v družbeno lastnino. Brez sodno overjenega podpisa ni izkazano, da je pogodbo in aneks resnično podpisala stranka pogodbe in aneksa. Pri zahtevi za overitev podpisa ne gre za zakonsko zahtevo, temveč za svobodno urejanje obligacijskih razmerij v okviru Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZRPPN) in Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Svobodna pogodbena volja se mora spoštovati tudi če se upošteva ZRPPN. Ta nima določb o odložnem pogoju, zato je treba upoštevati ZOR. Napačna je presoja, da pri odložnem pogoju overitve podpisa ne gre na negotovo dejstvo. Neutemeljeno je zavrnjen ugovor tožencev, da ni izkazano, da bi Javno pravobranilstvo Mesta Ljubljana potrdilo pogodbo in aneks. S pojasnilom, da naj bi bilo logično, da različni organi zadeve vodijo pod različnimi opravilnimi številkami, je sodišče prve stopnje prekršilo razpravno načelo. Dopis z dne 27. 1. 1984 lahko izkazuje le, da je pravna prednica tožnice poslala pogodbo in/ali aneks Javnemu pravobranilstvu Mesta Ljubljana, ne pa tudi, da ju je potrdilo. V potrdilu Javnega pravobranilstva Mesta Ljubljana ni navedeno, katere pogodbe je potrdilo, prav tako ni nobenega spremnega dopisa, ki bi to izkazoval. Tudi v primeru, da je šlo za pravni posel namesto razlastitve, je na podlagi ZRPPN za njegovo veljavnost potreben ugotovljeni splošni interes in plačilo odškodnine, zato je plačilo kupnine bistveni element tega pravnega posla. Tožnica ni izkazala plačila kupnine. Neoverjen podpis na aneksu, v katerem stranki ugotavljata plačilo kupnine po osnovni pogodbi, ne more biti dokaz plačila. Sodišče prve stopnje napačno ugotavlja, da je znesek, ki ga je prodajalka položila na svojo hranilno knjižico šele v letu 1987, relativno blizu kupnine. Ni logično, da bi prodajalka čakala na plačilo po aneksu kar tri ali štiri leta. Logično je, da ni sodno overila svojega podpisa, ker ni dobila plačane kupnine. Zaključek, da je bila kupnina po aneksu plačana, sodišče prve stopnje utemelji z okoliščino, da se je v tistih časih zaradi inflacije vse plačevalo gotovinsko, čeprav tožnica tega ni zatrjevala. Gotovinsko plačevanje tudi ni bilo pravilo, predvsem ne pri pogodbenih razmerjih ali pri prodaji nepremičnin, in ni splošno znano dejstvo. Protispisna je ugotovitev, da si toženci in pred njimi pravna prednica niso več lastili nepremičnin, saj iz izpovedi tožencev izhaja ravno nasprotno. Dokazna ocena izpovedi tožencev je napačna in pomanjkljiva. Glede na oddaljenost dogodkov je logično, da niso mogli izpovedati več v zvezi z dogajanjem. Prepričljivo pa so izpovedali, da so dojemali sporne nepremičnine kot svojo last, sicer bi se uprli plačevanju davkov in ne bi bilo problemov s pridobitvijo državne štipendije. Poleg tega so izpovedali tudi, da je bilo v njihovi družini znano, da pogodba in aneks nista bila realizirana, da kupnina ni bila plačana, da te zadeve niso bile urejene. Dejstvo, da niso neposredno uživali spornih nepremičnin, ne pomeni, da na njih niso imeli posesti in da si jih niso lastili. Iz izpovedi druge toženke izhaja, da lesa niso rabili, ob gradnji ceste pa jim je bila posest bolj ali manj vzeta na silo. Iz izpovedi prvega toženca izhaja, da je les neuporaben, pa tudi, da je najprej osem ali devet poskušal urediti zadevo in ko se je v letu 2011 ali 2010 odkup končno začel odvijati, se je tožnica premislila in vložila tožbo. Ugotovitev sodišča, da gre za pogodbo, ki je nadomestila razlastitveni postopek in pravnomočno razlastitveno odločbo, je napačna in je dejansko stanje glede tega pomanjkljivo ugotovljeno. Na to kaže že njeno poimenovanje. Sodišče prve stopnje ne navede odlokov in njihovih sprememb (in konkretnih določb), s katerimi naj bi bil izkazan javni interes, zato se izpodbijana sodba ne da preizkusiti. Odloki in njihove spremembe se ne nanašajo na sporne nepremičnine. ZRPPN ne določa, da naj bi z dnem izdaje potrdil javnega pravobranilstva, da je posel veljavno sklenjen, nepremičnine prešle v družbeno lastnino. Posledično je napačen tudi zaključek, da je imela tožnica pravico uporabe in da je nato na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) in Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju ZSKZ) pridobila lastninsko pravico. Po ZRPPN in po uveljavljeni sodni praksi je temeljni pogoj za uvedbo razlastitvenega postopka, da je za določeno območje izdelan lokacijski načrt. Treba bi bilo upoštevati tudi Zakon o kmetijskih zemljiščih (ZKZ), ki določa poseben način sklepanja prodajnih pogodb. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do ugovora nedoločenosti predmeta pogodbe in pomanjkljivosti intabulacijske klavzule, česar se z ZRPPN prav tako ne more zaobiti. Sporna pogodba je kot predmet prodaje vsebovala dele zemljišč, ni pa bilo ugotovljeno, katere dele oziroma kolikšen solastniški delež. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi sklicevalo na Zakon o razlastitvi in o prisilnem prenosu pravice uporabe (v nadaljevanju ZRPPPU), ki v času sklepanja pogodbe in aneksa ni več veljal. Sicer pa je določal, da je potrebno ugotoviti splošni interes. Javni interes je bilo treba torej ugotoviti in ne le domnevati, kot je to storilo sodišče prve stopnje, ki ni navedlo nobene pravne podlage. ZRPPPU je določal, da razlastitveni upravičenec pravico do izročitve pridobi z dnem pravnomočnosti razlastitvene odločbe, ni pa določal, da naj bi zemljišče prešlo v družbeno lastnino z dnem, ko je pristojni javni pravobranilec potrdil pogodbo. Kljub navedeni potrditvi je bila pogodba še vedno izpodbojna. Na podlagi ustaljene sodne prakse ni mogoče trditi, da je pravni prednici tožencev že grozila razlastitev. To dejstvo bi moralo biti ugotovljeno s splošnim interesom, razlastitveni upravičenec pa bi moral podati ponudbo za odkup pravni prednici toženke, ki jo je imela tudi pravico zavrniti, šele nato bi grozila razlastitev. Da je dala ponudbo za odkup, tožnica ni trdila. Zato je napačen zaključek, da sporna pogodba in aneks nista rezultat prostega urejanja obligacijskih razmerij pogodbenikov. Odločitev sodišča prve stopnje posega v ustavno varovano pravico do zasebne lastnine, saj na podlagi nepopolne pogodbe ob šibki obrazložitvi odločilnih argumentov lastninska pravica ne more kar pripasti tožnici.

3V odgovoru na pritožbo tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4Pritožba ni utemeljena.

5Izpodbijana sodba ima jasne razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, ki si med seboj ne nasprotujejo, zato ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. S pritožbenimi očitki o protispisnosti pritožba v resnici graja dokazno oceno.

6Če se sodišče ne opredeli do relevantnih ugovornih navedb pravdnih strank, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi izrecno ali posredno opredelilo do vseh ugovornih navedb tožencev, ki so relevantne za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka, zato navedena procesna kršitev ni podana. Navedbam tožnice, da je bila pogodbena stranka kupoprodajne pogodbe številka V-269/79 njena pravna prednica, toženci niso nasprotovali (niso navedli, da njena pravna prednica ni bila stranka pogodbe oziroma kupec). V takšni situaciji ugovor tožencev, da tožnica ni izkazala pooblastilnega razmerja med IS občine X in S., ni pravno relevanten, zato se sodišču prve stopnje do navedenega ugovora ni bilo treba posebej opredeljevati. Pojasnila sodišča prve stopnje, navedena v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, o neprerekanih dejstvih, niso v nasprotju s podatki spisa, saj se zgoraj navedenega ugovora tožencev ne dotikajo. Iz razlogov izpodbijane sodbe je tudi razvidno, da se je sodišče prve stopnje posredno opredelilo tudi do ugovora nedoločenosti predmeta pogodbe, in sicer iz njih izhaja, da ga (po presoji pritožbenega sodišča pravilno) ni štelo za utemeljenega.

7Pritožbeni očitki, da vseh pogodbenih določil, ki jih sodišče prve stopnje upošteva v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, pravdni stranki nista uvedli v trditveno podlago, niso konkretizirani, zato ne terjajo odgovora.

8Sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo dokaza v zvezi z valorizacijo vrednosti kupnine, saj ni bilo zatrjevano, da je bila ta dogovorjena.

9Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki pravni naslednici pogodbenih strank in s tem pogodbenega razmerja, iz katerega tožnica uveljavlja svojo lastninsko pravico. Med drugim iz ugotovitev sodišča izhaja tudi:

- s kupoprodajno pogodbo številka V-269/79 (v nadaljevanju pogodba) je prodajalka B. B. prodala in prepustila kupcu Občini X v posest in uporabo zemljišča s parc. št. 1, 2, 3, 4, vse k. o. ..., za katera sta pogodbeni stranki ugotovili, da je na njih po Odloku o generalnem planu razvoja mesta Ljubljane, njegovi spremembi in dopolnitvi, ter po Odloku o urbanističnem programu za območje mesta Ljubljana, njegovi spremembi in dopolnitvi, predvidena gradnja mestne vpadnice ..., in izrecno dovolila, da se pri teh nepremičninah vknjiži družbena lastnina z imetnikom pravice uporabe in uživanja Občino X, kupec pa se je zavezal za ta zemljišča plačati kupnino, in sicer za 6521 m2 znesek 182.588,00 dinarjev v petnajstih dneh po sodni overovitvi podpisa prodajalca na tej pogodbi. Obenem sta se pogodbeni stranki dogovorili tudi, da bosta po končani gradnji in izdelavi delilnega načrta sklenili aneks k tej pogodbi, če se bo površina zemljišča po delilnem načrtu razlikovala od površine odkupljenega zemljišča po pogodbi, pri čemer se je kupec obvezal plačati prodajalcu odškodnino za to razliko v površini zemljišča.

- k pogodbi sta pogodbeni stranki sklenili aneks številka V-412-77/84-B (v nadaljevanju aneks), s katerim sta zaradi dokončnega odkupa in zemljiškoknjižne ureditve osnovne pogodbe ob upoštevanju parcelacijskega načrta in dejanskih površin odkupljenih zemljišč, ki so bila uporabljena za gradnjo ceste, spremenili pogodbo (njen 2. člen) glede odkupljenih površin zemljišč s parc. št. 1, 2, 3, 4, k. o. ..., tako da je predmet odkupa parcela št. 1 v izmeri 3060 m2, del parcele številka 2 v skupni izmeri 4521 m2, del parcele 3 v izmeri 1756 m2 in del parcele 4 v izmeri 1063 m2. Občina se je zavezala plačati prodajalcu za 3358 m2 gozda in za 521 m2 pašnika še odškodnino v skupnem znesku 269.210,00 dinarjev v roku 15 dni na hranilno knjižico prodajalca.

10Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je šlo v obravnavanem primeru za pravni posel, ki je nadomeščal razlastitev. Pritožbeni očitki, da takšna presoja ni mogoča, ker tožnica ni podala ustrezne trditvene podlage, niso utemeljeni. Pritožba neutemeljeni meni, da bi morala tožnica podati tudi navedbe v zvezi s postopkom, ki je tekel pred njegovo sklenitvijo in tako zatrjevati tudi, da je pravni prednici tožencev dala ponudbo za odkup. Pritožbeno sodišče nima nobenega pomisleka glede pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da je javni interes za izgradnjo ceste izkazan z Odloki in njihovimi spremembami, ki sta jih pogodbeni stranki navedli že v pogodbi. Ker so ti Odloki v izpodbijani sodbi navedeni (12. točka obrazložitve), pritožba neutemeljeno navaja, da izpodbijane sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da sta pogodbeni stranki v kupoprodajni pogodbi, ki ima že v naslovu pripis „za zemljišče-gradnja mestne vpadnice ...“, ugotovili, da je po Odloku o generalnem planu razvoja mesta Ljubljana, njegovi spremembi in dopolnitvi ter po Odloku o urbanističnem programu za območje mesta Ljubljana, njegovi spremembi in dopolnitvi, na zemljiščih, ki so predmet pogodbe, predvidena gradnja mestne vpadnice ... S pavšalnim pritožbenim očitkom, da se navedeni odloki ne nanašajo na sporna zemljišča, pritožba ne more uspeti.

11Pravilno je izhodišče sodišča prve stopnje, da prodajna pogodba namesto razlastitve ne pomeni prometa z nepremičninami (zato pritožba tudi neutemeljeno vztraja, da bi bilo treba upoštevati ZKZ).(1) Gre za pogodbo, ki nadomešča razlastitveni postopek in pravnomočno razlastitveno odločbo. Po enotnem stališču sodne prakse je treba zato pridobitev lastninske pravice s takšno pogodbo enačiti s pridobitvijo lastninske pravice na podlagi odločbe državnega organa. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da ima že sama pogodba učinek v lastninskopravni sferi. Ker se lastninska pravica pridobi na originaren način že na podlagi pogodbe namesto razlastitve, vknjižba v zemljiški knjigi pa je le deklaratorne narave, je pravilno pojasnilo tudi, da v pogodbi, ki nadomešča razlastitev, intabulacijska klavzula ni potrebna. Iz takšnega pojasnila posredno izhaja, da šteje za nerelevantne tudi ugovorne navedbe, ki so jih toženci navezovali na primernost intabulacijske klavzule za vknjižbo v zemljiško knjigo, med njimi tudi navedbe, da so predmet pogodbe (tudi) deli parcel. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da so nepremičnine, ki so bile zajete s pogodbo in aneksom, prešle v družbeno lastnino s sklenitvijo pogodbe in aneksa, kar je po ugotovitvah sodišča prve stopnje - ki je štelo soglasje javnega pravobranilstva kot pogoj za veljavno sklenitev - nastopilo z dnem, ko ju je javni pravobranilec potrdil (pogodbo dne 12. 3. 1980, aneks k pogodbi pa dne 31. 1. 1984).(2) V ZRPPN sicer res ni izrecno določeno, da razlaščeno zemljišče preide v družbeno lastnino s sklenitvijo pogodbe, vendar je takšno enotno stališče sodne prakse, ki ga je pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje. Sodna praksa ga izpeljuje iz okoliščine, da pogodba, sklenjena namesto razlastitve, nadomešča razlastitveni postopek in pravnomočno razlastitveno odločbo, zato pri njeni interpretaciji veljajo vse določbe zgoraj navedenega zakona. Sodišče prve stopnje se je v 20. točki obrazložitve izpodbijane sodbe sklicevalo na ZRPPPN le v delu, kjer je bilo v bistvenem določeno enako, kot je določal kasnejši ZRPPN.

12Pritožbeno sodišče soglaša tudi z zaključki sodišča prve stopnje iz 22. in 23. točke izpodbijane sodbe, v katerih ob upoštevanju, da so sporne nepremičnine prešle v družbeno lastnino s pogodbo in aneksom, sklenjenima namesto razlastitve, zaključuje, da so nepremičnine, na katerih je imela tožnica pravico uporabe, prešle v njeno last z dnem uveljavitve ZLNDL (nepremičnine, ki so v naravi javne poti) oziroma ZSKZ (nepremičnine, ki so v pogodbi in aneksu opredeljene kot gozd).

13Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo ugovor tožencev, da pogodba in aneks nista bila veljavno sklenjena, ker prodajalka ni sodno overila svojega podpisa. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je overitev podpisa prodajalke tako na pogodbi kot na aneksu navedena kot odločilna okoliščina, da bi pogodba in aneks stopila v veljavo (pogodbeni stranki sta se dogovorili, da pogodba stopi v veljavo z dnem podpisa obeh pravnih strank in ko prodajalec sodno overi svoj podpis). Pogodba in aneks sta sicer podpisana s strani obeh pogodbenih strank, vendar prodajalka ni sodno overila svojega podpisa.

14Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da sodna overitev podpisa prodajalke ne predstavlja odložnega pogoja v smislu 74. člena ZOR, in se v izogib ponavljanju sklicuje na pravno pravilne razloge iz 15. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, saj je v njih že vsebovan odgovor na drugačne pritožbene navedbe.

15Zaradi pojasnjene specialne pravne narave pravnega posla, ki je sklenjen namesto razlastitve, je treba pri njegovi presoji primarno upoštevati določbe ZRPPN, določbe drugih predpisov (ZOR, ZPN) pa le podredno in omejeno.(3) Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da za razliko od Zakona o prometu z nepremičninami (ZPN), ki je veljal v času sklepanja pogodbe in aneksa namesto razlastitve (in je predpisoval ničnost pogodbe, ki ni sklenjena v predpisani obliki), ZRPPN ne predpisuje obličnosti prodajnih pogodb namesto razlastitve in ne določa sankcij za nespoštovanje obličnosti, čeprav (upoštevajoč 59. člen ZRPPN) predvideva, da se bodo sklepale v pisni obliki. Neupoštevanje obličnosti, ki je bila med pogodbenima strankama dogovorjena kot pogoj veljavnosti, ima za posledico, da je pogodba brez pravnega učinka (70. člen ZOR). Sodišče prve stopnje je upoštevalo ugotovitve, navedene v 14. točki obrazložitve predmetne odločbe, vendar je pravilno štelo, da izostanek sodne overovitve podpisa prodajalke na veljavnost same pogodbe in aneksa (ter na prehod spornih nepremičnin v družbeno lastnino) nista imela nobenega vpliva. Pri tem je zavzeto stališče tudi (obširno) obrazložilo (19., 20. in 21. točki obrazložitve izpodbijane sodbe) in drugačni pritožbeni očitki niso utemeljeni. Sporazuma strank (v smislu prvega odstavka 69. člena ZOR), da naj bo posebna oblika (sodna overovitev podpisa prodajalke) pogoj za veljavnost njune pogodbe, v obravnavanem primeru ni mogoče upoštevati. Razlog je v specialni pravni naravi te pogodbe, pri sklepanju katere je zaradi grozeče razlastitve pogodbena avtonomija omejena (ni rezultat prostega urejanja obligacijskih razmerij). Zato neizpolnitev dogovora o dodatni (strožji) obličnosti kot pogoju veljavnosti, ob tem da je ZRPPN ne predvideva in ne določa niti ničnostne sankcije za primer, če pogodba ni sklenjena v pisni obliki, ne more povzročiti ničnosti pogodbe in aneksa, ki sta bila sklenjena namesto razlastitve, oziroma njunega neobstoja.

16Z vprašanjem, ali je javno pravobranilstvo odobrilo sklenjena pogodbo in aneks, se je sodišče prve stopnje ukvarjalo, ker je štelo, da je odobritev javnega pravobranilstva pogoj za veljavnost. Pritožbeno sodišče nima pomisleka glede pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bilo Javno pravobranilstvo Mesta Ljubljana s pogodbo in aneksom seznanjeno in da ju je odobrilo. Sodišče prve stopnje je po natančni (tudi časovni) analizi listin, pripetim k pogodbi in aneksu, med njimi tudi dopisa z dne 27. 1. 1998, iz katerega izhaja, da se v potrditev javnemu pravobranilstvu pošilja tudi aneks k pogodbi o odkupu zemljišča za severno vpadnico ... za B. B., navedlo prepričljive razloge za svoje zaključke. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, zakaj neujemanje številk ni ovira za zaključek, da se izjave javnega pravobranilstva nanašajo na sklenjena pogodbo in aneks, in s tem ni prekršilo razpravnega načela. Ob upoštevanju tudi časovnega ujemanja dokumentov (po ugotovitvah sodišča prve stopnje je v pogodbi kot datum sklenitve naveden datum 27. 2. 1980, pri podpisu prodajalke je naveden datum 3. 3. 1980, potrdilo javnega pravobranilstva pa je opremljeno z datumom 12. 3. 1980, nadalje je v zgoraj navedenemu dopisu javnemu pravobranilstvu naveden datum 27. 1. 1984, potrdilo javnega pravobranilstva pa nosi datum 31. 1. 1984) pritožba s svojimi navedbami ne vzbuja dvoma v pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje.

17Vprašanje, ali je bila pogodba realizirana, se postavi, če pogodba ni bila sklenjena v zahtevani obliki kot pogoju veljavnosti. Le v tem kontekstu je relevantno vprašanje, ali so bile izpolnjene obveznosti po pogodbi in aneksu, ki sta bila sklenjena namesto razlastitve. Pri tem je treba upoštevati, da predstavljata pogodba in aneks celoto. Obravnavana pogodba in aneks sta bila, kot že pojasnjeno, veljavno sklenjena. Ne glede na navedeno pa ugotovitve sodišča prve stopnje o plačilu kupnine po pogodbi in po aneksu ter o tem, da so bila odkupljene površine zemljišč tudi uporabljene za gradnjo ceste (v pravilnost katerih pritožbeno sodišče nima pomisleka, kar bo obrazloženo v nadaljevanju) nedvomno omogočajo tudi zaključek, da je bil pravni posel namesto razlastitve, ki ga sestavljata pogodba in aneks, v pretežnem delu realiziran. Zato bi ga bilo treba tudi v primeru, če bi šteli, da je pomanjkanje dogovorjene obličnosti (sodna neoveritev podpisa prodajalke) v obravnavanem primeru relevantno, šteti za veljavnega. Takšen zaključek bi bil utemeljen tudi v primeru, da kupnina po aneksu k pogodbi ne bi bila plačana, saj je treba pogodbo in aneks (s katerim se je spremenila površina oziroma kvadratura zemljišč, ki so bila predmet odkupa že po pogodbi, in se je za razliko določila dodatna kupnina) šteti za celoto.

18V zvezi s plačilom kupnine so toženci ugovarjali, da kupnina ni bila plačana ne po pogodbi ne po aneksu. Pritožbeno sodišče nima nobenega pomisleka v pravilnost dokaznega zaključka sodišča prve stopnje, da je bila kupnina po pogodbi plačana, saj sta B. B. in Občina X v aneksu sporazumno ugotovili, da je bila kupnina že plačana, kar je B. B. potrdila s svojim podpisom. Pri tem ni bistveno, ali je bil ta sodno overjen ali ne. V postopku pred sodiščem prve stopnje toženci niso postavili konkretnega ugovora, da B. B. ni podpisala aneksa oziroma da podpis na aneksu ni njen.

19Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bila plačana tudi kupnina po aneksu. Dokazna ocena je v skladu z metodičnimi napotki iz 8. člena ZPP in je tudi sicer prepričljiva. Sodišče prve stopnje je z logičnimi in življenjskimi argumenti obrazložilo, zakaj verjame trditvam tožnice, da je bila kupnina po aneksu plačana, čeprav iz hranilne knjižice, na katero bi morala biti po aneksu kupnina nakazana, ni razviden znesek, ki bi se točno ujemal s kupnino. Med drugim je upoštevalo tudi ravnanje prodajalke in kasneje tožencev po sklenitvi pogodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da si zemljišč niso več lastili, v njih niso opravljali nobenih del. Pri tem utemeljeno ni sledilo izpovedim tožencev o razlogih, zaradi katerih teh zemljišč niso uporabljali. Na njihovo neverodostojnost kaže tudi okoliščina, da so se njihove navedbe, da ni bila plačana niti kupnina po pogodbi, izkazale za neresnične. Če bi držalo, da kupnina ni bila plačana in da so to vedeli, bi bilo logično, da bi B. B. že prej zahtevala njeno plačilo, saj je imela za to vso pravno podlago. Zato pritožba ne more uspeti z izpostavljanjem izpovedi tožencev ter z izpostavljanjem, da prodajalka ni sodno overila podpisa, da so še vedno plačevali davke za zemljišča in da so bili problemi s pridobitvijo republiške štipendije. Sodišče prve stopnje je ob vpogledu v hranilno knjižico, iz katere tudi po presoji pritožbenega sodišča izhaja, da je pravna prednica v relevantnem časovnem obdobju razpolagala z določenimi denarnimi zneski, ki so relativno blizu znesku kupnine, zaključilo, da je plačilo očitno potekalo gotovinsko, kar je podkrepilo še z argumentom, da je bilo to v tedanjih razmerah pravzaprav pravilo. Če sodišče v dokazni oceni svojo racionalno argumentacijo opre na kakšno dejstvo, ki se je pokazalo šele v dokaznem postopku, ne gre za kršitev razpravnega načela.(4) Četudi bi šteli, da tega sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati, ker navedenega tožnica ni zatrjevala (gotovinsko plačilo kupnine, gotovinsko plačevanje z denarjem kot pravilo v tistih časih), bi šlo za relativno kršitev določb pravdnega postopka, ki ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, saj ostaja dokazni zaključek tudi v primeru, če se navedenega ne upošteva, enak glede na ravnanje prodajalke in tožencev po sklenitvi pogodbe in aneksa.

20Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21Pritožbeno sodišče je odločilo še o stroških pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP). Ker toženci s pritožbo niso uspeli, sami krijejo pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožnica sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------

Op. št. (1): VS RS sodba II Ips 1190/2008 z dne 24. 5. 2012.

Op. št. (2): VS RS soda II Ips 477/2005 z dne 8. 11. 2007.

Op. št. (3): VS RS sodba II Ips 1190/2008 z dne 24. 5. 2012.

Op. št. (4): VSL sodba I Cp 3425/2013 z dne 2. 4. 2014.