74. člen ZOR

Pravilno je izhodišče sodišča prve stopnje, da prodajna pogodba namesto razlastitve ne pomeni prometa z nepremičninami (zato pritožba tudi neutemeljeno vztraja, da bi bilo treba upoštevati ZKZ). Gre za pogodbo, ki nadomešča razlastitveni postopek in pravnomočno razlastitveno odločbo. Po enotnem stališču sodne prakse je treba zato pridobitev lastninske pravice s takšno pogodbo enačiti s pridobitvijo lastninske pravice na podlagi odločbe državnega organa. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da ima že sama pogodba učinek v lastninskopravni sferi. Ker se lastninska pravica pridobi na originaren način že na podlagi pogodbe namesto razlastitve, vknjižba v zemljiški knjigi pa je le deklaratorne narave, je pravilno pojasnilo tudi, da v pogodbi, ki nadomešča razlastitev, intabulacijska klavzula ni potrebna. V ZRPPN sicer res ni izrecno določeno, da razlaščeno zemljišče preide v družbeno lastnino s sklenitvijo pogodbe, vendar je takšno enotno stališče sodne prakse, ki ga je pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje. Sporazuma strank (v smislu prvega odstavka 69. člena ZOR), da naj bo posebna oblika (sodna overovitev podpisa prodajalke) pogoj za veljavnost njune pogodbe

Iz konkludentnih ravnanj mora izhajati jasno izražena volja, da so lahko pravno relevantna. V nasprotnem primeru bi vsaka pasivnost oziroma opustitev pravno relevantnih ravnanj že sama po sebi pomenila „tiho strinjanje“ ali „tiho pristajanje“ tudi na tista ravnanja nasprotne pogodbene stranke, ki pomenijo poskus nastanka ali preoblikovanja oziroma spremembe pogodbenega dogovora.

Ker predmet najemne pogodbe ni bil poslovni prostor oziroma poslovna stavba, najemnega razmerja ni mogoče presojati po določbah ZPSPP. Pogodba o najemu oziroma zakupu je sklenjena za nedoločen čas, če je tako določeno v pogodbi ali če iz pogodbe ni mogoče ugotoviti časa trajanja zakupa.

Stranki lahko tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navajata nova dejstva in predlagata nove dokaze, vendar le pod pogojem, če izkažeta, da jih brez svoje krivde nista mogli navesti na prvem naroku. Navedena izjema za razliko od splošnega pravila, katerega cilj je v pospešitvi postopka, teži k zagotavljanju materialno pravilne sodbe. Z interpretacijo pravnega standarda „krivde“ mora sodišče poskrbeti, da strankama v postopku ostane razumna možnost za uresničitev ustavne pravice do izjavljanja tudi na kasnejših narokih za glavno obravnavo. Pomen prekluzije iz 286. člena ZPP je tako odvisna od vprašanja, kdaj je nastala potreba, da se aktivira materialno procesno vodstvo. Če so bili pogoji zanj izpolnjeni že na prvem naroku, pa sodnik svoje dolžnosti ni izpolnil, potem to ne more iti v breme strank Določena je solidarna odgovornost zavoda in njegovega ustanovitelja. Iz ZZ izhaja pasivna solidarnost, ki je takšno obligacijsko pravno razmerje, v katerem je vsak od sodolžnikov kljub deljivosti obveznosti dolžan izpolniti upniku celo obveznost. Glede takšne obveznosti torej velja odgovornost obeh, glede njene izpolnitve pa izpolnitev enega ali drugega.

Ravnanje tožene stranke, ki je tožeči stranki prodala tujo nepremičnino in ni zagotovila zemljiškoknjižnega prenosa pravice uporabe na nepremičnini na tožečo stranko kot kupca, izključuje zamudo tožeče stranke pri izpolnitvi njene pogodbene obveznosti. Šele ob zamudi slednje in ne že ob zapadlosti pa nastanejo posledice iz 125. čl. ZOR, kot je pojasnilo Vrhovno sodišče RS. Tako je po presoji pritožbenega sodišča kljub poteku roka iz 3. čl. Pogodbe pogodba ostala v veljavi, saj zaradi neizpolnitve pogodbene obveznosti tožene stranke tožeča stranka še ni prišla v zamudo, posledično pa tožena stranka tudi ne more uveljavljati ugovora zastaranja denarne terjatve.

Tega, da tožena stranka ni mogla izpolniti pogodbenih obveznosti, ne zanika. Zato bi bila tožeča stranka v skladu z 11. členom Pogodbe (ki po svoji pravni naravi predstavlja predpogodbo, sklenjeno z odložnim pogojem) upravičena zahtevati sklenitev pogodbe o „povratni“ prodaji blaga po nabavni ceni toženi stranki. V tem primeru bi se vzpostavila tudi terjatev tožeče stranke do tožene stranke na plačilo kupnine za prodano blago. Plačilo blaga je obveznost kupca, ki izhaja iz sklenjene pogodbe o prodaji blaga. Zahtevek za plačilo zalog, ki nima podlage v pogodbi o prodaji zalog, zato ni sklepčen.

Upnik v odgovoru na ugovor ni zatrjeval, da je nastopil razvezni pogoj, torej zamuda plačila, temveč je zatrjeval, da dolžnik ni izkazal, da bi bile obveznosti po pogodbi izpolnjene. Tako ne drži navedba, da je v odgovoru na ugovor zatrjeval zamudo plačila kot negativno dejstvo, zaradi katerega bi breme dokazovanja prešlo ponovno na dolžnika. Nedopustnosti nagiba ne dokazuje ugotovljeno dejstvo, da spremembe na strani družbenikov gospodarske družbe niso bile vpisane v sodni register. Stranka v registrskem postopku je bila družba D. d.o.o. kot predlagatelj, za prijavo za vpis v register pa je bil zadolžen poslovodja. Poleg že navedenega, da je bil predlagatelj vpisa podjetje, ki ga je takrat zastopal M. V., kot direktor in edini zastopnik in tudi pridobitelj poslovnih deležev po obravnavanih pogodbah, je bila odredba registrskega sodišča z dne 24. 5. 2005 dana predlagatelju, torej gospodarski družbi, in ne družbenikom, ki so svoje deleže prenesli.

Ker je dogovor o ari akcesorne narave, saj utrjuje obveznost iz glavne pogodbe, sam zase ne more obstajati. Nesklenitev ali neveljavna sklenitev glavne pogodbe ima za posledico neveljavnost dogovora o ari. To pa pomeni, da mora toženka vrniti znesek, ki ji ga je izročila tožnica, saj dogovor o ari ni veljaven.

Glede na to, da je v skladu z ZEN zahtevi za uvedbo upravnega postopka evidentiranja parcelacije treba priložiti elaborat parcelacije, ki ga tožbeni zahtevek ne vsebuje, bi moralo sodišče prve stopnje postopati v skladu z določilom prvega odstavka 108. čl. ZPP in tožnika pozvati, naj tožbo dopolni, česar pa ni storilo. Zato naj sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ravna v skladu z določilom 108. čl. ZPP in tožnika pozove na dopolnitev tožbe ter, upoštevaje določbo 285. čl. ZPP, poskrbi, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank.

Pogodbena določba, da bo naročnik izvajalcu plačal dolgovani znesek na dan, ko bo prejel plačilo s strani investitorja, ureja rok plačila, ki je vezan na izpolnitev pogoja (odložen). Neizpolnitev tako določenega pogoja ne more pomeniti, da nasprotna stranka svojega dela obveznosti sploh ni dolžna izpolniti ali da lahko z izpolnitvijo odlaša v nedogled. Najkasneje takrat, ko postane jasno, da se pogoj ne bo uresničil, je treba šteti, kot da čas izpolnitve (rok) ni določen.

Če je pogodba sklenjena z odložnim pogojem, je do uresničitve tega pogoja negotovo, ali bo pogodba sploh stopila v veljavo. V takem primeru pogodbeni stranki prevzemata tveganje, da se odložni pogoj ne bo uresničil in nobena od pogodbenih strank ne bo stopila v zavezo, da opravi svoje izpolnitveno dejanje, ki sta se ga zavezali s pogodbo. Če pa je učinkovanje pogodbe odvisno od dejstva, ki bo zanesljivo nastopilo, je to okoliščino potrebno obravnavati kot pogodbeno določen rok za učinkovanje pogodbe. V tem primeru pogodbeni stranki v pogodbenem okviru ne prevzemata tveganja, da tovrstna okoliščina, od katere je odvisno učinkovanje pogodbe, ne bo nastopila. Če bi pogodbeni stranki zapisano pogodbeno določilo (vezanost izpolnitvene obveznosti tožene stranke na prejem denarnih sredstev iz državnega proračuna) razumeli kot opredelitev odložnega pogoja, bi to pomenilo, da sta pogodbeni stranki dopuščali tudi možnost, da ta okoliščina ne bo nastopila (negotovo dejstvo). To pa bi pomenilo, da bi s tem tožeča stranka, potem ko je izpolnila svoje pogodbene obveznosti, prevzela celotno tveganje, da bi od tožene stranke kot naročnika v pogodbenem razmerju sploh lahko uveljavljala pr

Zaradi učinkovanja ustavne odločbe o razveljavitvi določb ZKZ/96 o prometu s kmetijskimi zemljišči je odpadla pravna podlaga, ki je kot pogoj za veljavnost (učinkovitost) pravnega posla o prodaji kmetijskega zemljišča predpisovala odobritev upravnega organa. S pravnomočno odločitvijo upravne enote o zavrženju zahteve za odobritev pravnega posla je bilo strankam upravnega postopka dokončno znano, da pravni posel odobritve ne potrebuje (več) in je veljaven (učinkovit) z vsebino, v kateri je bil sklenjen med pogodbenimi strankami. Glede na določilo 44. člena Zakona o Ustavnem sodišču se v postopkih, ki so začeti pred razveljavitvijo zakona in niso pravnomočno končani, razveljavljeni del zakona ne sme uporabljati. Odločitev, ki bi temeljila na razveljavljenih določbah ZKZ/96, bi bila nezakonita.

Dogovor o "popustu" pri obračunavanju nesporno opravljenega dela popravila dvigal in semeringa je bil sklenjen pod odložnim pogojem - sklenitvijo nove pogodbe med pravdnima strankama o izdelavi dvigal v Kopru (smiselno 2. odst. 74. člena ZOR). Le povzemanje izpovedb prič brez celovite dokazne ocene ne zadošča kriteriju obrazložitve izpodbijane sodbe.

Pritožbeno sodišče namreč ne soglaša s pritožnikovo razlago njegovega odgovora na tožbo. V slednjem je namreč tožena stranka ponudila zgolj svojo razlago pogodbe, ni pa trdila, da take pogodbe, ki bi vsebovala tudi že njeno garancijsko obveznost, ne bi sklenila, kar je bistveni element pravno upoštevne zmote v smislu 1. odst. 61. čl. ZOR. Šele sedaj v pritožbi skuša navedeno pravno relevantno dejstvo umestiti v kontekst navedb iz odgovora na tožbo. Na podlagi ugotovitev, da je imela tožena stranka vse možnosti, doseči vpis zastave na zastavljenih nepremičninah v zemljiško knjigo, pa tega brez utemeljenega razloga ni storila, je prvostopenjsko sodišče tudi pravilno zaključilo, da je nastop odložnega pogoja, ki bi imel za posledico nastanek garancijske obveznosti tožene stranke, preprečila tožena stranka sama. Pritrditi je zato zaključku prvostopenjskega sodišča, da je bil odložni pogoj določen v breme tožene stranke, katerega nastop je slednja preprečila, zaradi česar je materialnopravo pravilno stališče, opirajoče se na 4. odst. 74. čl. ZOR, da je v takem primeru šteti, da je bil odložni pogoj za nastanek garancijske obveznosti tožene stranke izpolnjen.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče sporno Pogodbo o upravljanju pravno opredelilo kot pogodbo o delu. Po oceni pritožbenega sodišča pa je navedena pogodba po pravni naravi mešana pogodba, saj vsebuje elemente pogodbe o skupnosti imovine (saj ureja pravna razmerja med solastniki), za katero se glede na to, da v času nastanka spornega razmerja ZOR te pogodbe ni urejal, uporabljajo določbe ODZ (členi 1175 in sledeči), v delu, kjer ureja razmerja do tožeče stranke kot upravljalca CČN, pa vsebuje elemente pogodbe o delu, za katero se uporabljajo določbe ZOR. Čeprav pogodba vsebuje določene stvarnopravne elemente, pa jo je glede na vsebino treba opredeliti kot pogodbo obligacijskega prava. Ob smiselni uporabi določbe 2. odstavka 74. člena ZOR je v primeru, če je dogovorjena sprememba pogodbe pod določenimi pogoji, ta spremenjena, ko se ti uresničijo. V danem primeru ne moremo govoriti o dejanski nemožnosti izpolnitve, saj so bila predmet izpolnitve denarna sredstva (genus). Da bi dejstvo ukinitve subvencij s strani O. T. predstavljalo pravno nemožnost izpolnitve, pa pritožbeno sodišče ne vidi podlage v nobenem zakonskem ali podzakonskem predpisu, niti je to

O kršitvi pogodbene obveznosti pa je pojmovno mogoče govoriti samo v primeru, da gre za ravnanje pogodbenika potem, ko je stopil v pogodbeno zavezo in je s tem na njegovi strani nastala obveznost izpolnitve pogodbe. Pravna podlaga iz 137. člena ZOR je lahko podana samo pod predpostavko, da je prišlo do naknadne nemožnosti izpolnitve, ki je bila pred tem sicer mogoča. Gre torej za naknadno nastalo dejansko oviro, ki onemogoča izpolnitev ene stranke. Kadar pa gre za pogojno pogodbeno obveznost, lahko pride le do naknadne nemožnosti uresničitve pogoja, ki pa ima za posledico ničnost pogodbe v smislu 2. odstavka 75. člena ZOR. Dopustnost pogodbenega določila o prevzemu tveganja izpolnitve pogoja, ki omogoča izpolnitev nasprotne stranke je potrebno obravnavati tudi v luči splošnih načel obligacijskega prava. To pa pomeni, da mora obstajati vsaj neka stopnja verjetnosti, da bo pogodbena stranka, ki je prevzela tveganje, v posledici svoje izpolnitve od nasprotne stranke lahko prejela nasprotno dajatev.

Darilo s pogojem, ki sicer ni vzajemno darilo in tudi ni dogmatsko urejeno, sta razvili sodna praksa in teorija kot darilo, pri katerem darovalec obdarjencu naloži, da opravi kakšna dejanja ali kaj opusti v korist darovalca, v svojo korist, v korist tretjega ali v javnem interesu. Za naročilo se tu uporabljajo pravila za poslednjevoljne odredbe, ki naročilo obravnavajo kot razvezni pogoj. Toženec, ki naročila ni izpolnil, mora vrniti "podarjeni" znesek. Dokončna neizpolnitev naročila ima namreč učinek izpolnitve razveznega pogoja, kar pomeni, da je "darilo" nehalo veljati.

Odložni pogoj (plačilo kupnine), ki sta ga prodajalec in kupec določila kot predpostavko za začetek učinkovanja prodajnih pogodb, se ni izpolnil. Zato pogodbi tudi nista povzročili želenih pravnih posledic (prenos lastništva s prodajalca na kupca). Bili sta sicer veljavno sklenjeni, vendar so bili zaradi določitve odložnega pogoja njuni učinki odloženi.

Pogodbeni stranki sta določili več predpostavk za nastop izpolnitvenega ravnanja tožene stranke oziroma za začetek učinkovanja njene obveznosti. Posledica takšne določitve navedenih dejstev, kot pogoja za učinkovanje dogovora o obveznosti tožene stranke, je v tem, da v primeru njihovega nenastopa, obveznost tožene stranke, s tem pa tudi pogodba med strankama, ne nastane. Ne da bi se spuščali v vprašanje, ali je bilo navedene pogoje sploh mogoče uresničiti, na kar med drugim v svoji pritožbi cilja tudi tožeča stranka, je posledica tako nenastopa odložnega pogoja (pogojev) kot tudi okoliščine, da je bila pogodba sklenjena pod nemogočim odložnim pogojem, enaka, torej neučinkovitost takšne pogodbe. Pogodba o poravnavi ni pretrgala zastaranja, saj je, kot je bilo ugotovljeno, brez učinka. Tudi sicer ne bi imela učinka pretrganja zastaranja za prvotno obveznost, saj ne vsebuje pripoznave terjatve v znesku, ki je predmet te tožbe. Institut pripoznave se tudi sicer ne sklada z namenom pogodbe o poravnavi, ki je v tem, da stranki sporno in negotovo razmerje prekineta z vzajemnimi popustitvami.

Pri razlagi pogodbe oziroma njenega določila je potrebno najprej izhajati iz narave same pogodbe (določila), to je njene kavze. Vsaka pogodbena obveznost mora namreč imeti dopustno podlago (razlog). Kavza se sicer domneva, vendar pa je pogodba (oziroma njeno določilo) nična, če se ugotovi, da le-te ni oziroma da je nedopustna.