69. člen ZOR

Pravilno je izhodišče sodišča prve stopnje, da prodajna pogodba namesto razlastitve ne pomeni prometa z nepremičninami (zato pritožba tudi neutemeljeno vztraja, da bi bilo treba upoštevati ZKZ). Gre za pogodbo, ki nadomešča razlastitveni postopek in pravnomočno razlastitveno odločbo. Po enotnem stališču sodne prakse je treba zato pridobitev lastninske pravice s takšno pogodbo enačiti s pridobitvijo lastninske pravice na podlagi odločbe državnega organa. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da ima že sama pogodba učinek v lastninskopravni sferi. Ker se lastninska pravica pridobi na originaren način že na podlagi pogodbe namesto razlastitve, vknjižba v zemljiški knjigi pa je le deklaratorne narave, je pravilno pojasnilo tudi, da v pogodbi, ki nadomešča razlastitev, intabulacijska klavzula ni potrebna. V ZRPPN sicer res ni izrecno določeno, da razlaščeno zemljišče preide v družbeno lastnino s sklenitvijo pogodbe, vendar je takšno enotno stališče sodne prakse, ki ga je pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje. Sporazuma strank (v smislu prvega odstavka 69. člena ZOR), da naj bo posebna oblika (sodna overovitev podpisa prodajalke) pogoj za veljavnost njune pogodbe

Določilo tretjega odstavka 69. člena ZOR je potrebno razumeti kot izjemo od pravila, ki je zapisano v 70. členu ZOR. Dogovor strank o posebni obliki je praviloma res pogoj za veljavnost pogodbe. V kolikor pa je namen dogovora o obliki, da se zagotovi dokaz o obstoju pogodbe ali če gre za dosego kakšnega drugega namena, potem je pogodba sklenjena z doseženim soglasjem o njeni vsebini, ob nadaljnjem upoštevanju morebitnih zakonskih (kogentnih) določb o obliki.

Vrhovno sodišče je že izreklo (sodba III Ips 40/2008 z dne 23. 1. 2012), da „pretežnost izpolnitve“ predstavlja pravni standard, katerega konkretizacija pri časovno odloženih obveznostih ne more biti samo količinska, saj bi takšna razlaga omogočala nepošteno ravnanje in špekuliranje strank. Preprečevanje takšnega ravnanja pa je ravno predmet varstva uzakonjenega pravila teorije o realizaciji oblikovno pomanjkljivih pogodb. In še, da je pomembna okoliščina, da sta obe stranki določeno časovno obdobje izpolnjevali vsaka svojo obveznost, zaradi česar se je stranka lahko upravičeno zanesla, da (druga) stranka šteje oblikovno pomanjkljivo pogodbo za veljavno. Pri takšni razlagi pojma „pretežnost izpolnitve“ se je sodišče sklicevalo tudi na načelo vestnosti in poštenja.

Pravdni stranki sta pogodbo tudi po odstopu pogodbe med S. d.o.o. in S. K. d.o.o. (tožena stranka) dne 02. 01. 1995 še naprej izpolnjevali enako kot poprej. S tem je tožena stranka s konkludentnimi dejanji izrazila soglasje k odstopu pogodbe in s tem tudi k sporazumu o pristojnosti. Sodišče druge stopnje se ne strinja, da je navedena odškodnina nesorazmerno visoka. Gre za odškodnino, ki bi jo tožena stranka kot možno posledico kršitve pogodbe morala pričakovati glede na dejstva, ki bi ji morala biti znana. Če pa tožena stranka z navedbami, da bi tožeča stranka, potem ko ji tožena stranka ni več dobavljala svojih proizvodov, te lahko nabavljala pri novih ekskluzivnih dobaviteljih, meri na dolžnost zmanjševanja škode, je treba povedati, da je sodna praksa zavzela nasprotno stališče. Če lahko povzročitelj škode sam odpravi vzrok za nastanek škode, ne more zahtevati od oškodovanega, da zmanjšuje škodo namesto njega. V takšnem primeru oškodovanega ne zadene dolžnost zmanjševanja škode. Izgubljeni dobiček je razlika med dobavno in prodajno ceno proizvodov, ki so bili predmet pogodbe, in sicer po odbitku od omenjene razlike samo tistih stroškov, ki jih tožeča stranka

Zahtevi po pisnosti je mogoče zadostiti tudi na način, da pogodbeni stranki izmenjata pismi.

V danem primeru sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je tožena stranka iskala posojilo za družbo, da je tožnik denarna zneska v višini 250.000 SIT in 1.700.000 SIT družbi tudi nakazal, zato izostanek podpisa pogodbe o posojilu s strani tožene stranke ne pomeni, da ni prišlo do sklenitve pogodbe (ustne), ki se je tudi realizirala.

Posebna oblika za pogodbo v tem primeru ni bila predpisana in je bila pogodba sklenjena, ko je nastalo soglasje o njeni vsebini. Pogodbena listina pomeni le zapis soglasja volj. Pravo voljo obeh izjaviteljev je v takem primeru mogoče ugotoviti le z upoštevanjem vseh okoliščin, tudi tistih izven same pisne pogodbe. Sodišče je v tem primeru, ko sama pisna izjava volje ni v vseh točkah povsem jasna upoštevalo še druge okoliščine.

Na revizijski stopnji neizpodbojna dejanska ugotovitev, da sta se pravdni stranki dogovorili, da bo toženec prevzel celotno vodenje lokala in posloval za svoj račun, utemeljuje sklep, da je v notranjem razmerju na podlagi medsebojnega dogovora prevzel poravnavanje vseh obveznosti v zvezi s poslovanjem, kar vključuje tudi izplačilo plač zaposlenim.

Ob odsotnosti dejanske ugotovitve, da bi po prenehanju veljavnosti posredniške pogodbe prišlo do sklenitve pravnih poslov med tožencem in njegovima sopogodbenikoma, ki bi jih v stik spravila tožeča stranka, kar bi utemeljevalo zahtevek za plačilo dvojne provizije po določbi 7. člena pogodbe o posredovanju, je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna.

Ker ni šlo za poseben bančni posel, za katerega bi zakon določal pisno obliko, velja zanj osnovno načelo konsenzualnosti, skladno s katerim se ne zahteva nikakršna oblika (prvi odstavek 67. člena ZOR). Ne glede na to, da je bila prvotna izjava tožene stranke dana pisno, jo je mogoče naknadno dopolniti ali kako drugače spremeniti tudi z neobličnim sporazumom.

V obravnavanem primeru ne gre za uveljavljanje napake opravljenega dela – za nepravilno izvedeni var – ampak gre za refleksno škodo (5. odst. 620. čl. ZOR), tj. škodo na pilotu, do katere je po trditvah tožene stranke prišlo zaradi zlomljene konice. Takšna škoda pa se presoja po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti, kar pomeni, da bi morala tožena stranka dokazati (tudi) vzročno zvezo med poškodovanim pilotom (škodo) in nepravilno izvedenim varom (v posledici katerega naj bi prišlo do loma konice, ki je poškodovala pilot).

V obravnavanem primeru je bila dana naknadna odobritev sporne kreditne pogodbe; 1. odst. 88. čl. ZOR določa, da pogodba, ki jo sklene nekdo kot pooblaščenec v imenu drugega brez njegovega pooblastila, zavezuje neupravičeno zastopanega samo, če jo ta pozneje odobri. Družba M. d.o.o. je dne 11.2.1993 na drugotoženo stranko naslovila pismo z zahvalo za odobritev, kot je sama navedla, kar znatnih sredstev. Na tem pisanju je kot direktor naveden drugi tožnik, ki je to vlogo podpisal. Najmanj to dejanje pa po mnenju pritožbenega sodišča pomeni, da je drugotožnik kot zakoniti zastopnik družbe M. d.o.o. odobril sklenitev sporne pogodbe.

Ker sklep o stroških ni sklep, s katerim se je postopek pravnomočno končal, revizija zoper tak sklep ni dovoljena. Če se stranki dogovorita za določeno obliko odpovedi najemne pogodbe, najemodajalec pa da odpoved v strožji obliki od dogovorjene, je bila dana odpoved pravno pravilna.

Če umre po odvetniku zastopana stranka v času med sprejemom odločbe drugostopenjskega sodišča in pretekom roka za vložitev revizije, dedič pokojne pravdne stranke pa še ni znan, nastane podoben položaj, kot da bi umrla stranka, ki sploh ni imela pooblaščenca. Smiselno se uporabi 1. točka prvega odstavka 205. člena ZPP.

Sodišči sta pravilno uporabili materialno pravo, ko sta razsodili, da ni mogoče razvezati pogodbe o dosmrtnem preživljanju po tretjem odstavku 120. člena Zakona o dedovanju (ZD, Ur. l., št. 15/76 do 23/78 in RS, št. 13/94 do 67/2001), saj je toženec izpolnjeval svoje obveznosti, in da tožnica utemeljeno zahteva razvezo pogodbe po drugem odstavku 120. člena ZD, ker se je medsebojno razmerje tako omajalo, da skupno življenje ni več znosno.

Za pogodbo o posredovanju zakon ne zahteva pisnost, prav tako pa se tudi pravdni stranki nista dogovorili, da je oblika pogoj za veljavnost pogodbe.

Ne drži trditev tožene stranke, da bi bilo v primeru, če je bila osnovna pogodba sklenjena v pisni obliki, potrebno skleniti tudi dodatke ali spremembe te pogodbe v isti obliki. Po 2. odst. 69. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki je veljal v času sklenitve pogodbe, je namreč mogoče pogodbo, za katero je bila dogovorjena posebna oblika, razvezati, dopolniti ali kako drugače spremeniti tudi z neobličnim sporazumom.

Za pogodbo o delu (600. člen ZOR) ni predpisana pismena oblika. Pogodbo, za katero je bila dogovorjena posebna oblika, je mogoče dopolniti ali kako drugače spremeniti tudi z neobličnim sporazumom (2. odst. 69. člena ZOR). Takšna pogodba pa je veljavna tudi, če sta stranki v celoti ali v pretežnem delu izpolnili svoje obveznosti (73. člen ZOR), kot v pritožbi pravilno navaja tudi pritožnica. Zato zgolj iz razloga neobstoja dodatne pogodbe ali aneksa, še ni mogoče zavrniti tožbenega zahtevka na plačilo dodatnih del.

Sporna je pravna presoja vsebine 11. člena citirane pogodbe, ki določa, da "pogodba stopi v veljavo z dnem podpisa obeh pogodbenih strank in ko prodajalec sodno overi svoj podpis na pogodbi". Sodišče druge stopnje je presodilo, da ima navedeno pogodbeno določilo pomen dogovora pogodbenikov o obliki pogodbe v smislu prvega odstavka 69. člena ZOR, ki določa, da se pogodbeni stranki lahko sporazumeta, da naj bo posebna oblika pogoj za veljavnost njune pogodbe. Zato je v nadaljevanju zaključilo, da je sporna pogodba nastala, ta je stopila v veljavo šele 21.6.1991, ko promet s takimi zemljišči, ki so bili predmet sporne pogodbe, ni bil več dopusten po določbah zakona o začasni prepovedi sečnje v gozdovih v družbeni lastnini in začasni prepovedi prometa z nepremičninami v družbeni lastnini (Uradni list SRS, št. 29/90) in je zato sporna pogodba nična.