VSL sodba I Cp 3488/2015

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe (I. točka izreka) in delno ugodilo tožbenemu zahtevku ter tožencu naložilo, da tožnikoma plača vsakemu po 107.030,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2012 dalje do plačila (II. in III. točka izreka). Zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 18. 7. 2012 do 19. 7. 2012 je zavrnilo (IV. točka izreka), in tožencu naložilo, da tožnikoma povrne 8.662,32 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2Zoper takšno odločitev se pritožuje toženec, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku.(1) Oporeka ugotovitvi sodišča, da ne gre za spremembo tožbe. Iz tožbe in nadaljnjih pripravljalnih vlog izhaja, da sta tožnika najprej zahtevala samo uporabnino za stanovanje, šele pozneje pa sta svoje navedbe spremenila in zahtevala uporabnino tudi za garažo in vrt. Izpostavlja neutemeljenost spremembe tožbenega zahtevka z dne 8. 8. 2014, saj toženec nepremičnin nima v posesti najmanj od takrat, ko je bila izdana odločba o denacionalizaciji. Meni, da je sodišče kršilo postopek, ker tožencu v nasprotju s pravili ZPP ni dopustilo možnosti odgovoriti na spremenjen tožbeni zahtevek. Opozarja, da je tožbeni zahtevek glede nadomestila za uporabo parc. št. 6/2, k. o. ..., in glede garaž, zastaran, saj je od pravnomočnosti odločb o denacionalizaciji do vložitve zahtevka preteklo več kot pet let. Izpostavlja, da sodišče ni ustrezno obrazložilo svoje odločitve o neizvedbi dokaza s postavitvijo novega izvedenca. Zato ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Sodišče bi moralo v obrazložitvi sodbe odgovoriti na utemeljen in obrazložen toženčev predlog glede postavitve novega izvedenca. Opozarja, da je izvedenec v svojem mnenju napravil več bistvenih napak, zato je podan dvom v njegovo strokovnost. Ni upošteval odbitka 22 % DDV pri garažnem delu, niti ni ocenil garaže, ki jo je uporabljala stranka A. Čeprav je v izvedenskem mnenju govora o skladišču, izvedenec ni uporabil primerljive metode za skladišča, kar bi pomenilo nižjo vrednost najemnine kot za garaže. Prav tako ni upošteval hrupa – neposredne bližine železniške proge in dejstva, da se stanovanje drži poslovnih prostorov, kar vse zmanjšuje njegovo vrednost. Teh napak in protislovij izvedenec ni uspel popraviti niti z zaslišanji. Izvedenec ni pojasnil, kako so lahko primerljiva stanovanja, ki so bila zgrajena pred 5 do 35 leti. Sicer pa tudi izvedenec v izvedeniškem mnenju opisuje stanje na obravnavani lokaciji kot problematično. V dopolnitvi mnenja, ki ga je podal ustno, prihaja sam s seboj v nasprotje, ko zatrjuje, da bližina železnice nima vpliva na višino najemnine. Izvedensko mnenje temelji na predpostavki, da gre za stanovanje, zgrajeno leta 1965. Sodišče prve stopnje te ugotovitve ne sprejema, ampak ugotavlja, da je bilo stanovanje zgrajeno leta 1946. To pa so taka protislovja, ki jih ni moč spregledati, zato bi bilo treba postaviti novega izvedenca. Dejstvo, da je bilo stanovanje zgrajeno tik po drugi svetovni vojni, nedvomno vpliva na višino najemnine. Opozarja na zapis v Sodnikovem informatorju v maju 2015, v katerem je izpostavljena problematika obdavčitve nepremičnin, izplačanih na podlagi drugega odstavka 72. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen). V nadaljevanju meni, da bi moralo sodišče tožnikoma prisoditi neto znesek. Opozarja, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo dejansko stanje glede izročitve nepremičnin v posest. Tožnikoma je prisodilo uporabnino tudi za čas, ko sta imela nepremičnine že v posesti. Poudarja, da od odločbe o denacionalizaciji z dne 29. 10. 2010 dalje toženec nima več v posesti stanovanja in garaž in je od takrat naprej tožbeni zahtevek za plačilo nadomestila neutemeljen, zato bi ga bilo treba v tem delu zavrniti. V zvezi s tem je bilo predlagano zaslišanje priče B. B., ki pa ga je sodišče zavrnilo. Nepremičnine so bile tožnikoma dostopne, tožnika pa sta bila kot lastnika stanovanja že od leta 2012 tudi vpisana v zemljiški knjigi. Izpostavlja svojo aktivnost za izročitev nepremičnin v posest tožnikoma in opozarja na več pripravljalnih vlog, s katerimi je tožnika pozival na prevzem. Sodišče se glede teh pozivov ni opredelilo, zato ima sodba pomanjkljivosti, ki onemogočajo njen preizkus. Poudarja, da tožnika nista upravičena do uporabnine za čas vse do 6. 2. 2015. Razlogi izpodbijane sodbe o toženčevi krivdi, ker ni poskrbel za izpraznitev stanovanja, so nelogični. Družina C. je imetnik stanovanjske pravice, zato je ni bilo mogoče deložirati; od leta 2012 dalje pa toženec za to niti nima legitimacije, saj ni lastnik stanovanja, ampak sta lastnika tožnika. Opozarja na določbo 24. člena ZDen in poudarja, da vrnitev nepremičnin ne sme vplivati na najemna razmerja, ki so bila ustanovljena z odplačnimi pravnimi posli. Osebe, ki živijo v tem stanovanju, so sorodniki C. C., ki je bil imetnik stanovanjske pravice, ta pa se po Stanovanjskem zakonu prenaša na družinske člane. Obveznost urejanja razmerij pa Stanovanjski zakon nalaga lastniku, v tem primeru tožnikoma. Izpostavlja, da je dokaz z izvedencem v informativne namene prepovedan. Tožnika svojega dokaznega predloga nista obrazložila, predvsem nista obrazložila višine zahtevane uporabnine, ki pa je ne moreta ugotavljati šele z izvedencem. Meni, da ne zadošča zgolj hipotetično zatrjevanje koristi, ki bi jo tožnika imela, če bi nepremičnino sama uporabljala oz. z njo upravljala, marveč bi morala konkretno izkazati in zatrjevati izgubo koristi zaradi nezmožnosti uporabe. Vložitev zahtevkov na podlagi drugega odstavka 72. člena ZDen še ne pomeni njihove utemeljenosti. Treba je upoštevati več okoliščin – ali bi denacionalizacijski upravičenec res imel premoženjske koristi, če bi premoženje dobil v upravljanje in uporabo pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji, česar pa tožnika nista izkazala. Tožnika nista prerekala pravice toženca, da nepremičnino uporablja še pet let od pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, kar mu omogoča določba 22. člena ZDen. Opozarja na nejasnost odločitve prvega sodišča, ki ni upoštevalo njegovih pripomb o stroških najema in stroških vzdrževanja nepremičnine. V primeru utemeljenosti zahtevka po temelju bi bilo treba višino zahtevka zmanjšati za ustrezne davščine in stroške. Ugotovitev prvega sodišča, da so pripombe toženca prepozne, so v nasprotju s podatki v spisu, odločitev o stroških postopka pa je glede na vse navedeno preuranjena. Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3Pritožba je bila vročena tožnikoma, ki sta nanjo podala odgovor. V odgovoru pritrjujeta naziranjem, argumentaciji in zaključkom prvega sodišča.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvo sodišče popolno ugotovilo dejansko stanje, uporabilo je pravilno materialnopravno izhodišče ter ni zagrešilo kršitev pravil postopka, ki jih izpostavlja pritožba, niti niso podani pritožbeni razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, skladno z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP.

6Zahtevek, ki ga uveljavljata tožnika, ni odškodninski, niti kondikcijski, temveč gre za zahtevek, ki temelji izključno na določbi 72. člena ZDen. V sodni praksi je ustaljeno stališče, da upravičenec na tej podlagi lahko uveljavlja korist, ki bi jo sam dosegel, če bi nepremičnino lahko uporabljal oz. upravljal, pa je glede na sprejeto zakonsko rešitev ob sami uveljavitvi ZDen še ni mogel. Eden od načinov ugotavljanja upravičene koristi je najemnina.

7Pritožbena zatrjevanja v zvezi s spremembo tožbe in zastaranjem zahtevka glede garaž in zemljišča so neutemeljena. Pritožba zmotno izpostavlja, da sta tožnika najprej zahtevala zgolj najemnino za stanovanje, šele pozneje pa tudi za garaži in vrt. Iz tožbene naracije na list. št. 5 povsem jasno izhaja, da tožnika zahtevata najemnino tako za stanovanje kot tudi za gospodarsko poslopje – dve veliki garaži – ter za pripadajoče zemljišče in vrt. Ob upoštevanju celotnega konteksta tudi ni mogoče iz navedb, da „bi zgolj najemnina za stanovanje v izmeri 80,33 m2 konec leta 2011 znašala vsaj 800,00 EUR“, sklepati, da je predmet zahtevka izključno najemnina za stanovanje. Upoštevaje celotni kontekst je predmetna navedba namenjena predvsem utemeljevanju tožbenega zahtevka po višini, nikakor pa ne dopušča sklepanja, da tožnika uveljavljata najemnino le za stanovanje, ne pa tudi za garaži in zemljišče. Tožnika sta v tožbeni naraciji kot podlago navedla ustrezne denacionalizacijske odločbe, iz katerih prav tako izhaja, da so predmet denacionalizacije stanovanje, gospodarsko poslopje ter pripadajoče zemljišče in vrt. Tožnika sta tožbeni zahtevek vložila znotraj petletnega zastaralnega roka, ki teče od pravnomočne denacionalizacijske odločbe dalje, zato razlogovanja pritožbe o zastaranju zahtevka niso utemeljena.

8Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču prvega sodišča, da je šlo v obravnavani zadevi za privilegirano spremembo tožbe, ki jo ureja določba 186. člena ZPP. Tožnika sta zgolj prilagodila zahtevek spremenjenim okoliščinam po vložitvi tožbe: spremembi firme toženca ter poteku časa in ugotovitvam, izhajajočim iz izvedeniškega mnenja. Glede na takšne okoliščine pa ob upoštevanju dejstva, da je bil toženec že pred narokom seznanjen s spremembo, ni bilo nobene potrebe po preložitvi naroka in dopustitvi 30-dnevnega roka, kot je zahteval toženec.

9Neutemeljena so zatrjevanja, ki jih pritožba podaja v zvezi s postavitvijo novega izvedenca gradbene stroke. Izvedenec je podal pisno izvedeniško mnenje, ki ga je na podlagi pripomb pisno dopolnil, nato pa na naroku dodal še dodatna ustna pojasnila. Tudi pritožbeno sodišče pritrjuje prvemu sodišču, da je mnenje izvedenca D. D. strokovno, razumljivo in popolno. Izvedenec je odgovoril na vsa relevantna vprašanja in pripombe toženca. Pritožbeni očitek, da izvedenec ni upošteval odbitka 22 % DDV pri garažnem delu, je zmoten. Izvedenec je pri ustnem podajanju mnenja prepričljivo pojasnil, da kljub neupoštevanju DDV znaša mesečna najemnina 340,00 EUR, saj je moral upoštevati upravičeno pripombo tožnikov o večji površini garaže. Prav tako ne drži pritožbeni očitek, da ni ocenil garaže, ki jo je uporabljala družina A. Iz sodbe povsem jasno izhaja, da je izvedenec v dopolnitvi mnenja upošteval tudi garažo, ki jo je uporabljala družina A., saj se tudi ta garaža nahaja znotraj starih gabaritov. Pritožbeno zatrjevanje, da bi moral izvedenec uporabiti primerljive metode, ki veljajo za skladišča, in torej določiti nižjo vrednost najemnine kot za garaže, je zmotno. Izvedenec je prepričljivo pojasnil, da obstaja več kategorij skladiščnih prostorov – obstajajo navadni skladiščni prostori, ki jih je moč enačiti z garažami, pa tudi specialni skladiščni prostori. Potrdil je, da gre v obravnavani zadevi za povsem enotno vrednost, če se vzame površino garaže ali površino skladišča. Ustrezno je odgovoril tudi na vprašanje glede hrupa. Pritrdil je tožencu, da je zaradi bližine železnice moč govoriti o hrupu, ker pa se objekt nahaja v pritličju, upoštevnih motenj zaradi hrupa ni. Motnja hrupa na obravnavani lokaciji tako ni nič večja v primerjavi s primerljivimi objekti, ki se prav tako nahajajo v bližini te železnice.

10Neutemeljena so tudi pritožbena izvajanja, ki se nanašajo na primerljiva stanovanja ter letnico izgradnje spornega stanovanja. Na vprašanje pooblaščenca toženca, če bi dejstvo, da je bilo stanovanje zgrajeno leta 1945, vplivalo na višino uporabnine, je izvedenec odgovoril nikalno. Poudaril je, da se obravnava le časovno obdobje od leta 1991 do leta 2014, stanovanje pa je bilo v letu 1991 že prenovljeno. Takšno stališče je v skladu z utrjeno sodno prakso, da je za določitev odškodnine/uporabnine po drugem odstavku 72. člena ZDen treba upoštevati stanje premoženja na dan uveljavitve Zden in pozneje, ne pa stanje ob podržavljenju.

11Pritožba zmotno meni, da bi bilo treba pri določanju višine odmene upoštevati tudi davčne obveznosti. Odločitev sodišča, ki ne upošteva odbitka davščin, je v skladu z novejšo sodno prakso. Glede upoštevanja davkov, ki bi bremenili upravičenca, je v novejši sodni praksi razčiščeno, da gre za razmerje med upravičencem in državo, kar povsem jasno izhaja iz odločb Vrhovnega sodišča RS.(2) Zato so pritožbena izvajanja v tej smeri neutemeljena, sklicevanje na dopis Ministrstva za finance, ki je bil objavljen v Sodnikovem informatorju maja 2015, pa na odločitev v konkretni zadevi nima vpliva.

12Prvostopenjsko sodišče je prepričljivo pojasnilo tudi vse okoliščine glede prevzema posesti nepremičnin s strani tožnikov. Odločba o denacionalizaciji je tožencu nalagala, da izroči nepremičnine v posest. Toženec se zato ne more sklicevati, da zadostuje že dejstvo vpisa tožnikov kot lastnikov v zemljiško knjigo. Pritrditi je stališču prvega sodišča, ki je zavrnilo predlog za zaslišanje priče B. B., sicer dolgoletnega sodelavca toženca, saj samo dejstvo poznavanja dejanskega stanja od izgraditve novih objektov dalje za vprašanje prevzema posesti ni odločilno. Toženec ni izkazal, da je izpolnil tudi ta del obveznosti, ki mu jo je nalagala pravnomočna denacionalizacijska odločba, njegova zatrjevanja, da je tožnika pozival na prevzem, pa glede na vsebino dopisov ne morejo imeti želene teže. Iz dopisov oz. pozivov, na katere se v pritožbi sklicuje, izhajajo le pojasnila, da sta tožnika kot zemljiškoknjižna lastnika dolžna sama urejati razmerja z osebami, ki prebivajo v denacionaliziranem stanovanju (poziv z dne 2. 10. 2014). Enako izhaja tudi iz dopisa z dne 28. 8. 2014, v katerem toženec pojasnjuje, da je vrt prosto dostopen, ograje ni ter je prepuščen tožnikoma. Takšni pozivi oz. dopisi nikakor ne dokazujejo, da je toženec tožnikoma denacionalizirano premoženje izročil v posest. V stanovanju so brez pravne podlage še vedno živeli sorodniki C. C., čeprav je bila kupoprodajna pogodba, sklenjena med tožencem in C. C., ugotovljena za nično. Da bi bili C. dediči tudi imetniki stanovanjske pravice, toženec ni ustrezno zatrdil in izkazal, saj se stanovanjska pravica, skladno z zakonodajo, ni prenašala na vse dediče, marveč le na zakonca. Takšne trditvene podlage pa toženec ni podal. Zato je treba pritrditi razlogovanju prvega sodišča, da bi moral toženec ustrezno ukrepati in poskrbeti za izročitev nepremičnine v posest tožnikoma.

13Prvo sodišče se je ustrezno opredelilo tudi do prevzema posesti zemljišča oz. vrta in prepričljivo pojasnilo, da gre ta del jemati le kot zeleno površino, ki pripada stanovanjski enoti, raba zemljišča za vrt pa je – ob upoštevanju mnenja izvedenca – neprimerna.

14Res je, da je dokaz z izvedencem v informativne namene prepovedan, vendar pa v obravnavanem primeru ne gre za takšno situacijo. Tožnika sta višino najemnine ustrezno opredelila že v tožbeni naraciji, ko sta se sklicevala na podatke spletnega nepremičninskega portala SLONEP in podala povsem ustrezno opredelitev glede višine. V trditveni podlagi sta tudi ustrezno zatrjevala izgubo koristi zaradi nezmožnosti uporabe, pritožbena zatrjevanja o odsotnosti takšne trditvene podlage pa so povsem pavšalna. Obenem je treba upoštevati, da gre v konkretni zadevi za specifični zahtevek, ne pa za odškodnino v smislu odškodninskega prava, niti za obogatitveni zahtevek v smislu določb Obligacijskega zakonika, kot je v točki 9 obrazložitve pravilno izpostavilo tudi prvo sodišče.

15Toženec se neupravičeno sklicuje na določbo 22. člena ZDen in poudarja, da tožnika nista prerekala njegove pravice do uporabe denacionaliziranih nepremičnin še pet let od pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji dalje. Ker se predmetna določba, kot pravilno poudarja prvo sodišče, uporablja v povezavi z 20. členom ZDen – toženec pa konkretnih trditev in dokazov ni ponudil – tudi še ni nastala obveznost tožnikov za konkretno opredelitev do takšnih zatrjevanj. Sicer pa toženec trdi, da nepremičnin od izdaje odločb o denacionalizaciji dalje nima več v posesti, zato so pritožbena zatrjevanja, podana v tej smeri, neutemeljena.

16Iz izvedeniškega mnenja izhaja, da je izvedenec pri določitvi višine najemnine upošteval običajne stroške in davke v zvezi z nepremičninami. Stroški, zgrajeni na hipotezi, da bi jih upravičenec imel, če bi z nepremičnino sam razpolagal že od začetka veljavnosti ZDen, morajo temeljiti na dejanskih okoliščinah, ki izkazujejo, da bi upravičenec konkretno opredeljene in določene stroške tudi imel. Dejstva, ki so za izgradnjo take hipoteze potrebna (kateri stroški in dejstvo, da bi jih nosil upravičenec), pa je dolžan zatrjevati in izkazati zavezanec. Toženec ne more uspeti le s pavšalnimi ugovori o hipotetičnih stroških, temveč mora substancirano navajati in dokazati, katere stroške bi tožnika imela.(3) Pritožbeno sodišče zato v celoti pritrjuje argumentaciji prvega sodišča, podani v 32. točki obrazložitve, ter soglaša z ugotovitvijo o dolžnosti pravočasne podaje trditev o stroških.

17Glede na zgoraj pojasnjeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, pa tudi ne kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je bilo treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

18Toženec s pritožbo ni uspel, zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena istega zakona). Navedbe tožnikov iz odgovora na pritožbo pa niso bistveno prispevale k odločitvi pritožbenega sodišča, zato teh stroškov ni mogoče šteti kot potrebnih v smislu 165. člena ZPP, tožnika pa jih morata nositi sama.

-------------

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 26/99 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP).

Op. št. (2): Primerjaj II Ips 172/2011, II Ips 313/2009, III Ips 853/2009 in druge.

Op. št. (3): Primerjaj II Ips 172/2011, II Ips 348/2010.