20. člen ZDen

Ob odsotnosti primerljivih podatkov, ki bi predstavljali podlago za izračun nadomestila (tržne najemnine) za uporabo zemljišča, je najbolj sprejemljiva povezava s cenami nepremičnin, ki so namenjene za gradnjo v istem okolju. Izbira ustrezne metode za ugotovitev tržne najemnine na teh izhodiščih je v domeni izvedenca.

Na podlagi vstopne pravice dedujejo le potomci od dedovanja odpadlega dediča, medtem ko je bila F. N. v trenutku uvedbe dedovanja po pok. V. N. živa in je zato postala dedinja denacionaliziranega premoženja. Ker pa v trenutku, ko bi premoženje lahko dejansko prešlo nanjo (pravnomočnost odločbe o denacionalizaciji), ni bila več živa, dedujejo po njej (glede na to, da z denacionaliziranim premoženjem v oporoki ni razpolagala) njeni zakoniti dediči.

Plačilo na podlagi 26. člena ZDen je po svoji naravi zgolj doplačilo in tedaj akcesorna obveznost vračilu v naravi; po naravi gre v celoti gledano za naturalni vrnitveni zahtevek. Za plačilo zaradi bistvenega zmanjšanja vrednosti nepremičnine je zavezan tisti, ki je zavezan za vračilo v naravi.

Za obstoj ovir iz drugega odstavka 32. člena ZDen je odločilno stanje v času vračanja. Zazidano stavbno zemljišče, ki se ne vrača v naravi, predstavljajo tudi zelenice, parkirišča, igrišča in podobno, katerih uporaba je pod enakimi pogoji namenjena vsem, in sicer ne glede na to, ali je objekt na njem zgrajen z dovoljenjem ali brez njega.

Zadeva je sprva sodila v nepravdni, ne pa v pravdni postopek. Ker pa tožnica vtožuje uporabnino tudi za obdobje po 4. 1. 2013, ko toženka nima več omenjene pravice uporabe tožničinega solastninskega deleža in gre v tem pogledu za vprašanje obogatitvenega zahtevka iz 198. člena OZ (oziroma v povezavi s 96. členom in drugim odstavkom 95. člena SPZ), ki se obravnava po pravilih pravdnega postopka, je bilo navsezadnje tudi v skladu z načelom smotrnosti in ekonomičnosti postopka, da je bilo o celotnem tožbenem zahtevku odločeno v pravdnem postopku. Tudi zato, ker je treba o najemnini v smislu četrtega odstavka 22. člena ZDen in o nadomestilu dosežene koristi iz 198. člena OZ odločati z upoštevanjem enakih vsebinskih kriterijev, in sicer, da je tožnica upravičena do odmene, ki jo predstavlja tržna najemnina. Višino ustrezne tržne najemnine bi prvo sodišče moralo ugotoviti s pomočjo sodnega cenilca (izvedenca). Ker gramoz, ki ga na nepremičninah v solastnini tožnice (tudi) v obravnavanem obdobju izkorišča toženka, ni (so)last tožnice, ampak je v lasti države, vrednost te mineralne surovine ne more biti neposredno upoštevana oziroma zajeta v sami tržni najemnini za te nepre

Pritožba zmotno meni, da bi bilo treba pri določanju višine odmene upoštevati tudi davčne obveznosti. Odločitev sodišča, ki ne upošteva odbitka davščin, je v skladu z novejšo sodno prakso. Glede upoštevanja davkov, ki bi bremenili upravičenca, je v novejši sodni praksi razčiščeno, da gre za razmerje med upravičencem in državo, kar povsem jasno izhaja iz odločb Vrhovnega sodišča RS.

Tožena stranka v izpodbijani odločbi ni obrazložila zavrnitve ugovorov tožeče stranke, da obstajajo ovire za vrnitev nepremičnin v naravi, zato izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti.

Sodišče v nepravdnem postopku na predlog ni vezano, tako kot je vezano na zahtevek v pravdnem postopku, v nobenem primeru pa ni vezano na materialnopravno kvalifikacijo nastalega razmerja. Zmotno materialnopravno stališče, da nastale situacije ni mogoče rešiti drugače kot z določitvijo odškodnine, je predlagatelja vodilo, da je predlog za ureditev nastale situacije formuliral tako, da je podal „predlog za določitev odškodnine“, vendar je iz opisa dejanskega stanja in njegovih navedb na naroku jasno razvidno, da želi v tem postopku predvsem urediti nastala razmerja glede v last vrnjenega kompleksa nepremičnin, pri čemer izrecno omenja tudi mesečno najemnino, podane pa so prav tako navedbe o tem, kaj predlagatelj ocenjuje, da je primerna „odškodnina“ oziroma višina odmene za uporabo njegovih zemljišč.

Hrvaški Zakon o naknadi za imovinu oduzetu za vrijeme jugoslavenske komunističke vladavine, noveliran leta 2002, priznava tujim fizičnim in pravnim osebam odškodnino za odvzeto premoženje samo, če je tako dogovorjeno z mednarodnim sporazumom. Takšnega sporazuma pa Republika Slovenija in Republika Hrvaška nista sklenili. Sodišče še pojasnjuje, da Republika Hrvaška že v osnovnem zakonskem besedilu pravice do vračila podržavljenega premoženja tujim fizičnim osebam ni priznavala oziroma jo je vezala na mednarodni sporazum. Po odločbi Ustavnega sodišča Republike Hrvaške z dne 21. 4. 1999 je bila takšna ureditev sicer razveljavljena, vendar z odložnim rokom do sprejetja omenjene novele v letu 2002, ki pa prav tako za denacionalizacijo zahteva diplomatsko vzajemnost. Po pravni ureditvi Republike Hrvaške torej za pravico tujcev do denacionalizacije nikoli ni zadoščala dejanska vzajemnost. Zato tudi če je po ZDen, glede na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-326/98 z dne 14. 10. 1998, v Republiki Sloveniji mogoče tujcem priznati pravico do denacionalizacije ob dejanski vzajemnosti, s strani obeh držav zahtevane vzajemnosti za denacionalizacijo med Republiko Slovenijo in

Zavezanec za plačilo morebitnih odškodnin po drugem odstavku 72. člena ZDen zaradi neuporabe kmetijskih zemljišč je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS, ne pa tudi Republika Slovenija.

Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov je ustanovila država in nanj prenesla del sredstev, s katerimi mu je omogočila delovanje ter z zakonom uredila medsebojna razmerja (9. in 10. člen ZSKZ). Prav to pa ne predstavlja podlage, po kateri bi bil Sklad odvezan plačila odškodnine po drugem odstavku 72. člena ZDen. Res je, da navedena zakonska določba ne pove, kdo je zavezanec za plačilo odškodnine, vendar pa je jasno, ker gre za zahtevek sui generis, ki ima sicer podlago v ZDen, da je to tisti, ki je zavezanec za vrnitev v naravi. ZSKZ je treba razlagati kot celoto, predvsem pa povezati tretji odstavek 2. člena s 14. členom ter noveliranim 17. in 17.b členom (Ur. l. RS, št. 1/96).

Republika Slovenija je na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS prenesla vsa pooblastila glede gospodarjenja in upravljanja in da so tudi sredstva, ki jih Sklad tako pridobi, njegov dohodek. Določba 20. člena ZSKZG v povezavi s 27. členom ZDen (Sklad je denacionalzacijski zavezanec) pripelje do ugotovitve, da je Sklad tudi zavezanec za plačilo morebitnih odškodnin po drugem odstavku 72. člena ZDen. Drugi odstavek 72. člena ZDen sicer ne določa, kdo je zavezanec za plačilo odškodnine, vendar pa je glede na to, da gre za zahtevek posebne vrste, ki ima podlago v ZDen, to tisti, ki je zavezanec za vrnitev v naravi.

V denacionalizacijskem postopku v last in posest vrnjene poslovne prostore uporablja tožena stranka brez najemne pogodbe ali drugega pravnega naslova. Tožeča stranka kot lastnik tako utemeljeno zahteva izročitev stvari, to je praznih poslovnih prostorov.

Po določbi 29. točke 3. člena ZDen so upravičenci do denacionalizacije osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po TZIKS, če niso dobili ustreznih nadomestnih zemljišč. Podlaga za ugotavljanje vrednosti kmetijskega zemljišča, ki je bilo podržavljeno, in tistega, ki je bilo dano kot nadomestno zemljišče, je odlok, ki temelji na določbi 3. odstavka 44. člena ZDen.

Brez pravne podlage je tožbena trditev, da parcel, ki ležijo v kompleksu kmetijskih zemljišč glede na določilo 19. in 20. člena ZDen ni mogoče vrniti v naravi. Po tretjem odstavku 27. člena ZDen se podržavljena zemljišča, ki ležijo v območju kompleksa kmetijskih zemljišč, in bi bila z vračilom v last in posest okrnjena funkcionalnost kompleksov zemljišč oziroma kompleksov trajnih nasadov, vračajo tako, da se na kompleksu vzpostavi solastninska pravica.

Če sodišče ugotovi obstoj ovir za vrnitev nepremičnine iz 19. člena ZDen, uproaba določb 20. in naslednjih členov ZDen sploh ni več možna, saj so te namenjene le odložitvi (sicer možne) vrnitve nepremičnin v last in posest - najpozneje za čas do izteka rokov iz drugega odstavka 22. člena ZDen.

Kadar gre za neznano osebo, je vendarle znano vsaj to, kakšno lastnost naj ima ta oseba, ki je upravičenec premoženja v upravljanju skrbnika za poseben primer. Običajno so to dediči premoženja, kakor v obravnavanem primeru. To pomeni, da bi kot tožeča stranka lahko nastopili le (ne)znani dediči denacionaliziranega premoženja, v korist katerih je tožnik upravljal premoženje in glede katerih (v nasprotju z dejansko vloženo tožbo) trdi, da je zanje zahteval plačilo uporabnine za poslovni prostor, ki je bil predmet denacionalizacije.

ZDen ni odvzel obsojencem pravice, da po določbah ZIKS uveljavljajo svoje zahtevke za vrnitev premoženja, zaplenjenega s kazensko sodbo. Uzakonil je druge pravne podlage za vrnitev podržavljenega premoženja.

Ovire za vrnitev nepremičnin v last in posest niso podane, če zavezanec nepremičnine oddaja v najem.

Ne gre za vračanje kmetijskih zemljišč iz funkcionalnega kompleksa (19/2 ZDen), kadar zavezani Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS obstoja kompleksa po določilu 27. člena ZDen ne zatrjuje, drugi zavezanec, uporabnik zemljišča, ki to zatrjuje, pa je imel pravico obdelovati zemljišče le do konca leta 1998.