VSL sklep I Ip 697/2016

I. Pritožbi se ugodi, sklep se v izpodbijani II. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za novo odločbo.

1Sodišče je z izpodbijanim sklepom dovolilo izvršbo zoper dolžnika (I. točka izreka), predlog upnika za dovolitev izvršbe z rubežem dolžnikovih sedanjih in bodočih terjatev do dolžnikovega dolžnika M. d.d. zavrglo (II. točka izreka) ter zavrnilo predlog upnika za izvršbo z rubežem in prodajo dolžnikovih nematerializiranih vrednostnih papirjev.

2Zoper II. točko izreka vlaga upnik po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da skladno s sodno prakso upniku v predlogu denarne terjatve, ki naj bi bila predmet rubeža in kasneje prenosa, ni potrebno natančno opredeliti. Kolikor upnik namreč ne razpolaga s točnimi podatki o višini terjatve dolžnika do njegovega dolžnika, zadošča, da je le-ta opredeljena tako, da je vsaj določljiva, kar pa je upnik v konkretnem primeru storil. Predlaga spremembo sklepa tako, da višje sodišče predlaganemu izvršilnemu sredstvu ugodi, priglaša pa tudi pritožbene stroške.

3Pritožba je utemeljena.

4Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče predlog za izvršbo zavrglo iz razloga, ker upnik terjatve po pozivu sodišča ni opredelil tako, da bi jo bilo mogoče individualizirati, saj je dopustno zarubiti le določeno opredeljeno terjatev. Ocenilo je, da terjatev, kot jo je opredelil upnik v odgovoru na poziv (vse sedanje in bodoče terjatve dolžnika do dolžnikovega dolžnika M. d.d. iz naslove dobave blaga), elementov določljivosti terjatve ne izpolnjuje. Predlog za izvršbo je zato v tem delu kot nepopolnega zavrglo. Odločitev sodišča prve stopnje višje sodišče presoja kot napačno.

5Ker niti s sklepom o rubežu terjatve niti s sklepom o njenem prenosu o terjatvi dolžnika do dolžnikovega dolžnika ni vsebinsko odločeno, saj to ni namen postopka izvršbe z rubežem in prenosom terjatve (107. do 127. člen ZIZ), za dovolitev izvršbe z rubežem in prenosom terjatve ni potrebno, da je terjatev povsem določena po temelju, zapadlosti in višini. Kolikor namreč upnik ne razpolaga s točnimi podatki o terjatvi dolžnika do dolžnikovega dolžnika, zadošča, da je le-ta opredeljena tako, da je (vsaj) določljiva. Omenjeno je kot izhodišče opredelilo tudi sodišče prve stopnje, vendar pa se višje sodišče ne strinja z zaključkom, da upnik s svojo opredelitvijo terjatev, ki naj se rubijo, tem pogojem ni zadostil.

6Za dovolitev izvršbe na denarno terjatev zadošča upnikovo zatrjevanje, da ima dolžnik rubljivo terjatev zoper dolžnikovega dolžnika. Prisilno (s sredstvi izvršbe) se dejansko zarubi in prenese terjatev pogojno - če obstoji in v obsegu kot obstoji (tako sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Ip 3698/2015). Omenjeno ni predmet ugotavljanja v izvršilnem postopku, kjer se dovoli rubež in prenos. Zato po presoji višjega sodišča zadostuje, da je opredeljeno razmerje, iz katerega terjatev izhaja, kar pa je upnik s tem, ko je navedel, da gre za „terjatve dolžnika do M. d.d. iz naslova dobave blaga“ tudi predlagal (primerjaj sklep Višjega sodišča v Celju I Ip 200/2013).

7Navedeno velja tako za „sedanje“ kot „bodoče“ terjatve, katerih rubež upnik predlaga. V zvezi z bodočimi terjatvami se je pri tem mogoče smiselno opreti na 178. člen SPZ, po katerem se za zavarovanje terjatve lahko ustanovi zastavna pravica na drugi terjatvi. Skladno s stališčem teorije je mogoče zastaviti tudi bodoče terjatve (gre za anticipirano ustanovitev zastavne pravice na bodočih terjatvah, pri čemer zastavitev učinkuje, če zastavitelj pridobi razpolagalno sposobnost glede teh terjatev, torej če in ko nastanejo), možnost zastavitve bodočih terjatev pa je omejena z zahtevo, da mora biti znan dolžnik terjatve, ki se zastavlja(1) (v danem primeru torej rubi, pri čemer je dolžnik bodoče terjatve naveden).(2) Upnik, ki zatrjuje obstoj nekega trajnega pravno-poslovnega razmerja, na podlagi katerega nastajajo terjatve dolžnika do njegovega dolžnika, hkrati zatrjuje tudi gotovost, da bodo terjatve v bodoče nastale (kot že rečeno, pa izvršilno sodišče nastanka teh terjatev ne bo ugotavljalo), zatrjuje pa tudi, kdo je dolžnik bodoče terjatve, ki se rubi - to po presoji višjega sodišča glede na navedeno zadostuje za dovolitev rubeža takih terjatev.(3) Terjatve se zarubijo do višine upnikove terjatve, kar mora biti navedeno v izreku sklepa o rubežu terjatev.

8Sklep o prenosu terjatve v izterjavo izterjave ali namesto plačila (120. in 127. člen ZIZ) je izvršilno sredstvo, ki nadomešča voljno dejanje dolžnika oziroma pomanjkanje voljne komponente cesije na dolžnikovi („cedentovi“) strani. S temi določbami ZIZ tako ureja procesna pravila (prisilne) cesije (glej že citirani sklep sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Ip 3698/2015).(4) Upnik s prenosom terjatve pridobi procesno aktivno legitimacijo (primerjaj 120 in 127. člen ZIZ) za uveljavljanje zarubljenih terjatev. Tudi v tej fazi izvršilno sodišče z ničemer ne odloča o obstoju in višini terjatev, ki se prenašajo. Višina prenesenih terjatev pa je seveda omejena z višino upnikove terjatve do dolžnika. Po presoji višjega sodišča je možno dovoliti prenos tako sedanjih kot bodočih terjatev. Tudi pri globalni cesiji kot podvrsti fiduciarne cesije (426. člen SPZ) je lahko predmet odstopa vsaka terjatev, ki se lahko cedira, se pravi tudi pogojna in bodoča.(5) Pogoj za veljavnost globalne cesije je, da so terjatve, ki se prenašajo, določljive.(6) Stranki lahko določita, da so predmet terjatve, ki jih pridobi cedent, iz določenih poslov ali na določenem področju poslovanja, tudi po OZ pa po stališču teorije ni sporno, da cesija bodoče terjatve sama po sebi ni nedopustna.(7) Ker gre pri prenosu terjatev za prisilno cesijo, je tem stališčem mogoče slediti tudi v izvršilnem postopku pri izvršbi z rubežem in prenosom terjatve, bistveno je le, da je prenos omejen na višino upnikove terjatve do dolžnika.

9Kot že rečeno se z rubežem in prenosom terjatve terjatev dejansko zarubi in prenese terjatev pogojno - če obstoji in v obsegu kot obstoji; ta izhaja bodisi iz izjave dolžnikovega dolžnika, če obstoj terjatve prizna (po prvem odstavku 111. členu ZIZ), sicer se o tem razpravlja v pravdnem postopku po vloženi tožbi, ki jo upnik po pravnomočnosti sklepa o prenosu terjatve lahko vloži zoper dolžnikovega dolžnika. Upnik (cesionar) lahko pridobi terjatev samo, če ta v resnici obstaja in v sodelovanju s dolžnikom (pravnim prednikom glede na terjatev).(8) Če terjatve ni, obveznost dolžnika ne bo zmanjšana. Upnik pa v pravdnem postopku ne bo mogel pridobiti terjatev, ki po stanju na dan glavne obravnave še ne bodo zapadle (primerjaj prvi odstavek 311. člena ZPP).

10Glede na navedeno je pritožba upnika utemeljena, zato ji je višje sodišče ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11Višje sodišče je odločitev o priglašenih pritožbenih stroških pridržalo za odločitev v končni odločbi na podlagi četrtega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

-------------

Op. št. (1): M. Tratnik v Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 770.

Op. št. (2): 178. člen SPZ na nek način predvideva obratno situacijo, kot 129. člen SPZ, po katerem se zastavna pravica lahko ustanovi tudi za zavarovanje bodoče ali pogojne terjatve. Bodoča terjatev je po 129. členu SPZ tista, ki se z zastavno pravico zavaruje, medtem, ko je pri 178. členu SPZ tista, ki se zastavlja. Pri tem po stališču teorije glede ustanovitve zastavne pravice za zavarovanje bodoče terjatve po 129. členu SPZ pridejo v poštev tiste bodoče terjatve, glede katerih obstaja dobršna mera gotovosti, da bodo nastale, tako da je negotov le trenutek, kdaj bodo nastale (glej M. Tratnik v Stvarnopravni zakonik s komentarjem, stran 600). Zaradi izterjave bodoče terjatve rubež (kakršenkoli) seveda ni dovoljen (razen pod pogoji iz 106. člena ZIZ), saj je mogoče prisilno izvršiti le terjatev, ki je že zapadla in je določno opredeljena, vendar pa je primerjava zanimiva zaradi presoje kriterijev določljivosti bodočih terjatev.

Op. št. (3): Če upnik navede temelj, na podlagi katerega bo bodoča terjatev nastala (na primer konkretna pogodba), je terjatev tako še bolj določena, kar seveda prav tako ni sporno.

Op. št. (4): Primerjaj Dika Mihajlo, Građansko ovršno pravo, I. knjiga, Narodne novine, stran 534.

Op. št. (5): Glej M. Juhart v Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), druga knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003 str. 607 in 608.

Op. št. (6): V zadevi III Ips 101/2013 je Vrhovno sodišče RS sicer zavzelo stališče, da morajo pri globalni cesiji terjatve, ki obstajajo v času sklepanja pogodbe o odstopu terjatev, biti določene že takrat, vendar glede na naravo izvršbe s prenosom terjatve, v kateri se obstoj terjatve kot rečeno ne ugotavlja, niti za sedanje terjatve ni zahtevana določenost, kot je že pojasnjeno zgoraj. V zvezi z bodočimi terjatvami pa je VS menilo, da je dovolj, da so določene ob njihovem nastanku, s čimer je kriterij določenosti bodoče terjatve znižan na kriterij določljivosti, kar je skladno s stališčem višjega sodišča v tej zadevi.

Op. št. (7): M. Juhart, ibidem.

Op. št. (8): Primerjaj Dika Mihajlo, Građansko ovršno pravo, I. knjiga, Narodne novine, stran 533 in naslednje, tako citirani sklep II Ip 3698/2015 Višjega sodišča v Ljubljani.