129. člen SPZ

Zveza med zavarovano terjatvijo in hipoteko se vzpostavi s pravnim poslom, v katerem hipoteka nastane, tj. zastavno pogodbo. Hipoteka ima sicer pravno naravo akcesorne pravice v odnosu do zavarovane terjatve, vendar je pravna podlaga njenega nastanka zastavna pogodba. Pravna podlaga za nastanek predmetnih hipotek tako ni kreditna pogodba s spremembami, kot bi bilo mogoče razbrati iz obrazložitve izpodbijane sodbe, pač pa Sporazumi o zavarovanju denarne terjatve v notarskih zapisih, ki imajo vse elemente zavezovalnega in razpolagalnega pravnega posla (zemljiškoknjižno dovolilo). Izjave zastaviteljev, da ostajajo doslej dogovorjena zavarovanja in pogoji nespremenjeni in veljajo še naprej, imajo samo obligacijskopravni učinek in lahko ustvarijo le novo zavezo glede ustanovitve nove hipoteke za zavarovanje nove terjatve, nimajo pa same po sebi stvarnopravnih učinkov, ki lahko nastanejo le po strogih pravilih stvarnega prava, in so odločilni za utemeljenost hipotekarne tožbe. V primeru, da so poroki, ki so obenem tudi zastavitelji, s poroštvom prevzeli večje obveznosti, kot z zastavno pravico (tudi zaradi stroge obličnosti stvarnega prava), ni dopustno na tej osnovi širit

Začetek postopka prisilne poravnave in potrditev prisilne poravnave vplivata le na navadne terjatve upnikov. Navadne terjatve upnikov v primeru potrditve prisilne poravnave zapadejo v plačilo šele pod pogoji potrjene prisilne poravnave. Na drugi strani pa zavarovane terjatve upnikov z začetkom postopka prisilne poravnave ne zapadejo v plačilo, prav tako ne zapadejo v plačilo s potrditvijo prisilne poravnave. Zavarovane terjatve tako tudi po začetku in potrditvi prisilne poravnave zapadejo v plačilo v skladu z določili temeljnega obligacijskega posla iz katerega izhajajo. Ko so nastale in še vedno nastajajo terjatve tožeče stranke do družbe C., d. o. o., te najprej za t. i. "juridično sekundo" zastanejo v premoženju tožene stranke nato pa takoj zaživijo učinki fiduciarne cesije in se terjatev avtomatično prenese v premoženjsko sfero družbe F d. o. o. Ko nato pride na vrsto učinkovanje drugega zavarovanja po vrsti (ustanovitev zastavne pravice tožene stranke na bodočih terjatvah) tožeča stranka nima več pravice razpolaganja, saj je bila terjatev že predhodno prenesena v premoženjsko sfero družbe F. d. o. o. Zato na podlagi Pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerjih na terjatva

V izvršbi na zastavljeno premoženje gre za izvršitev pogodbe o ustanovitvi zastavne pravice. Določbe ZIZ o odlogu izvršbe na predlog dolžnika ne veljajo v primeru, ko upnik v izvršilnem postopku uresničuje svojo pogodbeno zastavno pravico. Povedano drugače, dolžnik v takem primeru odloga izvršbe ne more predlagati oziroma s predlogom za odlog ne more uspeti, in to niti v primeru, če uveljavlja, da gre za njegov dom, ki bi ga z izvršbo izgubil. Zaradi pogodbene (prostovoljne) narave pogodbene pravice se v izvršilnem postopku tudi ne more zastaviti vprašanje nesorazmernosti med terjatvijo in vrednostjo nepremičnine.

Zakonskega teksta, da ima izplačilna prepoved z dolžnikovo privolitvijo pravni učinek sklepa o izvršbi, ni mogoče razumeti, da postane sklep o izvršbi. Gre zgolj za učinek proti sodnim izvršbam na denarno terjatev dolžnika, ki se vršijo na njegovo plačo oziroma pokojnino. Sodna izvršba na pokojnino ne more omejiti izplačilne prepovedi z dolžnikovo privolitvijo, razen v primerih, ki so izrecno našteti v drugem odstavku 135. člena ZIZ.

Kontragarancija sama po sebi nima kakšnih posebnih pravnih značilnosti, ki bi jo razlikovale od garancije, zato tudi ni posebej urejena v zakonu. Pravna ureditev, ki velja za garancijo, zato načeloma velja tudi za kontragarancijo.

Za dovolitev izvršbe z rubežem in prenosom terjatve ni potrebno, da je terjatev povsem določena po temelju, zapadlosti in višini. Kolikor namreč upnik ne razpolaga s točnimi podatki o terjatvi dolžnika do dolžnikovega dolžnika, zadošča, da je le-ta opredeljena tako, da je (vsaj) določljiva. Zadostuje, da je opredeljeno razmerje, iz katerega terjatev izhaja, kar velja tako za „sedanje“ kot „bodoče“ terjatve, katerih rubež upnik predlaga.

Čas kot bistvena sestavina pogodbe je pravni standard, ki ga je treba vsebinsko določiti upoštevaje vse okoliščine posameznega pogodbenega razmerja. Sama določitev natančnega časa, ko je treba opraviti izpolnitev, ne zadošča za sklep o fiksni pogodbi. Pri pogodbah iz 104. člena OZ mora biti namreč še posebej izražena volja, da je kasnejša izpolnitev brez pomena. Tak pomen časa izpolnitve pa mora sprejeti tudi nasprotna pogodbena stranka kot element svoje obveznosti.

Zastavna pravica se lahko ustanovi tudi za zavarovanje bodoče ali pogojne terjatve (129. člen Stvarnopravnega zakonika - SPZ), pri čemer gre pri pogojnih denarnih terjatvah za neobstoječe terjatve, glede katerih še ni gotovo, ali bodo sploh nastale in je njihov nastanek vezan na izpolnitev odložnega pogoja. Po oceni pritožbenega sodišča je v obravnavani zadevi šlo prav za zavarovanje takšne bodoče (pogojne) denarne terjatve, ki bo nastala, če kupec v določenem roku prodajalcu ne bo izročil v last in posest dogovorjenih poslovnih prostorov. Hipoteka je kot vrsta zastavne pravice akcesorna oz. postranska pravica, kar pomeni, da je v svojem nastanku in obstoju odvisna od zavarovane terjatve. V konkretnem primeru je bila z notarsko hipoteko zavarovana navidezna terjatev, zato tudi sporna notarska hipoteka ne more imeti nobenega učinka med pogodbenimi strankami.

Sodišče II. stopnje je pravilno ocenilo, da je glede na določbo sedmega odstavka 2. člena ZpotK in določbo 129. člena SPZ mogoče zavarovati tudi bodočo terjatev in da ni bilo nobene zakonske ovire, da toženka kredita, ki se ga je šele zavezala izplačati prvemu tožniku, ne bi zavarovala z ustanovitvijo hipoteke z neposredno izvršljivim notarskim zapisom po 142. členu SPZ. Pogodba ni bila razvezana po samem zakonu, ker je prvi tožnik z naknadnim naročilom, naj toženka dogovorjeno posojilo nakaže tretjemu, pogodbo ohranil v veljavi (drugi odstavek 104. člena OZ). Upoštevati je treba tudi teorijo o realizaciji (58. člen OZ). Glede na to, da ni sporno, da je nalog za izplačilo posojila tretjemu dal prvi tožnik, da sta kasneje tožnika s toženko sklepala še dodatne anekse, s katerimi je bil dogovorjen odlog plačila in delna odpoved zamudnim obrestim v korist tožnikov in da sta svojo obveznost iz posojilne pogodbe delno izpolnila, je bilo naročilo prvega tožnika veljavno.

Z zastavno pravico se lahko zavarujejo nezapadle terjatve. Upnik je upravičen do povrnitve potrebnih stroškov hrambe zastavljenega blaga. Za uveljavitev (pogodbene ali zakonite) zastavne pravice ni pomembno, da je pogodba v času, ko jo je tožeča stranka uveljavila, že prenehala veljati, pač pa, ali je imela tožeča stranka v času, ko jo je uveljavila, (lahko tudi nezapadlo) terjatev (iz skladiščne pogodbe) do tožene stranke in ali je imela v posesti blago tožene stranke, ki je bilo skladiščeno po tej pogodbi.

Čeprav sodišče prve stopnje ni podrobneje odgovorilo prav na vse upnikove trditve in pravna naziranja v odgovoru na ugovor, upniku ni bila odvzeta pravica do obravnavanja pred sodiščem. Bistveno je, da je sodišče prve stopnje navedlo med seboj skladne in razumljive razloge o odločilnih dejstvih. Denarne terjatve, glede katere sta stranki sklenili sporazum o zavarovanju v obliki notarskega zapisa, materialnopravno nista pravilno opredelili kot pogojno terjatev. Denarni znesek, ki ga stranki opredeljujeta kot pogojno terjatev, dejansko pomeni vnaprej določeno ceno poslovnih deležev v pogodbi o odplačnem prenosu poslovnih deležev. Pogodba o ustanovitvi prodajne pravice ne nadomešča pogodbe o odplačnem prenosu poslovnih deležev za primer, da bi dolžnik kršil svojo obveznost sklenitve pogodbe, temveč ima upnik od dolžnika na njeni podlagi pravico zahtevati izjavo volje. Denarno terjatev bi bilo glede na navedeno pravilno opredeliti kot bodočo terjatev, za zavarovanje katere se tudi lahko ustanovi zastavna pravica. Če pa je predmet v obliki notarskega zapisa sklenjenega sporazuma zavarovanje bodoče denarne terjatve (torej terjatve, ki še ni nastala), notarski zapis za to terjate

Upnik z dnem, ko APP prejme sklep o izvršbi, na dolžnikovih denarnih sredstvih v višini obveznosti iz sklepa o izvršbi pridobi zastavno pravico. Upnik pridobi zastavno pravico le ob nadaljnjem pogoju, da so na računu vsaj do uvedbe postopka prisilne poravnave denarna sredstva, ki bi jih bilo mogoče rubiti. Če namreč ni sredstev na računu, dolžnik nima terjatve do svojega dolžnika, to je do APP.