VSL sodba II Cpg 367/2016

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 149825/2014 z dne 7. 11. 2014 razveljavi tudi v 1. in 3. odstavku izreka in tožbeni zahtevek zavrne (I. točka izreka sodbe), ter da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 8 dni od prejema odločbe povrniti njene pravdne stroške v znesku 112,10 EUR in da po poteku tega roka tečejo zamudne obresti v višini zakonske obrestne mere (II. točka izreka sodbe).

2Zoper citirano sodbo je iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka vložila pritožbo tožeča stranka in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3Na pritožbo tožeče stranke tožena stranka ni ogovorila.

4Obravnavani spor je gospodarski spor majhne vrednosti - tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku(1), v nadaljevanju ZPP). O pritožbi je zato na podlagi določbe petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica.

5Pritožba ni utemeljena.

6Pritožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da njene vloge z dne 10. 3. 2015 ni upoštevalo, oziroma da je v nasprotju z določili ZPP (tj. v nasprotju s 452. členom ZPP) štelo, da je druga pripravljalna vloga tožeče stranke prepozna. Navedbe, da sodišče prve stopnje (druge) pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 10. 3. 2015 ni upoštevalo, izpodbijana sodba namreč ne vsebuje. Tudi sicer (kot bo pojasnjeno v nadaljevanju) pa to ni res.

7V 12. točki obrazložitve je prvostopenjsko sodišče povzelo trditve tožeče stranke iz vloge z dne 10. 3. 2015, da je tožena stranka pri njej permanentno naročala prevoze, se pogajala za ceno ter da sta se prodajna predstavnica V. B. in direktor tožene stranke dogovorila za nižje cene tudi v konkretnem primeru (pri čemer je izpostavilo še, da je te navedbe tožena stranka prerekala, enako tudi navedbo, da je blago prejela). Sodišče prve stopnje torej načela enakopravnosti strank v postopku nikakor ni kršilo - celo izrecno se je sklicevalo (tudi) na navedbe tožeče stranke iz njene vloge z dne 10. 3. 2015 in ne samo na ugovore iz toženkine nadaljnje vloge z dne 31. 3. 2015. Očitek, ki po smislu meri na kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je zato neutemeljen. Enako tudi graja, da so razlogi izpodbijane sodbe o prepozni drugi pripravljalni vlogi tožeče stranke nerazumljivi (še posebej spričo dejstva, da je sodišče prve stopnje dne 26. 2. 2015 samo pozvalo tožečo stranko, da odgovori na vlogo nasprotnika). Sodišče prve stopnje njene navedbe v vlogi z dne 10. 3. 2015 je upoštevalo.

8V postopkih, ki so se začeli kot izvršba na podlagi verodostojne listine in nato - zaradi obrazloženega ugovora dolžnika - nadaljevali kot pravdni postopek (po pravilih, ki veljajo v primeru ugovora zoper plačilni nalog), imata pravdni stranki pravico do dveh pripravljalnih vlog, kot to pravilno izpostavlja pritožnica. Vendar smeta tožeča in tožena stranka po določbah 452. člena ZPP po predlogu za izvršbo oziroma ugovoru zoper sklep o izvršbi vsaka v eni vlogi navajati dejstva in predlagati dokaze, nato pa še vsaka v eni vlogi odgovoriti na navedbe druge stranke. To pomeni, da jima v (drugi) pripravljalni vlogi ni dovoljeno navajanje novih dejstev in dokazov, razen kolikor je to nujno zaradi odgovora na navedbe v odgovoru na tožbo oziroma pripravljalni vlogi nasprotne stranke.(2)

9Takšno kvaliteto (torej nujnosti) pa po presoji pritožbenega sodišče dokazu z zaslišanjem prič P., K. in E. je mogoče pripisati. A le v smislu dokazovanja trditve, da ni res, da tožena stranka ni podpisala nobenega dokumenta in da so vsa potrdila za vse pošiljke (po posameznih tovornih listih) s strani tožene stranke podpisana, oziroma izkaza, kdo je navedene dokumente podpisoval, ne pa tudi v smislu dokazovanja samega prevzema pošiljk s strani tožene stranke (kot pravilno sklepa prvostopenjsko sodišče). Tožeča stranka je namreč trditve o tem, da je tožena stranka posamezno pošiljko sprejela, zatrjevala že v vlogi z dne 3. 2. 2015. In če je želela, da se prevzem dokazuje (tudi) z zaslišanjem omenjenih prič, bi izvedbo tega dokaza (kot je bilo obrazloženo v prejšnji točki te odločbe) morala predlagati že v tej vlogi.(3) To pa bi bilo v obravnavanem primeru tudi nujno. Listinam, sestavljenim v tujem jeziku, ki jih je predlagala za dokazovanje dejstva, da je bila tožena stranka prejemnik in plačnik spornih pošiljk (domnevno tovornim listom), oziroma za dokazovanje prejema (domnevno potrdilom o izročitvi pošiljk toženi stranki, predračunom pošiljateljev), tožeča stranka namreč ni priložila tudi overjenega prevoda (drugi odstavek 226. člena ZPP). Sodišče prve stopnje teh dokumentov zato pravilno ni upoštevalo. Izkaz prevzema pošiljke pa je - kot bo obrazloženo v nadaljevanju - za utemeljitev predmetnega zahtevka bistven.

10Tožeča stranka (zatrjevano prevoznik) od tožene stranke (zatrjevano prejemnik) terja plačilo petih mednarodnih prevozov blaga - enega po cesti, opravljenega na relaciji Češka - naslov tožene stranke v Sloveniji, štirih pa po zraku na relaciji Turčija - naslov tožene stranke v Sloveniji.

O zahtevku za plačilo mednarodnega prevoza po cesti

11V zvezi s prevozom po cesti na relaciji Češka - E. d. o. o. se je tožeča stranka sklicevala na tovorni list št. 001 in račun št. 001 z dne 4. 8. 2014 (ki se sicer nanaša na prevoz dveh pošiljk - ene še na relaciji Turčija – E. d. o. o.). Trdila je, da je na podlagi tovornih listov opravila prevoz pošiljke na naslov tožene stranke, ki je bila v tovornem listu označena kot plačnik prevoza, ter da je tožnica pošiljko dostavila toženki, ki je le-to tudi sprejela.

12Vsa tako zatrjevana dejstva pa bi tožeča stranka morala tudi dokazati, da bi po veljavni materialno pravni ureditvi lahko utemeljila, da je prejemnik (zatrjevano tožena stranka) zavezan, da plača prevoz (677., 688. člen(4) Obligacijskega zakonika(5), v nadaljevanju OZ). To sicer pomeni, da v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje ustreznega materialnega prava - kot pravilno opozarja pritožnica - ni uporabilo, a ker je kljub temu kot enega izmed odločilnih dejstev presojalo sporno dejstvo prevzema pošiljke in se je že zanj izkazalo, da ni dokazan, mu kršitve, ki bi narekovala razveljavitev izpodbijane sodbe, ni mogoče očitati.

13V primeru, ko je ob izročitvi pošiljke za prevoz izdan tovorni list, je zavezanec za plačilo prejemnik, če ni v tovornem listu izrecno določeno drugače. Čeprav je osnovni namen izdaje tovornega lista zagotoviti dokaz o tem, kaj je bilo prevzeto za prevoz in v kakšnem stanju, tovorni list vsebuje tudi druge podatke - tudi podatke o tem, kdo plača stroške v zvezi s prevozom. Če torej tovorni list ne določa, da je zavezanec za plačilo pošiljatelj (po OZ je to stranka prevozne pogodbe) ali kdo drug, je zavezanec za plačilo prejemnik. Vendar to za nastop obveznosti plačila ni dovolj. Prevzemnik se (šele) s prevzemom pošiljke in morebitnega tovornega lista zaveže, da bo prevozniku plačal prevoz in vsote, ki obremenjujejo pošiljko.

14Pritožnica izpostavlja, da dejstvu, da je bila tožena stranka v tovornem listu št. 001 označena kot plačnik, tožena stranka ni izrecno ugovarjala, vendar pa je to (tudi) po presoji pritožbenega sodišča še ni odvezalo izkaza, da je tožena stranka pošiljko po tem tovornem listu (in sam tovorni list, kar pa niti zatrjevala ni!) prevzela. Prejemnik namreč ni zavezanec zgolj zato, ker ga pošiljatelj določi kot prejemnika. Zavezanec za plačilo postane šele takrat, ko prevzame pošiljko in morebitni tovorni list. Dokaz prevzema pa ji v konkretnem primeru ni uspel. Sodišču prve stopnje namreč (niti po opozorilu tožene stranke) dokumentov v overjenem prevodu (ki naj bi vsa zatrjevana dejstva izkazovali) ni dostavila. Brez dokaza, da je v zvezi pošiljko po računu št. 001 šlo za prevoz na relaciji Češka - naslov tožene stranke v Sloveniji, listine, ki bi v prevodu izkazovala, da gre za tovorni list, v katerem je kot prejemnik označena tožena stranka, ter listine, ki bi bila v prevodu poimenovana „potrdilo o izročitvi pošiljke“ oziroma „potrdilo o prevzemu“ in bi vsebovala naslov tožene stranke, po številki pa bi se ujemala s št. tovornega lista(6), pa se sodišče prve stopnje ni moglo prepričati niti o tem, da je bila tožena stranka v po tovornem listu prejemnik pošiljke, niti o tem, da je tožeča stranka blago po tem tovornem listu sprejela v prevoz, kaj šele o tem, da je tožena stranka pošiljko po tem tovornem listu (in tovorni list) prevzela.(7)

15In ravno v tem je po presoji pritožbenega sodišča tudi razlog, da pritožnici ni mogoče pritrditi v razlogovanju, ki ga ponuja pod III. točko svoje pritožbe. Zaradi opustitve predložitve overjenih prevodov listin, sploh ni bilo mogoče (zanesljivo) ugotoviti, kaj ti dokumenti predstavljajo. Tožeča stranka je sicer zatrjevala, da so to tovorni listi in potrdila, a to po presoji pritožbenega sodišča ne zadostuje. Ni namreč dovolj, da je tožeča stranka sama pojasnila pomen izrazov v rubrikah tovornega lista (za katerega zaradi opustitve predložitve overjenega prevoda niti ni mogoče zanesljivo trditi, da to je) oziroma je sodišču prve stopnje poslala prevode tistih listin, za katere je (sama) štela, da jih je mogoče šteti kot listine v tujem jeziku. Če bi takšno prakso dopustili, bi nedvomno izzvali zlorabe. Stranke bi prevode posameznih izrazov ali listin lahko prilagajale svojim interesom v pravdi. Poleg tega tudi sam ZPP ne določa nobene izjeme, po kateri listini, sestavljeni v tujem jeziku, ne bi bilo treba priložiti tudi overjenega prevoda oziroma stranke te dolžnosti ne odvezuje, če pomen izrazov pojasni sama. Čeprav je na listini samo nekaj izrazov v tujem jeziku, ni mogoče zanesljivo ugotoviti njene vsebine, s tem pa pomena, ki ga ima v pravu.

16Pri tem pa se je po stališču pritožbenega sodišča potrebno zavedati tudi, da so (dokazne) listine, sestavljene v angleškem jeziku (enako tudi listine, sestavljene v jezikih bivše skupne države, do določene mere tudi v nemškem jeziku), na nek način specifične. Zaradi širokega spektra ljudi, ki omenjene jezike razumejo in jih tudi aktivno uporabljajo, namreč prevladuje stališče, da je pomen izrazov oziroma listin (sestavljenih v omenjenih jezikih) enoten in nezamenljiv. A po oceni pritožbenega sodišča previdnost tudi v teh primerih ni odveč. Jezik je pretanjena kategorija, ki zahteva veliko mero previdnosti pri uporabi. Še posebej znotraj (pravne) znanosti. Zato o pomenu izrazov lahko sodi zgolj nekdo z ustreznim jezikovnim in pravnim znanjem. Stališče pritožnice o nerazumnosti prevoda listin (na katere se sicer sama sklicuje) in povečevanju stroškov bi bilo po stališču pritožbenega sodišča nedvomno drugačno, če bi npr. nasprotna stranka v predmetnem postopku v dokaz svojih trditev predložila listine, te pa bi bile sestavljene v japonskem ali arabskem jeziku.

17Obravnavana pritožba je v delu, v katerem izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča o zahtevku za plačilo mednarodnega prevoza po cesti, neutemeljena. Tožena stranka njene pravilnosti iz vseh opisanih razlogov namreč ne more omajati. Zgolj navidezna zmotna uporaba materialnega prava (pri čemer je bilo relevantno dejansko stanje ugotovljeno) je od pritožbenega sodišča zato terjala njeno potrditev (353. člen ZPP).

O zahtevku za plačilo mednarodnega prevoza po zraku

18Podobno kot v primeru prevoza tovora po cesti, pa bi morala tudi v zvezi z zahtevkom po plačilu mednarodnih letalskih prevozov tovora na relaciji Turčija - naslov tožene stranke v Sloveniji (po tovornih listih št. 002, 003, 004 ter 005) zatrjevati in dokazati, da v tovornem listu kot plačnik ni naveden pošiljatelj (oziroma kot sicer je zatrjevala, da je kot plačnik določena tožena stranka, za katero je nadalje zatrjevala, da je prejemnik pošiljk) in da je tožena stranka (kot prejemnik) prevzela pošiljko in tovorni list. Sodišče prve stopnje je kot eno izmed odločilnih dejstev presojalo, ali je tožena stranka pošiljko prevzela in v zvezi s tem zaključilo, da to ni izkazano. Zato pritožba pravilnosti odločitve tudi v tem delu ne more omajati.

19Uveljavljane pritožbene navedbe so se torej izkazale za neutemeljene. V okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe pa pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

-------------

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - odl. US, 121/08 - skl. US, 57/09 - odl. US, 12/10 - odl. US, 50/10 - odl. US, 107/10 - odl. US, 75/12 - odl. US, 76/12 - popr., 40/13 - odl. US, 92/13 - odl. US, 6/14, 10/14 - odl. US, 48/14 in 48/15 - odl. US.

Op. št. (2): Tako N. Betetto v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, str.: 716.

Op. št. (3): Ne pa šele v naslednji, v kateri je tožeča stranka lahko zgolj odgovorila na navedbe iz pripravljalne vloge nasprotnika in predlagala tiste nujne dokaze, ki so jih zahtevali nasprotnikovi ugovori iz te vloge. In ti so terjali navedbe in dokaz o tem, da je tožena stranka prevzemne dokumente podpisala.

Op. št. (4): Če v prevozni pogodbi ali v tovornem listu ni določeno kaj drugega, se prejemnik s prevzemom pošiljke in morebitnega tovornega lista zavezuje, da bo prevozniku plačal prevoz in vsote, ki obremenjujejo pošiljko.

Op. št. (5): Uradni list RS, št. 97/07 - uradno prečiščeno besedilo.

Op. št. (6): Oziroma bi vsebovala podatek o tovornem listu.

Op. št. (7):Kot že obrazloženo, z zaslišanjem prič P., K. in E. pa sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru ne bi moglo ugotavljati samega prevzema. V ta namen priče tudi niso bile predlagane (list. št. 39). Šele če bi tožeča stranka predložila prevzemne dokumente v overjenem prevodu v slovenski jezik, bi sodišče prve stopnje lahko ugotavljalo, kdo jih je podpisal oziroma ali so jih podpisale pooblaščene osebe tožene stranke.