VSL sodba in sklep I Cpg 1369/2015

I. Pritožba zoper točko I in točko II/2 izreka izpodbijane sodbe se zavrže.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba potrdi v točkah II/1, III in IV izreka.

III. Pritožnica sama nosi svoje pritožbene stroške.

1Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek (tč. I izreka) za plačilo 1.396.301,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 10. 2012 do plačila (I/1), za izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere se bo pri nepremičnini parc. št. ... k. o. X (ID 000), parc. št. … k. o. X (ID 000) in parc. št. ... k. o. X (ID 000) vknjižila lastninska pravica v korist tožeče stranke G. d.d. do celote (1/1), ker bo sicer to listino nadomestila ta sodba (I/2) in za povrnitev pravdnih stroškov (I/3). Ugodilo je zahtevku tožeče stranke zaradi plačila 1.249.250,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 10. 2012 do plačila (tč. II/1 izreka), zavrnilo pa ga je za 172.381,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 10. 2012 (tč. II/2 izreka). V celoti je zavrnilo tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe (tč. III izreka), ki se glasi: „Tožena stranka po nasprotni tožbi je dolžna tožeči stranki po nasprotni tožbi plačati 370.856,35 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31. 1. 2013 dalje do plačila“. O stroških pa je odločilo tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati v 15. dneh 23.998,48 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za izpolnitev do plačila le teh (tč. IV izreka).

2Tožena (po nasprotni tožbi tožeča) stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila. V pritožbi je navedla, da jo izpodbija v celoti (tako v delu po tožbi kot nasprotni tožbi) iz razloga bistvene kršitve določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja in izrecno tudi iz razloga po 8., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, tožbenemu zahtevku tožene stranke po nasprotni tožbi pa ugodi, oziroma podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Podala je tudi določno zahtevo za povrnitev pritožbenih stroškov, ki jih je opredeljeno navedla v stroškovniku.

3Tožeča (po nasprotni tožbi tožena) stranka je na pritožbo odgovorila in sodišču predlagala, da jo kot neutemeljeno zavrne.

4Pritožba zoper tč. I. in II/2 izreka ni dovoljena.

5V delu, v katerem je že sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper toženo stranko zavrnilo, pritožnica s pritožbo zase ne more doseči ugodnejše rešitve, pri čemer je tudi njen pritožbeni predlog podan v to smer, da naj pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne. V delu, v katerem je tožbeni zahtevek že zavrnilo sodišče prve stopnje, tožena stranka posledično nima pravnega interesa za pritožbo. Zato je v tem delu njena pritožba nedovoljena (četrti odstavek 343. člena ZPP), navedena ugotovitev pa je narekovala njeno zavrženje (prvi odstavek 351. člena ZPP) v obsegu, ki izhaja iz I. točke izreka te odločbe.

6V preostalem delu pritožba ni utemeljena.

7Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je med pravdnima strankama sklenjena Kupoprodajna pogodba z dne 27. 10. 2008 (A6 - v nadaljevanju Pogodba) nična, je zavrnilo tako primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke kot tudi zahtevek tožene stranke po nasprotni tožbi, ker sta oba temeljila na pravni podlagi izpolnitve Pogodbe. Če je pogodba nična (prvi odstavek 86. člena OZ), je vsaka stranka dolžna drugi vrniti vse, kar je prejela na njeni podlagi (prvi odstavek 87. člena OZ), kar posledično pomeni, da nobena stranka tudi nima več po materialnem pravu zahtevka proti drugi pogodbeni stranki na izpolnitev pogodbenih obveznosti iz nične pogodbe. Zato pritožnica neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni navedlo razlogov, zakaj je tožbeni zahtevek na izpolnitev Pogodbe po nasprotni tožbi zavrnilo.

8Sodišče prve stopnje je deloma ugodilo podrednemu zahtevku tožeče stranke zaradi plačila zneska 1.249.250,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 10. 2012 do plačila, ker temelji na pravni podlagi zakonskih posledic nične pogodbe (prvi odstavek 87. člena OZ). Tožeča stranka je v drugi pripravljalni vlogi z dne 5. 11. 2013 (zadnji odstavek) navedla, da vztraja pri primarnem zahtevku; za primer, če pa bi se v tem postopku eventualno ugotovilo, da je pogodba, ki sta jo pravdni stranki sklenili, v nasprotju s prisilnimi predpisi, ker je v njej določen razvezni pogoj, ki je v nasprotju s predpisi (ničnost pogodbe na podlagi 60. člen OZ), pa je vztrajala pri podrednem zahtevku. Zato ne drži pritožbeni očitek arbitrarnosti, ker naj tožeča stranka ne bi nikoli podala trditev v kontekstu kondikcijega zahtevka. S tem pa tudi ni podana očitana bistvena kršitev določb postopka. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodba nezakonita, ker izrek sodbe ne vsebuje ugotovitve ničnosti. V obravnavanem primeru je denarni zahtevek na podlagi določbe prvega odstavka 87. člena OZ že zapadel, zato ugotovitvena tožba ni potrebna (drugi odstavek 181. člena ZPP). Bojazen, da bi v posledici take sodbe tožeča stranka zahtevala prepis lastništva nase pa je prav tako odveč, saj je zavrnjen primarno postavljeni zahtevek na vknjižbo lastninske pravice (tč. I/2 izreka sodbe), v tem delu pa je sodba tudi postala pravnomočna. Pritožbeno stališče, da bi sodišče ravnalo dosledno, če bi ugodilo tudi zahtevku tožeče stranke na izstavitev zemljiškoknjižne listine pa je zmotno, ker je tožeča stranka uveljavljala v eni tožbi več tožbenih zahtevkov, ki nimajo iste dejanske in pravne podlage (drugi in tretji odstavek 182. člena ZPP), tožbeni zahtevek tožeče stranke na podlagi izpolnitve Pogodbe pa je sodišče prve stopnje zavrnilo in je v tem delu sodba pravnomočna.

9Med pravdnima strankama je bila sporna določba drugega odstavka 6. člena Pogodbe, ki se glasi: Kupec se zavezuje, da bo polovico kupnine, to je 618.790,55 EUR (DDV ni vključen), poravnal v roku 8 dni po podpisu pogodbe. 25% preostale kupnine, to je 309.395,28 EUR (brez DDV) bo kupec kompenziral z obveznostmi kupca do prodajalca, zadnji obrok plačila v enakem znesku 309.395,28 EUR (brez DDV) pa se bo plačal po začetku veljavnosti Odloka o spremembah in dopolnitvah odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za ...“ Tak odlok še ni bil sprejet, stališči pravdnih strank o pravni naravi Pogodbenega določila v delu, ki ga je sodišče označilo krepko, pa se razlikujeta. Tožena stranka je trdila, da gre za Pogodbeno dogovorjen rok plačila zadnjega dela obroka. Ker je jasno, da se dejanje, na katerega je rok vezan, ne bo uresničilo, je tožena stranka tožeči stranki dala dodaten primeren rok za plačilo, po poteku tega roka pa je njena obveznost plačila po Pogodbi tudi zapadla. Tožeča stranka pa je trdila, da je v Pogodbi določen pogoj za veljavnost pogodbe, kar je še dodatno utemeljevala na pogodbeni volji obeh pravdnih strank, ki sta 14. 1. 2010 sklenili Dodatek št. 2 k Pogodbi, v katerem sta plačilo zadnjega obroka kupnine določili v 30 dneh po začetku veljavnosti Odloka o občinskem prostorskem načrtu oz. spremembah le tega, v katerem bo spremenjena namenska raba nepremičnin, ki so predmet pogodbe. Poleg tega pa sta pogodbeni stranki tudi soglašali, da se lahko v primeru, če postopek spremembe namenske rabe nepremičnin ne bo izveden do 31. 12. 2011, kupoprodajna pogodba z dne 27. 10. 2008 spremeni in da se v ta namen sklene ustrezen sporazum. „Za ta primer se pogodbeni stranki strinjata, da prodajalec vrne kupcu plačano kupnino ...“ Pogodbeni stranki sporazuma nista sklenili.

10Pri razlagi spornih določil se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakoniku (82. člen OZ). Na podlagi spremenjenih določb v Dodatku št. 2 k Pogodbi, o podaljšanju roka plačila in možnosti, da po 31. 12. 2011 (zadnjem roku za spremembo namenske rabe nepremičnin), Pogodba sporazumno preneha, bi bilo mogoče sklepati, da sta pogodbeni stranki dogovorili kot bistveno sestavino pravnega posla sprejetje Odloka o spremembah in dopolnitvah odloka o prostorskih ureditvenih pogojih, na podlagi katerega naj bi se spremenila namenska raba prodanih zemljišč. Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). V konkretnem primeru je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje glede dokazne ocene pri presoji sporne določbe Pogodbe in Dodatka številka 2 upoštevalo vse metodološke napotke iz 8. člena ZPP. Tožeča stranka je v tožbi podala trditve, da je nepremičnine kupila na podlagi vabila k javnemu zbiranju ponudb, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS 86/2008 in kopijo te objave tudi priložila (A5), v nadaljevanju pa je podala trditve o tem, kaj sta se pogodbeni stranki z Dodatkom št. 2 dogovorili. Tudi v primeru, če tožena stranka ne bi uveljavljala ničnosti Dodatka št. 2, bi se sodišče po vpogledu v kopijo javne objave v delu, ki se nanaša na pogoje prodaje, moralo opredeliti do vprašanja, ali je bila Pogodba sklenjena v skladu z javno objavo. V obravnavanem primeru pa je tudi tožena stranka v odgovoru na tožbo in v nasprotni tožbi podala naslednje trditve „Tako razumevanje vsebine Dodatka št. 2, kot ga poskuša prikazati tožeča stranka, izpostavlja tudi vprašanje zakonitosti, saj bi ta v tem primeru nezakonito razširjal vsebino osnovne pogodbe, ki je bila sklenjena skladno z objavljenimi razpisnimi pogoji. Pogodbeni stranki namreč v zakonu in Uredbi o stvarnem premoženju države, pokrajin in občin, nista imeli nobenega pooblastila za spreminjanje bistvenih sestavin razpisanih pogojev za oddajo nezavezujočih ponudb in določil osnovne pogodbe, zato bi bilo njuno ravnanje v tem primeru v nasprotju s prisilnimi predpisi in kot takšno nično. Tožena stranka zato zatrjuje tudi ničnost Dodatka št. 2 in predlaga sodišču, da ugotovi, da je Dodatek št. 2 sklenjen v nasprotju s prisilnimi predpisi in kot tak ničen.“ Sodišče prve stopnje je toženi stranki po izvedenem dokaznem postopku z vpogledom v listine v celoti sledilo, pri tem pa je ugotovilo, da je ničen ne le Dodatek št. 2 k Pogodbi, ampak tudi sama Pogodba, ker je v delu, ki se nanaša na sporno določilo o plačilu zadnjega dela kupnine, sklenjena v nasprotju z objavljenimi pogoji prodaje, po katerem mora kupec celotno kupnino poravnati v roku 8 dni od podpisa pogodbe, plačilo kupnine v roku pa je bistvena sestavina pogodbe. Ker se je prodaja opravila na podlagi Zakona o stvarnem premoženju države, pokrajin in občin (ZSPDPO), je ugotovilo, da je tožena stranka v konkretnem primeru ravnala v nasprotju z določbo 6. člena ZSPDPO o enakopravnem obravnavanju vseh udeležencev in s 7. členom ZSPDPO o preglednosti vodenja postopkov. Iz navedenega izhaja, da je zakonsko prepoved kršila tožena stranka (občina). Svojo odločitev, zakaj je celotna Pogodba nična, je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo v 19. točki obrazložitve in na katero se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče v celoti sklicuje. Zato uporaba kakšne druge sankcije ne pride v poštev.

11Pritožbeni očitek, da je bila toženi stranki odvzeta pravica do obravnavanja in da gre za sodbo presenečenja, ki ga gradi tožena stranka na stališču, da sama ni podala trditev, da je bilo v objavi razpisa prodaje pravočasno plačilo kupnine bistveno za veljavnost pravnega posla, torej da sodišče ni imelo v trditvah nobene od strank pravice presojati določbe 2. člena Pogodbe pred njeno spremembo v luči ničnosti, ni utemeljen. Dodatek k Pogodbi ni od Pogodbe ločen pravni posel, v konkretnem primeru tudi po vsebini ne, saj v spornem delu spreminja tisto pogodbeno določilo, ki je med pravdnima strankama tudi sicer sporno. Pred sodiščem prve stopnje se je obravnavalo vprašanje, ali je določeno pogodbeno določilo v nasprotju s prisilnim predpisom in sicer točno v določenem delu, ki se nanaša na plačilo kupnine. V tem delu je sodišče prve stopnje presojalo trditve obeh pravdnih strank in v tej zvezi predložene dokaze. Tožena stranka res ni v svojih vlogah zapisala besedila v Uradnem listu RS objavljenih pogojev plačila kupnine, vendar ga je očitno poznala, saj je le tako lahko trdila, da je bila Pogodba sklenjena v skladu z objavljenim razpisom, Dodatek št. 2 k Pogodbi pa v nasprotju s Pogodbo. Pritožbeni očitek kršitve razpravnega načela, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo ničnost Dodatka št. 2 k Pogodbi, hkrati pa tudi ničnost same Pogodbe, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je pri presoji dogovora o spreminjanju pogojev plačila kupnine, ki so določeni v javnem razpisu, moralo primerjati vsebino objavljenih pogojev s pogoji plačila kupnine iz Pogodbe, nato pa te s pogoji iz Dodatka št. 2. Pri tem ni moglo spregledati, da tudi določba v Pogodbi, ki se nanaša na plačilo kupnine, ni v skladu z objavljenimi pogoji plačila kupnine. Vsi dokazi skupaj so sodišče privedli do prepričanja, da je v konkretnem primeru tožena stranka pri prodaji svojega premoženja ravnala v nasprotju s 6. in 7. členom ZSPDPO, zaradi česar ji je odreklo sodno varstvo za zahtevek na izpolnitev Pogodbe. Pritožbene trditve v smeri, da je s tem sodišče prve stopnje prekoračilo trditveno podlago strank, glede na navedeno niso utemeljene.

12Pri presoji utemeljenosti zahtevka po višini je sodišče prve stopnje del tožbenega zahtevka zavrnilo, ugodilo pa mu je v višini 1.249.250,45 EUR, kolikor je ugotovilo višino prejete kupnine. V dokaznem postopku je upoštevalo dokaze tožeče stranke o plačilih (A20), ki jim je tožena stranka ugovarjala le v višini 150.085,10 EUR iz naslova verižne kompenzacije. Da je tožeča stranka dokazala izpolnitev obveznosti plačila kupnine s kompenzacijo, je kljub temu, da kompenzacijska listina s strani tožene stranke ni podpisana, ocenilo na podlagi zaslišanja prič in zapisa v Dodatku številka 2 k Pogodbi, da stranki soglasno ugotavljata, da je bilo do 14. 1. 2010 plačano 1.041.042,04 brez DDV oziroma 1.249.250,45 EUR z DDV. Pritožnica neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je sprejelo zaključek o višini sredstev, ki naj bi jih tožeča stranka plačala toženi stranki, na podlagi zapisa o tem v Dodatku številka 2 k Pogodbi, če pa je ta ničen. Čeprav je pogodba nična, listina na katero je zapisana, zgolj zaradi tega ne izgubi pomena dokaznega sredstva. Zato ni utemeljena trditev, da sodišče ni imelo nobenega dokaza za ugotovitev, koliko je tožena stranka od tožeče stranke prejela na račun kupnine. Tožena stranka ni prerekala dejstva, da je zapis v Dodatku št. 2 s podpisom potrdila, niti ni navedla nobenih trditev, ki bi vzbujale dvom v resničnost ali pravilnost tega zapisa in ki bi terjale o tem dokazovanje z zaslišanjem strank ali prič. V postopku zaslišane priče, tedanji župan A., zastopnik tožeče stranke B. in pogodbeni sodelavec tožeče stranke C. pa res niso izpovedovali glede sklenitve in izvedbe kompenzacije, vendar niso niti podali izjave v prid toženi stranki, da kompenzacija ni bila sklenjena in izvedena. Zato neutemeljeno očita sodišču prve stopnje arbitrarno odločitev glede ugovarjanega zneska v višini 150.085,10 EUR.

13Pravdne stroške je sodišče prve stopnje tožeči stranki odmerilo v skladu s stroškovnikom, ki ga je vložila v spis na naroku, ki je bil opravljen 1. 7. 2015 v navzočnosti obeh pravdnih strank. Zmotna je pritožničina trditev, da je tožeča stranka priglasila stroške le v tožbi. Prav tako v nasprotju z že ustaljeno sodno prakso pa je tudi njeno vztrajanje pri trditvah, da se o priglašenih in priznanih stroških tožena stranka ne more izjaviti, ker posamezni priznani stroški niso povzeti v obrazložitev sodbe. V kolikor so se toženi stranki zdeli stroški občutno previsoko odmerjeni, bi lahko iz stroškovnika razbrala, da ji je sodišče prve stopnje priznalo za sodne takse 11.325,00 EUR, za stroške priče 38,48 EUR, v preostalem delu pa nagrado za zastopanje odvetnice po Odvetniški tarifi. Tudi v tem delu so stroški v stroškovniku specificirani, zato ne drži stališče pritožnice, da jih nima možnosti ovreči s konkretnimi očitki sodišču, zakaj jih je odmerilo previsoko, ki pa jih v pritožbi ni navedla. Zato jih pritožbeno sodišče ni presojalo.

14S tem se izkaže, da pritožnica ni uspela uveljaviti pritožbenih razlogov, ki jih je uveljavljala s pritožbo. Ker tudi niso podani pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drgi odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani del sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

15Tožena stranka (tožeča po nasprotni tožbi) s pritožbo ni uspela, zato ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).