VSK sodba Cpg 384/93

Pritožbi obeh toženih strank se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi pobijana sodba sodišča prve stopnje.
Predlog tožeče stranke, da se ji priznajo stroški odgovora na pritožbo, se zavrne.

S pobijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je menjalna pogodba, ki sta jo sklenili toženi stranki 5.3.1992 in po kateri je A. prenesla na B. pravico uporabe na stavbnih parcelah 418/2, 418/3 in 418/9 k.o. ... ter 1092/4 k.o. ... in 2957 k.o. ..., nična ter je v posledici tega odredilo vzpostavitev prejšnjega stanja. V sodbi je zavzelo stališče, da je navedena pogodba nična zaradi tega, ker je sklenjena v nasprotju z določbami Zakona o stavbnih zemljiščih.

Zoper sodbo se pritožujeta obe toženi stranki.

Prva tožena stranka Sklad uveljavlja kršitev procesnega in materialnega prava ter predlaga, da naj se sodba razveljavi ali spremeni. Ugotovitveni del tožbe bi sodišče prve stopnje moralo zavreči, ker tožeča stranka ni izkazala pravnega interesa za tako tožbo, pobijana sodba pa teh okoliščin ne pojasni. V tem primeru gre za spor o menjalni pogodbi, ki pa ni kršila nobene tožničine pravice.

Zato ne more ta posegati v menjalno pogodbo.

Zakon o stavbnih zemljiščih se lahko uporabi le za oddajanje stavbnih zemljišč. Prva tožena stranka pa drugi toženi stranki ni oddala stavbnega zemljišča. Namreč stranki sta sklenili menjalno pogodbo in v fond stavbnih zemljišč je prišlo enakovredno stavbno zemljišče.

Citirani zakon pa menjalnih pogodb ni zabranil in zato te ne morejo biti nične.

Druga tožena stranka A. pa uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da naj se sodba spremeni ali razveljavi. Določbe zakona o stavbnih zemljiščih se ne morejo nanašati na menjavo stavbnih zemljišč, pač pa le na oddajo stavbnih zemljišč. Odločbe o ničnosti pogodbe ni mogoče opreti na navedeni zakon. V poštev pridejo le določbe zakona o obligacijskih razmerjih, ki se nanašajo na ničnost posla. Po teh določbah pa sporni posel ne more biti ničen.

Po mnenju druge tožene stranke tožnica ni izkazala dejanskega ali pravnega interesa za ugotovitev ničnosti menjalne pogodbe. Takega interesa ne more utemeljevati okolnost, da ta opravlja določeno dejavnost na celotnem območju. Možnost konkuriranja tožeče stranke bi bila le v primeru, če bi šlo za oddajo stavbnega zemljišča brez javnega razpisa.

Sodišče je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker vse parcele, ki so bile predmet menjave, niso na območju mejnega prehoda D. Na tem območju prehoda so le tri parcele, ostale pa drugje. Zato interesa tožnice ni mogoče utemeljevati s takim stanjem.

Intervencija družbenega pravobranilca samoupravljanja na strani tožnice ni možna, ker niso izpolnjeni zahtevani pogoji. Odločba o stroških bi morala biti navedena v izreku odločbe in ne le v razlogih sodbe.

Pritožbi nista utemeljeni.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje spor v dejanskem pogledu zadosti raziskalo in je o njem tudi pravilno odločilo.

Kar zadeva po drugi toženi stranki oporekano intervencijo družbenega pravobranilca samoupravljanja ugotavlja pritožbeno sodišče, da je ta podana po 204. členu in 206. členu ZPP, povezano s pravico družbenega pravobranilca samoupravljanja, da uveljavlja ničnost pravnih poslov po predpisih, ki jih navaja pobijana sodba (1. odstavek na 3. strani). Zato ni podana zatrjevana kršitev postopka.

Pravni interes tožeče stranke v tej pravdi po presoji pritožbenega sodišča ne more biti sporen. Ta je v dejanskem in pravnem pogledu izkazan že s kršitvijo njenih pravic po Zakonu o stavbnih zemljiščih kot interesenta za pridobitev pravice uporabe (konkretnost interesa potrjujejo tudi podatki predhodnega spora pod št. Pg ...), materialno in procesno pravno pa tudi s 4. odstavkom 53. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (ki daje konkurentu za zemljišče tudi sodno varstvo).

Dejansko stanje je zadosti raziskano, ker so bile ugotovljene vse odločilne okolnosti spora, te pa so v bistvenem vsebovane v sporni menjalni pogodbi in priloženih pravdnih spisih, kar vse je sodišče prve stopnje uporabilo v dokazne namene in ocenilo. Lega z menjavo zajetih parcel pa na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja ne more vplivati, sicer pa ta tudi ni sporna in je razvidna iz samih podatkov spisa in pogodbe.

Spor je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča tudi materialnopravno pravilno rešilo in niso podane v pritožbah toženih strank uveljavljeni razlogi. Toženi stranki očitno razlagata pojem oddaje stavbnega zemljišča ozko - le gramatikalno, neupoštevajoč pri tem pomen uporabljenega termina v kontekstu določb 51. in naslednjih členov Zakona o stavbnih zemljiščih. Po oceni pritožbenega sodišča je potrebno določilo 57. člena Zakona o stavbnih zemljiščih tolmačiti povezano z vsebino in cilji predhodnih določb navedenega zakona, predvsem od 51. člena dalje. Stavbno zemljišče se sicer odda s pogodbo, vendar načeloma na podlagi predhodnega javnega razpisa. Z neposredno pogodbo in brez razpisa se odda zemljišče le izjemoma, v 2. odstavku 51. člena navedenih primerih ter je treba tak način oddaje tolmačiti restriktivno (ker je pač določilo oddaje na podlagi razpisa načelo). Načeloma je potreben javni razpis za oddajo (razen za izjeme iz 2. odstavka 51. člena, ki tu niso bili predmet pogodbe), da bi se v največji možni meri poskrbelo za namene, predpisane z 2. odstavkom 52. člena (potrebne graditve v občini, zagotovitev smotrnosti uporabe zemljišča in razni drugi splošni interesi) in za zemljišča tudi dobilo najboljšega ponudnika (53. člen). Izbira najboljšega ponudnika pa je v končni konsekvenci podvržena tudi sodni presoji (člen 53/4). Če se določeno stavbno zemljišče zamenja za drugo (kot je to v danem primeru) in to na podlagi neposredne menjalne pogodbe med skladom in določenim gospodarskim subjektom, se s tem izigrajo temeljni predpisani pogoji in postopek oddaje in s tem prepreči možnost dobiti optimalnega ponudnika (iz 2. in 3. odstavka 52. člena). Ker pa se določeno stavbno zemljišče odda po določenem postopku za določene namene (člen 52), za različna stavbna zemljišča, še posebej, ko gre tudi za lokacijsko ločena in različna kot je to v tem primeru (zemljišče v mestu za troje lokacijsko različnih območij na področju treh mejnih prehodov), pa so ti nameni lahko povsem različni, je menjava izključena tudi zaradi nekompatibilnosti pogojev, ki bi morali biti izpolnjeni po razpisnih kriterijih za zemljišče, ki so predmet menjave. Končno pa 55. člen cit. zakona prepoveduje sploh možnost prenašanja pravice uporabe na že pridobljenih stavbnih zemljiščih (tu so vključene vse možne oblike pravnega prometa) s pogodbo (kakršnokoli) in ni razlogov, da to določilo ne bi veljalo tudi za toženi stranki, saj po uveljavitvi ustave RS, ni mogoče zagovarjati različnih pravic različnih subjektov. Menjava stavbnega zemljišča kot je bila sporna predstavlja glede na vsebino pogodbe v tehničnem smislu vrnitev enega nezazidanega stavbnega zemljišča dodeljevalcu, to je skladu in dodelitev drugega v vrednosti vrnjenega v povsem drugem kraju in z drugačnimi pogoji iz 2. odstavka 52. člena cit. zakona. Navedeni pravni razlogi po oceni pritožbenega sodišča še dodatno utemeljujejo pravilnost pobijane odločbe sodišča prve stopnje.

Pritožba druge tožene stranke tudi zoper odločbo o stroških postopka ni utemeljena. Po določilu 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi popolnoma propade, povrniti nasprotni stranki in njenemu intervenientu stroške postopka. Pritožnica je pravdo izgubila, kar pomeni, da bi bila lahko zanjo izdana le negativna stroškovna odločba (po kateri bi morala povrniti tožeči stranki stroške). Ker taka odločba ni bila izdana, je to zanjo ugodno in gotovo nima pravnega interesa izpodbijati sodbo v tem delu. To kar je sodišče prve stopnje navedlo v razlogih sodbe o stroških, ima pomen obrazložitve in ne odločbe. Zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da so drugačna pravna stališča druge tožene stranke v zvezi s stroškovno odločbo neutemeljena.

Pritožbeno sodišče je tako ocenilo, da v pritožbah uveljavljeni razlogi niso podani, medtem ko samo ni ugotovilo kakšnih uradoma upoštevnih kršitev. Zato je pritožbi obeh toženih strank zavrnilo kot neuemeljeni in pobijano sodbo potrdilo (člen 368 ZPP).

Predlog tožeče stranke, da se ji priznajo stroški odgovora na pritožbo, je pritožbeno sodišče zavrnilo, ker je ocenilo, da v odgovoru na pritožbo navedeni razlogi niso prispevali kakšnih novih oziroma doslej neuveljavljanih dejstev. Zato z odgovorom nastali stroški niso potrebni stroški spora (1. odstavek 166. in 155. člena ZPP).