56. člen ZSZ

Med gradbeno-inženirske objekte (po Enotni klasifikaciji vrst objektov (CC SI) s pojasnili, izdani na podlagi vladne uredbe) se uvrščajo objekti prometne infrastrukture, med drugim: cestni priključki in križišča, prometne površine zunaj vozišča, npr. počivališča, parkirišča, itd., kar pomeni, da gre za gradbeno-inženirske objekte, ki jih ZGO-1 uvršča med zazidana stavbna zemljišča. Enako velja glede površin, ki služijo objektu (konkretizacija pojma gradbene parcele), kot npr. dvorišča. Dostopne oziroma dovozne poti ali parkirišče za stranke niso s poslovnim prostorom funkcionalno povezani nič manj, kot npr. hodnik, sanitarije, ipd., saj so vse te površine nujno potrebne za normalno uporabo poslovnih prostorov. Hkrati te površine ustrezajo definiciji zazidanega stavbnega zemljišča, saj gre za površine, ki tvorijo funkcionalno celoto. Prodaja naftnih derivatov pomeni v primerjavi z drugimi trgovinami drugačno, višjo stopnjo obremenitve, zato višja stopnja nadomestila na zemljiščih, kjer se izvajajo take dejavnosti, ni diskriminatorna.

Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Logatec daje ustrezno pravno podlago za obračun NUSZ za vsa zazidana stavbna zemljišča, in sicer tako za tista, ki so na komunalno infrastrukturo že priključena, kot tudi tista, ki se imajo na to (zgolj) možnost priključiti – med temi zemljišči z vidika odmere in obveznosti plačevanja NUSZ odlok (skladno z ZGO-1) ne razlikuje. Na tak, enoten način pa so za vsa stavbna zemljišča v Odloku o NUSZ določena tudi merila za vrednotenje opremljenosti teh. Za drugačno razlago 7. člena Odloka o NUSZ, za katero se zavzema tožnik (skladno s katero naj bi se ta določba lahko uporabila zgolj za tista zazidana stavbna zemljišča, ki so (ali objekti na njih) dejansko že priključena na komunalno infrastrukturo), tako glede na njeno vsebino kot glede na predstavljeno strukturo in vsebino preostalih delov Odloka o NUSZ podlage ni najti.

Očitki tožnika niso predpostavke za vrednotenje in odmero NUSZ, samemu točkovanju in posledično višini odmere NUSZ pa tožnik ne ugovarja, zato sodišče ugotavlja, da je prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi pravilno ugotovil, da je tožnik dolžan plačati nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča v višini, kot je bila odmerjena.

Pojem gradnje v smislu 7. točke 2. člena ZGO-1 ne zajema samo gradnje stavbe oziroma objekta kot take (temelji), ampak izvedbo vseh (gradbenih) del, ki so namenjena gradnji objekta, kot je opredeljen v navedeni zakonski določbi.

Organ je upošteval podatke, ki izhajajo iz registra nepremičnin (v nadaljevanju REN). To pomeni, da je prvostopenjskemu organu treba pritrditi, da je v izpodbijani odločbi pravilno upošteval stanovanjsko površino 340,60 m2 kot podatek iz REN; taka uporaba je (bila) predpisana v prvem odstavku 218.c člena ZGO-1.

Poglavje VI ZSZ/84 in Odlok o NUSZ/2014 po odločbi Ustavnega sodišča RS, št. U-I-313/13, s katero je bil razveljavljen ZDavNepr, nista pričela ponovno veljati, temveč se zgolj uporabljata do drugačne zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin. Predpis, ki mu je veljava prenehala, pa kljub temu, da se še uporablja, ne more biti predmet nadaljnjih sprememb in dopolnitev. Iz tega izhaja, da se navedena predpisa lahko uporabljata le v vsebini, kakršna sta veljala ob prenehanju njune veljave. V obravnavanem primeru to pomeni, da odloka, ki je prenehal veljati 1. januarja 2014, ni več mogoče spreminjati ali dopolnjevati. Spremembo ali dopolnitev odloka pa po presoji sodišča pomeni tudi vsakoleten sklep o spremembi vrednosti točke, ki ga, kot določa prvi odstavek 13. člena Odloka NUZS/2004, sprejme svet mestne občine do konca leta za naslednje leto in z njim določi novo vrednost točke. Za potrebe odmere NUSZ za zazidana stavbna zemljišča ni mogoče šteti zemljišč, ki ne ustrezajo opisani opredelitvi takih zemljišč v ZGO-1, oziroma ni mogoče upoštevati opredelitve, kot izhaja iz ZSZ/84 in ki jo je uporabil organ v obravnavanem primeru.

ZGO-1 nikjer ne določa, da oprostitve plačila NUSZ, sicer določene po drugem kriteriju kot stavbna zemljišča, in sicer po kriteriju namena uporabe, ne veljajo več. V primerih odškodninske odgovornosti države zaradi protipravnega ravnanja državnega organa nepravilna uporaba materialnega prava sama po sebi ne pomeni avtomatsko protipravnega ravnanja tožene stranke.

Tožnik ima kot lastnik stanovanja pravno in dejansko možnost, da stanovanje uporablja za bivanje. Sicer v obravnavani zadevi tožnikovo bivanje in njegova uporaba stanovanja za bivanje (in ostalih) ni sporna (glede na tožbene navedbe in navedbe iz upravnega postopka), vendar pa navajanja, da uporablja stanovanje (izvaja v njem versko dejavnost) tudi Cerkev ni relevantno. Tožniku je bilo z izpodbijano odločbo odmerjeno nadomestilo zaradi njegove evidentirane uporabe stanovanja (ki ni zanikana) in pomeni dejansko domnevo glede evidentirane uporabe stanovanja, glede na četrti odstavek 218.c člena ZGO-1. V obravnavani zadevi organ ni odmeril nadomestila verski skupnosti v nasprotju z 59. členom ZSZ/84. Tožnik se zato kot fizična oseba, ki biva v stanovanju, na versko dejavnost, ki jo v njegovem stanovanju izvaja verska skupnost (kot dodatno dejavnost, ki se razen bivanja in gospodarske dejavnosti izvaja na njegovem naslovu), ne more sklicevati, kljub vlogi „nadsvečenika“ in ustanovitelja. Kolikor je pretežni namen uporabe stanovanja verska dejavnost, je tako nestanovanjsko rabo kot dejansko rabo dolžan ugotoviti geodetski organ v skladu z 90. členom ZEN, do spremembe pa se podatki, k

V zadevi je sporno, ali je lahko isto premoženje obdavčeno dvakrat. Država je fiskalno suverena. Posamezni subjekti oziroma objekti obdavčevanja se med seboj ne izključujejo in so v okviru enotnega davčnega sistema lahko večkratno obdavčeni z različnimi davščinami, še zlasti kadar obdavčujeta dve davčni oblasti različnega ranga. To ni v nasprotju z Ustavo. Tako je država Slovenija sprejela tudi ZIPRO1314, ki je določal, da se za leto 2013 obdavčijo nepremičnine na območju Republike Slovenije, kot so po stanju na dan 1. januarja leta, za katero se davek odmerja, določene v registru nepremičnin, ki pripadajo istemu lastniku, kadar njihova skupna vrednost znaša najmanj 500.000 EUR. Sodišče zavrača ugovor tožnice, da je bila za isto premoženje neutemeljeno dvakrat obdavčena, saj se je v konkretnem primeru odločalo le o zakonitosti sklepa o odmeri davka od premoženja. Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, ki ga po trditvah tožnice plačujejo najemniki v njeni hiši, pa pomeni davčni vir za financiranje javnih potreb države in občin, ki se odmerja neposrednim uporabnikom stanovanjskih prostorov na podlagi 403. člena ZDavP-2 ter 56. in 61. člena ZSZ.

Tožeča stranka je v pritožbi zatrjevala, da so objekti in površine na mejnih prehodih javna infrastruktura, zato ni zavezanka za plačilo NUSZ, in se pri tem sklicevala na določbo 218. člena ZGO-1. Glede na navedeno bi moral drugostopenjski organ najprej zavzeti stališče, ali so mejni prehodi in v njihovem sklopu zgrajeni objekti sploh objekti gospodarske javne infrastrukture v smislu ZGO-1, zaradi česar se NUSZ za zemljišča, na katerih stojijo, ne plačuje.

Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča mora plačati neposredni uporabnik ali lastnik zemljišča oziroma stavbe ali dela stavbe ali najemnik poslovnega prostora oziroma stanovanja. Glede na, po tožbenih trditvah sklenjeno najemno pogodbo med lastnikom poslovnih prostorov kot najemodajalcem in tožnico, v kateri ni določena najemodajalčeva obveznost plačila tega nadomestila, je bila odločitev obeh upravnih organov pravilna in na zakonu utemeljena.

Namembnost stavbnega zemljišča je ena izmed okoliščin, ki se v skladu z 61. členom ZSZ/84 upošteva pri določanju ZUSZ. Določbe ZSZ/84 se v zadevi uporabljajo na podlagi 5. točke 5. odstavka 179. člena ZUreP-1 v zvezi z določbo 1. alineje 56. člena ZSZ/97. Navedena ureditev ostaja nespremenjena tudi po sprejetju ZPNačrt, saj ta v svojem 103. členu ni določil prenehanja veljavnosti določb ZUreP-1 glede plačevanja nadomestila. Občina niti do izdaje izpodbijane odločbe v ponovljenem postopku davčnemu organu ni posredovala podatka, da gre v konkretnem primeru za stavbo s poslovno namembnostjo oz. ni zahtevala uvrstitve nepremičnine zavezanca v skupino b6-gostinstvo, zato je njena kasnejša zahteva po upoštevanju poslovne namembnosti v obravnavanem postopku neutemeljena in je z vidika tega upravnega spora nedovoljena tožbena novota.

Namembnost stavbnega zemljišča je ena izmed okoliščin, ki se v skladu z 61. členom ZSZ/84 upošteva pri določanju ZUSZ. Določbe ZSZ/84 se v zadevi uporabljajo na podlagi 5. točke 5. odstavka 179. člena ZUreP-1 v zvezi z določbo 1. alineje 56. člena ZSZ/97. Navedena ureditev ostaja nespremenjena tudi po sprejetju ZPNačrt, saj ta v svojem 103. členu ni določil prenehanja veljavnosti določb ZUreP-1 glede plačevanja nadomestila. Upravni organ je v obravnavanem postopku upošteval stališče sodišča glede uporabe materialnega prava, ko je odločal v zadevi z bistveno podobnim pravnim stanjem in dejanskim stanjem, zato ne gre za položaj, ko bi upravni organ po lastni presoji odklonil uporabo nižjega predpisa (Odloka), ker ta po njegovem mnenju ne bi bil v skladu z 61. členom ZSZ/84. Upravni organ je zato ravnal prav, ko je v obravnavanem primeru določbi 7. in 8. člena Odloka uporabil tako, da je v skladu s stališčem sodišča o nezakonitosti skupine a3 kot konkretizacije merila po namembnosti stavbnega zemljišča zavezančevo nepremičnino v ponovljenem postopku glede na ugotovljen dejanski namen uvrstil v skupino b6-gostinstvo, med katera spadajo tudi počitniška stanovanja pravnih oseb

Namembnost stavbnega zemljišča je ena izmed okoliščin, ki se v skladu z 61. členom ZSZ/84 upošteva pri določanju NUSZ. Navedena določba ZSZ/84 in ostale, ki se nanašajo na NUSZ, se v zadevi uporabljajo na podlagi 5. točke 5. odstavka 179. člena ZUreP-1 v zvezi z določbo 1. alineje 56. člena ZSZ/97. Navedena ureditev ostaja nespremenjena tudi po sprejetju ZPNačrt, saj ta v svojem 103. členu ni določil prenehanja veljavnosti določb ZUreP-1 glede plačevanja nadomestila. Na odločitev v zadevi ne more vplivati tožbeno stališče, da je pri ugotavljanju namembnosti stavbnega zemljišča odločilna namembnost, kot je opredeljena v gradbenem dovoljenju in da je bilo za objekt, v katerem ima zavezanec stanovanje, izdano gradbeno dovoljenje za gradnjo hotelskega apartmajskega objekta. Ob takem stališču bi morala tožnica glede na določbo 404. člena ZDavP-2 že sama davčnemu organu posredovati podatek, da gre v konkretnem primeru za stavbo s poslovno namembnostjo oz. zahtevati uvrstitev zavezančeve nepremičnine v skupino b6-gostinstvo, saj se po 7. členu Odloka v to skupino med drugim uvršča tudi dejavnost hotelov, /.../ in druge nastanitvene zmogljivosti za krajši čas (oddajanje sob, apar

Občina Piran je v Odloku sicer v celoti povzela zakonsko opredelitev zazidanega stavbnega zemljišča, je pa hkrati kot poslovne površine (in s tem kot zazidano stavbno zemljišče) opredelila tudi vse ostale poslovne površine, ki v zemljiškem katastru niso določene kot zelenice. S tem je za zazidana stavbna zemljišča opredelila tudi tiste poslovne površine, ki niso gradbene parcele z zgrajenimi stavbami oziroma gradbenimi inženirskimi objekti, kar je v nasprotju z določbo 218. člena ZGO-1.

Za odločanje o vračilu plačanega nadomestila za stavbno zemljišče je stvarno pristojno upravno sodišče.

Ko gre za obveznost plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča ni pomembno, za kakšno lastninsko pravico gre pri stavbnem zemljišču, pač pa le to, kdo je neposredni (dejanski) uporabnik takšnega zemljišča.

Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča je javnofinančna dajatev za dejansko uporabo stavbnega zemljišča, ne glede na lastništvo zemljišča, zato jo je dolžan plačati tudi lastnik zemljišča.

Zavezanec za plačevanje nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča je neposredni uporabnik stavbnega zemljišča oziroma stavbe (62. člen ZSZ/84), zato za odločanje o tem vprašanju niso pomembna lastninskopravna razmerja glede nepremičnin.

Uporabiti je treba določbe ZRPPN, ki ima lastna merila za to, kaj se šteje kot stavbno zemljišče (39. člen). Zato bo mogoče ob določanju odškodnine za razlaščeno zemljišče šteti, da je bilo razlaščeno zemljišče, ki se šteje za stavbno zemljišče, le v primeru, če so izpolnjeni v ZRPPN povsem jasno določeni kriteriji za to, kaj se šteje za stavbno zemljišče (39. člen ZRPPN). V primeru pa, da kriteriji iz 39. člena ZRPPN niso izpolnjeni, pripada prejšnjemu lastniku odškodnina za razlaščeno kmetijsko zemljišče na način in pod pogoji, ki so določeni v 38. členu ZRPPN.