VSRS Sodba I Ips 20117/2013-222

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 20117/2013 z dne 25. 11. 2014 obsojenega I. Z. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po 57. in 58. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, s katero mu je določilo kazen dve leti zapora, ki ne bo izrečena, če obsojeni v preizkusni dobi štirih let ne bo storil novega kaznivega dejanja ter pod posebnim pogojem, da oškodovani družbi M., d. o. o., v roku treh let od pravnomočnosti sodbe povrne nastalo premoženjsko škodo v višini 42.858,97 EUR. V primeru preklica pogojne obsodbe in izreka kazni zapora se bo obsojencu po prvem odstavku 56. člena KZ-1 v izrečeno kazen vštel čas odvzema prostosti in čas, prestan v priporu, in sicer od 14. 2. 2014 od 04.30 ure do dne 21. 2. 2014 do 14.20 ure. Po določbi drugega odstavka 198. člen Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) se po pravnomočnosti sodbe varščina v višini 50.000,00 EUR, dana v obliki hipoteke, vrne oziroma hipoteka izbriše. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je sodišče obsojenega oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, po prvem odstavku 97. člena ZKP pa odločilo, da nagrada in potrebni izdatki zagovornika ter pooblaščenke oškodovane družbe bremenijo zastopane. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovani družbi M., d. o. o., prisodilo priglašen premoženjskopravni zahtevek v višini 42.858,97 EUR in ga naložilo v plačilo obsojencu, s presežkom pa navedeno družbo napotilo na pot pravde. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo II Kp 20117/2013 z dne 22. 7. 2015 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo sodne takse v znesku 480,00 EUR.

2V zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenčevi zagovorniki uveljavljajo razloge iz prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer kršitev kazenskega zakona, zmotno uporabo materialnega prava v povezavi z bistvenimi kršitvami določb kazenskega postopka ter zmotno uporabo materialnega prava, ker naj bi bila gospodarska družba, ki je bila porokinja kratkoročnega posojila plačilno sposobna in tudi kapitalsko ustrezna. Predlagajo, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenega oprosti obtožbe, podredno pa, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3Na zahtevo za varstvo zakonitosti je na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP podal odgovor vrhovni državni tožilec. V odgovoru navaja, da vlagatelj zahteve s svojim prikazom razlik med kratkoročno oziroma dolgoročno plačilno nesposobnostjo ne izpodbija očitka o preslepitvi v tenorju sodbe sodišča prve stopnje, ki se nanaša na dodatno vključitev poroštva prav tako neplačljive družbe, kar je bilo vzrok za nadaljevanje z dobavami pogonskih goriv. Na ta način pa razlikovanje med kratkoročno plačilno sposobnostjo in dolgoročno plačilno sposobnostjo oziroma nesposobnostjo, ne presega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati. Tudi če bi obsojenec kot direktor družbe deloval v družbi, ki je bila plačilno sposobna, pa vendar ne bi izpolnjevala svojih pogodbenih obveznosti, bi prav tako obsojencu bilo mogoče očitati namen preslepitve, saj bi v tem primeru razpolagal z denarjem, ki ga namenoma ne bi usmerjal v poplačilo svojih obveznosti. V tem delu je torej zahteva sama s seboj v nasprotju, saj zatrjuje, da je bila likvidnost boljša, kakor jo je ugotovilo sodišče, očitno pa se to ni odrazilo pri poplačilu obveznosti, niti obsojenec ni ravnal s takšnim namenom.

Vprašanje izterljivosti in likvidnosti kratkoročnih terjatev, za katerega zahteva zatrjuje, da je odločilno, posega zgolj v ugotovitve dejanskega stanja, nikakor pa ne more predstavljati katerega izmed temeljnih vprašanj, ki bi posegala v sklop odločilnih dejstev. Okvir obtožbe je namreč bil določen s trditvijo, da je bilo dano poroštvo in je pri tem obsojenec zamolčal, da tudi gospodarska družba, ki je nudila poroštvo, nima denarja za plačilo, zaradi česar obveznosti ne bodo mogle biti izpolnjevale, oškodovana gospodarska družba pa je prav zato nadaljevala z dobavami pogonskih goriv. Zato je napačna trditev vlagatelja glede vpliva likvidnosti terjatev, ker v konkretnem primeru likvidnost ni vplivala neposredno na samo preslepitev. Višje sodišče je potrdilo, da je družba A. - E., d. o. o., v letu 2012 povečala kratkoročno zadolženost tako, da jo je premoščala z dodatnim zadolževanjem in da je tudi družba B. F., d. o. o., od leta 2005 poslovala z izgubo in imela od 22. 2. 2011 trajno blokiran transakcijski račun. Če torej sodišče ugotavlja, da je obsojenec ravnal z namenom preslepitve, sta obe sodišči o tem navedli razloge o odločilnih dejstvih, nesoglašanje z argumentacijo obeh sodišč pa pomeni zgolj uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Glede na navedene razloge predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti kot neutemeljene.

4Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu ter njegovim zagovornikom, ki so se o odgovoru izjavili.

B.

5Obsojenčevi zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti oporekajo dokaznemu zaključku nižjih sodišč o obstoju preslepitvenega namena, s katerim je obsojenec kot direktor gospodarskih družb B. F., d. o. o., in A. - E., d. o. o., ravnal pri sklenitvi pogodbe o pristopu k dolgu in poroštvu družbe A. - E., d. o. o., z dne 12. 1. 2012, s katero je prikazoval in se tudi zavezal, da bo družbi M., d. o. o., družba A. - E., d. o. o., poravnala dolg B. F., d. o. o., in tudi vse bodoče obveznosti iz naslova dobave goriv, pogodbenemu partnerju pa zamolčal, da družbi, katerih direktor je bil, nista zmožni plačati obveznosti in bo ostala pogodba s strani družbe A. - E., d. o. o., neizpolnjena. Iz obširnih razlogov, s katerimi skuša obramba prepričati o nasprotnem (torej, da obsojenec ni ravnal z goljufivim namenom) izhaja, da je družba A. - E., d. o. o., v času sklenitve poroštvene pogodbe ter pred tem v poslovnih letih 2010 in 2011 poslovala pozitivno ter bi ob enakem poslovnem izidu tudi v letu 2012 lahko poravnala prevzete obveznosti bodisi iz dobička bodisi iz vnovčenja premoženja. Izpostavlja izkaz poslovnega izida in bilance za družbo A. - E., d. o. o., za poslovni leti 2010 in 2011, ki izkazujeta zaključek poslovnega leta z ugotovljenim bilančnim dobičkom v višini 111.000,00 EUR oziroma 74.000,00 EUR; navaja, da je premoženje omenjene družbe na dan 31. 12. 2010 in na dan 31. 12. 2011 presegalo višino njenih obveznosti ter je bila zato družba posledično na ta dan povsem kapitalsko ustrezna ter da je imela v računovodskih izkazih izkazane kratkoročne poslovne terjatve v višini 882.000,00 EUR. Nezmožnost plačila oziroma kapitalsko neustreznost družbe A. - E., d. o. o., sodišči v izpodbijanih sodbah obrazlagata s povečano kratkoročno zadolženostjo, dodatnim zadolževanjem ter občasnimi ali trajnimi blokadami. Pri tem pa izhajata iz povsem neprimernih oziroma napačnih parametrov za ugotavljanje plačilne sposobnosti oziroma plačilne nesposobnosti in sicer kratkoročnega koeficienta likvidnosti (zmožnost družbe za pokritje kratkoročnih obveznosti v roku enega leta) oziroma pospešenega koeficienta likvidnosti (zmožnost družbe, da financira zaloge in druga kratkoročna sredstva z kratkoročnimi obveznostmi ali dolgoročno), čeprav bi moralo sodišče po mnenju obrambe v zvezi z ugotavljanjem finančnega stanja družbe A. - E., d. o. o., uporabiti metodo hitrega koeficienta, ki edini odraža razmerje med likvidnimi sredstvi in kratkoročnimi obveznostmi. Za pravilno oceno prezadolženosti (oziroma kapitalske ustreznosti) bi moralo sodišče v nadaljevanju v kontradiktornem postopku raziskati tudi vprašanje izterljivosti in likvidnosti kratkoročnih terjatev, česar pa ni storilo. Zato je v tem delu postalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zaključek izvedenke, ki ga sprejema sodišče, da je velika verjetnost, da so terjatve in naložbe družbe A. - E., d. o. o., težje izterljive z ničemer ni preverjen, saj izvedenka kvalitete naložb ni preverjala niti ni ugotovila trajnejše nelikvidnosti družbe poroka. Ugotovljene dejanske okoliščine, ki so po navedbah obrambe listinsko dokazane in potrjene s strani izvedenke finančne stroke so pri obsojenemu pustile utemeljeno prepričanje, da je gospodarska družba A. - E., d. o. o., sposobna poravnati svoje obveznosti na osnovi poroštva, zato bi moralo sodišče ob obravnavanju odnosa obsojenega do kaznivega dejanja uporabiti institut dejanske zmote.

6Iz povzetih navedb zahteve za varstvo zakonitosti, s katerimi obsojenčevi zagovorniki utemeljujejo, da je bila družba A. - E., d. o. o., sposobna poravnavati s poroštveno pogodbo prevzete obveznosti, ne izhaja, da bi slednji izpodbijali očitek o preslepitvi, ki se nanaša na dodatno vključitev poroštva prav tako neplačevite družbe, temveč z navajanjem razlik med kratkoročno oziroma dolgoročno plačilno nesposobnostjo izražajo nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, ki pa v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljen razlog (drugi odstavek 420. člena ZKP). Vrhovno sodišče je namreč pri svojem odločanju vezano na dejansko stanje, kot sta ga ugotovili nižji sodišči. Sicer pa je v tem delu, kot pravilno navaja že vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, zahteva sama s seboj v nasprotju, saj zatrjuje, da je bila likvidnost boljša, kot jo je ugotovilo sodišče, kar pa se ni odrazilo pri poplačilu obveznosti. Tudi z vprašanjem izterljivosti in likvidnosti kratkoročnih terjatev, za katerega vložniki zatrjujejo, da je odločilno, obramba ne presega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Izvršitveno dejanje je v obravnavanem primeru v izreku prvostopenjske sodbe opisano kot lažno prikazovanje obsojenca, da bodo obveznosti izpolnjene in zamolčanje, da obe družbi, ki ju je zastopal kot direktor, in ki sta bili zavezani k plačilu dobav goriva družbi M., d. o. o., tega nista zmožni plačati. Zato je napačna trditev vlagatelja glede vpliva likvidnosti terjatev, ker v konkretnem primeru likvidnost ni vplivala neposredno na samo preslepitev. Obe sodišči sta o tem, da je obsojenec ravnal z namenom preslepitve navedli razloge o odločilnih dejstvih, nesoglašanje z argumentacijo obeh sodišč pa pomeni zgolj uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

7V nadaljevanju obramba uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v povezavi z 22. in 29. členom Ustave RS, ki je vplivala na zakonitost sodne odločbe. Zatrjevano kršitev, kot jo je povzeti iz zahteve za varstvo zakonitosti, utemeljuje obramba z navajanji, da so že v pritožbi, v skladu z ustavnimi jamstvi podali objektivno substanciran dokazni predlog in pripombe glede zaključkov izvedenskega mnenja (stran 5 pritožbe), ter se pri tem v celoti sklicujejo na podane pripombe na izvedensko mnenje, ki so bile posredovane v postopku pred sodiščem prve stopnje. Z zavrnitvijo dokaznega predloga oziroma neupoštevanjem pripomb obrambe, kot tudi s selektivnim citiranjem izvedenskega mnenja, naj bi po mnenju obrambe, sodišče obsojencu onemogočilo učinkovito, pravično in enakopravno obrambo ter ga postavilo v situacijo, v kateri se ne more učinkovito zagovarjati in braniti. Vrhovno sodišče v zvezi z uveljavljanim ugovorom ugotavlja, da obramba zatrjevanih kršitev ustavnih jamstev v zvezi z domnevno zavrnitvijo dokaznega predloga ter neupoštevanjem pripomb na izvedensko mnenje izvedenske finančne stroke v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo ni uveljavljala, zato se nanj v zahtevi za varstvo zakonitosti iz razloga petega odstavka 420. člena ZKP ne more z uspehom sklicevati (formalno in materialno izčrpanje pravnega sredstva).

C.

8Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 425. člena ZKP.

9Odločitev o oprostitvi plačila stroškov postopka temelji na določbah 98.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.