198. člen ZKP

Sodišče prve stopnje je ravnalo zakonito, ko je sicer po nastopu absolutnega zastaranja izvršitve kazni zapora odločilo, da varščina pripade proračunu. Razlog za zapadlost varščine (beg obsojenca) je nedvomno nastopil že pred zastaranjem izvršitve kazni, hkrati pa je ravno takšno obsojenčevo ravnanje povzročilo, da se kazen ni mogla izvršiti, kar je vodilo do zastaranja. Nedopustna je razlaga, da bi obsojenec z begom in izogibanjem izvršitve kazni lahko končno dosegel, da se mu varščina - ki je bila dana z izrecno obljubo, da ne bo pobegnil - vrne. Časovna točka odločanja sodišča, to je štiri leta po nastopu zastaranja izvršitve kazni, za konkretni primer ni bistvena.

Skrajni rok, do katerega lahko traja varščina na podlagi četrtega odstavka 198. člena ZKP, se nanaša na nastop zaporne kazni v zadevi v kateri je bila varščina dana. Nastop kazni v drugi kazenski zadevi še ne pomeni, da s tem avtomatično preneha begosumnost obtoženca ter da sodna presoja pripornega razloga begosumnosti ni več potrebna, ker nastop kazni zapora (v drugi kazenski zadevi) nadomesti sodno presojo obstoja begosumnosti, kot to zmotno navajajo pritožniki. Pritožniki torej nimajo prav, da nastop zaporne kazni (v drugi kazenski zadevi) izključi begosumnost, ker je obtoženec (že) zaprt. Da stališče pritožnikov ni pravilno, potrjuje že tretji odstavek 82. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1), ki določa, da se prestajanje kazni zapora prekine po uradni dolžnosti, med drugim, če je obsojencu, ki že prestaja kazen, odrejen pripor. Če bi veljalo stališče pritožnikov, bi bila ta zakonska določba nepotrebna, saj pritožniki menijo, da s pričetkom prestajanja zaporne kazni (v drugi kazenski zadevi) avtomatično preneha osnovna predpostavka za pripor, to je begosumnost (in za sprejem varščine kot nadomestnega ukrepa za pripor), kar bi pomenilo, d

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da se je obsojenec, ki je državljan Romunije, ob položitvi varščine zavezal, da se ne bo izogibal kazenskemu pregonu ter svojega zadnjega bivališča v Romuniji ne bo zapuščal, na vsa vabila sodišča se bo odzval, saj bo sicer lahko zoper njega ponovno odrejen pripor. Opozorjen je bil tudi, da varščina pripade v korist proračuna Republike Slovenije, če pobegne oziroma se ne odzove vabilom in pozivom sodišča na morebiten nastop kazni. Po vročenem pozivu na prestajanje kazni v letu 2008 na naslov v Romuniji je obsojenec po pooblaščenem zagovorniku večkrat vložil prošnjo za odlog izvršitve kazni, zadnji prošnji pa sodišče prve stopnje ni ugodilo, zaradi česar bi moral obsojenec kazen zapora nastopiti 16. 6. 2016, vendar se na poziv sodišča na prestajanje kazni zapora, kljub obljubi, da se bo odzval vabilom, ni odzval, zaradi česar je sodišče zoper njega v letu 2016 razpisalo tiralico, mednarodno tiralico in izdalo evropski nalog za prijetje in predajo (ENPP). Že v letu 2015 je sodišče prve stopnje pristojnim organom Romunije podalo zaprosilo za prenos izvršitve kazni zapora iz Republike Slovenije v Romunijo

Kazenski postopek se je končal z ustavitvijo zaradi absolutnega zastaranja in ima zato tožnik po določbi 1. točke prvega odstavka 542. člena ZKP pravico do povrnitve škode, ker je bil prisiljen plačati varščino kot milejši in "nadomestitveni" ukrep za pripor. Zamudne obresti so posledica zamude dolžnika in predstavljajo civilno sankcijo zanjo (prvi odstavek 378. člena OZ). Krijejo lahko sicer tudi škodo, ki je nastala upniku, vendar le tisto, ki mu je nastala zaradi same zamude (primerjaj tudi določilo 380. člena OZ, ki po eni strani upravičuje upnika do zamudnih obresti ne glede na nastanek škode, po drugi strani pa mu daje pravico do polne odškodnine zaradi z zamudo nastale škode, vendar le v presežku do popolne odškodnine - ponovno zgolj zaradi škode, ki je izključno posledica zamude). Tožniku bi torej pripadale, če bi svoj tožbeni zahtevek utemeljil na zamudi pri vračilu varščine. Ker pa ga utemeljuje na podlagi dejstva, da z denarnim zneskom v času položitve varščine ni mogel razpolagati, je njegov tožbeni zahtevek neutemeljen.

Materialno podlago odškodninske odgovornosti države zaradi neutemeljenega pripora ureja ZKP, sicer se za prisojo odškodnine (tožnik jo uveljavlja v obliki zakonskih zamudnih obresti obračunanih od višine varščine) uporabljajo obligacijskopravni predpisi, v konkretnem primeru OZ.

Ker je sodišče ugotovilo, da je obsojenec pred nastopom kazni pobegnil, je pravnomočni sklep, da varščina pripade proračunu, pravilen.

Sodišče je dolžno vsakokrat posebej in celovito presojati razloge za pripor in pogoje za njegovo nadomestitev z milejšimi ukrepi. Če bi bila teža oziroma "zavržnost" kaznivega dejanja res edini oziroma odločilni kriterij pri presoji navedenega vprašanja, kot se zdi pritožniku, bi to pomenilo, da bi sodišče moralo odslej v vseh primerih kaznivih dejanj, ki so lažja od kaznivega dejanja v zadevi, na katero se sklicuje pritožnik, pripor odpraviti oziroma ga nadomestiti z milejšim ukrepom; to pa bi bilo seveda nesmiselno in celo v nasprotju z načelom proste presoje dokazov pri ugotavljanju dejstev v zvezi s priporom.

Ni mogoče pritrditi stališču zagovornice obsojenke, da so bili zato, ker je bila obsojenki na glavni obravnavi izrečena pogojna obsodba, v tistem trenutku izpolnjeni pogoji za vrnitev varščine. Po 2. odst. 198. čl. ZKP varščina preneha in se položeni denarni znesek vrne, če se kazenski postopek pravnomočno konča s sklepom o ustavitvi ali zavrženju obtožnice ali s sodbo.