VSRS Sodba I Ips 55823/2010-158

I. Zahteve za varstvo zakonitosti se zavrnejo.

II. Obsojeni Z. P. je dolžan plačati 350,00 EUR sodne takse, obsojena pravna oseba L., d. o. o., pa je dolžna plačati 500,00 EUR sodne takse.

A.

1Okrožno sodišče v Celju je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega Z. P. spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj poslovne goljufije po drugem in prvem odstavku 234.a člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), za kateri mu je na podlagi 50. člena KZ izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je za prvo kaznivo dejanje določilo eno leto in dva meseca zapora, za drugo kaznivo dejanje eno leto zapora, nato mu je na podlagi 2. točke drugega odstavka 47. člena KZ določilo enotno kazen dve leti zapora, določilo pa mu je tudi preizkusno dobo štirih let. Z isto sodbo je sodišče prve stopnje obsojeno pravno osebo L., ..., d. o. o. (v nadaljevanju L., d. o. o.), spoznalo za odgovorno storitve dveh kaznivih dejanj poslovne goljufije po drugem in prvem odstavku 234.a člena KZ v zvezi s 33. členom KZ in v zvezi s 3. točko 4. člena in 7. točko 25. člena Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (v nadaljevanju ZOPOKD), za kateri ji je na podlagi 2. točke prvega odstavka 26. člena ZOPOKD izreklo denarno kazen 30.000,00 EUR. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče oškodovanima pravnima osebama prisodilo njuna premoženjskopravna zahtevka. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je sodišče prve stopnje obsojencema naložilo nerazdelno plačilo stroškov kazenskega postopka, vsakemu od njiju pa še plačilo sodne takse. Višje sodišče v Celju je pritožbe obsojenca, njegovega zagovornika, zagovornice obsojene pravne osebe in okrožne državne tožilke zavrnilo kot neutemeljene, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in obsojencema naložilo plačilo sodne takse.

2Zoper pravnomočno sodbo so obsojenec, njegov zagovornik in zagovornica obsojene pravne osebe vložili zahteve za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, zaradi odločbe o kazenski sankciji in premoženjskopravnem zahtevku ter zaradi odvzema premoženjske koristi. Vložniki zahtev predlagajo, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa še, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje oziroma da obsojencema izreče milejši sankciji.

3Na zahteve za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da je na vsa vprašanja o izpolnjevanju zakonskih znakov kaznivega dejanja, naklepa in procesnih kršitev, odgovorilo že sodišče druge stopnje. Vsa ta vprašanja je obramba v pritožbah uveljavljala v okviru zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ob uveljavljanju bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP poskušajo vložniki zgolj izpodbiti pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Izrek sodbe vsebuje vse zakonske znake očitanih kaznivih dejanj, sklepanje sodišča o krivdi pa temelji na ugotovljenih dejanskih okoliščinah. Obsojenčeva pravica do obrambe, ker ni prejel prepisa zvočnega posnetka glavne obravnave, ni bila kršena, prav tako ta obsojenčeva pravica ni bila kršena, ker sodišče ni zaslišalo vseh predlaganih prič in jih ni soočilo, saj vložniki ta očitek obrazlagajo z zmotno in nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem. Vložniki obsežno pojasnjujejo in opisujejo obsojenčevo poslovanje, ponujajo svoje zaključke, trdijo, da obsojenec ni imel goljufivega namena, ter zatrjujejo, da bi sodišče lahko le z izvedbo vseh predlaganih dokazov pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišči prve in druge stopnje sta se opredelili do zatrjevanja vložnikov o pravni naravi in posledicah postopka prisilne poravnave. Do očitka o neuporabi instituta nadaljevanega kaznivega dejanja se je pravilno opredelilo že sodišče druge stopnje. Sodišče je obrazložilo tudi zaključek, da je obsojenec kot vodstveni organ s kaznivim dejanjem pravni osebi pridobil protipravno premoženjsko korist, prav tako se je jasno opredelilo do vprašanja, kdo in kdaj je bil družbenik pravne osebe. Presoja ustreznosti izrečene kazenske sankcije ni razlog, iz katerega bi bilo mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in obsojeni pravni osebi, ki se o njem nista izjavila, obsojenčevemu zagovorniku, ki je podal izjavo, in zagovornici obsojene pravne osebe, ki prav tako ni podala izjave.

B-I.

5Glede na vsebino zahtev za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je v številnih sodbah že obrazložilo (na primer v sodbah I Ips 2668/2009 z dne 1. 12. 2011, I Ips 390/2006 z dne 28. 5. 2007 in I Ips 396/2006 z dne 30. 11. 2006), da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve torej izkazati ne le kršitev, ampak tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita). Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti. Vrhovno sodišče je torej pri odločanju o zahtevi vezano na takšno dejansko stanje, kot ga ugotavlja izpodbijana pravnomočna sodba. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi in katere mora vložnik konkretizirati, ne pa jih le poimensko navesti (prvi odstavek 424. člena ZKP). Vložnik mora v zahtevi kršitev zakona, ki jo uveljavlja, določno pojasniti oziroma utemeljiti. Prav slednje je nujen pogoj za to, da bo sodišče lahko preizkusilo utemeljenost zahteve. Sodišče je pooblaščeno in dolžno preizkušati obstoj kršitev, zaradi katerih je zahteva dovoljena, če se vložnik na njih določno sklicuje oziroma jih utemeljuje. Ni dovolj, da se sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi jo konkretiziral in substanciral razloge, iz katerih je bilo pravno sredstvo vloženo (obširno obrazložitev določbe prvega odstavka 424. člena ZKP je Vrhovno sodišče podalo v sodbi I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008).

6Prav tako je Vrhovno sodišče v številnih odločbah (na primer I Ips 186/98 z dne 17. 9. 1998, I Ips 56/98 z dne 30. 9. 1999, I Ips 203/97 z dne 5. 10. 2000, I Ips 32/2001 z dne 19. 11. 2003) presodilo, da v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče prosto odloča, katere predlagane dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, pri čemer je treba pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso pomembni za pravilno odločitev, ker niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, ali ker ni verjetno, da bodo izključili obstoj pravno pomembnih dejstev.

B-II.

7Obsojenec, njegov zagovornik in zagovornica obsojene pravne osebe v zahtevah za varstvo zakonitosti ob uveljavljanju bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka identično navajajo, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge obrambe za zaslišanje M. Ž., A. F., B. P., D. T., D. S. ter za soočenje P. R., A. F. in B. F. Po njihovem stališču je sodišče prve stopnje arbitrarno zavrnilo te dokazne predloge, kar je pripeljalo do nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Sodišče druge stopnje naj bi neutemeljeno pritrdilo razlogom prvostopenjskega sodišča in premalo obrazložilo razloge za zavrnitev dokaznih predlogov.

8Obsojenčev zagovornik je na predobravnavnem naroku 18. 9. 2013 predlagal, da sodišče zasliši D. P., ki je v kritičnem času vstopil v družbo L., d. o. o., z 51% deležem; A. Č., računovodkinje družbe L., d. o. o., D. S. in B. S., ki sta vodila postopek prisilne poravnave; Z. H., ki je pripravila revizijo in računske bilance stanja na dan 8. 1. 2008; D. Š., lastnika in direktorja družbe A., d. o. o., v stečaju; A. G., ki jo je stečajni senat postavil za izvedenko za finančno reorganizacijo v prisilni poravnavi finančnega upnika L., d. o. o.; M. K., direktorja KZ C., in M. G. iz družbe V.; I. K., direktorja CM.; D. A., predstavnika družbe P., d. o. o., ki je odkupovala terjatve družbe L., d. o. o., do družbe A., d. o. o.; T. K., direktorja družbe AR., d. o. o., ki je na podlagi pogodbe o poslovnem sodelovanju pomagal pri ekonomsko finančnem prestrukturiranju družbe L., d. o. o.; in M. Ž., predsednika stečajnega senata, ki naj bi povedal, da je postopek prisilne poravnave potekal zakonito in ob znatnem sodelovanju dolžnika, in je bil tudi uspešno zaključen, upniki pa poplačani v skladu s potrjenim sklepom. Na naroku za glavno obravnavo z dne 18. 12. 2013 je obsojenčev zagovornik predlagal soočenje B. F., P. R. in A. F., saj so različno izpovedovali glede sodelovanja z družbo L., d. o. o., in o seznanjenosti s poslovanjem s to družbo. Sodišče prve stopnje (sodba, stran 10) je zavrnilo dokazne predloge obrambe za zaslišanje D. S., M. Ž., B. P. in D. T. Zaslišanje D. S. in M. Ž. je ocenilo kot nepotrebno, saj je vse okoliščine v zvezi s prisilno poravnavo ugotovilo na podlagi pridobljenega stečajnega spisa, iz katerega je prebralo vse relevantne listine, o prisilni poravnavi pa je izpovedal tudi prisilni upravitelj B. S. Glede na zbrane in izvedene dokaze je sodišče kot nepotreben za razjasnitev dejanskega stanja ocenilo predlog za zaslišanje B. P. iz družbe A., d. o. o., v stečaju in D. T. Sodišče prve stopnje je soočenje teh prič zavrnilo, ker so bile že zaslišane, na vprašanja so določno odgovarjale, pri svojih trditvah so vztrajale, zato pri ponovnem zaslišanju ne bi izpovedovali drugače, njihovo soočenje pa tudi ne bi bistveno pripomoglo k boljši razjasnitvi dejanskega stanja. Sodišče druge stopnje (sodba, stran 5 in 6) je take razloge prvostopenjskega sodišča ocenilo kot sprejemljive, nearbitrarne, odločitev sodišča pa kot dovolj argumentirano. Sodišče prve stopnje je v zadostni meri raziskalo okoliščine, povezane s prisilno poravnavo družbe L., d. o. o., glede zaslišanja B. P. in D. T. je pravilno ocenilo, da ni izkazana verjetnost, da bi lahko privedlo do drugačne ugotovitve dejanskega stanja, pravilno pa je ocenilo tudi morebitno relevantnost ponovnega zaslišanja oziroma soočenja A. F., L. Š., P. R., B. F. in T. K. Taki razlogi nižjih sodišč so logični in razumno utemeljeni. Obsojenčev zagovornik ne na predobravnavnem naroku, ne na glavni obravnavi, ne v pritožbi, pa tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti ni obrazložil materialnopravne relevantnosti predlaganih dokazov ter utemeljil potrebne stopnje verjetnosti, da bo z njimi uspel. V zahtevi za varstvo zakonitosti vložniki izražajo zgolj nestrinjanje z razlogi nižjih sodišč, ne obrazložijo pa, katera odločilna dejstva naj bi s predlaganimi (in zavrnjenimi) dokazi sploh dokazovali. S tem zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

9Enako bistveno kršitev določb kazenskega postopka vložniki uveljavljajo z navedbami, da je izrek prvostopenjske sodbe nerazumljiv, saj naj ne bi bilo mogoče ugotoviti, za katero kaznivo dejanje gre, prav tako naj ne bi bili konkretizirani objektivni in subjektivni zakonski znaki kaznivih dejanj, ki se očitata obsojencu. Poleg tega je obsojenec prepričan, da je ravnal v skladu z zakonom in ni imel goljufivega namena.

10Na enak očitek vložnikov, podan tudi v pritožbah zoper prvostopenjsko sodbo, je logično in razumno utemeljeno odgovorilo že sodišče druge stopnje (sodba, stran 8), vložniki pa v zahtevah za varstvo zakonitosti izražajo golo nestrinjanje s takimi razlogi. Iz izreka prvostopenjske sodbe je razvidno, da je obsojenec kaznivi dejanju storil pri opravljanju gospodarske dejavnosti, ko je kot direktor obsojene pravne osebe L., d. o. o., s PM., d. d., in KZ R., z. o. o., sklenil pogodbi, na podlagi katerih sta oškodovani družbi dobavljali meso obsojeni pravni osebi. Obsojenec je oškodovanima pravnima osebama obljubljal, da bo v dogovorjenem roku plačal dobavljeno blago, zamolčal pa jima je slabo finančno stanje družbe L., d. o. o., poleg tega KZ R., z. o. o., ob pozivih k plačilu računov ni nikoli omenil, da računov ne bo plačal. S tem je pri oškodovanih pravnih osebah ustvaril zmotno predstavo, da bo plačal za dobavljeno blago, s čimer ju je preslepil in zapeljal, da sta naročeno blago dobavili obsojeni pravni osebi, zaradi neplačila računov pa je oškodovanima pravnima osebama nastala velika premoženjska škoda. S tem so podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja poslovne goljufije iz drugega in prvega odstavka 234.a člena KZ. Vrhovno sodišče je (na primer) v sodbi I Ips 228/2007 z dne 28. 6. 2007 med drugim obrazložilo, da v opis kaznivega dejanja v prvi vrsti sodijo odločilna dejstva, ki izražajo zakonske znake kaznivega dejanja, ne pa tudi dejstva in okoliščine (indici), na podlagi katerih se dokazuje (sklepa) na obstoj tako imenovanih notranjih oziroma subjektivnih dejstev (vsebina zavesti, volje). Obsojenčev goljufivi namen je razviden ne samo iz opisa njegovega ravnanja v izreku prvostopenjske sodbe, temveč tudi iz razlogov te sodbe (na primer stran 15 in 16, stran 19 in 20 (obsojenčeve obljube o plačilu), stran 22 in 23 (obsojenec je obljubljal plačilo, ni pa omenil slabega finančnega stanja ali plačilne nesposobnosti obsojene pravne osebe), stran 25, stran 36, stran 38). Z nasprotovanjem zaključkom izpodbijane pravnomočne sodbe, da je obsojenec ravnal z goljufivim namenom, vložniki pod videzom kršitve kazenskega zakona uveljavljajo nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

11Obsojenec in njegov zagovornik uveljavljata kršitve 22., 23., 25. in 29. člena Ustave RS, ki naj bi jih sodišče prve stopnje storilo s tem, ko obsojencu ni izročilo ali poslalo prepisa zvočnega posnetka naroka za glavno obravnavo z dne 20. 3. 2014. Po navedbah vložnikov, se obramba ni mogla opredeliti do tega prepisa ter izpovedb prič, danih na tem naroku, in ustne dopolnitve izvedenskega mnenja. Po zatrjevanju vložnikov zaradi nevročitve prepisa obramba ni imela primernih možnosti za pripravo pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo, saj ji ni bilo znano, kaj je sodišče zapisalo v zapisnik. Za obrambo je tudi ključno, da je izvedenec svoje delo opravil pristransko in nestrokovno.

12Tudi na take, v pritožbah zoper prvostopenjsko sodbo podane navedbe, je logično in razumno utemeljeno odgovorilo že sodišče druge stopnje (sodba, stran 4). Iz zapisnika o glavni obravnavi je razvidno, da sta bila obsojenec in njegov zagovornik navzoča na naroku za glavno obravnavo z dne 20. 3. 2014. Obsojenec in njegov zagovornik sta bila na tem naroku tudi aktivna, saj je zagovornik postavljal vprašanja izvedencu in podal dokazne predloge, obsojenec pa je predstavil pripombe na izvedensko mnenje. Na podlagi take ugotovitve je mogoče utemeljeno sklepati, da je bila obramba seznanjena z vsem dogajanjem na omenjenem naroku za glavno obravnavo. Že sodišče druge stopnje je obrazložilo, da imata obdolženec in njegov zagovornik na podlagi petega odstavka 128. člena ZKP pravico pregledati spis in si ogledati dokazne predmete, vendar iz spisa ni razvidno, da bi to svojo pravico tudi uveljavljala, saj vpogleda v spis po omenjenem naroku nista zahtevala. V primeru, ko predsednik senata odredi, da se glavna obravnava snema (tretji odstavek 314. člena ZKP), je treba strankam omogočiti predvajanje in pridobitev kopij posnetka iz informacijskega sistema sodišča takoj, ko je to izvedljivo (tretji odstavek 314. člena ZKP v zvezi s šestim odstavkom 84. člena ZKP oziroma šesti odstavek 314. člena ZKP). Sodišče prepisa posnetka glavne obravnave ni dolžno napraviti, temveč to stori na zahtevo strank ali če predsednik senata to sam odredi (šesti odstavek 314. člena ZKP). Iz podatkov v spisu ni razvidno, da bi obramba od sodišča zahtevala prepis zvočnega posnetka glavne obravnave. S tem zatrjevane kršitve pravic iz 22., 23., 25. in 29. člena Ustave RS niso podane.

13Obsežne navedbe vložnikov o tem, da je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi povsem spregledalo pravno naravo in posledice postopka prisilne poravnave, so po presoji Vrhovnega sodišča za obravnavani primer pravno nerelevantne. Obsojenec je kaznivi dejanji storil med februarjem in majem leta 2007 (točka I./1. izreka prvostopenjske sodbe) ter med avgustom in decembrom leta 2007 (točka I./2. izreka prvostopenjske sodbe). Okrožno sodišče v Celju je odločilo o začetku postopka prisilne poravnave 9. 1. 2008. Tovrstne navedbe vložnikov, kot je logično in razumno utemeljeno obrazložilo že sodišče druge stopnje (sodba, stran 9), se torej nanašajo na čas po storitvi kaznivih dejanj, zato so za obravnavani primer pravno nerelevantne. Relevantnost prisilne poravnave je sodišče prve stopnje upoštevalo ob ugotavljanju višine premoženjske škode, ki jo je obsojenec povzročil oškodovanima družbama.

14Vložniki vidijo kršitev kazenskega zakona tudi v tem, ko sodišče obsojenčevega dejanja ni pravno opredelilo kot eno nadaljevano kaznivo dejanje. Po njihovem stališču so obsojenčeva dejanja tako povezana, da z življenjskega vidika predstavljajo celoto, so časovno povezana, istovrstna, prav tako je podan enoten obsojenčev psihični odnos. Če bi sodišče uporabilo institut nadaljevanega kaznivega dejanja iz 54. člena (novega) Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), bi obsojencu prav gotovo izreklo milejšo kazen, zato je s tega vidika kasnejši kazenski zakon za obsojenca milejši. Utemeljitve sodišča druge stopnje glede enakih pritožbenih navedb vložniki ne sprejemajo in menijo, da je zmotna.

15Takim navedbam vložnikov ni mogoče pritrditi. V okviru odgovarjanja na enakovrstne (identične) pritožbene navedbe je sodišče druge stopnje (sodba, stran 6) logično in razumno utemeljeno presodilo, da instituta nadaljevanega kaznivega dejanja v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti. Namreč, obsojenec in s tem tudi obsojena pravna oseba, sta kazniva dejanja storila zoper dva različna oškodovanca, v nepovezanem časovnem obdobju (19. 2. 2007 do 24. 5. 2007 ter od avgusta 2007 do 31. 12. 2007) in deloma tudi na različna izvršitvena načina. Z ocenjevanjem, da je imel obsojenec enoten psihični odnos do celotne kriminalne dejavnosti, vložniki pod videzom kršitve kazenskega zakona zgolj prikazujejo lasten pogled na ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

16Vrhovno sodišče ni presojalo obsežnih navedb vložnikov, s katerimi izpodbijajo v izpodbijani pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato se Vrhovno sodišče ni opredelilo do navedb vložnikov, da obsojencu ni mogoče očitati, da je koga preslepil; da obsojenec, kot izhaja iz njegovega zagovora, ni imel goljufivih namenov; da so bile obveznosti do oškodovancev v celoti poravnane; da bi lahko M. Ž. največ povedal o zakonitosti prisilne poravnave in obsojenčevih ravnanjih pred prisilno poravnavo; da izpovedbe A. F., L. Š., B. F. in P. R. niso skladne, zato bi sodišče lahko le z njihovim soočenjem pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje; da je sodišče zmotno zaključilo, da je šlo za zavestno in hoteno ravnanje obsojenca; da so nepravilni zaključki o tem, da je obsojenčev naklep obsegal povzročitev škode v višini, zajeti v obtožnici; da obsojenec pred pravnomočnostjo sklepa o potrditvi prisilne poravnave ni mogel vedeti, v kolikšnem odstotku bo moral poplačati terjatve upnikov; da je sodišče izvedene dokaze presojalo posamično in ne kot celoto; da obsojencu krivda ni dokazana ter da je obsojenec nedolžen; da je obsojena pravna oseba že z zamudami pri plačilih računov P. M., d. d., sporočila, da svojih obveznosti ne more pravočasno poravnati; da P. M., d. d., prav gotovo ni bil neznan finančni položaj obsojene pravne osebe v letih 2006 in 2007; da obsojenec ni nikomur prikrival finančnega stanja svoje družbe; da so bili plačilni roki z večjimi ali manjšimi odstopanji molče podaljšani za deset dni; da je izvedensko mnenje neobjektivno in nestrokovno; da je obsojenec ugovarjal računom, navedenim v izreku pravnomočne sodbe, ter kvaliteti dobavljenega mesa; da je sodišče povsem spregledalo izpovedbi predstavnikov KZ R., z. o. o., ki sta skladno izpovedala, da obsojena pravna oseba nikoli ni kupovala žive živine; da je dejansko stanje glede točke II. obtožbe nepravilno ugotovljeno; da je sodišče nekritično presojalo dokaze, zlasti izpovedbo I. L.; da obsojenca ob naročanju mesa nihče ni opozarjal na zamude pri plačilih; da je sodišče nepravilno ugotovilo, kdaj je P. M., d. d., ustavila dobave; da je P. M., d. d., od obsojene pravne osebe terjala več, kot je znašal njen dolg; da je kazenska sankcija bistveno previsoko določena in odmerjena; ter da je sodišče premalo upoštevalo olajševalne okoliščine.

17Zagovornica obsojene pravne osebe v zahtevi za varstvo zakonitosti še dodatno navaja, da je treba določbo 3. točke 4. člena ZOPOKD razlagati restriktivno, saj iz besedila te določbe ne izhaja, da bi bil potreben kakršen koli prispevek vodstvenih ali nadzornih organov k izvršitvi kaznivega dejanja. Široka razlaga te določbe bi lahko privedla do objektivne odgovornosti pravne osebe, kar je po zagovorničinem stališču storilo sodišče v tej zadevi, ko ni ugotovilo prispevka vodstvenega organa k izvršitvi kaznivega dejanja. Sodišče naj bi kar samo zaključilo, da je bila nad obsojeno pravno osebo izvedena prisilna poravnava, kar naj bi pomenilo, da ni plačala v izreku sodbe navedenih zneskov zaradi odločitve več kot 60% upnikov pravne osebe, ki jo je potrdil poravnalni senat. Sodišče tudi naj ne bi obrazložilo zaključka, da je obsojeni Z. P. kot vodstveni organ s kaznivim dejanjem v korist pravne osebe pridobil protipravno premoženjsko korist.

18Take vložničine navedbe niso utemeljene. V obsojeni pravni osebi, družbi L., d. o. o., je bil obsojeni Z. P. edini družbenik in edini direktor, s čimer je bil neločljivo vpet v poslovanje obsojene pravne osebe. Že sodišče druge stopnje (sodba, stran 14) je logično in razumno utemeljeno presodilo, da je iz celotne obrazložitve prvostopenjske sodbe razviden prispevek obsojenega Z. P. kot vodstvenega organa (direktorja) obsojene pravne osebe. Torej, s tem, ko je sodišče prve stopnje ugotavljalo ravnanje obsojenega Z. P., je obenem ugotavljalo tudi prispevek edinega vodstvenega organa obsojene pravne osebe pri storitvi očitanih kaznivih dejanj. Zato sodišče ni široko tolmačilo kazenskega zakona, kot zmotno zatrjuje vložnica. Odločitev upnikov obsojene pravne osebe v postopku prisilne poravnave, do katere je prišlo po storitvi kaznivih dejanj, nima nobenega vpliva na storjeni kaznivi dejanji, zato so tovrstne vložničine navedbe za obravnavni primer pravno nerelevantne.

19Po vložničinem stališču je sodišče prve stopnje kršilo prvi in drugi odstavek 371. člena ZKP, ko kot zastopnika pravne osebe ni zaslišalo obsojenega Z. P., temveč D. P.

20V zvezi z zatrjevano bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka je na enake, že v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo uveljavljane navedbe, logično in razumno utemeljeno odgovorilo sodišče druge stopnje (sodba, stran 7). Obrazložilo je, da je bila obsojena pravna oseba v času storitve kaznivih dejanj enoosebna družba, v kateri je bil obsojenec edini družbenik in obenem njen direktor. Med 11. 6. 2007 in 3. 12. 2010 je bila z 51% deležem družbenica tudi družba P., d. o. o., katere direktor je bil D. P. Slednji je pred preiskovalnim sodnikom 9. 3. 2010 izjavil, da ne želi podati zagovora kot zastopnik obsojene pravne osebe, iz njegove izpovedbe, dane 14. 11. 2013 na glavni obravnavi, pa izhaja, da družba P., d. o. o., ni plačala kupnine v dogovorjenem roku, s čimer je bila pogodba o prenosu poslovnega deleža razvezana že po samem zakonu. Zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je obsojeni Z. P. kot edini družbenik obsojene pravne osebe podal zagovor tudi v svojstvu zastopnika obsojene pravne osebe. Slednje je razvidno tudi iz sodbe sodišča prve stopnje (stran 10 in 17). Vložničina trditev, da je sodišče kot zastopnika obsojene pravne osebe zaslišalo D. P., torej nima podlage v spisu in izpodbijani pravnomočni sodbi, zato zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

21Zagovornica obsojene pravne osebe ne more uspeti z navedbami, da je bila kazenska sankcija pravni osebi previsoko določena in odmerjena; da bi bila kazen bistveno nižja, če bi sodišče uporabilo institut nadaljevanega kaznivega dejanja; da je sodišče premalo upoštevalo okoliščine, povezane s prisilno poravnavo in izpolnitvijo obveznosti po potrjeni prisilni poravnavi; da pravna oseba ne razpolaga več s protipravno premoženjsko koristjo; da je sodišče spregledalo, da vprašanja odškodninske odgovornosti ni mogoče enačiti z vprašanjem kazenske odgovornosti ter da se vzročna zveza med storilčevim ravnanjem in povzročeno posledico drugače presoja po pravilih odškodninskega prava; da bi sodišče moralo ugotoviti in določno opredeliti storilčevo ravnanje, višino škode, vzročno zvezo in odškodninsko odgovornost; da se pri ugotavljanju višine škode običajno določa glede na nabavno, ne pa na prodajno vrednost blaga in s pridobitvijo izvedenskega mnenja izvedenca ustrezne stroke; da sodišče ni imelo podlage za ponovno odločanje o terjatvah oškodovanih družb, temveč bi moralo oškodovani družbi z njunima premoženjskopravnima zahtevkoma napotiti na pravdo. S takimi navedbami vložnica uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato jih Vrhovno sodišče ni presojalo.

C.

22Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev Ustave RS. Zato je zahteve za varstvo zakonitosti obsojenca, njegovega zagovornika in zagovornice obsojene pravne osebe na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

23Izrek o stroških postopka z zahtevami za varstvo zakonitosti temelji na določbah 98a. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP in v zvezi s 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP. Višino sodne takse je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi petega odstavka 3. člena v zvezi s 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, pri čemer sodna taksa za obsojenega Z. P. temelji na tarifnih številkah 7113, 71113 in 7152, za obsojeno pravno osebo L., d. o. o., pa na tarifnih številkah 7118 in 7152 Taksne tarife. Ob tem je Vrhovno sodišče upoštevalo podatke o premoženjskem stanju obsojenca, razvidnem iz sodbe sodišča prve stopnje, ter trajanje in zamotanost postopka s temi izrednimi pravnimi sredstvi.