314. člen ZKP

Odločitev o združitvi dveh kazenskih postopkov vodenih zoper obtoženca, na škodo treh različnih oškodovank je prvostopenjsko sodišče oprlo na določbo 32. člena ZKP, po kateri je v primeru, če je ista oseba obdolžena več kaznivih dejanj in je za nekatere od njih pristojno okrajno sodišče, za drugo pa okrožno sodišče, pristojno okrožno sodišče (prvi odstavek 32. člena ZKP). Iz določbe petega odstavka istega člena pa izhaja, da se v takem primeru praviloma izvede enoten postopek in izda ena sama sodba. V skladu z določbo osmega odstavka navedenega člena, o združitvi postopka odloča sodišče, ki je pristojno za enoten postopek; zoper sklep s katerim je bila odrejena združitev postopka ali zavrnjen predlog za združitev postopka, pa ni pritožbe. Pri tem navajanje pritožnice, da je šlo v zadevi okrožnega sodišča vodeni zoper obtoženca za priporno zadevo, in združitev te zadeve z nepriporno, nima nobenega upoštevnega pomena.

V zapisnik o glavni obravnavi se praviloma vpisuje bistvena vsebina njenega poteka (prvi odstavek 314. člena ZKP). Le izjemoma, če gre za posebno pomembne izjave, se vpišejo dobesedno. Po prvem odstavku 315. člena ZKP mora biti zapisnik končan na koncu zasedanja, podpišeta pa ga predsednik senata in zapisnikar. Stranke imajo pravico pregledati končani zapisnik in njegove priloge, podati pripombe glede vsebine in zahtevati njihov popravek (drugi odstavek 315. člena ZKP). Iz spisovnih podatkov ni razvidno, da bi bila obdolženemu preprečena pravica pregledati zapisnike in dati pripombe, povezane z njihovo vsebino, pa tudi pritožba kaj takšnega ne zatrjuje. V kolikor obdolženi pripadajočih mu procesnih pravic ni izkoristil, je to stvar njegove osebne odločitve in ne nepravilnega postopanja prvostopenjskega sodišča.

Upoštevaje vse do sedaj navedeno in dejstvo, da nestrinjanje s sodnikovo odločitvijo in procesnim vodstvom, ne more biti podlaga za izločitev in ne ustvarja dvoma v nepristranskost sojenja, je sodišče prve stopnje ravnalo povsem pravilno, ko je na podlagi petega odstavka 42. člena ZKP in upoštevaje ustrezno sodno prakso zahtevi za izločitev sodnice in predlog za prenos pristojnosti zavrglo kot očitno neutemeljene, zaradi česar uveljavljani kršitvi 23. člena Ustave in 6. člena EKČP nista podani. Odvetnikom je treba dopustiti, da v ostri izmenjavi argumentov aktivno sodelujejo. Če bi jim s pretiranim omejevanjem njihove svobode izražanja to onemogočili, bi lahko s tem posegli tudi v pravico do poštenega sojenja njihovih strank. Zato ESČP zastopa stališče, po katerem naj se odvetnikom v okviru opravljanja njihovega dela, še zlasti pa v njihovih nastopih pred sodiščem, dopusti ostro izražanje. Kaznovanje odvetnikov zaradi njihovih izjav v postopku naj bo zato dopustno le v izjemnih primerih. V skladu z ustavnosodno presojo velja, da pretirane in žaljive izjave same po sebi, brez obstoja drugih posebnih okoliščin, ne pomenijo izražanja, ki bi ga bilo mogoče označiti kot zanič

Zagovornica utemeljeno navaja, da izrek izpodbijane sodbe ni razumljiv, prav tako sodišče razhajanj med obtožbo in izrekom sodbe v razlogih izpodbijane sodbe ni obrazložilo, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Glede na to, da se je s strani sodišča postavljeni sodni izvedenec V. V. v celoti skliceval na ugotovitve izvedenca R. R. in v bistvu ni podal lastnih ugotovitev niti ni opravil ogleda na kraju samem, je ostalo to odločilno dejstvo, kolikšen je bil obseg manjka lesa, ki ga je mogoče z gotovostjo oceniti, povsem neugotovljeno. Ne gre prezreti tudi nadaljnjih tehtnih navedb zagovornice, da je sodišče prve stopnje v izvedensko mnenje izvedenca R. R. in pisno izvedensko mnenje izvedenca V. V. na glavni obravnavi zgolj vpogledalo, ne da bi ga prebralo. Res je tudi, da zagovornica na to nedoslednost ob izvajanju dokazov na glavni obravnavi ni imela pripomb, vendar bo moralo sodišče prve stopnje v novem postopku to pomanjkljivost pri izvedbi dokazov na glavni obravnavi odpraviti. Šele novela KZ-1E (z veljavnostjo od 2. 7. 2017 dalje) je to kaznivo dejanje v temeljni obliki po tretjem odstavku

Takšni razlogi, ko torej sodišče prve stopnje na eni strani izpoved oškodovane predstavi kot osamljeno obremenjevanje obdolženega, brez dokazne podprtosti zatrjevanih pravno nevzdržnih ravnanj, a v nadaljevanju obrazložitve vendarle taksativno izpostavi priče, ki so navedbe oškodovane "v delu potrdile", prav tako pa ne ovrže v razmerju do obdolženega obremenilne listinske dokumentacije, pa so v precejšnji meri sami s seboj v nasprotju. Glede na to, da se ti nasprotujoči razlogi nanašajo na odločilna, pravno relevantna dejstva, je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

Toženec je vsaj v vtoževanem obdobju dejansko prebival v Ljubljani na naslovu stalnega bivališča. Središče toženčevih življenjskih interesov, upoštevaje družinske, partnerske, delovne in ekonomske vezi, je bilo namreč v Ljubljani, kjer so bivali njegova žena in otroci ter, kjer je bilo njegovo takratno delovno mesto. Na pravilnost prvostopenjske presoje glede na vse navedeno ne vpliva pritožbeno navajanje, da je toženec v Krškem jedel, pral perilo, imel osebne stvari in uniformo ter sprehajal psa. Pravica do povračila potnih stroškov javnemu uslužbencu oziroma delavcu ni namenjena kritju stroškov prevoza za osebne opravke in poti, kot jih je po prvostopenjskih ugotovitvah toženec opravil v svojem prostem času, pred in po zaključku dela pri tožnici. Potni stroški osebne narave niso stroški, potrebni za opravljanje delavčevega dela za delodajalca, zato jih ta ni dolžan kriti.

Glavno obravnavo vodi predsednik senata (oziroma v skrajšanem postopku sodnik posameznik), ki je dolžan zagotoviti nemoten potek obravnave ter skrbeti za red v sodni dvorani in za dostojanstvo sodišča (prvi odstavek 301. člena ZKP). Brez vsakega dvoma je predsednik senata dolžan poskrbeti tudi za varovanje zdravja in življenja procesnih udeležencev, kar je še posebej pomembno v času epidemije virusne okužbe SARS-CoV-2 (COVID-19), zaradi katere so bili sprejeti številni začasni ukrepi. V času izvedbe spornega naroka za glavno obravnavo je veljala Odredba predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije z dne 28. 1. 2021, nazadnje spremenjena dne 13. 5. 2021, ki je v 3.2. točki izrecno določala, da morajo na naroku, skladno s strokovnimi priporočili Nacionalnega inštituta za javno zdravje, vsi nositi zaščitno opremo. Med zaščitno opremo spada tudi obrazna maska, zaradi česar je sodnica posameznica, upoštevaje konkretne okoliščine zadeve, obdolženca, ki ni nosil maske, upravičeno pozvala, da si jo nadene, ter ga pri tem opozorila na posledice, č

Obstoj zakonsko določene edicijske dolžnosti sam po sebi ne spreminja privilegija odvetnika oziroma vsaj ne na tak način kot ga ponudi državna tožilka. Varovanje poklicne molčečnosti varuje ustavnopravno zavarovano temeljno človekovo pravico do zasebnosti, edicijsko dolžnost, zatorej prisilno posredovanje sicer zaupnih podatkov, ne glede na voljo odvetnika ali voljo njegove stranke, pa je moč uveljaviti takrat, kadar je razkritje skrivnosti oziroma informacije zasebne narave upravičeno – torej izvršeno zaradi splošne koristi v družbi, upravičenega interesa javnosti ali koristi drugega, če je korist posameznika večja kakor ohranitev skrivnosti. Pritožbeno sodišče pritrjuje državni tožilki, da je ZPPDFT oziroma ZPPDFT-1 tisti področni zakon, ki ga je moč navezati na odvezo dolžnosti čuvanja tajnosti iz 5. točke prvega odstavka 236. člena ZKP. Slednje pa ne pomeni, da odvetnik ni privilegirana priča in da s tem v zvezi sploh ni potrebno dajati pravnega pouka. Ko se sodišče nameni zaslišati odvetnika v zvezi z dejstvi, ki jih je izvedel pri opravljanju poklica in če velja dolžnost, da mora ohraniti kot tajnost tisto, kar je izvedel pri opravljanju poklica, mora odvetniku najprej dat

Obravnavana kazniva dejanja uboja nedvomno odstopajo od siceršnjih istovrstnih kaznivih dejanj glede števila žrtev, njihovega razmerja do obtoženca in načina storitve, katerega specifičnost in teža sta jasno razvidni iz fotografij ogleda kraja, utemeljene so tudi pritožbene navedbe državne tožilke, da pokojni takšnega ravnanja s strani obtoženca niso pričakovali oziroma nanj niso bili pripravljeni. Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da glede na v teoriji in sodni praksi sprejeta stališča obtožencu ni mogoče očitati, da naj bi pokojnim vzel življenje na grozovit in zahrbten način. V dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno, da bi pokojni zaradi njegovega ravnanja hudo in nepotrebno trpeli, saj so bile že prve (in tudi vse nadaljnje) povzročene poškodbe smrtne. V konkretnem primeru ni šlo za stopnjevanje bolečine in trpljenja oziroma za primer razvlečene agonije žrtev in usmrtitve s sukcesivnim zadajanjem številnih telesnih poškodb, ki vsaka zase ni resnejša, v skupnem učinku pa postanejo smrtne, torej za mučenje in podaljševanje smrtnih muk. Nadalje ni mogoče z gotovostjo trditi, da naj bi obtoženec izrabil zaupanje žrtev in dejanja storil tako, da niso mogle zazn

Prvi odstavek 84. člena ZKP določa, da sodnik zaslišanca o snemanju predhodno obvesti, vendar pa je pravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da opustitev predhodnega opozorila o snemanju ni kršitev, zaradi katere bi bilo treba takšno izpovedbo izločiti iz spisa.

1. Ker zagovornica okoliščin, za kaj konkretno bi naj bil obdolženec objektivno prikrajšan, ker je sedel na t.i. zatožni klopi, na glavni obravnavi ni problematizirala, prav tako pa tega ne stori niti v pritožbi, saj zgolj eventualno zatrjuje, da bi obdolženec lahko reagiral na obrazno mimiko zaslišanih prič, je uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP neutemeljena. 2. Posnetki glavnih obravnav se v celoti ali deloma prepišejo na utemeljeno zahtevo strank ali če sodnik sam tako odredi (šesti odstavek 314. člena ZKP). Ker iz podatkov spisa ne izhaja, da bi obramba od sodišča zahtevala prepis zvočnega posnetka glavne obravnave, in ker sodišče tega ni dolžno napraviti po uradni dolžnosti, medtem ko je iz zapisnikov o glavni obravnavi razvidno, da sta bila obdolženec in njegova zagovornica navzoča na vseh narokih, zagovornica pa je tudi aktivno sodelovala, saj je pričam in izvedencema postavljala vprašanja, očitane kršitve ni mogoče ugotoviti.

S tem, ko je obdolženec notarsko potrdilo o overitvi podpisa, ki so mu ga v notarski pisarni N. E. izdali za povsem drug namen, združil s ponarejenima pooblastiloma M. Š. oz. A. P. za sklenitev naročniškega razmerja pri družbi T. S. d.d., notarskega potrdila v ničemer ni spremenil. Zato notarsko potrdilo o overitvi podpisa ne predstavlja ponarejene javne listine po tretjem odstavku 251. člena KZ-1, saj ni bilo niti ponarejeno niti spremenjeno. Tako ostane le očitek ponareditve pooblastil M. Š. oz. A. P. in je potrebno dejanje opredeliti po temeljni obliki tega kaznivega dejanja po prvem odstavku 251. člena KZ-1, ki je med drugim podana ob ponareditvi (navadne) listine.

Obrambi je bilo pojasnjeno, da je bila glavna obravnava v skladu s tretjim odstavkom 314. člena ZKP posneta le v delu zaključnih besed strank, za poslušanje avdio posnetka pa mora obramba predložiti osebno kvalificirano digitalno potrdilo ter sodišču sporočiti davčno številko, s katero bo zagovorniku možno dodeliti dostop do zvočnega posnetka. Navedeno je v skladu z določbo šestega odstavka 74. člena Sodnega reda, zato pritožbena izvajanja, ki sodišču prve stopnje očitajo kršitev pravice do poštenega sojenja in kršitev pravice do pritožbe, niso utemeljena. Finančno stanje družbe H... P. S. d.o.o. je torej v opisu kaznivega dejanja v izreku sodbe prikazano drugače kot ga sodišče prve stopnje ugotavlja v razlogih sodbe. Gre za odločilno dejstvo, na podlagi katerega se sklepa o tem, v kakšnem finančnem stanju je bila gospodarska družba ob sklenitvi pogodbe in ali je obdolženi to finančno stanje ter njegovo perspektivo oškodovanki prikazal resnično ali lažnivo, pri čemer naj bi slednje storil z goljufivim namenom, da oškodovanka z njim sklene posojilno pogodbo za znesek, ki ga že ob sklenitvi pogodbe ni nameraval vrniti.

Po četrtem odstavku 397. člena ZKP je sodišče prve stopnje pri izrekanju nove sodbe vezano na prepoved, ki je predpisana v 385. členu ZKP. Po sodni praksi se načelo prepovedi spremembe na slabše ne nanaša le na pravno presojo dejanj in kazensko sankcijo, temveč tudi na dejansko stanje (tako npr. sodbi Vrhovnega sodišča RS z dne 22. 12. 2005, opr. št. I Ips 347/2005, in z dne 15. 7. 2010, opr. št. I Ips 268/2009). Sodišče v ponovljenem postopku ne sme ugotavljati oziroma upoštevati dejstev, ki so v obtoženčevo škodo. Pri odločitvi mora sodišče v novem sojenju izhajati iz dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v prvi, razveljavljeni sodbi. V situaciji, ko sta obtoženec in zagovornica prisostvovala procesnim dejanjem na glavni obravnavi, pozneje pa nista zahtevala kopije zapisnika o glavni obravnavi niti kopije prepisa zvočnega posnetka, ni mogoče govoriti o tem, da je bila obtožencu kršena pravica do obrambe oziroma do pritožbe.

Posnetki glavnih obravnav se v celoti ali deloma prepišejo na utemeljeno zahtevo strank ali če sodnik sam tako odredi. Po petem odstavku 12. člena Navodila o zapisniku o glavni obravnavi v kazenskih zadevah (Uradni list RS, št. 32/2000) se lahko izda kopija prepisa zvočnega zapisa na zahtevo strank. Kot že rečeno iz spisovnega gradiva ni razvidno, da bi obtoženec in zagovornik zahtevala izdajo kopije prepisa zvočnega zapisa glavne obravnave z dne 16. 6. 2016. Oba pa sta tudi sicer bila na tej glavni obravnavi navzoča in sta bila neposredno seznanjena z vsemi dokazi, ki so se izvajali, vključno z neposrednim zaslišanjem izvedenke sodnomedicinske stroke. Iz kazenskega spisa pa je še razvidno, da ga je zagovornik pregledal že po izdelavi prepisa zvočnega posnetka (list. št.117/a-c) in sicer 4. 7. 2016 (list. št. 123) in 17. 8. 2016 (list. št. 131), obakrat pred vložitvijo pritožbe. Glede na navedeno so neutemeljeni pritožbeni očitki, da naj bi prvo sodišče na zgoraj opisan način, kršilo obtožencu pravico obrambe.

Obsojenčev goljufivi namen je razviden ne samo iz opisa njegovega ravnanja v izreku prvostopenjske sodbe, temveč tudi iz razlogov sodbe. Z nasprotovanjem zaključkom izpodbijane pravnomočne sodbe, da je obsojenec ravnal z goljufivim namenom, vložniki pod videzom kršitve kazenskega zakona uveljavljajo nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Instituta nadaljevanega kaznivega dejanja v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti. Obsojenec in s tem tudi obsojena pravna oseba, sta kazniva dejanja storila zoper dva različna oškodovanca, v nepovezanem časovnem obdobju (19. 2. 2007 do 24. 5. 2007 ter od avgusta 2007 do 31. 12. 2007) in deloma tudi na različna izvršitvena načina.

Nestrinjanje z načinom vodenja postopka (odločitev, da se obravnava ne snema) ter s procesnega vidika korektnimi odločitvami (prepoved postavljanja vprašanj, uporaba predvidenih disciplinskih ukrepov) ni razlog za dvom v nepristranskost sodnika. Osemdnevni rok za pripravo obrambe velja samo za prvo vabilo na glavno obravnavo, ne pa potem, ko se je glavna obravnava že začela in posamezni naroki kontinuirano sledijo eden drugemu. Začetek teka postopka na podlagi vložene zasebne tožbe za določen segment historičnega dogodka, v okviru katerega je bilo sicer storjeno uradno pregonljivo kaznivo dejanje, ne pomeni, da je državni tožilec suspendiran glede pregona celotne kriminalne količine.

Sodnik, ki sodeluje v senatu, ki odloča o podaljšanju pripora, ni izločen kot predsednik ali član senata, ki o zadevi odloča na glavni obravnavi.

Pri odločanju, da se obtožencu omogoči pregled spisov in tudi zapisnikov o glavni obravnavi, je treba upoštevati tudi delo, ki ga opravlja sodišče in ki ne sme biti ovirano.

Vprašanja, ki niso v zvezi z zadevo oziroma s predmetom obtožbe, mora predsednik senata prepovedati in s tem ne krši pravic obrambe. Sodišče ni dolžno zapisnika o glavni obravnavi prevesti v jezik, ki ga v postopku uporablja obtoženec in mu ga vročiti.