VSK sklep PRp 32/2016

Pritožbi se ugodi in izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevama za sodno varstvo vlagateljic: pravne osebe A. d.o.o. in odgovorne osebe D.F. zoper odločbo prekrškovnega organa in je odločbo pod opr. št. 7100-515/2014/5-50236, z dne 27.10.2014 odpravilo, postopek o prekršku pa je na podlagi petega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1) ustavilo. Glede stroškov postopka je odločilo, da tisti iz 1. do 5. točke prvega odstavka 146. člena ZP-1 bremenijo proračun, sodna taksa pa se ne določi.

Proti taki sodbi je vložil pritožbo prekrškovni organ Ministrstvo za infrastrukturo, Inšpektorat RS za infrastrukturo. V pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb postopka o prekršku, saj trdi, da je izrek sodbe nerazumljiv oziroma nelogičen, ter zaradi kršitve materialnih določb Zakona o prekrških (kršitev tretjega odstavka 56. člena ZP-1 in 14. člena ZP-1) ter predpisa, ki določa prekršek (51. člen Zakona o motornih vozilih – ZMV). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba je utemeljena.

Kot izhaja iz izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje ocenilo, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni vsi znaki prekrška in izpodbijana odločba prekrškovnega organa nima vseh sestavin, predpisanih v tretjem odstavku 56. člena ZP-1, v skladu s katero mora biti v izreku odločbe o prekršku konkretiziran dejanski stan prekrška.

To oceno pritožnik utemeljeno izpodbija. Prav ima, da vsebuje obravnavana odločba prekrškovnega organa vse sestavine iz tretjega odstavka 56. člena ZP-1, dejanje opisano v izreku odločbe o prekršku ima tudi vse zakonske znake prekrška po petem odstavku 51. člena ZMV. Iz odločbe o prekršku prekrškovnega organa z dne 27.10.2014 je kršitev določbe prvega odstavka 51. člena ZMV zadostno konkretizirana tako glede pravne osebe kot tudi glede odgovorne osebe. Konkretiziran je očitek, da tehnični pregled vozila M., registrske oznake x, last A. D. in P. d.o.o. v K. dne 21.5.2013 ob 11.18 uri ni bil opravljen v skladu z veljavnimi predpisi, saj ni bila opravljena identifikacija vozila oziroma pri identifikaciji vozila niso bile ugotovljene spremembe (predelave) na vozilu, čeprav so spremembe (predelave) bile, kar potrjuje tehnično poročilo o predelavi, št. 1, ki ga je izdala K. I. d.o.o., ki je izvedla predelavo, pa je bila kljub taki spremembi potrjena tehnična brezhibnost vozila, čeprav se je postopek posamične odobritve za predelavo vozila izvedel šele 10.6.2013 in je bilo potrdilo o skladnosti izdano šele 11.6.2013.

Pritožnik pravilno opozarja na v času očitane storitve prekrška veljaven Pravilnik o tehničnih pregledih motornih priklopnih vozil, ki določa pomen identifikacije vozila pri izvedbi tehničnega pregleda. Prav ima, da identifikacija, kot ena izmed faz tehničnega pregleda vozila ne pomeni zgolj ugotavljanja, ali se tehnični podatki o vozilu ujemajo s podatki v prometnem dovoljenju, računalniški evidenci ali na dokumentu o skladnosti vozila s tehničnimi predpisi, ampak pomeni tudi vizualni pregled vozila, naprav in opreme. Bistven očitek obravnavanega prekrška je, da pri opravi tehničnega pregleda ni bila opravljena identifikacija vozila oziroma pri identifikaciji vozila niso bile ugotovljene spremembe na vozilu. Da so bile na vozilu spremembe, je v nadaljevanju opisa prekrška konkretizirano z navedbo, da so bile na vozilu izvedene predelave in je bilo vozilo predelano 1.7.2012, na dan izvedbe tehničnega pregleda 21.5.2013 pa postopek odobritve predelave ni bil izveden, saj je bil izveden kasneje šele 10.6.2013, potrdilo o skladnosti pa je bilo izdano šele 11.6.2013. Okoliščina, da kontrolorju v času izvedbe tehničnega pregleda ni bilo poznano poročilo o predelavi št. 1, ki ga je izdala K. I. d.o.o., ni pravno relevantno, saj je z navedbo tega poročila v opisu obravnavanega prekrška le konkretizirano (pojasnjeno), da je bila v času izvedbe tehničnega pregleda predelava vozila izvedena, kar pa pri identifikaciji vozila pri izvedbi tehničnega pregleda ni bilo ugotovljeno, pa bi moralo, če bi bila identifikacija izvedena v skladu s Pravilnikom o tehničnih pregledih motornih in priklopnih vozil. Pritožnik ima prav, da za obravnavano zadevo ni relevanten le 48. člen prej navedena pravilnika, ampak tudi in predvsem 49. člen, ki obravnava primere, ko se pri tehničnem pregledu ugotovijo spremembe na vozilu, nastale s predelavo ali dodelavo vozila. Pritožnik tudi pravilno opozarja na 46. člen navedenega pravilnika, ki kontrolorju pri tehničnem pregledu ne nalaga le, da preveri podatke v evidencah, prometnem dovoljenju in deklaracijskih tablicah in tablicah na katerih je npr. navedeno število potnikov, ampak da vodi in opravi tehnični pregled vozila, da pregleduje in ocenjuje tudi samo vozilo in ne samo papirjev in dokumentov, ki spremljajo vozilo. Pritožnik ima torej prav, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi napačno izhajalo iz stališča, da očitek o identifikaciji vozila pomeni zgolj kontrolo podatkov v evidencah, prometnem dovoljenju in deklaracijskih tablicah.

V 10. točki izpodbijane sodbe je pravilno navedeno, da mora biti točno določeno dolžno ravnanje, torej dolžno ravnanje odgovorne osebe, vendar ni pravilno nadaljnje stališče, da noben predpis ne določa jasnih in dovolj konkretnih ukrepov dolžnega nadzorstva, ki jih mora kršitelj izvrševati, da bi prekršek preprečil. V obravnavani zadevi ne gre za vprašanje, da bi morali kontrolorji za vsako vozilo opravljati dodatne poizvedbe in pridobivati dodatne podatke o morebitni predelavi vozila, ampak gre za vprašanje identifikacije vozila, kar se opravi z vizualnim pregledom vozila pri tehničnem pregledu. Nenazadnje to določa tudi Tehnična specifikacija TSV-605 o postopkih za izvedbo tehničnih pregledov motornih in preklopnih vozil, ki jo je izdal minister za promet na podlagi prvega odstavka 47. člena Zakona o motornih vozilih (Uradni list RS, št. 105/10).

Pritožnik ima tudi prav, da prekrškovni organ ni ugotovil odgovornosti pravne osebe na podlagi drugega odstavka 14. člena Zakona o prekrških (ZP-1), ko bi bilo pomembno vprašanje, ali je vodstveni ali nadzorni organ pravne osebe ali njena odgovorna oseba opustila dolžno nadzorstvo, s katerim bi se prekršek lahko preprečil, ampak gre za očitek o odgovornosti za prekršek pravne osebe na podlagi prvega odstavka 14. člena ZP-1, ko je pravna oseba odgovorna za prekršek, ki ga pri opravljanju njene dejavnosti stori storilec v njenem imenu in za njen račun ali v njeno korist ali z njenimi sredstvi. Gre za pridruženo (akcesorno) odgovornost za ravnanje drugega, ko je neposredni storilec prekrška lahko po naravi stvari zgolj fizična oseba. V obravnavani zadevi je to po odločbi o prekršku odgovorna oseba D. F., ki je po očitkih iz odločbe o prekršku odgovorna oseba po prvem odstavku 15. člena ZP-1, njegova odgovornost pa je podana na podlagi prvega odstavka 15.a člena ZP-1. Po konceptu odgovornosti pravne osebe iz 14. člena ZP-1, pravna oseba ni odgovorna za prekršek le, če dokaže ekskulpacijske razloge iz tretjega odstavka 14. člena ZP-1. V obravnavani zadevi torej ne gre za uporabo drugega odstavka 14. člena ZP-1, ampak je potrebno oceniti, ali obstajajo predpostavke o odgovornosti pravne osebe za očitani prekršek na podlagi prvega odstavka 14. člena ZP-1 oziroma ali obstajajo ekskulpacijski razlogi iz tretjega odstavka 14. člena ZP-1, v kolikor jih vlagatelja zahteve za sodno varstvo uveljavljata.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje na podlagi osmega odstavka 163. člena ZP-1 razveljavilo ter jo vrnilo v novo sojenje, saj bo moralo sodišče prve stopnje o zadevi ponovno odločiti oziroma nadaljevati s postopkom odločanja o zahtevah za sodno varstvo zoper odločbo prekrškovnega organa.