VSL sklep III Ip 788/2016

I. Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v točki I. zavrnilo ugovor dolžnika, v točki II. je sklenilo, da dolžnik sam krije svoje stroške ugovora, v točki III. pa je sklenilo, da mora dolžnik upniku v roku osmih dni od prejema tega sklepa plačati 293,04 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva nastanka zamude do plačila.

2Proti sklepu se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje dolžnik in navaja, da je na sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 1018/2011 z dne 10. 12. 2012 klavzula pravnomočnosti z dne 4. 9. 2013 in klavzula izvršljivosti z dne 18. 10. 2013, kar pomeni, da predstavlja izvršilni naslov v skladu s 17. členom ZIZ, ki je izvršljiv skladno z 19. členom ZIZ. Meni, da so razlogi sodišča, da je sodba oblikovalna (konstitutivna) ter da učinkuje s svojo pravnomočnostjo in brez izvršbe, brez temelja v ZIZ. Vsaka sodba namreč učinkuje s svojo pravnomočnostjo, vendar to ne pomeni, da učinkuje tudi brez izvršbe, saj je vsebino izreka sodbe potrebno izvršiti, kar pomeni, da je z vsako sodbo možno zahtevati izvršbo na podlagi ZIZ. V točki I. izreka je jasno določena obveznost in paricijski rok, in ker je ta potekel, je skladno z izrekom prodajno pogodbo nadomestila sodba, kar pomeni, da celotna vsebina prodajne pogodbe predstavlja izrek sodbe, kot takšna pa je torej izvršljiva, najmanj glede obveznosti, ki je bila ugovarjana v pobot, to je glede obveznosti plačila kupnine. Navaja, da 4. člen prodajne pogodbe v prvem odstavku določa, da sta dolžna kupca (tu upnika) prodajalcu (tu dolžnik) ob podpisu prodajne pogodbe plačati kupnino v višini 20.023,22 EUR. Kupnina je zapadla v plačilo, ko je sodba postala izvršljiva, to je 18. 10. 2013, saj je tega dne pogodbo nadomestila sodba. Istega dne je v plačilo zapadel tudi znesek pravdnih stroškov, upnik pa je dolžnikoma podal pobotno izjavo, s katero je pobotal svojo obveznost za plačilo pravdnih stroškov iz III. točke izreka sodbe v višini 15.210,60 EUR z obveznostjo dolžnikov za plačilo 20.023,22 EUR kupnine, kar pomeni, da je terjatev upnikov s pobotom prenehala. Tako terjatev upnikov kot terjatev dolžnika je bila ugotovljena z isto pravnomočno sodbo, kar pomeni, da sta terjatvi nasprotni, istovrstni in likvidni. Denarna obveznost upnikov je jasno določena s pravnomočno sodno odločbo, s katero jima je naloženo, da sta jo dolžna izpolniti, prav tako pa je potekel rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti. Ne drži, da s to sodbo ni bila upnikoma naložena nobena obveznost ali izpolnitveno ravnanje ali da sodba glede obveznosti upnikov ni izvršljiva, zaradi česar naj ne bi predstavljala izvršilnega naslova za izterjavo v pobot uveljavljane terjatve. Ne drži, da bi sodna odločba samo ugotavljala, oblikovala ali konstituirala obveznost upnikov na plačilo kupnine, ampak upnikoma nalaga, da dolžniku točno določeno kupnino plačata v točno določenem roku. Prodajna pogodba je del izreka pravnomočne sodbe in je kot taka zato izvršilni naslov. Dalje tudi ne drži stališče sodišča, da pogodba, zajeta v izreku sodbe, ne predstavlja izvršilnega naslova, saj je takšna sodba izenačena s sodno poravnavo, ZPP in ZIZ pa ne določata nobene ovire, da ne bi stranki v okviru pravdnega postopka sklenili sodne poravnave, katere vsebina bi bila civilnopravna pogodba in bi bila kot takšna izvršilni naslov. Obveznost upnikov je torej ugotovljena s pravnomočno in izvršljivo sodbo, zato je nepravilno stališče sodišča, da je terjatev, ki jo v pobot uveljavlja dolžnik, sporna, ker sta jo upnika v odgovoru na ugovor prerekala. Terjatev, ki je ugotovljena s pravnomočno sodbo, ne more postati sporna na podlagi ugovorov v izvršilnem postopku. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sklep razveljavi, ugovoru ugodi in razveljavi sklep o izvršbi, predlog za izvršbo pa zavrne, upnikoma pa naloži nerazdelno plačilo stroškov tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3Upnika sta v pravočasnem odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe dolžnika in navajala, da je bil v postopku II P 1018/2011 predmet odločanja dolžnost skleniti pogodbo oziroma podati izjavo volje, kar pomeni, da je bilo v izreku sodbe odločeno zgolj o dolžnosti skleniti pogodbo in je dolžniku določen rok za izpolnitev obveznosti oziroma podati izjavo volje, ne pa tudi sama vsebina pogodbe. Strinja se s sodiščem prve stopnje, da to, da je prodajna pogodba zajeta v izreku sodbe, ne pomeni, da s tem pridobi naravo neposredne izvršljivosti, ampak zgolj to, da v primeru, ko v roku določenem s sodbo, ne pride do ustrezne izjave volje oziroma sklenitve pogodbe, to pogodbo nadomesti sodba. Sodba v točki I. izreka ne nalaga nobene obveznosti in izpolnitvenega ravnanja, zato ne predstavlja izvršilnega naslova za izterjavo v pobot uveljavljane denarne terjatve v znesku 20.023,22 EUR. Tako dolžnikova zatrjevana terjatev ni ugotovljena z izvršilnim naslovom in tudi upnika že ves čas postopka izrecno zanikata obstoj takšne terjatve. Glede na navedeno ugovarjana terjatev ni likvidna in istovrstna, zato pogoji za pobot po prvem odstavku 311. člena OZ niso izpolnjeni. Dodajata še, da do sklenitve pogodbe niti ni prišlo, saj skladno z določbo drugega odstavka 4. člena prodajne pogodbe ta ni sklenjena, ker upnika are nista plačala v dogovorjenem roku. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbo zavrne in sklep potrdi. Priglašata stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ.

6Sodišče prve stopnje je dolžnikov ugovor, v katerem je v pobot uveljavljal svojo terjatev v znesku 20.023,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki jo ima do upnikov iz naslova četrtega člena prodajne pogodbe (kot izhaja iz I. točke izreka sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 1018/2011 z dne 10. 12. 2012) zavrnilo na podlagi stališča, da pobot ni mogoč, saj terjatev ni ugotovljena z izvršilnim naslovom, niti se upnika z njo ne strinjata. Stališče sodišča je pravilno. V izvršilnem postopku je mogoče le materialnopravno pobotanje, v pobot uveljavljana terjatev v izvršbi pa mora biti nesporna ali pa ugotovljena v pravnomočni sodbi ali sodni poravnavi(1). Razlog za omejeno možnost pobota v izvršilnem postopku je v tem, da ta postopek ni namenjen ugotavljanju obstoja sporne nasprotne terjatve, temveč prisilni izvršitvi terjatve na podlagi izvršilnih naslovov (prim. prvi odstavek 1. člena ZIZ). Instrumentarij izvršilnega postopka za kaj takega niti ni primeren(2). Dolžnik mora zato v primeru, da so sporna dejstva, ki se nanašajo na sámo sporno terjatev, dokazati zatrjevano terjatev v pravdi. Dolžnikova terjatev je v obravnavanem primeru sporna, kar pomeni, da ni likvidna, zato pogoji za pobot po prvem odstavku 311. člena Obligacijskega zakonika (OZ) niso izpolnjeni, v tem postopku zahtevana terjatev upnikov do dolžnika torej ni prenehala, s tem pa ni podan ugovorni razlog po 8. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ.

7Dolžnikovo stališče, da je denarna obveznost upnikov jasno določena s pravnomočno sodbo odločbo, ker je prodajna pogodba del izreka pravnomočne sodbe in je zato kot taka izvršilni naslov, je zmotno. Kot je bilo obrazloženo v prejšnji točki, je v izvršilnem postopku mogoče ugotoviti, da je terjatev prenehala na podlagi pobota le, če bi bila tudi terjatev dolžnika do upnikov ugotovljena z izvršilnim naslovom (sodba ali sodna poravnava) ali če bi se upnika s pobotom strinjala. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 1018/2011 z dne 10. 12. 2012 v točki I. izreka oblikovalna, ki nadomešča manjkajočo izjavo volje, dolžnost izjave volje pa se šteje za izpolnjeno s pravnomočnostjo te sodbe. Iz tega razloga omenjena sodba v tej točki izreka ne predstavlja izvršilnega naslova, na podlagi katerega bi bilo mogoče terjati upnika za izpolnitev denarne obveznosti plačila kupnine, ki izhaja iz četrtega člena prodajne pogodbe, ki je povzeta v točko I. izreka sodbe. Kot rečeno gre za izjavo volje, ki se jo zahteva od dolžnika, taka sodba pa temelji na oblikovalnem upravičenju stranke, obveznost pa skladno s prvim odstavkom 238. člena ZIZ velja za izpolnjeno s pravnomočnostjo sodbe. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bila s pravnomočnostjo sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 1018/2011 z dne 10. 12. 2012 sklenjena prodajna pogodba z vsebino kot je povzeta v točko I. izreka, kar pa ne pomeni, da je bilo s tem odločeno tudi o obveznostih, ki izhajajo iz te prodajne pogodbe in da je vsebina pogodbe postala neposredno izvršljiva. Ker točka I. izreka sodbe tako ne vsebuje odločitve, s katero bi bilo upnikoma naloženo, naj dolžniku plačata kupnino v znesku 20.023,22 EUR, dolžnik na njeni podlagi tudi ne more predlagati izvršilnega postopka, zato v tem delu ni mogoče govoriti o izvršilnem naslovu v smislu 17. člena ZIZ. Pritožba je torej tudi v tem delu neutemeljena.

8Pritožbeno sodišče dalje pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da sta upnika v odgovoru na ugovor nasprotovala obstoju dolžnikove terjatve v višini 20.023,22 EUR, kar pomeni, da je dolžnikova v pobot uveljavljana terjatev sporna in ni likvidna. Pogoji za uveljavitev ugovornega razloga iz 8. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, to je prenehanje terjatve na podlagi pobota, so namreč strožji kot so pogoji za navadno materialnopravno pobotanje po 311. členu OZ, likvidnost se namreč, kot je bilo že navedeno zgoraj, v izvršilnem postopku presoja strožje.

9Glede odločitve o stroških ugovornega postopka dolžnik ni navedel nobenih konkretnih pritožbenih razlogov. Pritožbeno sodišče je v okviru preizkusa po uradni dolžnosti, pri katerem pazi tudi na pravilno uporabo materialnega prava, ugotovilo, da so bili stroški upnikov odgovora na ugovor v znesku 293,04 EUR odmerjeni skladno z določbami Zakona o odvetniški tarifi. Ker so bili navedeni stroški potrebni za izvršbo, jih je sodišče prve stopnje na podlagi petega odstavka 38. člen ZIZ pravilno naložilo dolžniku v plačilo. Prav tako je, glede na to, da dolžniku stroški ugovora niso bili neutemeljeno povzročeni in da z ugovorom ni uspel, pravilno odločilo, da jih dolžnik krije sam (prim. šesti odstavek 38. člena ZIZ in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

10Ker niso podani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter kot pravilen in zakonit potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ). Pritožbeno sodišče upnikoma ni priznalo priglašenih stroškov odgovora na pritožbo, saj z njim nista v ničemer pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato so bili ti stroški nepotrebni (155. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

-------------

Op. št. (1): Primerjaj s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. I Ip 1275/2010 z dne 12. 5. 2010.

Op. št. (2): Primerjaj s sklepom Vrhovnega sodišča RS št. II Ips 315/2012 z dne 23. 8. 2013.