VSRS Sodba I Ips 11937/2014-1886

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 600,00 EUR sodne takse.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma citirano sodbo obsojenega T. M. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po tretjem in prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Za to kaznivo dejanje je bila obsojencu določena kazen dve leti in šest mesecev zapora, nakar je bila obsojencu preklicana sodba Okrajnega sodišča v Kranju II K 2192 z dne 18. 1. 2013, zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 300. člena KZ-1, v kateri mu je bila določena štiri mesece zapora ter nato izrečena enotna kazen dve leti in osem mesecev zapora. V tako izrečeno kazen je sodišče vštelo čas, ki ga je obsojenec prestal v priporu in čas odvzema prostosti od 17. 3. 2014 od 05.02 ure dalje. Obsojencu je bila po petem odstavku 186. člena ZKP odvzeta zasežena oprema za vzgajanje konoplje in po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bilo odločeno, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje je okrožna državna tožilka vložila pritožbo, ki ji je Višje sodišče v Ljubljani delno ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da se je obsojenemu T. M. naložilo v plačilo znesek 2.000,00 EUR, ki ustreza premoženjski koristi, pridobljeni s kaznivim dejanjem; v preostalem pa je bila pritožba zavrnjena kot neutemeljena ter v nespremenjenem delu potrjena sodba sodišča prve stopnje.

3Zoper pravnomočno sodbo je zagovornica obsojenca vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je uvodoma navedla, da jo vlaga iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Predlagala je, da se sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in pritožbo okrožne državne tožilke zavrže, obsojencu pa prizna stroške postopka v zvezi z izrednim pravnim sredstvom in pritožbene stroške.

4V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti je vrhovna državna tožilka podala obrazloženo mnenje, da je zahteva neutemeljena. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil poslan obsojencu in njegovi zagovornici, da se o njem izjavita. Zagovornica obsojenca je tudi v tej izjavi vztrajala pri navedbah iz zahteve za varstvo zakonitosti in ponovila tam izražena stališča.

5V zahtevi za varstvo zakonitosti vložnica navaja, da je sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku odločilo o odvzemu premoženjske koristi, čeprav za to ni pristojno. Tako odločbo bi lahko izdalo le sodišče prve stopnje. S tako odločitvijo pritožbenega sodišča naj bi bila obsojencu odvzeta možnost pritožbe, kar pomeni, da je bila obsojencu kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Poleg tega naj bi ne bilo dopustno izpodbijanje sodbe izrečene na podlagi sklenjenega sporazuma o priznanju krivde, zaradi (ne)odločitve o odvzemu premoženjske koristi (drugi odstavek 370. člena ZKP v zvezi s 4. točko prvega odstavka 370. člena ZKP).

6Stališče zavzeto v zahtevi za varstvo zakonitosti, da o odvzemu premoženjske koristi ni mogoče odločiti v pritožbenem postopku zoper sodbo sodišča prve stopnje je zmotno, saj je glede na 74. člen KZ-1 odvzem premoženjske koristi obligatoren ukrep, ki ga sodišče mora izreči, ko ugotovi kaznivo dejanje, s katerim (ali zaradi katerega) je bila taka korist pridobljena. V primeru, da sodišče prve stopnje take odločitve ne sprejme, pa bi jo glede na izpolnjene zakonske pogoje za njen izrek moralo, je državno tožilstvo upravičeno vložiti pritožbo iz razloga po 5. točki 372. člena ZKP. Zato je tudi v tem primeru državno tožilstvo z vložitvijo pritožbe ravnalo pravilno, skladno s postopkovnimi pravili za vložitev pritožbe, saj je sodišče prve stopnje prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu, ko ob izpolnjenih pogojih za odvzem premoženjske koristi te ni odvzelo.(1) Tega pritožbenega razloga ne izključuje določba drugega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 4. točko prvega odstavka 370. člena ZKP, na katero se neutemeljeno sklicuje vložnica zahteve, saj se ta izključitveni razlog navezuje na pogoj skladnosti izrečene sodbe s sklenjenim sporazumom o priznanju krivde – predmet takega sporazuma pa glede na drugi odstavek 450b. člena ZKP sploh ne more biti odvzem s kaznivim dejanjem pridobljene premoženjske koristi (razen način njenega odvzema).

7Neutemeljeno je stališče vložnice zahteve tudi v delu, da je bil obsojenec prikrajšan za pravico do pravnega sredstva, ko je bila odločitev za odvzem premoženjske koriti sprejeta šele v pritožbenem postopku in da na to možnost ni bil opozorjen. Z odločitvijo o odvzemu premoženjske koristi je bila namreč le zagotovljena pravilna uporaba kazenskega zakona, glede na ugotovljeno dejansko stanje, kar že samo po sebi pomeni, da obsojencu s tem ni mogla biti kršena pravica do pravnega sredstva. Poleg tega sprejeta odločitev o odvzemu premoženjske koristi v sodbi sodišča druge stopnje, na podlagi ugoditve pritožbi državne tožilke zoper sodbo sodišča prve stopnje, ni pomenila odvzema pravice obsojencu do pravnega sredstva v tem delu, saj vsebina te, v 25. členu Ustave zavarovane pravice, „predpostavlja, da je upravičencu na voljo tako pravno sredstvo, v katerem lahko zavaruje svoje pravice in interese“.(2) Obsojenec oziroma njegova zagovornica sta imela v pritožbenem postopku zoper sodbo sodišča prve stopnje možnost odgovoriti na pritožbo okrožne državne tožilke (376. člen ZKP), kar je zagovornica obsojenca tudi izkoristila in na pritožbo odgovorila z obrazložitvijo razlogov, zakaj naj se pritožbo zavrže kot nedovoljeno oziroma zavrne kot neutemeljeno. Na ta način je bilo obsojencu v pritožbenem postopku, na vsebinsko ustrezen in kontradiktoren način, ki je po vsebini primerljiv s pravnim sredstvom, omogočeno varstvo njegovih pravic in interesov na v pritožbi zatrjevano kršitev kazenskega zakona. Obsojencu je bila torej omogočena uporaba takega pravnega sredstva, ki je vsebinsko ustrezalo odgovarjajoči pravici do pritožbe, ki jo je v tem postopku uporabila nasprotna stranka – državno tožilstvo, poleg tega pa je imel tudi pravico do (izrednega) pravnega sredstva - zahteve za varstvo zakonitosti, zato kršitev 25. člena Ustave ni podana.

8Obsojenca sodišče tudi ni bilo dolžno poučevati na obveznost odvzema premoženjske koristi, ker je to posledica, ki sledi po sili zakona obsodilni sodbi, v kateri je bilo ugotovljeno kaznivo dejanje, s katerim ali zaradi katerega je bila pridobljena premoženjska korist (točka 6 zgoraj). Skladno z 2. točko drugega odstavka 450č. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 285c. člena ZKP, sodišče tovrstnih poukov obtožencu ne daje, pač pa v zvezi s samim priznanjem krivde preveri, če je obtoženec razumel naravo in posledice danega priznanja, če je bilo priznanje dano prostovoljno in ali je priznanje jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu, kar vse je bilo v obravnavanem primeru storjeno in se v zahtevi temu niti vsebinsko ne oporeka.

9Zaradi navedenih razlogov, ko v izpodbijani sodbi niso bile ugotovljene kršitve kazenskega zakona niti bistvene kršitve določb kazenskega postopka, je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

10Glede na gmotne razmere obsojenca, razvidne iz njegovih osebnih podatkov in na podlagi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, je bilo odločeno, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso v višini 600,00 EUR.

----

(1) Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 802.

(2) Odločba Ustavnega sodišča RS, U-I-297/95 z dne 28. 10. 1998 (točka 15).