UPRS sodba I U 781/2015

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 33008-138/2014 z dne 21. 4. 2015 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.
II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo odpravilo 1. točko izreka sklepa Upravne enote Litija (v nadaljevanju prvostopenjski organ) z dne 2. 7. 2014 (v 1. točki izreka) ter zavrnilo vlogo tožnikov za odobritev pravnega posla – notarskega zapisa listine o priznanju lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, ki so jo dne 10. 6. 2014 sklenili A.A. kot prvi pogodbenik ter tožnika kot druga pogodbenika, in na podlagi katere bi tožnika pridobila lastninsko pravico na nepremičninah parc. št. 488/2, 488/3 in 647/4, vse k.o. … (v 2. točki izreka). V obrazložitvi odločbe drugostopenjski organ navaja, da je prvostopenjski organ zavrgel zahtevo tožnikov, ker je ugotovil, da postopek odobritve pravnega posla – notarski zapis prodajne pogodbe, ki sta jo sklenila A.A. in B.B., še ni bil končan; zoper prvostopenjsko odločbo z dne 25. 3. 2014, katere predmet so bile (tudi) parcele št. 488/2, 488/3 in 647/4, vse k.o. …, je bila namreč vložena pritožba, ki je bila pri drugostopenjskem organu dne 2. 7. 2014, ko je prvostopenjski organ izdal sklep, s katerim je odločil o zahtevi za odobritev pravnega posla, ki sta jo vložila tožnika, še v reševanju. Drugostopenjski organ je 10. 4. 2015 vpogledal v evidence in ugotovil, da je z odločbo z dne 14. 1. 2015 odločil o pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo z dne 25. 3. 2014, in sicer jo je zavrnil, ker je bila odločitev prvostopenjskega organa pravilna in zakonita. Ker sta tožnika 16. 6. 2014 vložila vlogo za odobritev pravnega posla, in sicer listine o priznanju lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, ki so jo 10. 6. 2014 v obliki notarskega zapisa sklenili A.A. ter tožnika glede parcel št. 488/2, 488/3 in 647/4, bi prvostopenjski organ vlogo tožnikov moral zavrniti in ne zavreči. Razlog za zavrnitev zahteve pa je, da predpostavka dobrovernosti za priposestvovanje po SPZ glede parcele 488 k.o. … ni izpolnjena. Zato je drugostopenjski organ prvostopenjski sklep odpravil ter sam odločil o zavrnitvi zahteve tožnikov za odobritev pravnega posla.

2Tožnika v tožbi menita, da bi drugostopenjski organ, ki je sklep prvostopenjskega organa odpravil, za to moral navesti razloge, poleg tega pa bi se tudi moral opredeliti do pritožbenih navedb, vendar se ni. Drugostopenjski organ je le meritorno odločil o zahtevi tožnikov, in sicer jo je zavrnil ob argumentaciji, da tožnika ne izpolnjujeta pogoja dobrovernosti, ker sta glede na predpogodbo z dne 26. 5. 2000 vedela, da C.C, D.D. nista lastnika predmetnih nepremičnin. S tako presojo se tožnika ne strinjata. Prepričana sta, da sta postala lastnika predmetnih nepremičnin s sklenitvijo pogodbe in plačilom kupnine 4. 7. 2000; vedela sta sicer, da listine niso urejene, vendar se za lastnika imata vse od trenutka, ko sta plačala kupnino C.C., D.D. Tudi C.C., D.D. sta bila prepričana, da sta lastnika od sklenitve pogodbe in plačila kupnine, torej vse od dne 20. 3. 1993 pa do 4. 7. 2000. Ob tem pa tožnika dodajata, da nista pravnika in da pravnika tudi nista C.C., D.D. Tožnika dalje navajata, da sta dva razloga, zaradi katerih izpodbijata ugotovitev upravnega organa, da tožnika za priposestvovanje ne izpolnjujeta pogoja dobrovernosti. Prvi razlog je procesni, saj menita, da bi bil legitimiran za tak ugovor le zemljiškoknjižni lastnik A.A.; on pa je z listino soglašal. Drugi razlog je materialni, kajti drugostopenjski organ se sklicuje na nepravilen judikat, sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 426/2011 z dne 20. 3. 2014, v obravnavani zadevi pa gre za drugačen primer. V zvezi z razlogovanjem drugostopenjskega organa v izpodbijani odločbi se tožnika v nadaljevanju sklicujeta na kupoprodajno pogodbo z dne 20. 3. 1993, priloženo k notarskemu zapisu, in v kateri je jasno zapisana volja prvega prodajalca E.E., da del zemljišča v izmeri približno 150 m2 od parcelne št. 488 proda za takratnih 40.000 SIT C.C., D.D.. S tem sta seznanjena tožnika in tako velja, da sta v dobri veri, da je ta lastniška posest najprej prešla na C.C., D.D.. Ker ob prodaji C.C., D.D. – tožnika parcelacije še ni bilo, je v notarskem zapisu z dne 4. 7. 2000 lahko potrjena le prodaja parcele št. 647/2 in 647/3 (zidanica z dvoriščem). Zato je s predpogodbo ta dobroverna lastniška posest potem prešla na tožnika. V priposestvovalno dobo pa se všteva tudi doba pravnega prednika, ki je to užival in imel v posesti kot svojo lastnino v prepričanju, da je njegova last. Iz tega pravnega pravila torej sledi, da sta C.C., D.D. bila v dobri veri in sta potem tudi tožnika, ko sta posest zemljišča prevzela od njiju. Če bi bilo tako, da bi priposestvovanje šlo le od v zemljiško knjigo vpisanega pravnega prednika, potem po SPZ ne bi bilo dopustno vštevanje priposestvovalne dobe. Torej je pravni zaključek v izpodbijani odločbi napačen. Priložene listine izkazujejo, da je E.E. kot prvi prodajalec odtujil to zemljišče, da sta ga C.C., D.D. plačala, da sta ga tožnika plačala njima, vsi vpleteni pa so prepričani, da je s plačilom kupnine in s sklenitvijo pogodb prehajalo tudi lastništvo. To vedo vsi na vasi, to je potrdil tudi B.B., in zdaj dedič po E.E., A.A. Po vsem obrazloženem in priloženih listinah je zapis v notarski listini v točki 4 ustrezen dejanskemu stanju. Ker parcelacije ni uredil niti pokojni E.E., niti C.C., D.D., sta jo zdaj tožnika (odločba geodetskega organa z dne 7. 4. 2004). Formalni zemljiškoknjižni lastnik pa s posadno listino priznava, da domneva o tem, da je on lastnik, ne drži, ko pa zaporedje dogodkov in listin odkazuje na to, da sta tožnika v dobri veri, misleč da sta lastnika, uživala kot lastnika ta del zemljišča, pred njima pa C.C., D.D.. Tožnika še dodajata, da se po 9. členu SPZ dobra vera domneva, če se ne dokaže drugače. Nasprotna stranka je torej tista, ki mora dokazati nedobrovernost. Kot nasprotna stranka bi to domnevo lahko izpodbijal v tem primeru A.A., vendar je ne. Zato se uradniki v to ne morejo vmešavati. Tožnika se v nadaljevanju sklicujeta še na 11. člen SPZ, po katerem se domneva, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo. Tožnika imata interes, da dokažeta nasprotno, in s predloženimi listinami sta to dokazala. Nepravilno je razlogovanje, da lahko priposestvuješ nepremičnino le od zemljiškoknjižnega lastnika. Po mnenju tožnikov je priposestvovanje izkazano ter o dobrovernosti ni dvoma. Spora med strankami ni in zato je bila sklenjena listina SV 566/14. Tožnika sodišču predlagata, naj izpodbijano drugostopenjsko odločbo odpravi in samo odloči, da se predmetni pravni posel odobri oziroma podrejeno, da sodišče odloči, da se njuna zahteva za odobritev pravnega posla zavrže. Zahtevata tudi povrnitev stroškov postopka.

3Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4Sodišče je tožbo kot stranki z interesom poslalo v odgovor tudi A.A., vendar odgovora na tožbo ni podal.

5Tožba je utemeljena.

6V obravnavani zadevi je sporna odločitev drugostopenjskega organa, da se zavrne vloga tožnikov za odobritev pravnega posla - (notarskega zapisa) listine o priznanju lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, ki so jo dne 10. 6. 2014 sklenili A.A. kot prvi pogodbenik ter tožnika kot druga pogodbenika, in na podlagi katere bi tožnika pridobila lastninsko pravico na nepremičninah parc. št. 488/2, 488/3 in 647/4, vse k.o. …. Organ je odločitev oprl na ugotovitev, da predpostavka dobrovernosti za priposestvovanje po SPZ glede parc. št. 488 ni izpolnjena. Tožnika se ne strinjata s presojo organa, da pogoj dobrovernosti za priposestvovanje ni izpolnjen in tudi ne s stališčem, na katerem po njunem mnenju presoja organa temelji, namreč da se nepremičnino lahko priposestvuje le od zemljiškoknjižnega lastnika. Poleg tega menita, da bi domnevo dobrovernosti lahko izpodbijal tudi le A.A. ter da se organ z vprašanjem dobrovernosti niti ne bi mogel ukvarjati.

7Po stališču Vrhovnega sodišča v sodbi X Ips 143/2013 z dne 24. 9. 2014 je tudi posadno listino (to je po prvi alinei tretjega odstavka 40. člena Zakona o zemljiški knjigi, v nadaljevanju ZZK-1, listina, ki vsebuje izjavo osebe, ki jo izstavlja, da priznava izvirno pridobitev stvarne pravice v korist druge osebe), če se pridobitev stvarne pravice nanaša na kmetijsko zemljišče, treba predložiti v odobritev po določbah ZKZ. Ali posadna listina temelji na pravnem poslu, ki po vsebini pomeni promet s kmetijskimi zemljišči v smislu 17. člena ZKZ (in bi zato morala biti vsebinsko obravnavana po določbah 19. člena ZKZ o odobritvi pravnega posla) ali na v zakonu določenih dejanskih okoliščinah, katerih pravna posledica je izvirna pridobitev lastninske pravice (ter v tem primeru določbam ZKZ o odobritvi pravnega posla ne podleže), je predmet presoje v upravnem postopku odobritve. V taki listini, če naj bi izkazovala nastanek lastninske pravice s priposestvovanjem, morajo biti zato ugotovljeni in izkazani pogoji za priposestvovanje po drugem odstavku 43. člena SPZ; po navedeni določbi SPZ pridobi dobroverni lastniški posestnik nepremičnine lastninsko pravico na njej po preteku desetih let. Glede na to se sodišče s tožnikoma ne strinja, da bi vprašanje dobrovernosti lastniške posesti na nepremičninah, na katere se nanaša predložena posadna listina, v obravnavanem primeru ne moglo biti predmet presoje organa v postopku odobritve po določbah ZKZ. Brez podlage pa se tožnika sklicujeta tudi na 9. člen SPZ, po katerem se dobra vera domneva, če se ne dokaže drugače; ker tožnika dokazujeta pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem, da bi dosegla presojo organa, da v obravnavanem primeru ne gre za promet v smislu prvega odstavka 17. člena ZKZ ter njegov zaključek, da odobritev po določbah tega zakona zato ni potrebna, sta namreč dobrovernost (dobroverno lastniško posest) kot pogoj za priposestvovanje v posadni listini dolžna izkazati.

8Po 28. členu SPZ posestnik ni v dobri veri, če je vedel ali mogel vedeti, da ni upravičen do posesti; a contrario to pomeni, da je dobroverni posestnik tisti, ki ne ve ali ne more vedeti, da nima pravice do posesti. Za priposestvovanje lastninske pravice se zahteva dobroverna lastniška posest (drugi odstavek 43. člena SPZ). Dobroverni lastniški posestnik je tako tisti, ki je v opravičljivi zmoti o tem, da je lastnik stvari; to pomeni, da utemeljeno misli, da je postal lastnik stvari; če naj bi lastninsko pravico pridobil s pravnim poslom, mora utemeljeno misliti, da so izpolnjene vse predpostavke za pridobitev lastninske pravice (pravni naslov, pridobitni način, razpolagalna sposobnost prenosnika). Lahko pa priposestvovalec ne pridobi lastninske pravice, pač pa samo posest zato, ker njegov posestni prednik ni bil lastnik stvari; tedaj je pomembno, ali je priposestvovalec vedel oziroma ali bi moral vedeti, da njegov posestni prednik ni bil lastnik stvari oziroma priposestvovalec ne sme imeti razlogov za to, da bi kljub posesti dvomil, da je bil njegov posestni prednik lastnik stvari. Če gre za nevpisane nepremičnine, je priposestvovalec v dobri veri glede lastninske pravice svojega posestnega prednika, če se je ta izkazal z originalno pogodbo o odsvojitvi nepremičnine, kjer je naveden kot pridobitelj; če gre za verigo odsvojitev, mora prednik predložiti vse pogodbe o odsvojitvah. Navedene zakonske določbe SPZ in stališča, povzeta po prof. dr. Matjažu Tratniku, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 263, 264 (v nadaljevanju SPZ/Kom.), so relevantna podlaga za presojo dobrovernosti kot predpostavke za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem. V zvezi z navedbo tožnikov, da je nepravilno stališče organa, da se nepremičnino lahko priposestvuje le od zemljiškoknjižnega lastnika, sodišče dodaja, da je navedlo, da se presoja dobrovernost priposestvovalca glede na njegovo vedenje o tem, ali je posestni prednik bil lastnik stvari in glede na to, ali priposestvovalec utemeljeno misli, da so izpolnjene vse predpostavke za pridobitev lastninske pravice, tj. pravni naslov, pridobitni način, razpolagalna sposobnost prenosnika, če naj bi lastninsko pravico pridobil s pravnim poslom. Po mnenju sodišča pa je drugostopenjski organ v svoji odločbi tudi mogel izpostaviti sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 426/2011 z dne 20. 3. 2014, kajti temelji na enaki opredelitvi dobrovernega lastniškega posestnika, kot jo je sodišče povzelo po SPZ/Kom.

9V obravnavani zadevi sta tožnika predpostavke za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem izkazovala za parc. št. 488/2, 488/3 in 647/4 s posadno listino SV 566/2014 z dne 10. 6. 2014, v kateri so med drugim navedbe (pod četrtič), da sta tožnika leta 2000, ko sta od C.C., D.D. kupila parc. št. 647/2 in 647/3, kupila tudi predmetne parc. 488/2, 488/3 in 647/4, in da sta C.C., D.D. pred tem te parcele (torej 488/2, 488/3 in 647/4) kupila leta 1993 od prodajalca E.E., priložila pa sta tožnika (med drugim) tudi omenjeni pogodbi iz leta 1993 in 2000 ter predpogodbo iz leta 2000. Drugostopenjski organ je tako moral presoditi, ali sta tožnika s predloženo posadno listino ter priloženimi listinami izkazala predpostavke za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je ob presoji izkazanosti dobroverne lastniške posesti organ prišel do zaključka, da tožnika s pogodbo z dne 4. 7. 2000 nista kupila parc. št. 488/2 in 488/3 oziroma tedaj dela parc. št. 488 (parc. št. 488/2 in 488/3 sta namreč nastali šele v letu 2004, z delitvijo parc. št. 488), čeprav bi glede na predpogodbo z dne 26. 5. 2000 imela tak namen; po presoji organa zato ne, ker naj bi tedaj očitno izvedela, da C.C., D.D. nista bila lastnika te nepremičnine (iz predpogodbe namreč izrecno izhaja, da C.C., D.D. nimata pravnoveljavne pogodbe za približno 150 m2 parcele št. 488, ki jo imata v posesti). Sodišče organu pritrjuje, da tožnika s posadno listino in predloženimi listinami za parc. št. 488/2 in 488/3 nista izkazala dobroverne lastniške posesti. Kazalo bi, da za navedeni parceli 488/2 in 488/3 tožnika nista izkazala ne pravnega naslova (pogodbe) za prenos lastninske pravice na njiju, niti razpolagalne sposobnosti njunih posestnih prednikov. Glede parc. 647/4, ki je tudi predmet posadne listine, pa odločba razlogov nima. Iz posadne listine in priloženih listin, ki sta jih tožnika v upravnem postopku predložila, pa bi izhajalo, da s temi listinami tudi za to parcelo ni izkazan niti pravni naslov za prehod lastninske pravice na C.C., D.D., niti njuna razpolagalna sposobnost, niti pravni naslov za prehod lastninske pravice na tožnika, ob tem ko naj bi po podatkih spisne dokumentacije parc. št. 647/4 nastala z delitvijo parc. št. 647/1 (v letu 2004) in ni videti, da bi bila v kakršnikoli zvezi s parc. št. 647/2 in 647/3. Vendar so to dejstva, ki bi jih moral ugotavljati in obrazložiti, kako jih je pri odločanju uporabil, upravni organ, ki pa tako ni ravnal. Poleg tega iz izpodbijane odločbe in predložene spisne dokumentacije ne izhaja, da bi drugostopenjski organ, ko je zaradi presoje obstoja predpostavk za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem ugotavljal dejansko stanje, relevantno za odločitev, tožnikoma dal možnost izjave o odločilnih dejstvih. Kršitev pravil postopka po 7. in 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP pa predstavlja razlog za odpravo izpodbijane odločbe.

10Ker je sodišče presodilo, da so bila v postopku za izdajo izpodbijane odločbe kršena pravila postopka, je tožbi ugodilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter izpodbijano odločbo odpravilo, zadevo pa na podlagi tretjega ter v smislu četrtega odstavka tega člena vrnilo organu v ponovni postopek.

11Stroškovnemu zahtevku tožnikov je sodišče ugodilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter tožnikoma stroške odmerilo na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ob upoštevanju prvega in drugega odstavka 5. člena Zakona o notariatu ter znesek 285,00 EUR povečalo za 22 % DDV, ker je pooblaščenec tožnikov zavezanec za DDV.