VSM sodba Cpg 528/96

Pritožbi se delno ugodi in se sodba okrožnega sodišča, spremeni tako, da se v II. odstavku 2. točke in v 3. točki glasi: 2. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki, torej vrniti v stečajno maso 200.000,00 (dvesto tisoč) tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.7.1994 do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo, glede zakonitih zamudnih obresti do 21.7.1994 pa se tožbeni zahtevek zavrne.
3. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki poleg pravdnih stroškov v višini 81.111,00 (enainosemdeset tisoč sto enajst) tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.10.1996 do plačila, še stroške za odgovor na pritožbo v višini 34.087,50 (štiriintrideset tisoč sedeminosemdeset) tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.2.1997 do plačila, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.
V ostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugodilo zahtevku za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika - tožeče stranke ter odločilo, da je njegovo nakazilo asignatu z dne 21.5.1993 za plačilo 200.000,00 tolarjev upniku - toženi stranki (asignatarju) brez učinka proti stečajni masi, hkrati pa je slednjemu naložilo plačilo 200.000,00 tolarjev z zamudnimi obrestmi od 4.6.1993 in stroški postopka tožeči stranki.

Zoper citirano sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi napačne uporabe materialnega prava. Napačne naj bi bile ugotovitve v sodbi, da je tožeča stranka vložila tožbo s pisnim pooblastilom predsednika stečajnega senata, da je asignacija imela za posledico zmanjšanje aktivnega premoženja stečajnega dolžnika, da bi tožena stranka morala in mogla vedeti za slabo ekonomsko stanje tožeče stranke, da je asignacija neobičajen način poplačila terjatve, da je tožena stranka ob podpisovanju asignacije vedela za blokado tožnikovega žiro računa in da je prejela plačilo mimo žiro računa. Izpolnjen naj ne bi bil tudi subjektivni element izpodbojnosti iz 2. točke IV. odstavka 125. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Ur.l. RS št. 67/93, ZPPSL), saj izpodbijano pravno dejanje ni bilo storjeno v zadnjih treh mesecih pred predložitvijo predloga stečajnega postopka.

Tožena stranka je predlagala spremembo napadene sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka ter naložitev plačila pravdnih stroškov tožeči stranki.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in izpodbijala trditve tožene stranke, priglasila pa je tudi stroške za odgovor na pritožbo skupaj z zamudnimi obrestmi.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je povsem pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo, k navedbam v pritožbi pa je treba dodati naslednje: Po III. odstavku 129. člena ZPPSL sme stečajni upravitelj vložiti tožbo za izpodbijanje pravnih dejanj samo z dovoljenjem predsednika stečajnega senata. Gre za posebno dovoljenje iz I. odstavka 81. člena ZPP, ki ga mora zakoniti zastopnik stranke imeti za vložitev tožbe, če je to določeno s posebnimi predpisi. Takšno dovoljenje je bilo dano že 21.7.1994, isti dan, ko je bila vložena izpodbojna tožba (v pritožbi zapisan datum vložitve tožbe, 20.7.1994, je napačen). V obrazložitvi napadene sodbe je zares zapisano, da je stečajni upravitelj vložil tožbo s pooblastilom predsednika senata, trditev je točna, stečajni upravitelj je pooblastilo ob vložitvi tožbe imel, ni pa ga predložil sodišču skupaj s tožbo, kar pa tudi ni zapisano. Ker je v isti sodbi, a na drugem mestu, še posebej zabeležena predložitev dovoljenja dne 17.5.1995, ne držijo trditve v pritožbi, da so ugotovitve v sodbi v nasprotju s podatki v spisu. Dovoljenje za vložitev izpodbojne tožbe je procesna predpostavka, na katero mora sodišče med postopkom po 82. členu ZPP paziti po uradni dolžnosti in če zakoniti zastopnik pravdne stranke takšnega dovoljenja nima, mora sodišče po II. odstavku 83. člena ZPP zahtevati, naj si ga priskrbi.

Pomanjkanje omenjenega dovoljenja bi predstavljalo oviro za nadaljnji postopek, zaradi tega je sodišče prve stopnje med postopkom povsem pravilno zahtevalo, naj se ta pomanjkljivost, ki se nanaša na procesno sposobnost zakonitega zastopnika tožeče stranke - stečajnega upravitelja, odpravi.

Asignacija je prav gotovo imela za posledico zmanjšanje aktivnega premoženja stečajnega dolžnika, saj je 200.000,00 tolarjev namesto v stečajno maso prešlo v premoženje upnika. Posledica tega dejanja bi bila, da stečajni upniki svojih terjatev ne bi dobili poplačanih v tolikšnem znesku, kot če asignacije ne bi bilo. V kolikor bi bila asignacija dopuščena, bi bilo kršeno stečajno načelo paritetnega poplačila, saj upniki ne bi bili poplačani sorazmerno (10. člen ZPPSL in I. odstavek 160. člena ZPPSL), zaradi česar je zakonodajalec tud omogočil izpodbijanje pravnih dejanj, storjenih v zadnjem letu pred začetkom stečajnega postopka.

Neobičajnost asignacije kot izpolnitve terjatve pa je v tem, da tožena stranka ne bi mogla doseči poplačila svoje terjatve na način, kot je bil izveden. Nenavaden način je tisti, za katerega upnik v trenutku poplačila v tistem pravnem poslu, iz katerega izhaja njegova terjatev, ni imel pravne podlage. Upnik - tožena stranka bi namreč posojeno vsoto denarja (z zamudnimi obrestmi) lahko zahtevala in iztožila samo od dolžnika - tožeče stranke, ne pa tudi od tretje osebe (dolžnikovega dolžnika), od katere je prejela izpolnitev terjatve. Pravilno ugotovljeno dejstvo, da je poplačilo bilo izvedeno mimo žiro računa, je treba dopolniti, da mimo žiro računa tožeče stranke, in ne toženke. Manjkajoči besedi pa ne spremenita pomena tega dela obrazložitve, v katerem je opisana neobičajnost poplačila.

Da je asignacija neobičajen način poplačila, pojasnjuje tudi komentar k 125. členu ZPPSL (str. 199 in 200).

Po I. odstavku 125. člena ZPPSL ima stečajni upravitelj pravico izpodbijati vsako pravno dejanje, ki ga je dolžnik storil v zadnjem letu pred začetkom stečajnega postopka, če ima to dejanje za posledico neenakomerno ali zmanjšano poplačilo stečajnih upnikov ter če je druga stranka, v korist katere je bilo dejanje storjeno, vedela ali bi morala vedeti za dolžnikovo slabo ekonomsko finančno stanje.

Po 1. točki IV. odstavka 125. člena ZPPSL se šteje, da je subjektivni element podan (vedenje o slabem ekonomsko - finančnem stanju), če je upnik, v korist katerega je bilo pravno dejanje storjeno, prejel izpolnitev svoje terjatve v obliki ali na način, ki ni običajen (npr. odstop terjatve namesto izpolnitve), po 2. točki IV. odstavka 125. člena ZPPSL pa tudi, če je bilo izpodbijano dejanje storjeno v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka (2. točka). Gre za zakonsko domnevo, o kateri pa je mogoče dokazovati nasprotno.

Tožena stranka zmotno misli, da bi za obstoj zakonske domneve o vedenju za slabo ekonomsko - finančno stanje morala biti kumulativno podana oba pogoja iz IV. odstavka 125. člena ZPPSL. Pogoja sta navedena alternativno, sicer bi zakonodajalec med 1. in 2. točko IV. odstavka 125. člena ZPPSL postavil veznik "in". Zato ob ugotovitvi pogoja iz 1. točke sodišču prve stopnje ni bilo treba ugotavljati še pogoja iz 2. točke IV. odstavka 125. člena ZPPSL in je domneva o vedenju za dolžnikovo slabo ekonomsko - finančno stanje, ker gre za neobičajen način izpolnitve obveznosti, torej podana.

Tožena stranka bi lahko domnevo o tem ovrgla, kar pa ji ni uspelo, saj k svojim trditvam ni ponudila nobenega dokaza, zadnje glavne obravnave dne 9.10.1996 pa se sploh ni udeležila. Da je poznala dolžnikov slabi ekonomsko - finančni položaj, je dovolj obrazložilo sodišče prve stopnje, od obvestila o blokadi žiro računa, 10.3.1993, do storitve izpodbijanega dejanja je preteklo še približno dva meseca in pol, tako da ni mogoče govoriti o trenutni blokadi žiro računa in kratkotrajnih likvidnostnih težavah. Poudariti je treba, da I. odstavek 125. člena ZPPSL niti ne zahteva, da je stranka, v korist katere je bilo dejanje storjeno, zanesljivo vedela za dolžnikovo slabo ekonomsko - finančno stanje, zadostuje že, da bi to morala vedeti.

Tožena stranka ni ravnala nezakonito, ko je sprejela nakazilo, niti ni bilo s tem storjeno kakšno nedovoljeno ali prepovedano dejanje. Je pa asignacija takšno pravno dejanje, ki je, v kolikor je storjeno v zadnjem letu pred začetkom stečajnega postopka, izpodbojno. Posledica uspešnega izpodbijanja ni razveljavitev pravnega dejanja, temveč odprava negativnih posledic za stečajno maso, zato mora nasprotnik izpodbijanja vanjo vrniti premoženjsko korist, vse z namenom, da bi se doseglo enakomerno poplačilo upnikov. Terjatev do tožeče stranke bo zaradi tega oživela in jo bo tožena stranka lahko prijavila stečajnemu senatu v 30 dneh (II. odstavek 137. člena ZPPSL).

Sodišče prve stopnje pa je napačno uporabilo materialno pravo, ko je prisodilo tožeči stranki zamudne obresti od takrat, ko jih je zahtevala. Tožene stranke namreč ni mogoče šteti za nepošteno že od trenutka, ko je denar od asignata prejela, saj ni storila ničesar, kar ne bi bilo v skladu z zakonom ali kar bi bilo nepošteno, in je takrat samo dobila tisto, kar ji je dolžnik dolgoval, čeprav od njegovega dolžnika. Ker pa bo zaradi izpodbojnosti pravnega posla morala denar vrniti, se ji po 214. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) lahko naloži plačilo zamudnih obresti šele od dneva vložitve zahtevka pred sodiščem, 21.7.1994. Na pravilno uporabo materialnega prava pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, zato je glede teka zamudnih napadeno sodbo po 4. točki 373. člena ZPP spremenilo.

V ostalem delu je sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, in ker pri tem ni zagrešilo nobene kršitve postopka, na katere se v pritožbenem postopku pazi po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in po 368. členu ZPP potrdilo napadeno sodbo.

Zaradi delne spremembe napadene sodbe je sodišče druge stopnje po II. odstavku 166. člena ZPP odločilo o stroških vsega postopka. V pritožbenem postopku nastale stroške je priglasila samo tožeča stranka, ker pa glede glavnega zahtevka tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora v skladu s 154. členom ZPP poleg že odmerjenih pravdnih stroškov, tožeči povrniti še nagrado (375 točk) in sodno takso za odgovor na pritožbo (450 točk).