VSL sodba I Cpg 1636/2015

I. Pritožbi prvega toženca se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani III. točki izreka, v delu, ki se nanaša na prvega toženca, spremeni tako, da mu mora tožeča stranka povrniti 1.370,21 EUR njegovih pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

II. Pritožba drugega toženca se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v II.a, II.b in III. točki izreka, v delu, ki se nanaša na odločitev o pravdnih stroških drugega toženca in tožeče stranke, potrdi.

III. Drugi toženec in tožeča stranka sama krijeta svoje pritožbene stroške, tožeča stranka pa mora prvemu tožencu povrniti 359,22 EUR njegovih pritožbenih stroškov, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji toženca solidarno plačata 50.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter da se jima naloži prepoved razširjanja določenih trditev o dr. A. A. in povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke (I. točka izreka). Delno pa je ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku, in sicer tako, da je drugo toženi stranki naložilo v plačilo 6.000,00 EUR (II.a točka izreka) in ji prepovedalo razširjanje trditev o dr. A. A., na način, ki ga označuje kot osebo, ki deluje v kriminalni navezi, ki si je nezakonito prisvojila nepremičnine po ciganski ceni in tako dvojno oškodovala lastnike delnic I. in S. d. d. ter družbo E. d. o. o., posebej partnerjem tožeče stranke (II.b točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II.c točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje pravdne stroške (III. točka izreka).

2Zoper takšno odločitev se v skupni pritožbi pravočasno pritožujeta oba toženca. Prvi toženec sodbo izpodbija v III. točki izreka (odločitev o stroških), drugi toženec pa v II.a, II.b in III. točki izreka. Uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in višjemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo njune prvostopenjske in pritožbene stroške.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrženje pritožbe prvega toženca, zavrnitev pritožbe drugega toženca in potrditev izpodbijane sodbe.

4Pritožba prvega toženca je utemeljena, pritožba drugega toženca pa ne.

5Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, dejstvo, da je tožeča stranka holding družba (in ne družba z več kot 500 zaposlenimi in mnogo poslovnimi partnerji, ki opravlja dejavnost proizvodnje za avtomobilsko industrijo in proizvaja dele za male gospodinjske aparate) ne pomeni, da takšni družbi ne bi mogla nastati škoda zaradi okrnitve ugleda in dobrega imena. Dejstvo je, da tožeča stranka ima vsaj enega poslovnega partnerja (B. C. d. d.) in da je bilo sporočilo z žaljivimi trditvami o njenem zakonitem zastopniku poslano prav slednjemu. Do škodnega dogodka je sicer prišlo še v času obstoja družbe A. d. d. Po izčlenitvi družbe B. d. o. o. je slednja še naprej obstajala, spremenila je le ime, in sicer v C. d. d. Za vložitev odškodninske tožbe bi tako, po presoji pritožbenega sodišča, lahko bili aktivno legitimirani obe družbi – tako izčlenjena kot prenosna (saj je zakoniti zastopnik obeh dr. A. A. – torej oseba, na katero se žaljive trditve nanašajo). Vsaka pa bi morala dokazati, da je zaradi izjav o njenem zakonitem zastopniku, škoda nastala prav njej. Sodišče prve stopnje je tako v obravnavanem postopku pravilno presojalo, ali so izjave drugega toženca (predvsem s tem, ko so bile posredovane poslovnemu partnerju tožeče stranke – B. C. d. d.) povzročile škodo družbi C. d. d., ne pa, ali je škoda nastala (tudi) družbi B. d. o. o.

6Pri tem velja dodati, da z izčlenitvijo družbe preide na novo družbo le tisti del premoženja prenosne družbe, ki je določen z delitvenim načrtom, ter pravice in obveznosti prenosne družbe v zvezi s tem premoženjem. Nova družba, kot univerzalni pravni naslednik, tudi vstopi le v pravna razmerja, ki so povezana s tem premoženjem (četrti in šesti odstavek 623. člena Zakona o gospodarskih družbah – v nadaljevanju ZGD-1). Univerzalno pravno nasledstvo torej velja le za del premoženja, določen z delitvenim načrtom. V obravnavanem primeru iz delitvenega načrta (priloga B20) izhaja, da se na novoustanovljeno družbo (B. d. o. o.) prenese celotna dejavnost proizvodne in razvojne dejavnosti aparatov, mehanizmov in akumulatorjev. Odškodnina, zaradi okrnitve ugleda in dobrega imena družbe, ne spada med pravice družbe iz te dejavnosti. Gre za pravico, nastalo zaradi protipravnega ravnanja drugo tožene stranke, ki s samim opravljanjem dejavnosti ni povezana. Čeprav je bila škodna izjava podana še v času pred izčlenitvijo, je tako tožeča stranka (ki še naprej obstaja kot prenosna družba in se je le preimenovala, ostale pa so ji vse pravice in obveznosti, ki ne izhajajo iz proizvodne in razvojne dejavnosti aparatov, mehanizmov in akumulatorjev) aktivno legitimirana za vložitev predmetne tožbe.

7Tudi na trditve tožene stranke, da drugi toženec ni razširjal trditev o dr. A. A. kot zakonitemu zastopniku tožeče stranke, ampak (večinoma) kot o lastniku in direktorju družbe Z. d. o. o., je argumentirano in obširno odgovorilo že sodišče prve stopnje. V 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je povzelo navedbe iz spornega sporočila, iz katerih jasno izhaja, da je govora o zakonitem zastopniku tožeče stranke. Dodatno je izpostavilo, da takšen zaključek izhaja tudi iz dejstva, da je bilo sporočilo poslano nadzornemu svetu in poslovnemu partnerju tožeče stranke in ne družbe Z. d. o. o. in da je iz sporočila povezava med dr. A. A. in tožečo stranko jasno razvidna. Višje sodišče takšni obrazložitvi v celoti pritrjuje.

8Neutemeljeni so tudi nadaljnji pritožbeni očitki, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana za vložitev prepovednega zahtevka, s katerim se drugemu tožencu prepoveduje širjenje izjav o dr. A. A. kot o fizični osebi (in ne kot o njenem zakonitem zastopniku). Tožeča stranka s prepovednim zahtevkom po prvem odstavku 134. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ne zahteva prepovedi razširjanja kakršnihkoli trditev o dr. A. A., ampak izrecno razširjanje trditev, na način, ki ga označuje kot osebo, ki deluje v kriminalni navezi in ki si je nezakonito prisvojila nepremičnine po ciganski ceni in tako dvojno oškodovala lastnike delnic I. in skupina K. d. d. ter družbo E. d. o. o., še posebej poslovnim partnerjem tožeče stranke. Že iz tega izhaja, da se mu prepoveduje širjenje trditev, ki dr. A. A. neposredno povezujejo s tožečo stranko – ravno ta družba oziroma z njo povezane osebe (in ne dr. A. A. kot fizična oseba) naj bi namreč tako izvedla nakup spornih nepremičnin kot prodaje spornih delnic. Čeprav v zahtevku ni izrecno zapisano, da se drugemu tožencu prepoveduje širjenje trditev o dr. A. A. kot o zakonitem zastopniku tožeče stranke, zato niso utemeljeni pritožbeni očitki, da tožeča stranka za takšen zahtevek ni aktivno legitimirana.

9Prav tako niso utemeljeni očitki, da bi bil prepovedni zahtevek lahko utemeljen kvečjemu za čas trajanja mandata dr. A. A. Kot izpostavlja odgovor na pritožbo namreč takšna časovna omejitev ne bi bila upravičena, saj se ugled pravne osebe krni tudi s trditvami, da je njen nekdanji direktor (v času ko je bil direktor) izvajal nezakonita dejanja (v korist družbe). Izjave, katerih razširjanje se drugotožencu prepoveduje, se namreč nanašajo na obdobje, ko je (oziroma, ko naj bi) dr. A. A. bil zakoniti zastopnik tožeče stranke. Prepoveduje mu širjenje konkretnih, neresničnih in objektivno žaljivih dejstev o dr. A. A., ki se vsa nanašajo na dejanja, ki naj bi jih storil (ali bolje rečeno dopustil) kot (bodoči) zakoniti zastopnik tožeče stranke. Tudi v kolikor bi mu mandat prenehal bi razširjanje takšnih trditev tožeči stranki škodovalo, saj bi kazalo tudi na njeno nepošteno ravnanje v tistem obdobju.

10Drugo tožena stranka nadalje ne more uspeti niti z očitki, da tožeča stranka tekom postopka ni navedla okoliščin, ki bi upravičevale plačilo odškodnine zaradi okrnitve njenega ugleda in dobrega imena. Pravna teorija kot ključno okoliščino, ki utemeljuje plačilo takšne odškodnine navaja dejstvo, da je protipravno dejanje storilca storjeno s hujšo obliko krivde – torej naklepno ali iz hude malomarnosti.(1) Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje, je v obravnavanem primeru ta pogoj izpolnjen, saj bi se tožena stranka že ob najmanjši skrbnosti morala zavedati, da so podane izjave neresnične in da bo z njihovim posredovanjem poslovnemu partnerju tožeče stranke, tej nastala škoda, kar pomeni, da je ravnala (vsaj) hudo malomarno. To je tožeča stranka ves čas postopka tudi zatrjevala. Trdila je, da bi se tožena stranka najmanj morala zavedati neresničnosti trditev, ki jih je podajala o dr. A. A., pa jih je vseeno večkrat podala in to celo po pravnomočnosti sodb, ki so potrjevale njihovo neresničnost. Že s tem so po oceni pritožbenega sodišča podane zadostne okoliščine, ki upravičujejo plačilo denarne odškodnine.

11Tudi Vrhovno sodišče RS je že zavelo stališče, da že sam očitek kaznivega dejanja objektivno predstavlja poseg v osebnostne pravice osebe, na katero se nanaša (v obravnavanem primeru pa pomeni tudi okrnitev ugleda in dobrega imena pravne osebe, saj je ta oseba njen zakoniti zastopnik – kar je obrazložilo že sodišče prve stopnje). Zato že samo dejstvo, da je drugi toženec takšne očitke podal (čeprav bi se moral zavedati, da ti niso resnični), zadošča za prisojo vsaj določene pravične denarne odškodnine (pritožbene trditve, ki zavzemajo nasprotno stališče, tako niso utemeljene). Če pa tožnica ob tem navede in dokaže še dodatno konkretizirane posledice, ki jih je izjava povzročila, to lahko vpliva na višino odškodnine.(2)

12Tožeča stranka je v zvezi s tem večkrat navedla, da ji je škoda nastala, ker je tožena stranka neresnične in žaljive trditve širila poslovni javnosti, konkretno njeni pomembni poslovni partnerki in kakšne probleme ji je s tem povzročila (oteževanje pridobivanja kreditov – 4. stran 1. pripravljalne vloge in 3. stran 3. pripravljalne vloge tožeče stranke). Tudi po oceni pritožbenega sodišča je trditvena podlaga, podana v zvezi z okoliščinami, ki upravičujejo plačilo (višje) odškodnine za nepremoženjsko škodo, zadostna. Z izvedenimi dokazi (zaslišanje dr. A. A. in E. E.) je tudi potrjena. Iz zaslišanj ne izhaja širjenje trditvene podlage, ampak zgolj bolj natančen opis zatrjevane okoliščine, da se je zaradi prejema spornega dopisa omajalo zaupanje B. C. d. d. do tožeče stranke in kakšne posledice je to imelo – tožeča stranka je morala v vzdrževanje odnosa s svojim pomembnim poslovim partnerjem vložiti bistveno več truda. To pa pomeni, da so podane „dodatne posledice, ki jih je izjava povzročila“ (v smislu odločbe VS RS II Ips 304/2013). Tudi dejstvo, da so krediti v končni fazi bili podaljšani, tega ne more spremeniti. Tožeča stranka namreč ne zahteva plačila premoženjske škode, ki bi ji nastala v primeru, da bi prišlo do odpovedi kreditnih pogodb.

13Glede ugovorov v zvezi z višino zahtevka višje sodišče ugotavlja, da je okoriščenje oškodovalca sicer lahko eden od elementov za določanje višine odškodnine (ki naj v primeru, da je takšno okoriščenje podano, ne bi bila nižja od njega), nikakor pa ni edini. Tudi kadar okoriščenja ni, mora sodišče odškodnino določiti ob upoštevanju njenega namena. Ta je dvojni – na eni strani ima funkcijo zadoščenja, na drugi pa preventivno funkcijo. V obravnavanem primeru je tako sodišče prve stopnje pravilno zapisalo, da mora biti dosojeni znesek zadosten v smislu preprečevanja nadaljnjih ravnanj tožene stranke (in je torej z njim zadoščeno preventivnemu namenu), obenem pa dovolj visok, da tožeči stranki nudi zadoščenje. Tudi po presoji višjega sodišča znesek 6.000,00 EUR ustreza navedenima kriterijema in posledično predstavlja pravično denarno odškodnino zaradi okrnitve ugleda in dobrega imena tožeče stranke.(3)

14V zvezi z navedbami drugega toženca, da je sporne trditve podal kot delničar tožeče stranke, v okviru varovanja svojih delničarskih pravic, višje sodišče še pojasnjuje, da ima drugi toženec vsekakor pravico do kritike in lastnega mnenja, do izražanja nestrinjanja z načinom poslovanja tožeče stranke in z načinom, s katerim vodilni predstavniki vodijo družbo ter do opozarjanja na nepravilnosti. Ta pravica pa ni absolutna, ampak je omejena s pravicami drugih. Če zatrjuje obstoj kaznivega dejanja predstavnikov družbe, mora zato imeti utemeljene dokaze, ki mu ob povprečni skrbnosti dopuščajo takšne zaključke. Tega drugi toženec ni dokazal, s svojo izjavo pa je tožeči stranki povzročil škodo, na kar dejstvo, da je njen delničar in naj bi zato povzročil škodo (tudi) lastnemu premoženju, nima nikakršnega vpliva.

15Iz navedenega izhaja, da pritožbeni razlogi, ki jih zoper odločitev v II.a in II.b točki izreka izpodbijane sodbe uveljavlja drugi toženec, niso utemeljeni. Ker višje sodišče ni našlo niti kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo drugega toženca v tem delu zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

16Utemeljena pa je pritožba prvega toženca zoper odločitev o pravdnih stroških. Pravilno namreč opozarja, da je slednji v postopku na prvi stopnji v celoti uspel. Posledično mu mora tožeča stranka povrniti potrebne pravdne stroške (prvi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP). Glede na dejstvo, da sta prvi in drugi toženec imela skupnega pooblaščenca, ki je priglasil le en stroškovnik za zastopanje obeh, je sodišče ocenilo, da je z zastopanjem vsakega od njiju nastalo 50% priznanih stroškov. Celotne stroške tožene stranke je odmerilo skladno s priglašenim stroškovnikom, ob upoštevanju Zakona o odvetniški tarifi in Zakona o sodnih taksah. Toženi stranki je priznalo nagrado za postopek v višini 890,50 EUR, povečano za dodatno stranko za 267,15 EUR, nagrado za narok v višini 822,00 EUR, povečano za dodatno stranko za 246,60 EUR ter 20,00 EUR materialnih stroškov, vse z 22% DDV, kar skupaj znese 2.740,42 EUR. Skladno s prej obrazloženim mora tožeča stranka prvemu tožencu povrniti polovico tega zneska, torej 1.370,21 EUR. Višje sodišče je zato pritožbi prvega toženca ugodilo in skladno z navedenim spremenilo izpodbijano sodbo v III. točki izreka (5. alineja 358. člena ZPP).

17Odločitev o stroških tožeče stranke in drugega toženca pa je višje sodišče obdržalo v veljavi. Tožeča stranka je namreč nasproti drugemu tožencu v celoti uspela s prepovednim zahtevkom (100%) in s temeljem odškodninskega zahtevka (100%), po višini odškodninskega zahtevka pa je uspela delno (12%). Njen uspeh višje sodišče ocenjuje na 70% (212/300). Drugi toženec je na drugi strani delno uspel v zvezi z višino tožbenega zahtevka, tako da njegov uspeh znaša 30%. Ob upoštevanju dejstva, da so pravdni stroški tožeče stranke bistveno višji od stroškov drugega toženca (poleg celotne nagrade za postopek in za narok bi bila upravičena tudi do povračila sodne takse in pričnin), je torej jasno, da bi v primeru odločitve o stroških po uspehu, drugo toženec moral tožeči stranki povrniti del njenih pravdnih stroškov. Takšna odločitev bi bila zanj nedvomno manj ugodna od odločitve, da vsaka stranka sama krije svoje pravdne stroške. Ker sprememba sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila ni dovoljena, višje sodišče v odločitev o pravdnih stroških tožeče stranke in drugega toženca ni posegalo (359. člen ZPP). Pritožbo drugo tožene stranke je zato tudi v tem delu zavrnilo, izpodbijano sodbo pa potrdilo (353. člen ZPP).

18Drugi toženec s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Prav tako mora svoje stroške odgovora na pritožbo sama kriti tožeča stranka. Ta namreč ni v ničemer pripomogel k pritožbeni odločitvi in zato stroškovno ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP). Mora pa tožeča stranka povrniti potrebne pritožbene stroške prvemu tožencu. Iz sicer skupne pritožbe obeh tožencev izhaja, da se ta pritožuje zgolj zoper III. točko izreka izpodbijane sodbe (odločitev o stroških). S svojo pritožbo je v celoti uspel, saj je višje sodišče odločilo, da mu mora tožeča stranka povrniti 1.370,21 EUR pravdnih stroškov. Od te vrednosti je odmerilo tudi njegove pritožbene stroške. Prvemu tožencu je tako priznalo 165,00 EUR sodne takse ter 139,20 EUR nagrade za postopek in 20,00 EUR materialnih stroškov – oboje z 22% DDV, kar skupaj znese 359,22 EUR.

-------------

Op. št. (1): N. Plavšak in drugi: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, str. 1062.

Op. št. (2): VS RS sodba in sklep II Ips 304/2013, podobno tudi v sodbi II Ips 274/2013.

Op. št. (3): Dodati velja, da je dosojena odškodnina tudi primerljiva z odškodninami dosojenimi v podobnih primerih okrnitve ugleda in dobrega imena pravnih oseb, ki znašajo od najmanj 1.000,00 EUR (za primer očitka nesposobnosti pri opravljanju dela, posredovanega poslovnemu partnerju oškodovanca, v katerem ni bilo dodatno konkretiziranih posledic, ki naj bi jih izjava povzročila – zadeva VSL II Cp 621/2010) do največ 10.000,00 EUR (za očitanje podkupljivosti politični stranki, v medijih, kar je imelo velik odmev – povzemanje v drugih medijih, razprave, ... zadeva VS RS II Ips 304/2013). Višina odškodnine v obravnavanem primeru je na zgornji meji, kar pa je glede na okoliščine primera (predvsem zatrjevane „dodatne posledice“, ki jih je tožeča stranka utrpela zaradi posredovanja spornega sporočila), utemeljeno.