UPRS sodba I U 18/2015

Tožba se zavrne.

1Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel predloga obeh tožnikov za obnovo inšpekcijskega postopka, ki je bil končan z uradnim zaznamkom z dne 24. 8. 2009. Iz obrazložitve izhaja, da sta tožnika predloga za obnovo inšpekcijskega postopka vložila zato, ker jima ni bila omogočena udeležba v tem postopku. Organ ugotavlja, da prvi tožnik za tako udeležbo ne izkazuje pravnega interesa, saj je bil postopek začet zaradi nastajanja škode na objektu, katerega zemljiškoknjižna lastnica je izključno druga tožnica. Slednja je bila z ustavitvijo inšpekcijskega postopka seznanjena najkasneje ob vložitvi tožbe na Upravno sodišče, 12. 12. 2011, pred tem pa tudi po ugotovitvah sodišča ni zahtevala udeležbe v inšpekcijskem postopku. Tako zahtevo je vložila šele s podpisom dopolnitve predloga za obnovo postopka z dne 19. 2. 2014, kar pomeni, da je bil njen predlog za obnovo postopka vložen po izteku enomesečnega zakonskega roka, torej prepozno.

2Drugostopenjski upravni organ je pritožbo tožnikov zoper izpodbijani sklep zavrnil, iz obrazložitve njegove odločbe pa izhaja, da se sicer ne strinja z razlogi izpodbijanega sklepa, da pa kljub temu meni, da je sklep pravilen. Inšpekcijski postopek je bil namreč ustavljen z uradnim zaznamkom, ki ne pomeni odločbe, zoper katero bi bilo mogoče vložiti predlog za obnovo. Ta predlog je namreč mogoče vložiti le zoper odločbe, s katerimi upravni organ meritorno odloči o pravici ali obveznosti stranke.

3Tožnika se z odločitvijo ne strinjata ter v tožbi obsežno in podrobno povzemata potek predmetnega inšpekcijskega ter z njim povezanih postopkov, navajata vprašanja v zvezi z njegovim začetkom oziroma njuno prijavo najprej občinski, nato pa gradbeni inšpekciji, navajata stališča pravne teorije in sodne prakse v zvezi z pravnim interesom in številnimi drugimi vprašanji upravnega postopka, menita, da bi morali upravni organi okoliščine v zvezi z njunim pravnim interesom za sodelovanje v postopku ugotavljati po uradni dolžnosti, opozarjata na manjkajoče dokumente v upravnem spisu, pojasnjujeta okoliščine v zvezi z gradnjo investitorja A.A., zahtevata združitev (oziroma ugovarjata razdružitvi) z inšpekcijskim postopkom, ki se nanaša na asfaltiranje dostopne poti k tej gradnji, očitata prvostopenjskemu organu opustitev dolžnega ravnanja in kaznivo dejanje uničenja uradne listine, navajata, da inšpektor B.B., ki je najprej vodil predmetni postopek, ne izpolnjuje zakonskih pogojev za opravljanje dela gradbenega inšpektorja in uveljavljata ničnost izpodbijanega sklepa.

4V zvezi z razlogi izpodbijanega sklepa in drugostopenjske odločbe navajata, da gre za sklep, ki ga je mogoče izpodbijati v upravnem sporu, ker je bil postopek z njim obnovljen, ustavljen ali končan. S tem, ko toženka drugi tožnici odreka pravico do sodelovanja v postopku, ji odreka pravico do varstva pravic, zagotovljenih z Ustavo. Uradni zaznamek, s katerim naj bi bil inšpekcijski postopek ustavljen, nima „klasifikacijskih oznak zahteve, zato tudi ni moč ugotoviti, za katero zadevo je bil ustavljen postopek“. Z inšpekcijskim postopkom se posega v njene osebne koristi, saj je lastnica objekta, na katerem nastaja škoda, s tem pa je izkazan tudi njen pravni interes za udeležbo v tem postopku. Ker ji ta interes do izdaje izpodbijanega sklepa ni bil priznan, tožnika menita, da je inšpekcijski postopek nedokončan. Druga tožnica je tudi vložila prijavo v obravnavani zadevi, zato je „upravičeno in legitimno pričakovala, da se njena pritožba sprejme v obravnavo“. Prvi tožnik dokazuje svoj pravni interes na podlagi pooblastila, iz katerega izhaja tudi pravica vlaganja v objekt, na katerem je prišlo do škode, in z računom, iz katerega izhaja, da je do teh vlaganj tudi dejansko prišlo. Poleg tega je prvostopenjski organ prvemu tožniku dovolil vpogled v spis, kar glede na 82. člen ZUP pomeni, da mu je priznal status stranke. Glede pravnega interesa se sklicuje tudi na sodbo tega sodišča, opr. št. I U 395/2013, v kateri je sodišče med drugim navedlo, da je tožnik v zahtevi za udeležbo v postopku navedel, da postopek posega v njegove pravne koristi in te navedbe tudi obrazložil. Tožnika posebej izpostavljata vprašanje, „kdaj je v zadevi dovolj verjetno izkazan pravni interes, da vlaga zahtevo za uvedbo inšpekcijskega postopka oziroma kdaj je prizadet njegov pravno varovani interes“.

5Tožnika posebej navajata še, da izpodbijata neustavnost Zakona o inšpekcijskem nadzoru in Zakona o upravnem postopku, ki sta v neskladju z Ustavo, ker ne določata kot pritožbenega razloga, da je odločbo izdal oziroma postopek vodil nekdo, ki ni izpolnjeval pogojev za to. Menita, da gre za pravno praznino, ki je v neskladju z 22. členom Ustave, saj v primeru kršitve 17. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru prizadeti nima možnosti sodelovati ne v upravnem postopku, niti v disciplinskih postopkih.

6Iz navedenih razlogov sodišču predlagata, naj s sodbo ugotovi, da je toženka kršila njune ustavne pravice in 2., 5., 14., 22., 23., 33., 67., 120. in 153. člena Ustave, naj izpodbijani sklep „odpravi in odloči o zadevi“, naj izda „sklep stranke v postopku skladno s tretjim odstavkom 28. člena ZUS-1“, naj izda „sklep združitev zadev v postopku skladno s tretjim odstavkom 28. člena ZUS-1“, poleg tega pa naj toženki naloži povračilo stroškov upravnega spora skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Poleg tega postavljata še podredni zahtevek, naj sodišče izpodbijani sklep izreče za ničnega.

7Toženka na tožbo ni odgovorila.

8Tožba ni utemeljena.

9Sodišče uvodoma opozarja, da je upravni spor namenjen presoji zakonitosti dokončnega upravnega akta, s katerim je poseženo v pravni položaj tožnika (prvi odstavek 2. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1). Med številnimi tožbenimi navedbami v tej zadevi so zato za odločitev pomembne le tiste, ki se nanašajo na zakonitost izpodbijanega akta, do ostalih pa se sodišče ni opredeljevalo. Prav tako sodišče opozarja, da je tožbo v upravnem sporu treba vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek (prvi odstavek 28. člena ZUS-1). To pomeni, da mora tožnik v tem roku sodišče seznaniti z vsemi razlogi, s katerimi izpodbija upravni akt, razlogov, ki jih navede po izteku tega roka, pa sodišče ne more več upoštevati.

10Po presoji sodišča je napačno stališče drugostopenjskega organa, da inšpekcijskega postopka ni mogoče obnoviti zgolj zato, ker je bil končan z „uradnim zaznamkom“, oziroma pravilno s sklepom v obliki zapisa na zapisniku (prvi odstavek 28. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru; v nadaljevanju ZIN). Res je sicer, da je v skladu s pravili, ki urejajo obnovo postopka (členi 260 do 272), obnova postopka dopustna le, če je postopek končan z dokončno odločbo, kar načeloma pomeni, da postopka, ki je bil končan s sklepom, ni mogoče obnoviti. Vendar pa to ne velja, če gre pri vsebini takega sklepa za upravno odločbo, saj poimenovanje akta za obnovo postopka ni bistveno. Bistveno je, kaj je s takšnim aktom odločeno, torej ali je odločitev vsebinska ali procesna (prim. Androjna, Kerševan, Upravno procesno pravo, Ljubljana 2006, stran 544 in stališča tukajšnjega sodišča v zadevi I U 892/2009).

11Sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka pomeni ugotovitev inšpektorja, da zavezanec ni storil kršitve zakona ali drugega predpisa (prvi odstavek 28. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru; v nadaljevanju ZIN), torej vsebinsko odločitev. Taka odločitev lahko poseže tudi v pravice in koristi osebe, ki je te pravice in koristi v inšpekcijskem postopku varovala (ali bi jih morala varovati) kot stranski udeleženec (prim. stališče v odločbi Ustavnega sodišča RS št. Up 2411/06-12). Obnova postopka v obravnavani zadevi je torej načeloma možna, prvostopenjski organ pa je ravnal pravilno, ko je v skladu s prvim odstavkom 267. člena ZUP preizkusil, ali je predlog tožnikov dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana.

12Razlogi, ki jih prvostopenjski organ navaja v zvezi z zavrženjem predloga tožnikov so jasni, logični in v skladu z zakonom. Ob tem tožnika kljub obsežnosti tožbe ne navajata dejstev ali okoliščin, s katerimi bi te razloge izpodbijala po vsebini. Tako prvi tožnik ne nasprotuje ugotovitvi, da je edina zemljiškoknjižna lastnica nepremičnine, na kateri je nastala škoda, druga tožnica, sklicuje pa se na pooblastilo, ki naj bi mu dajalo pravico do vlaganja v nepremičnino in na dejansko izvršena vlaganja. Vendar pa iz upravnega spisa ne izhaja, da bi tako pogodbo oziroma „pooblastilo“ predložil kateremu od organov, ki so odločali v upravnem postopku. Prvostopenjski organ ima torej prav, da tožnik ni izkazal, da bi ravnanje, ki je bilo predmet inšpekcijskega postopka, kakorkoli posegalo v njegovo lastnino, iz tožbe pa tudi ne izhaja, da bi svoj pravni interes (varstvo neposredne, na zakon ali drug predpis oprte osebne koristi; drugi odstavek 43. člena ZUP) utemeljeval na kakšni drugi okoliščini.

13Prav tako tožnika ne navajata nobenih dejstev ali okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da je druga tožnica zahtevo za vstop v postopek (smiselno zahtevo za obnovo postopka) vložila pravočasno. Še več, v tožbi izrecno opozarjata, da je Vrhovno sodišče v sklepu I Up 547/2012, ki se nanaša na isto zadevo, že ugotovilo, da druga tožnica zahteve za vstop v postopek sploh ni vložila, temveč je to storil le prvi tožnik (5. točka na 9. strani tožbe).

14Sodišče zato ugotavlja, da so razlogi, ki jih tožnika navajata v zvezi z izpodbijanim sklepom, neutemeljeni oziroma sklep pravilen in utemeljen na zakonu. Ker po prvem odstavku 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, torej prvostopenjskih aktov, napačni razlogi, ki jih je v svoji odločbi navedel drugostopenjski organ, na to ugotovitev niso mogli vplivati. Nenazadnje to izhaja tudi iz 3. alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1, po kateri sodišče tožbo zavrne celo v primeru, če je izpodbijani upravni akt sicer po zakonu utemeljen, vendar iz drugih razlogov, kot so navedeni v njem.

15Kot izhaja iz tožbenega predloga, tožnika zahtevata tudi sodno varstvo zaradi posega v njune ustavne pravice (tožba po prvem odstavku 4. člena ZUS-1). Ta oblika sodnega varstva pa po navedeni zakonski določbi pride v poštev le v primeru, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V obravnavani zadevi – torej v zvezi z zavrženjem predloga za obnovo upravnega postopka – je tako varstvo zagotovljeno v upravnem sporu po drugem odstavku ZUS-1, zato navedena zahteva tožnikov ni v skladu z zakonom in je torej neutemeljena.

16Tako iz tožbenega predloga, kot iz mednaslova v besedilu tožbe izhaja še, da tožnika sodišču predlagata izrek izpodbijanega sklepa za ničnega. Vendar ne iz besedila tožbe pod omenjenim mednaslovom, ne iz njenih drugih delov ne izhajajo nobena dejstva ali okoliščine, ki bi smiselno lahko pomenila katerega od ničnostnih razlogov iz prvega odstavka 279. člena ZUP. Tudi ta tožbeni predlog je zato neutemeljen.

17Glede na različne tožbene navedbe sodišče dodaja še, da sta tožnika zahtevo za obnovo postopka vložila zato, ker zatrjujeta, da jima ni bila omogočena udeležba v postopku. Zato se ne moreta uspešno sklicevati na to, da jima je bila udeležba v bistvu omogočena s konkludentnimi procesnimi dejanji toženke (dovoljenje za pregled spisa), saj so take trditve v nasprotju s z razlogom, iz katerega sta ta postopek sploh začela. Poleg tega je treba pojasniti še, da vložitev prijave v inšpekcijski zadevi sama po sebi še ne pomeni izkazovanja pravnega interesa. Prijavitelj namreč po izrecni določbi četrtega odstavka 24. člena ZIN nima statusa stranke v postopku, kdor v upravnem postopku zahteva stransko udeležbo, pa mora pravni interes posebej izkazati (četrti odstavek 43. člena ZUP). Stranki torej s sklicevanjem na svoje prijave ne moreta utemeljiti svojega pravnega interesa.

18Sodišče iz navedenih razlogov ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in utemeljen na zakonu, zato je tožbo v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Ker druge okoliščine, na katere se sklicujeta tožnika, iz navedenih razlogov niso pravno pomembne oziroma niso mogle vplivati na pravilnost odločitve toženke, tožbene navedbe v zvezi z njimi niso mogle vplivati niti na odločitev v upravnem sporu.