VSL sodba II Cpg 345/2011

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 27922/2009 z dne 09. 03. 2009 in s tem toženi stranki naložilo plačilo 4.671,84 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in povrniti izvršilne stroške v znesku 36,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 09. 03. 2002 dalje do plačila. Toženi stranki je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 900,13 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V pritožbenem roku je pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje vložila tožena stranka in uveljavljala vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

Višje sodišče v Ljubljani je v pritožbenem postopku odločalo na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. Su 72/2011-34 z dne 23. 03. 2011.

Iz podatkovne baze sodnega registra v AJPES je razvidno, da je bil z dnem 08. 03. 2011 nad toženo stranko začet stečajni postopek, kar pomeni zakonski razlog za prekinitev postopka po 4. točki 1. odstavka 205. člena ZPP. Ker pa je prekinitev postopka nastopila po tem, ko so bila opravljena vsa procesna dejanja v zvezi s pritožbenim postopkom v smislu 344. in 345. člen ZPP, je pritožbeno sodišče o pritožbi odločilo in izdalo odločbo ob smiselni uporabi 2. odstavka 207. člena ZPP. Prvostopenjsko sodišče bo zato moralo še pred vročitvijo te sodbe pravdnima strankama izdati sklep o prekinitvi postopka in pozvati stečajnega upravitelja tožene stranke na prevzem pravde.

Pritožba ni utemeljena.

Pretežni del pritožbenih navedb se nanaša na zatrjevano neupravičeno sklepanje prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka zgolj pavšalno ugovarjala, da tožeča stranka ni dokazala, da je dejansko opravila storitve, ki jih je toženi stranki zaračunala z vtoževanimi računi. Po mnenju pritožnice je tožeča stranka listine, ki dokazujejo vsebino in višino njene terjatve predložila šele po prvem naroku za glavno obravnavo, zato jih sodišče ne bi smelo upoštevati v skladu z določili 286. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče se s takšnim pritožbenim očitkom ne strinja. Res je, da tožeča stranka pred zaključkom prvega naroka za glavno obravnavo sodišču še ni predložila v dokazne namene samih računov, na katere se je sklicevala v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine. V ugovoru zoper sklep o izvršbi je tožena stranka zatrjevala, da se ne more izjasniti glede uveljavljenega zahtevka, ker določenih faktur, navedenih v predlogu za izvršbo ni prejela in mu s strani upnika niso bile vročene. Že v tem delu se izkažejo ti ugovori nekonkretizirani v tem smislu, da se tožena stranka ni izjasnila glede tega, katere fakture naj toženi stranki ne bi bile vročene. Tožena stranka v pritožbi ne izpodbija dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča o tem, da sta imeli pravdni stranki sklenjeno pogodbo z dne 17. 07. 2001, na podlagi katere se je tožeča stranka zavezala izvajati storitve za toženo stranko in ji mesečno izstavljati račune. Tožeča stranka je specifikacijo vtoževanih računov podala že v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine in v nadaljnjih vlogah tudi pojasnila višino terjatve, ki jo uveljavlja od tožene stranke (navedbe v vlogah z dne 07. 05. 2009, 12. 02. 2010 in 25. 05. 2010). Tožena stranka v pritožbi ne izpodbija dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka pred pravdo tožeči stranki višino terjatev po vtoževanih računih dejansko priznavala. Med drugim se je sodišče prve stopnje pri tem sklicevalo tudi na uskladitev salda odprtih postavk na dan 31. 10. 2009 (priloga A1), ki je bila sodišču predložena pred zaključkom prvega naroka za glavno obravnavo. Ta listina je potrjena tudi s strani tožene stranke, s čimer je nedvoumno potrjeno, da je bila tožena stranka seznanjena s posameznimi računi, ki so vključeni v navedeno listino in so tudi podlaga tožbenemu zahtevku. Tako se izkaže kot pravilno sklepanje prvostopenjskega sodišča glede pavšalnosti ugovorov tožene stranke o nedokazanosti višine terjatev tožeče stranke. Ob tako predloženih dokazih s strani tožeče stranke je bilo na strani tožene stranke trditveno breme, da v smislu ugovora pojasni, kateri od računov, s katerimi je bila očitno seznanjena, so zanjo sploh sporni.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče kršilo dolžnost ustreznega materialno procesnega vodstva v smislu 285. člena ZPP češ, da bi moralo toženo stranko izrecno obrazloženo pozvati, o čem naj se izjavi, s čimer naj bi bila kršena njena pravica do izjave. V skladu z 212. členom ZPP je trditveno in dokazno breme na posamezni stranki glede dejstev, na podlagi katerih opira svoj zahtevek oz. s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Potem, ko je tožeča stranka v postopku predložila dokaze o tem, da vtoževane terjatve med strankama pred vložitvijo tožbe po višini niso bile sporne, je bila dolžnost tožene stranke, da v kolikor ne soglaša s takšnimi trditvami in predloženimi dokazi, ponudi konkretizirane ugovore. Ali bo nasprotna stranka posameznim trditvam in predloženim dokazom ugovarjala ali ne, je stvar procesne ocene posamezne stranke. Sodišče zato ni dolžno pozivati posamezno stranko, da se izjasni glede jasnih navedb nasprotne stranke, prav tako pa se sodišče s tem v zvezi ni dolžno opredeljevati do dokazne vrednosti posameznih dokazov, ki jih ponudijo stranke. Dokazno oceno izvede sodišče šele na podlagi dokazne presoje vseh predloženih dokazov (8. člen ZPP). S tem, ko prvostopenjsko sodišče ni pozivalo tožene stranke, da konkretizirano opredeli svoje ugovore glede višine zahtevka, torej ni kršilo njene pravice do izjave v tem postopku. Zgolj zmotna presoja tožene stranke o tem, da mora tožeča stranka za utemeljitev podlage svojemu zahtevku predložiti dodatne dokaze, ne predstavlja podlage za uveljavljeno kršitev njene pravice do izjave.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek glede zatrjevane kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP glede neobrazloženosti izpodbijane sodbe o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je namreč v obrazložitvi izpodbijane sodbe ustrezno pojasnilo, na podlagi katerih listinskih dokazov je štelo za dokazano podlago in višino tožbenega zahtevka tožeče stranke. Ker pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo drugih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. in 1. odstavkom 155. člena ZPP. Tožena stranka ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov, ker s pritožbo ni uspela. Prav tako pa ni upravičena do povrnitve priglašenih stroškov odgovora na pritožbo tudi tožeča stranka, saj z navedeno vlogo, v kateri se je zgolj sklicevala na način vlaganja dokaznih predlogov v prvostopenjskem postopku, ni v ničemer pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča o utemeljenosti pritožbe.