VSRS Sodba XI Ips 3780/2016-170

Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

A.

1Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 3. 2. 2016 odredila pripor zoper obdolženega M. Š. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). S sklepom z dne 4. 2. 2016 pa je preiskovalna sodnica odredila pripor zoper obdolženega F. G. iz pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 5. 2. 2016 pritožbi zagovornikov obdolženega Š. in zagovornika obdolženega G. zavrnil kot neutemeljeni.

2Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora so zagovorniki obdolženega Š. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka vložili zahtevo za varstvo zakonitosti z dne 18. 2. 2016. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi ugodi ter izpodbijani pravnomočni sklep spremeni tako, da pripor zoper obdolženca odpravi. Navajajo, da sta preiskovalna sodnica in zunajobravnavni senat kršila obdolženčevo pravico iz 22. člena Ustave RS, ker se v izpodbijanih sklepih glede utemeljenosti suma nista v zadostni meri opredelila do lastnoročno podpisane izjave oškodovanca F. G., ki so jo zagovorniki vložili v spis na pripornem naroku in iz katere izhaja, da ga obdolženec ni ustrelil. Zunajobravnavni senat pa se sploh ni opredelil do izjave, ki jo je dal F. G. ob zaslišanju pred preiskovalno sodnico 4. 2. 2016, v kateri je prav tako zanikal, da bi ga ustrelil obdolženec. Nadaljnjo kršitev 22. člena Ustave zagovorniki utemeljujejo z navedbo, da se zunajobravnavni senat ni opredelil do pritožbenih navedb, da so neodvisne priče potrdile, da je prišel obdolženec na kraj kaznivega dejanja sam, proti njemu pa je stalo vsaj pet oseb. Zaradi navedene kršitve je zunajobravnavni senat napravil tudi napačne zaključke pri utemeljevanju ponovitvene nevarnosti, saj ni šlo za konflikt med dvema skupinama udeležencev. Hkrati je senat prišel sam s seboj v nasprotje, ker pri utemeljitvi ponovitvene nevarnosti za F. G. obdolžencu priznava status žrtve kaznivega dejanja, medtem ko F. G. opredeli kot tistega, ki je spor, ki še ni končan, razreševal. Ob ugotovitvi, da je poleg vsega obdolženec tudi nekaznovan, zagovorniki ocenjujejo, da ponovitvena nevarnost za obdolženca ni podana. Zagovorniki tudi navajajo, da se je zunajobravnavni senat ob odločanju o pritožbi seznanil z uradnim zaznamkom o zbranih obvestilih od oškodovanca F. G. z dne 24. 1. 2016, torej z izjavo, ki jo je dal policiji in bi morala biti izločena, ker se sklep skladno z določbo drugega odstavka 83. člena ZKP nanj ne bi smel opirati. Ker je bil uradni zaznamek izločen šele kasneje, 10. 2. 2016, zagovorniki pojasnjujejo, da tega razloga v pritožbi niso mogli uveljavljati, ker niti niso mogli predvideti, da bo prišlo do združitve obeh postopkov. V zahtevi glede tega uveljavljajo kršitev po 2. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se je senat seznanil s tem dokazom in bi posledično morali biti vsi člani senata izločeni (2. točka drugega odstavka 39. člena ZKP). Uveljavljajo pa tudi kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se izpodbijani sklep zunajobravnavnega senata opira na ta dokaz oziroma izjavo.

Zoper sklep zunajobravnavnega senata z dne 5. 2. 2016 je zagovornik obdolženega G. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti z dne 17. 2. 2016, v kateri, kot uvodoma navaja, uveljavlja kršitve iz 1. do 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in pripor zoper obdolženca odpravi, oziroma podrejeno, da zoper obdolženca odredi hišni pripor. Zagovornik navaja, da je poročilu Nacionalnega forenzičnega laboratorija (v nadaljevanju NFL) z dne 27. 1. 2016, ki je bilo v spisu, ki se nanaša na obdolženca, in ki je bilo podlaga za odločanje preiskovalnega sodnika, manjkala zadnja, tretja stran, ki je za obravnavano zadevo bistvenega pomena. Ne le, da je preiskovani sodnik odredil pripor, ne da bi poznal vsebino celotnega poročila, temveč je bila s tem obdolžencu onemogočena učinkovita obramba, ker se, čeprav bi mu moralo biti na voljo celotno gradivo, ni mogel sklicevati na vsebino manjkajoče strani, ki vzpostavlja močan dvom v presojo o utemeljenosti suma, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje in hkrati kaže na nasprotja in nelogičnosti poročila. Po oceni zagovornika, ki se sprašuje, kako je lahko preiskovalni sodnik utemeljeval, da so na rokah M. Š. našli en delec, ki nastane s streljanjem s strelnim orožjem v enaki sestavi kot v tulcu naboja GFL 9 mm, če strani, kjer je to navedeno, v poročilu NFL sploh ni bilo, spis III Kpr 4454/2016 pa je bil šele kasneje pridružen sedanjemu vodilnemu spisu III Kpr 3780/2016. Zagovornik meni, da gre za ključno procesno kršitev, in sicer 22. člena Ustave RS, s tem pa je bilo obdolžencu tudi onemogočeno podati učinkovito pritožbo. Zagovornik v zahtevi nasprotuje tudi presoji o ponovitveni nevarnosti obdolženca. Zunajobravnavnemu senatu očita, da se v izpodbijanem sklepu sklicuje zgolj na razloge sklepa preiskovalnega sodnika, in da pritožbe sploh ni vsebinsko obravnaval. Nadalje pritrjuje, da je bil obdolženec predhodno že kaznovan, vendar izpostavlja, da vsa njegova kazniva dejanja segajo v obdobje pred letom 2000. Potem, ko je bil v Nemčiji prijet, je sam takoj soglašal z izročitvijo Sloveniji, kjer je očitana mu kazniva dejanja priznal in zgledno prestal kazen. V vsem tem času pa je bil oziroma je družbeno in politično aktiven delavec na področju romske problematike. Zagovornik izpodbija tudi obstoj pripornega razloga begosumnosti. Navaja, da je bil obdolženec tekom bolnišničnega zdravljenja tudi doma in se je nato naslednji dan vrnil v bolnišnico, nakar je bil zoper njega odrejen pripor. Obdolženec je sicer res državljan Bosne in Hercegovine (v nadaljevanju BIH), a bi bilo treba upoštevati, da je njegova žena Slovenka, da živi v Sloveniji, da ima vse kar ima v Sloveniji, medtem ko v BIH nima ničesar. Tam se je zgolj boril za pravice Romov. Zagovornik nasprotuje presoji sodišča, da je odreditev pripora zoper obdolženca neogibno potrebna za varnost ljudi ali potek kazenskega postopka. Zagovornik se sklicuje na obdolženčeve aktivnosti, ki so bile dokazane tekom naroka pred preiskovalnim sodnikom, ter na obširno listinsko dokumentacijo, ki jo prilaga zahtevi, pri tem pa ponovno izpostavi, da obdolženec ni v drugem kazenskem postopku, in da že več kot dvajset let ni storil drugega kaznivega dejanja. Obdolženi je pripravljen sodišču v hrambo izročiti tudi potni list. Zato je po oceni zagovornika utemeljena zgolj odreditev hišnega pripora, kar bi ne nazadnje narekovala tudi zdravstvena nega obdolženca.

3Vrhovna državna tožilka, ki je na zahtevi za varstvo zakonitosti odgovorila 25. 2. 2016, meni, da zahteva zagovornika obdolženega G. ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Glede na vsebino zahteve zagovornikov obdolženega Š. pa zaradi kršitve po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi iz tega razloga ugodi in izpodbijani sklep zunajobravnavnega senata razveljavi ter mu zadevo vrne v novo odločanje.

4Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencema in njunim zagovornikom. Zagovorniki obdolženega š. so v izjavi z dne 25. 2. 2016 ponovno opozorili na kršitev določb kazenskega postopka, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na nedovoljen dokaz. Istega dne se je o odgovoru vrhovne državne tožilke izjavil tudi zagovornik obdolženega G. in ponovno predstavil razloge, s katerimi izpodbija ponovitveno nevarnost obdolženca. Glede nelogičnosti v poročilu NFL dodatno pojasni, da enaka sestava sledi delcev iz obeh tulcev ne daje odgovora na vprašanje, kdo sploh naj bi streljal, saj gre le za sekundarne sledi.

B.

Glede zahteve za varstvo zakonitosti zagovornikov obdolženega M. Š.

5Z 22. členom Ustave je tudi obdolžencu v kazenskem postopku zagotovljeno enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem. Gre za ustavno procesno jamstvo, ki obdolžencu zagotavlja procesno enakopravnost v razmerju do državnega tožilca in se v fazi pred odreditvijo pripora odraža v določbi drugega odstavka 204.a člena ZKP, ki obdolžencu in njegovemu zagovorniku daje pravico, da se izjavita o predlogu državnega tožilca o odreditvi pripora, in da predlagata dokaze v svojo korist (v povezavi z 29. členom Ustave). Iz vsebine določbe 22. člena nadalje izhaja, da mora tudi sodišče, ki odloča o priporu zoper obdolženca, z enakimi merili ocenjevati navedbe državnega tožilca in navedbe obdolženca ter njegovega zagovornika, in se v obrazložitvi sodne odločbe do relevantnih navedb tudi opredeliti oziroma odločitev razumno utemeljiti. Ob tem načelnem izhodišču je treba upoštevati, da sodišče v fazi odreditve pripora, ko niti obtožni akt še ni bil vložen, nasprotujočih si navedb in dokazov ne ocenjuje na način, kot to stori po opravljeni glavni obravnavi, ampak presoja zgolj, ali iz do tedaj zbranega dokaznega gradiva izhaja utemeljen sum, da je obdolženi storil očitano mu kaznivo dejanje. Zato preiskovalni sodnici, ki je v sklepu pojasnila, da bo šele v preiskavi z zaslišanjem F. G. mogoče preveriti verodostojnost njegove pisne izjave, ki sta jo predložila obdolženčeva zagovornika, kršitve 22. člena Ustave ni mogoče očitati. Neutemeljeni so tudi nadaljnji očitki zagovornikov, da se zunajobravnavni senat do te izjave v sklepu ni zadosti opredelil, ter da se ni opredelil do izjave, ki jo je dal F. G. ob svojem zaslišanju pred preiskovalno sodnico. V 8. točki obrazložitve sklepa je senat presodil, da glede na težo preostalega dokaznega gradiva, okoliščina, da je F. G. izjavil, da ga obdolženec ni ustrelil, obstoja utemeljenosti suma ne more omajati. S tem se je senat opredelil do obeh izjav G. Podrobneje se zunajobravnavnemu senatu, kot pritožbenemu sodišču, niti ni bilo treba opredeljevati. Ne drži niti nadaljnja navedba zagovornikov, da se zunajobravnavni senat ni opredelil do pritožbenih navedb, da je prišel obdolženec na kraj dogodka sam, kar naj bi potrdile neodvisne priče. Senat je v 10. točki obrazložitve sklepa presodil, da se glede na izjave več oseb, ki so bile prisotne na kraju dogodka nakazuje, da je bilo na kraju storitve kaznivega dejanja več oseb, pri čemer še ni raziskano, kdaj so te osebe prišle na kraj dogodka. Torej bo tudi to okoliščino treba raziskati v nadaljnjih fazah kazenskega postopka. Kolikor pa zagovorniki navajajo, da je bil obdolženec na kraju storitve kaznivega dejanja sam, uveljavljajo nedopusten razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

6Pritrditi ni mogoče niti navedbam zagovornikov, s katerimi izpodbijajo obstoj ponovitvene nevarnosti pri obdolžencu. Upoštevaje, da naj bi obdolženec in F. G. storila kaznivi dejanji zoper življenje in telo en zoper drugega, sta hkrati storilca in oškodovanca kaznivih dejanj, do zatrjevanega nasprotja v razlogih sklepa sploh ne more priti. Glede na preostale okoliščine, ki kažejo na ponovitveno nevarnost obdolženca, zlasti težo in način storitve očitanega mu kaznivega dejanja, okoliščino, da naj bi prav on sprožil spor s F., ki ga nato ni imel namena reševati po mirni poti, da je zoper njega zaradi suma istovrstnega kaznivega dejanja umora Bosna in Hercegovina (v nadaljevanju BIH) razpisala mednarodno tiralico in odredila pripor, tudi obdolženčeva zatrjevana nekaznovanost presoje o utemeljenosti pripora ne more omajati.

7V zvezi z navedbo zagovornikov, da je podana absolutna bistvena kršitev po 2. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, Vrhovno sodišče poudarja, da je navedena kršitev podana le takrat, kadar je na glavni obravnavi sodeloval sodnik, ki bi moral biti izločen. Poleg tega je izločitveni razlog po 2. točki drugega odstavka 39. člena ZKP vezan le na fazo po vložitvi obtožbe. Pritrditi pa je zagovornikom, da se izpodbijani sklep o odreditvi pripora opira tudi na dokaz, ki bi moral biti izločen, oziroma je kasneje tudi bil izločen, ker F. G., preden je dal izjavo policiji, ni bil poučen po četrtem odstavku 148. člena ZKP. Vrhovno sodišče je že v več svojih sodbah(1) presodilo, da je izpodbijanje pravnomočnega sklepa o priporu iz razloga po 8. točki 371. člena ZKP lahko uspešno le takrat, ko gre za očitno (prima facie) nedovoljen dokaz, brez katerega, kateri od pogojev za pripor ne bi bil podan. Pri presoji, ali je utemeljen sum podan, se sodišče omeji na ugotavljanje, ali iz zbranih dokazov izhajajo okoliščine in dejstva, ki z določeno stopnjo verjetnosti omogočajo sklepanje, da je obdolženec storil kaznivo dejanje. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa preiskovalne sodnice izhaja, da je sodišče utemeljenost suma, da je obdolženi š. storil očitano mu kaznivo dejanje, oprlo tudi na druge materialne dokaze. Iz ovadbi priloženega poročila Nacionalnega forenzičnega laboratorija (NFL) z dne 29. 1. 2016 izhaja, da so bile na pištoli in nabojniku najdene mešane biološke sledi, med njimi tudi biološka sled obdolženca. Iz poročila NFL z dne 27. 1. 2016 izhaja, da so na rokah obdolženca našli en delec, ki nastane pri streljanju s strelnim orožjem v enaki sestavi kot v tulcu naboja GFL 9 mm, ki je bil najden pri ogledu kraja kaznivega dejanja. Navsezadnje pa je tudi R. F. povedal, da je videl, kako je obdolženec iz torbice za pasom potegnil črno pištolo, jo usmeril v trebuh njegovega strica F. G. in takoj zatem slišal pok ter videl, da se je F. prijel za trebuh, nakar sta oba padla na tla. Četudi je torej šlo za nedovoljen dokaz, je teža preostalih dokazov tolikšna, da so kljub izločitvi tega dokaza pogoji za odreditev pripora še vedno podani. Glede na navedeno je po presoji Vrhovnega sodišča utemeljenost suma, da je prav obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, še vedno podana, pri čemer Vrhovno sodišče poudarja, da obdolženi G. v času, ko je policiji dal izjavo, da ga je ustrelil prav obdolženi Š., še ni bil osumljen kaznivega dejanja zoper obdolženega Š.

Glede zahteve za varstvo zakonitosti zagovornika obdolženega F. G.

8Procesno jamstvo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, obdolžencu daje tudi pravico, da se seznani z vsem dokaznim gradivom, ki je zanj obremenjujoče, in da se nato v zvezi s tem lahko tudi izjavi. Kot navaja obdolženčev zagovornik v zahtevi, obdolženec ni bil seznanjen s tretjo, zadnjo stranjo poročila NFL o preiskavi z dne 27. 1. 2016, ki povzema, kaj je bilo najdeno na desni in levi roki obdolženega š. v primerjavi z vsebino tulca nabojev z napisom GFL 9 mm in GFL 7,65 mm. Iz teh zagovornikovih navedb niti ne izhaja, da bi bila vsebina tretje strani zadevnega poročila NFL za obdolženega G. obremenjujoča. Vsebina zadevnega poročila NFL pa je navsezadnje povzeta v sklepu preiskovalne sodnice in je bila obdolžencu in zagovorniku torej znana že pred vložitvijo pritožbe zoper sklep o odreditvi pripora in je zagovornik v pritožbi do te vsebine zavzel tudi svoje stališče. Zato zatrjevani kršitvi 22. oziroma 25. člena Ustave, kljub temu, da je bilo sodišče ob odreditvi pripora z vsebino te strani, ki je povzeta tudi v kazenski ovadbi policije z dne 4. 2. 2016, seznanjeno, nista podani. Iz zagovornikovih navedb nadalje izhaja, da se je pred vložitvijo zahteve za varstvo zakonitosti s celotnim poročilom NFL 15. 2. 2016 vendarle seznanil. Kljub temu pa v zahtevi zatrjevanih nelogičnosti in nasprotij, ki naj bi jih vsebovalo poročilo NFL, in zaradi katerih naj bi bil podan dvom o obstoju utemeljenosti suma, da je obdolženi G. storil očitano mu kaznivo dejanje, ni konkretno pojasnil. Zato Vrhovno sodišče teh njegovih navedb ni presojalo. Presojalo pa ni niti dodatnih pojasnil o nelogičnostih poročila, ki jih je zagovornik navedel v izjavi na odgovor vrhovne državne tožilke. Zahteve za varstvo zakonitosti po preteku osemdnevnega roka iz tretjega odstavka 421. člena ZKP, namreč ni dopustno dopolnjevati.

9Navedbam zagovornika, s katerimi nasprotuje presoji sodišča, da je pri obdolžencu podana ponovitvena nevarnost, glede na subjektivne in objektivne okoliščine, ki jih je v izpodbijanem sklepu izpostavila preiskovalna sodnica, ni mogoče pritrditi. Obdolženi G. je bil s sodbami, ki so postale pravnomočne v letih 2002, 2012 in 2013 spoznan za krivega kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 311. člena KZ, za kar mu je bila izrečena kazen treh let zapora, kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1, za kar mu je bila izrečena pogojna obsodba in določena kazen enega leta in šest mesecev zapora, ter kaznivih dejanj spravljanja v suženjsko razmerje ter zlorabe prostitucije po prvem odstavku 387. člena KZ in po drugem v zvezi s prvim odstavkom 185. člena KZ in v zvezi s 25. členom KZ, za kar mu je bila izrečena kazen enega leta in šest mesecev zapora in denarna kazen. Ob tem je preiskovalna sodnica poudarila, da je obdolženec storil v tem kazenskem postopku očitano mu kaznivo dejanje v preizkusni dobi, ki mu je bila določena s pogojno obsodbo za kaznivo dejanje ropa, ter da očitno naj ne bi imel namena nastali spor z obdolženim Š. reševati po mirni poti, temveč naj bi za rešitev spora uporabil strelno orožje. Glede na nadalje ugotovljene okoliščine, da je obdolženi G. državljan BIH, ki svojih državljanov ne izroča, da kar dvanajst let ni bil dosegljiv slovenskim organom, da je bila zato zoper njega 28. 10. 2008 razpisana mednarodna tiralica in kasneje izdan evropski priporni nalog, in da je bil šele leta 2011 predan slovenski policiji, je preiskovalna sodnica razumno presodila, da je obdolženi G. begosumen, kar je utemeljila tudi s tem, da obdolženi v Sloveniji nima niti zaposlitve niti premoženja. Na podlagi ugotovljenih okoliščin je preiskovalna sodnica utemeljeno zaključila, da je odreditev pripora v konkretnem primeru za varnost ljudi neogibno potrebna. Okoliščine, ki jih v zahtevi izpostavlja obdolženčev zagovornik, te presoje ne morejo omajati. Neutemeljen pa je tudi očitek zagovornika, da se zunajobravnavni senat ni opredelil do pritožbenih navedb, s katerimi je zagovornik izpodbijal presojo ponovitvene nevarnosti za obdolženca. Zunajobravnavni senat, ki je presoji preiskovalne sodnice o ponovitveni nevarnosti obdolženca pritrdil, se je v 6. točki do pritožbenih navedb zagovornika tudi izrecno opredelil.

C.

10Glede na povedano je Vrhovno sodišče zahtevi kot neutemeljeni zavrnilo (425. člen ZKP).

11Če bo za obdolženca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahtev za varstvo zakonitosti zoper pravnomočna sklepa o odreditvi

pripor

a po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

----

(1) Glej sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 37499/2013-116 z dne 5. 9. 2016, točka 9.