VSL sodba in sklep II Cp 3081/2015

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v I. točki glede tretje tožene stranke in v IV. točki v celoti ter se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a ne razveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 63.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški tožeči stranki (I. točka izreka sodbe), zaradi umika dela tožbenega zahtevka na vzpostavitev prejšnjega stanja je v tem delu postopek ustavilo (II. točka izreka) in tožeči stranki naložilo v plačilo stroške pravdnega postopka v višini 2.944,47 EUR za prvo in drugo toženo stranko (III. točka izreka) ter v višini 2.268,59 EUR za tretjo toženo stranko (IV. točka izreka).

2Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožuje tožeča stranka, predlaga njeno razveljavitev in vrnitev v nov postopek. Po njenem prepričanju je sodišče prve stopnje glede zahtevka do tretje tožene stranke napačno uporabilo določbo prvega odstavka 352. člena Obligacijskega zakonika (OZ), namesto, da bi uporabilo določbo tretjega odstavka tega člena. Kljub njenim izrecnim navedbam naj bi sodišče prezrlo, da tožeča stranka od tretje tožene stranke uveljavlja poslovno odškodninsko odgovornost. Ker je bil v pogodbi določen rok za izpolnitev obveznosti do 25. 12. 2008, pritožba zatrjuje, da splošni zastaralni rok do vložitve tožbe še ni potekel. Sodba pa naj bi bila nezakonita tudi glede zahtevka zoper prvo in drugo toženo stranko, saj naj bi tožeča stranka za njuno sodelovanje pri gradnji hiše izvedla šele novembra 2012, do česar se sodišče prve stopnje po navajanju pritožbe sploh ni opredelilo, zato naj bi bila podana procesna kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Za začetek subjektivnega zastaralnega roka je odločilno ne le to, kdaj je tožeča stranka izvedela za samo škodo, ampak tudi, kdaj je izvedela za tistega, ki jo je povzročil, zato naj bi sodišče prve stopnje v tem delu nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Zmotno naj bi bilo tudi njegovo mnenje, da bi morala tožeča stranka že oktobra 2008 oz. najkasneje januarja 2009 preveriti skladnost izvedene gradnje z gradbenim dovoljenjem. Tožeča stranka naj bi že tekom postopka na prvi stopnji pojasnila, da je to izvedela šele oktobra 2013, ko je gradbeno dovoljenje primerjala s stanjem v naravi. V razmerju do tretje tožene stranke naj bi tožeča stranka nastopala kot naročnik gradnje, katerega obveznost preveriti pravilnost izvedbe gradnje zapade šele s primopredajo izdelane stvari (633. člen OZ), do katere pa po navedbah pritožbe do danes še ni prišlo. Pritožba opozarja, da po drugem odstavku 634. člena OZ roki za grajanje skritih napak ne tečejo pred primopredajo, sodišče prve stopnje pa naj bi to materialno pravo napačno uporabilo ter posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Nadalje naj bi sodišče naredilo napačno dokazno oceno, ko ni primerjalo izpovedi prič L. in O., se ni opredelilo do nasprotujočih si dokazov in ni izvedlo dokaza s pregledom gradbenih dnevnikov in prilog toženih strank v pravdnih spisih P 299/2012 in P 731/2012 (fotografij poteka gradnje). Tožeča stranka priglaša pritožbene stroške.

3Prva in druga tožena stranka sta po pooblaščenki vložili odgovor na pritožbo, predlagata njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe ter priglašata pritožbene stroške.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je zahtevek na plačilo odškodnine zoper vse tri tožene stranke zavrnilo, ker je ugotovilo, da je zahtevek zastaran, saj je tožeča stranka najkasneje januarja 2009 izvedela za vse okoliščine, na podlagi katerih je mogla postaviti odškodninski zahtevek, tožbo pa je vložila 15. 11. 2013, torej po preteku subjektivnega zastaralnega roka iz prvega odstavka 352. člena OZ.

Glede prve in druge tožene stranke

6Pritožba oporeka odločitvi o zastaranju zahtevka zoper prvo in drugo toženo stranko, ker naj bi sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je tožeča stranka za odstopanje gradnje od gradbenega načrta izvedela najkasneje januarja 2009, in ker (v nasprotju s tem, kar zapoveduje materialno pravo) ni ugotavljalo, kdaj je tožeča stranka izvedela za povzročitelja škode – prvo in drugo toženo stranko.

7Res je, kot pravi pritožba, da je za začetek teka zastaralnega roka po prvem odstavku 352. člena OZ pomembno oškodovančevo védenje o nastali škodi in o osebi, ki je škodo povzročila. Vendar pri tem pritožba zmotno zapostavlja stališče sodne prakse o tem, da za pričetek teka zastaralnega roka zadostuje, da je oškodovanec lahko izvedel za škodo in njenega povzročitelja; da sta ti dve predpostavki torej določljivi in ne nujno določeni.

8Pri ugotavljanju trenutka nastanka škode torej ni pomembno (kot to zatrjuje pritožba), da je tožeča stranka po namigu prijatelja postala aktivna šele v letu 2013, ko je primerjala nepremičnino z gradbenim načrtom. Pomembno je, kdaj bi odstopanja v gradnji lahko opazila. Iz izpodbijane sodbe izhaja ugotovitev, da so se zunanja dela na hiši končala do konca leta 2008 oz. v začetku leta 2009. Pritožbeno sodišče se zato strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da bi tožeča stranka že takrat mogla in morala preveriti stanje nepremičnine in ugotoviti morebitno odstopanje od gradbenega dovoljenja. Posledično je neutemeljen pritožbeni očitek, da v postopku ni bil predložen niti en prepričljiv dokaz, da bi tožeča stranka kdaj pred letom 2013 vedela, da je prišlo do odmikov od gradbenega dovoljenja. Ni namreč pomembno, kdaj je to dejansko izvedela, temveč kdaj bi to mogla in morala izvedeti. Sodišče prve stopnje (v nasprotju s tem, kar zatrjuje pritožba) svoje argumentacije ni gradilo na ugotovitvi, da naj bi tožeča stranka privolila v odmike od gradbenega dovoljenja, zato izpovedi O. in L. nimata dokazne vrednosti, kot jima jo pripisuje pritožba in si v relevantnem delu ne nasprotujeta. Iz istega razloga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo dokazna predloga z vpogledom v gradbeno dokumentacijo in vpogledom v priloge spisa P 299/2012 in P 731/2012. Sodišče je o zaključku gradnje sklepalo na podlagi drugih dokazov – poziva na predajo nepremičnine, opomina pred tožbo, fotografij nepremičnine iz maja 2008 (kar vse je predložila tožeča stranka sama), izpovedi tožeče stranke, drugo tožene stranke ter priče Š. Glede ugotovitve nastanka škode je torej izpodbijana sodba izčrpna v svojih razlogih in v pritožbi uveljavljene kršitve napačne ugotovitve dejanskega stanja in procesnih kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niso podane.

9Glede ugotovitve povzročitelja škode izpodbijana sodba zgolj splošno zaključuje, da je tožeča stranka najkasneje januarja 2009 izvedela za vse okoliščine (o škodi in o storilcu), na podlagi katerih je mogla postaviti odškodninski zahtevek. Ker se sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi ni opredelilo do tega, kdaj je tožeča stranka za vlogo prve in druge tožene stranke (lahko) izvedela, je utemeljen pritožbeni očitek o procesni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja. Za presojo tega dejstva so po mnenju pritožbenega sodišča odločilne dokazne listine – pisna opozorila, ki jih je prvi in drugi toženi stranki pošiljal pooblaščenec tožeče stranke. Obe stranki sta se do teh listin v svojih pripravljalnih vlogah izčrpno (in večkrat) opredelili, zato je pritožbeno sodišče ravnalo v skladu z napotkom 3. točke prvega odstavka 358. člena ZPP in navedene dokaze samo ocenilo ter s tem odpravilo pomanjkljivost v dejanski podstati izpodbijane sodbe. Posledično je lahko tudi samo odpravilo procesno kršitev pomanjkljive obrazložitve (prvi odstavek 354. člena ZPP).

10V opozorilu in pozivu, poslanem prvi in drugi toženi stranki dne 30. 10. 2008 (prilogi A16 in A17), pooblaščenec tožeče stranke naslovnikoma svetuje, da „nemudoma prenehat[a] z vsemi aktivnostmi, povezanimi z opremljanjem zgradbe /.../“. Podobno opozorilo vsebujeta dopisa med istimi udeleženci z dne 8. 7. 2010 (priloga A28 in A29). Nanju je druga tožena stranka dne 14. 7. 2010 odgovorila s sporočilom, da „... midva o tem, da se g. Z. ne strinja s tem, da mi tam gradimo hišo nisva bila obveščena, /.../ Mi smo do takrat, ko sva bila obveščena kakšna zgodba se odvija v ozadju v to hišo vložili veliko denarja /.../“. Po presoji pritožbenega sodišča že iz dopisov iz leta 2008 izhaja, da je tožeča stranka očitno vedela, da sta prva in druga tožena stranka na nepremičnini izvajala določena dela in vanjo vlagala. Ni res, kot je tekom postopka zatrjevala tožeča stranka, da naj bi iz dopisov izhajalo zgolj njeno nasprotovanje sklenitvi menjalne pogodbe. Že takrat bi torej tožeča stranka lahko zaključila, da za gradnjo nepremičnine (in posledično njenim odstopanjem od gradbenega načrta) stojita prva in druga tožena stranka. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka konec leta 2008 (oz. najpozneje v januarju 2009) lahko izvedela za vse predpostavke odškodninske obveznosti, kar predstavlja začetek teka zastaralnega roka. Vlogo prvo in drugo tožene stranke pri gradnji je dodatno osvetlil dopis z dne 14. 7. 2010, iz katerega nadalje in še bolj jasno izhaja, da sta hišo gradila (in za gradnjo plačala) prva in druga tožena stranka. Tudi če bi sodišče menilo, da je subjektivni zastaralni rok (najkasneje) začel teči takrat, je rok potekel pred vložitvijo predmetne tožbe.

11Sodišče prve stopnje je torej ravnalo pravilno, ko je zahtevek zoper prvo in drugo toženo stranko iz razloga zastaranja zavrnilo, pritožba pa je v tem delu neutemeljena.

Glede tretje tožene stranke

12Medtem ko je tožeča stranka svoj zahtevek do prve in druge tožene stranke utemeljevala na pravilih o deliktni odškodninski obveznosti, je odškodninsko terjatev do tretje tožene stranke uveljavljala na podlagi pravil o poslovni odškodninski obveznosti, saj naj bi tožena stranka kršila svoje obveznosti po Dogovoru o gradnji dvojčka (priloga A6). S tem, ko je sodišče prve stopnje zahtevek zoper tretjo toženo stranko prav tako zavrnilo s sklicevanjem na potek splošnega zastaralnega roka za deliktni odškodninski zahtevek (po prvem odstavku 352. člena OZ), je napačno uporabilo materialno pravo. Pritožba ima prav, ko ugotavlja, da odškodninski zahtevek zaradi kršitev pogodbenih obveznosti v skladu s tretjim odstavkom 352. člena OZ zastara v času, določenem za zastaranje te obveznosti. Vendar pri tem spregleda, da je potrebno zahtevek zoper tretjo toženo stranko obravnavati kot jamčevalni zahtevek.

13Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da tožeča stranka v predmetnem primeru smiselno uveljavlja posebno vrsto poslovne odškodninske odgovornosti, in sicer odgovornost za napake na stvari - zgradbi. V skladu s tožbenimi trditvami naj bi nastalo škodo zaradi kršitve pogodbenih obveznosti predstavlja manjvrednost hiše, ki naj ne bi bila zgrajena v skladu z gradbenim dovoljenjem. Tožeča stranka s takšno trditveno podlago zatrjuje nepravilno izpolnitev pogodbe oz. izpolnitev z napako (prvi odstavek 239. člena OZ). Poslovne odškodninske obveznosti torej ne uveljavlja zaradi zamude tretje tožene stranke pri izpolnitvi (čeprav se sklicuje na pogodbeni rok za izvedbo del do 25. 12. 2008), temveč zato, ker naj bi tretja tožena stranka pogodbo nepravilno izpolnila.(1) V primeru dolžnikove kršitve pogodbe ima upnik zahtevek na polno povrnitev vrednosti izjalovljenega pogodbenega pričakovanja.(2) V primeru napak na stvari, lahko to stori prek jamčevalnih zahtevkov. Bistvena značilnost jamčevalnih zahtevkov je, da njihovo uveljavljanje ni vezano na zastaralne roke, temveč na zakonsko določen prekluzivni rok.

14Tožeča stranka ne more prosto izbirati, ali bo svoj zahtevek uveljavljala po pravilih, ki veljajo za jamčevanje za napake, ali pa po pravilih odškodninskega prava.(3) Pri tem ne sme motiti dejstvo, da ima naročnik del možnost uveljavljati odškodnino poleg jamčevalnih zahtevkov (peti odstavek 639. člena OZ). Kolikor se namreč odškodnina pokriva s katerim od jamčevalnih zahtevkov, veljajo zanjo roki kot za ostale jamčevalne zahtevke.(4) Drugače pa je, kadar škoda, ki izvira iz napake, ne pokriva napake same. V takem primeru gre za odškodninski zahtevek po pravilih odškodninskega prava.(5) Tožeča stranka v predmetni pravdi smiselno uveljavlja povrnitev škode na sami stvari (neposredno škodo, ki se kaže kot zmanjšanje vrednosti nepremičnine), kar sodi v okvir jamčevalnih zahtevkov (in ne gre npr. za uveljavljanje škode zaradi zaupanja (stroške skladiščenja, zastoja ali zmanjšanja proizvodnega procesa) ali refleksno škodo (škodo na drugih pravnih dobrinah)).(6)

15Če ni z gradbeno pogodbo drugače določeno, se glede odgovornosti za napake zgradbe uporabljajo ustrezne določbe o podjemni pogodbi (660. člen OZ). Podjemnikovo odgovornost za napake ureja OZ v členih od 633. do 640. Bistvene predpostavke za vtoževani zahtevek so, da je tožeča stranka tretjo toženo stranko pravočasno obvestila o napaki (prvi in tretji odstavek 633. člena OZ oziroma prvi odstavek 634. člena OZ), da se je napaka pokazala v dvoletnem jamčevalnem roku (drugi odstavek 634. člena OZ), in da je tožba vložena v enoletnem prekluzivnem roku (prvi odstavek 635. člena OZ). Navedene določbe predstavljajo pravilno materialnopravno podlago za odločitev o zahtevku zoper tretjo toženo stranko.

16Zaradi napačne uporabe materialnega prava pred sodiščem prve stopnje je ostalo dejansko stanje nerazčiščeno (355. člen), kar je narekovalo razveljavitev izpodbijane sodbe v I. točki izreka glede tretje tožene stranke in v IV. točki v celoti ter vrnitev zadeve v tem obsegu v nov postopek. Zgoraj navedene pravno relevantne okoliščine (njihovo trditveno podlago in dokazanost) bo sodišče prve stopnje moralo presojati v novem postopku. Glede na naravo ugotovljenih kršitev namreč pritožbeno sodišče ne more samo prvič ugotavljati pravno relevantnih dejstev, saj bi bila pravdnima strankama sicer odvzeta pravica do pritožbe. Pritožbeno sodišče zgolj opozarja, da je, v kolikor se bodo pritožbene trditve o tem, da do primopredaje nepremičnine v vseh teh letih še ni prišlo, izkazale za resnične, posledično vsak jamčevalni zahtevek preuranjen, saj hiša tožeči stranki sploh še ni bila izročena v pregled.

17Razveljavitev izpodbijane sodbe v delu I. točke izreka glede tretje tožene stranke je terjala tudi razveljavitev IV. točke izreka o obveznosti plačila pravdnih stroškov tretje tožene stranke. Pritožbeno sodišče je odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (4. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 3. odstavkom tega člena).

-------------

Op. št. (1): Pritožba izrecno navaja: „V danem primeru tožnik terja odškodnino ne zato, ker so toženci na njegovi nepremičnini izvedli gradnjo, ampak zato, ker so gradnjo izvedli v neskladju z gradbenim dovoljenjem.“ (pritožba tožeče stranke, str. 4).

Op. št. (2): Možina, D. Kršitev pogodbe, GV Založba, 2006, str. 388.

Opr. št. (3): Plavšak, N. Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga. GV Založba, 2004, str. 845.

Op. št. (4): Prim. VSRS sklep II Ips 417/94. Glej tudi pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v Poročilu o sodni praksi II/86 str. 47.

Op. št. (5): Možina, D. Kršitev pogodbe, GV Založba, 2006, str. 388.

Op. št. (6): Prim. VSL sodba in sklep II Cp 1514/2015, VSL sklep I Cpg 13/2013, več o tem Možina, D. Kršitev pogodbe, op. cit., str. 424 in Plavšak, N. Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga. GV Založba, 2004, str. 844.