VSL sklep I Cp 2616/2015

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (točki II.1 in III izreka) razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka zaradi delnega umika tožbe postopek ustavilo v delu, kjer je tožnik zahteval: “2. Tožena stranka je dolžna v 15-tih dneh od vročitve sodbe sodišča prve stopnje odstraniti vse objave fotografij št. 1-77 s spletne strani z domeno www....si. 3. Toženi stranki se prepove kršenje in bodoče kršitve avtorskih pravic in kakršnokoli uporabo fotografij tožeče stranke.“

2Toženi stranki je naložilo, da mora tožeči stranki v 15 dneh plačati 26.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila (II.1 točka izreka). Kar je zahtevala tožeča stranka več ali drugače, je zavrnilo (II.2 točka izreka). Toženi stranki je naložilo še povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke (III. točka izreka).

3Zoper ugodilni del sodbe in stroškovno posledico se je pravočasno pritožil toženec stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Ni res, da sodišče ne more sklepati, da so bili avtorski honorarji izplačani za fotografiranje in da naj tega dejstva toženec niti ne bi zatrjeval. V odgovoru na tožbo in kasnejših vlogah je navedel, da je bil imetnik materialnih avtorskih pravic na fotografijah, saj je nanj materialne avtorske pravice prenesla družba M. P. d.o.o., njej pa je vse sporne fotografije odplačno izročil tožnik na podlagi sklenjene pogodbe o poslovnem sodelovanju in da so bili avtorski honorarji izplačani za fotografiranje. Tožnik je tudi sam priznal, da je z družbo M. P. d.o.o. sodeloval tako, da je zanjo pisal določene prispevke ter ji posredoval v objavo določene fotografije. Zaključek sodišča, da honorarji niso bili plačani za fotografije, je napačen. V postopku ni bilo nobenega dvoma o tem, da se je plačani honorar nanašal (tudi) na fotografije in da je bil tudi plačan. Sporna je bila vsebina pogodbe, njena oblika ter ali je bil odkup avtorskih pravic za fotografije dogovorjen za večkratno objavo in za vse fotografije. O slednjem se sodišče v razlogih sodbe ni opredelilo in poleg nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zagrešilo tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je svojo presojo o neobstoju pravne podlage za objavo tožnikovih fotografij oprlo na dejstvo, da mu ni bila predložena nobena pogodba, ki bi opravičevala kakršnokoli objavo fotografij tožnika ali njegovega soglasje k objavam. Tak zaključek je napačen, saj je tožnik sam potrdil svoje honorarno sodelovanje z družbo M. P. d.o.o., kar pomeni, da je bila pogodba med njima veljavna v skladu s teorijo o realizaciji.

4Sodišče je pri določitvi višine honorarja zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, saj je višino določilo v nasprotju z določbami 81. člena ZASP. Pri določanju višine honorarja je tudi grobo kršilo 5., 7. in 212. člen ZPP, saj je svojo sodbo oprlo na prepovedan informativni dokaz, to je na izvedensko mnenje izvedenca. Tožnik se je v zvezi z določitvijo višine odškodnine izrecno skliceval na 81. člen ZASP, ki določa običajni honorar, ki se določi po običajnih plačilih za to vrsto del, po obsegu in trajanju uporabe ter glede na druge okoliščine primera. Pri določanju nadomestila oziroma honorarja se uporabljajo objektivna merila, ki ustrezajo tržnim razmeram, lahko s poizvedbami o podobnih plačilih na trgu. Če tudi te ne dajo odgovora, avtor zaračuna srednjo ceno. Tožnik od toženca zahteva 100,00 EUR za vsako fotografijo, pri tem pa izrecno trdi, da je to njegov običajni honorar. Tožnik ni zadostil svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu in ni predlagal nobenega primernega dokaza v smislu določanja običajnega honorarja po 81. členu ZASP. Računi, za katere ni bilo izkazano, da so bili dejansko plačani in tožnikov cenik na spletni strani ni primeren dokaz, ker ne dokazuje cen, po kateri sklepajo med seboj istovrstne posle tretje osebe, kar je bistveno za določitev običajnega plačila. za določeno vrsto del. Brez ustreznih trditev je izvedba dokaza z izvedencem nesmiselna, nepotrebna in nezakonita. Če je tožnik menil, da ne pozna dejstev, ki bi jih moral zatrjevati v okviru trditvenega bremena, bi moral že pred pravdo pridobiti izvedensko mnenje, kar bi se štelo za del njegove trditvene podlage. Kljub nasprotovanju toženca je sodišče izvedlo prepovedan informativni dokaz, nanj oprlo svojo sodbo in s tem kršilo 5., 7. in 212. člen ZPP. Sodišče se tudi ni opredelilo do nekonsistentnosti nasprotij tožnikovih navedb o višini običajnega honorarja, ki ji pritožnik v nadaljevanju podrobneje opisuje. Toženec še opozarja, da se je sodišče v izpodbijani sodbi popolno napačno sklicevalo na sodbo I Cp 2076/2011.

5(Ne)upravičenost tožnika do civilne kazni sodišče zmotno povezuje s slabo vero toženca, ki ni pomembna, bistveno je to, ali je kršitelj ravnal namerno oziroma iz hude malomarnosti. Sodišče se o obliki krivde sploh ni opredelilo, kar onemogoča preizkus sodbe. Toženec nikoli ni trdil, da je fotografije objavljal na podlagi tožnikovega dovoljenja, ampak da so bile materialne avtorske pravice nanj prenesene s strani družbe M. P. d.o.o. na podlagi 78. člena ZASP. Toženec ni mogel ravnati niti namerno niti iz hude malomarnosti, saj svoje pravice ni črpal iz izrecnega dovoljenja tožnika, temveč iz nadaljnjega prenosa materialnih pravic. Sodišče tudi ni navedlo razlogov za določitev civilne kazni v višini 200 % honorarja, saj zakon določa, da se kot civilna kazen določi honorar povečan do 200 % in ne za 200 %.

6Tudi pri prisoji denarnega zadoščenja za pretrpele duševne bolečine in porušeno psihično stanje zaradi kršitve moralnih avtorskih pravic, je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ni navedlo nobenih razlogov glede višine odškodnine in tako onemogočilo preizkus odločitve. Tudi sicer je višina odškodnine nerazumno visoko.

7Tudi glede zastaranja je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče je zaključilo, da čas, ko je tožnik izvedel za škodo, izhaja iz njegovega prvega dopisa tožencu z dne 3.5.2011, kjer pa je tožnik navedel le, da naj bi za objave v D. izvedel pred kratkim, pri čemer ni navedel, kdaj točno naj bi to bilo. Sodišče tega ni raziskalo, čeprav je to dejstvo bistveno za odločitev o ugovoru zastaranja. Že zaradi siceršnjega sodelovanja z M. P. d.o.o. bi tožnik mogel in moral vedeti, da so bile domnevno sporne fotografije objavljene in kdaj so bile objavljene. Ni verjetno, da poklicni fotograf, publicist in izdelovalec spletnih strani, ki redno spremlja aktualno dogajanje in se udeležuje aktualnih dogodkov, ne bi spremljal in bral člankov povezanih s temi dogodki in videl objavljenih fotografij s teh dogodkov, še posebej zato, ker sam pove, da so bile njegove fotografije že v preteklosti že večkrat neupravičeno objavljene. Sodišče relevantnih dejstev glede zastaranja sploh ni ugotavljalo, posledično pa se do njih v izpodbijani sodbi sploh ni opredelilo. Zato je tudi v tem delu podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8Posledično je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka.

9V odgovoru na pritožbo tožnik prereka pritožbene navedbe in se strinja z zaključki sodišča prve stopnje.

10Pritožba je utemeljena.

O pravni podlagi za objavo fotografij

11Ni sporno, da je toženec v obdobju od leta 2008 do 2012 objavil v svojih tiskanih in spletnih izdajah 77 fotografij, katerih avtor je tožnik, sporno pa je ali je imel za to pravno podlago oziroma ali je bil imetnik materialnih avtorskih pravic na spornih fotografijah. Toženec je trdil, da je tožnik s pogodbo odplačno prenesel materialne avtorske pravice na družbo M. P. d.o.o.(1), le ta pa je te pravice prenesla na toženca. Tožnik je trdil, da z M. P. d.o.o. ni imel sklenjene nobene pogodbe, zlasti ne takšne, ki bi dovoljevala prenos materialnih avtorskih pravic na toženca.

12Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bil tožnik z družbo M. P. d.o.o. v poslovnem odnosu, da pa ni prepričljivih dokazov, da je bila med njima sklenjena takšna pogodba, ki bi dovoljevala prenos materialnih avtorskih pravic na tretjo osebo (toženca). Ta zaključek temelji predvsem na dejstvu, da sodišču ni bila predložena pisna pogodba med tožnikom in M. P. d.o.o., ki naj bi predstavljala pravno podlago za objavo spornih fotografij(2). Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tak zaključek zmoten, ker je bilo ugotovljeno, da je tožnik sodeloval z M. P. d.o.o., kar pomeni, da je pogodba (tudi če ni pisna) veljavna v skladu s teorijo o realizaciji. V sistemu slovenskega avtorskega prava je v prvem odstavku 80. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) uzakonjeno načelo pisnosti(3). Kršitev tega načela sicer ne vpliva na veljavnost pogodbe, ima pa interpretativne posledice. V skladu z drugim odstavkom 80. člena ZASP se v primerih, ko pravni posel, s katerim se prenašajo materialne avtorske pravice, ni sklenjen v pisni obliki, (sporno) razmerje presoja v korist avtorja (in dubio pro auctore(4)). Upoštevajoč navedeno načelo je treba šteti, da pogodbeno razmerje med tožnikom in M. P. d.o.o. ni vključevalo dovoljenja avtorja (tožnika) za prenos materialnih avtorskih pravic na tretje osebe(5), zato družba M. P. d.o.o. ni imela podlage za prenos materialnih avtorskih pravic na fotografijah na toženca, toženec pa posledično ni bil njihov imetnik. Z objavo fotografij je kršil tožnikove avtorske pravice,

O avtorskem honorarju in civilni kazni

13Tožnik s sklicevanjem na 81. člena ZASP zahteva plačilo običajnega avtorskega honorarja v višini 100,00 EUR za vsako fotografijo glede na število objav (skupaj 12.900,00 EUR) in 200% povečanje avtorskega honorarja, ker naj bi toženec namerno kršil tožnikove avtorske pravice. Sodišče prve stopnje je tožniku sledilo in mu za vsako objavo vsake fotografije priznalo 100,00 EUR honorarja, v obrazložitvi pa zapisalo, „da gre za fotografije, ki so bile v svojem času aktualne“, „avtor pa jim je že v tistem času določil ceno“ in da „je tožeča stranka podala svoj običajen honorar, ki je bil v času nastanka fotografij 100,00 EUR, kar izhaja iz spletne strani tožeče stranke, predloženih računov ter predloženih računov za nedovoljeno uporabo“.

14Pritožba pravilno opozarja, da je pristop sodišča, ki je honorar določilo z upoštevanjem običajnega tožnikovega honorarja, materialnopravno zgrešen. V skladu z 81. členom ZASP se v primeru, če avtorski honorar ali nadomestilo ni bilo določeno, določi po običajnih plačilih za določeno vrsto del, po obsegu in trajanju uporabe ter glede na druge okoliščine primera Uporabljajo se objektivna merila, ki ustrezajo tržnim razmeram, opravijo se lahko tudi poizvedbe o podobnih plačilih na trgu(6). Ne gre torej za ugotavljanje običajne cene za uporabo fotografij tožnika v času, ko so bile objavljene(7), ampak za vprašanje, kakšno je bilo običajno plačilo za objavo primerljivih(8) fotografij v primerljivih časopisnih medijih (tiskanih in spletnih) v primerljivem obdobju. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je sodišče prve stopnje, če je že menilo, da je treba določiti običajno ceno tožnikove fotografije, v dokazni oceni povsem prezrlo številne nekonsistentnosti tožnikovih trditev, na katere opozarja pritožba (stran 7), zlasti pa dopis tožnika tožencu, iz katerega izhaja, da je toženec od tožnika kupil že dve fotografiji po 50,00 EUR in je tožnik tudi za plačilo objav spornih fotografij ponudil isto ceno.

15Niso pa utemeljeni pritožbeni očitki, da dokaz z izvedencem sploh ne bi smel biti izveden, ker gre za nedovoljen informativen dokaz. Pritožnikova teza, da tožnik s tem, ko je višino običajnega honorarja v smislu 81. člena ZASP utemeljeval s trditvami in dokazi o svojem običajnem honorarju, ni zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu in da je zato dokaz z izvedencem, ki bi ugotovil običajno ceno, nepotreben in tudi nezakonit, je zmotna. Tožnik je za ugotavljanje običajnega honorarja oziroma nadomestila ponudil način, na katerega naj sodišče višino ugotovi in s tem zadostil svojemu trditvenemu bremenu. Toženec je temu načinu ugovarjal, zato je (bo) odločitev o višini terjatve iz tega naslova odvisna od (ponovljenega) dokaznega postopka

16Pritožba utemeljeno opozarja tudi na neprepričljive in pomanjkljive razloge sodišča prve stopnje glede prisojene civilne kazni. Skladno s tretjim odstavkom 168. čl. ZASP lahko upravičenec v primeru, če je bila materialna avtorska pravica ali druga pravica avtorja kršena namerno ali iz hude malomarnosti, zahteva plačilo dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila za tovrstno uporabo, povečanega do 200 %, ne glede na to, ali je zaradi kršitve pretrpel kakšno premoženjsko škodo ali ne. Pri odločanju o zahtevku za plačilo civilne kazni in odmeri njene višine sodišče upošteva vse okoliščine primera, zlasti pa stopnjo krivde, velikost dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila ter preventivni namen civilne kazni (četrti odstavek 168. člena ZASP). Sodišče prve stopnje je štelo, da je bil lahko toženec v dobri veri toženec le do dopisa tožnika z dne 3. 5. 2011 (v katerem je očitana nedovoljena uporaba fotografij) in da je za objave po tem datumu tožnik upravičen do 200% povečanja osnovnega zneska. Sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov, zakaj je prisodilo največje možno povečanje, zato je v tem delu podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

O denarnem zadoščenju za nepremoženjsko škodo

17Z enako kršitvijo je obremenjena odločitev o prisoji 10.000,00 EUR odškodnine za pretrpele duševne bolečine tožnika in za njegovo porušeno psihično stanje. Sodišče prve stopnje je prepisalo besedilo 169. člena ZASP in navedlo le, da „je tožeča stranka glede na poklic, ki ga opravlja in medijsko prepoznavnost in s tem povezanim bodočim delom ter škodo, ki je zaradi objav fotografij nastala, do odškodnine upravičena“. Strinjati se je s pritožbo, da navedeni stavek ne onemogoča preizkusa sodbe in je v tem delu podana zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

O zastaranju

18Pritožba pravilno opozarja, da je sodišče začetek teka zastaralnega roka ugotavljalo le na podlagi tožnikovega dopisa z dne 3. 5. 2011, v katerem je navedel, da je bil pred kratkim obveščen, da je toženec objavljal njegove fotografije brez njegovega soglasja. Sodišče je na podlagi tega zaključilo, da je subjektivni rok začel teči z letom 2011 in je tožba, vložena 10. 10. 2012, pravočasna, saj še ni potekel triletni rok (352. člen OZ) od trenutka, ko je tožnik izvedel za sporne objave. Toženec je ves čas postopka trdil, da bi tožnik že zaradi svojega sodelovanja z M. P. d.o.o. pa tudi zato, ker je logično, da kot poklicni fotograf in publicist spremlja aktualne dogodke (ob zatrjevani aktualnosti njegovih fotografij), mogel in moral vedeti za objavo spornih fotografij, še zlasti, ker je trdil, da je že večkrat ugotovil neupravičeno uporabo njegovih fotografij in bi bilo logično pričakovati, da je bolj pozoren na njihove objave. Ob takih trditvah je jasno, da dokazna ocena sodišča prve stopnje ni celovita oziroma ne ustreza standardu iz 8. člena ZPP, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

19Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (prvi odstavek 354. člena ZPP), ker glede na naravo kršitev, le teh ne more samo odpraviti. Sodišče prve stopnje naj ob upoštevanju navedenih poudarkov s pomočjo izvedenca(9) in drugih razpoložljivih dokazov ponovno ugotovi višino običajnega honorarja oziroma nadomestila in navede prepričljive(jše) razloge glede civilne kazni. Če bo ponovno prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo, naj svojo odločitev tako glede temelja kot višine obrazloži tako, da bo omogočen njen preizkus. V smislu 8. člena ZPP naj dopolni dokazno oceno glede zastaranja.

20Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

-------------

Op. št. (1): Toženec je 16. 6. 2006 ustanovil družbo M. P. d.o.o. in nanjo prenesel izdajanje medija D., ki je izhajal do začetka leta 2008, ko je družba začela izdajati medij I. Z dnem 31. 3. 2008 je toženec izstopil iz lastništva družbe M. P. d.o.o.

Op. št. (2): Toženec je sicer predložil tri anominizirane tipske Pogodbe o poslovnem sodelovanju (B2, B3 in B8), ki jih je imela družba M. P. d.o.o. sklenjeni z drugimi avtorji (fotoreporterji), iz katerih izhaja (6. člen), da avtor soglaša, da lahko naročnik prenese materialne pravice na avtorskem delu na tretje osebe, vendar to še ne dokazuje, da je bila taka pogodba sklenjena tudi s tožnikom.

Op. št. (3): Trampuž M.,Oman B. in Zupančič A., Zakon o avtorski in sorodnih pravicah s komentarjem, GV, Ljubljana, 1997, str. 199.

Op. št. (4): Prim. tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 463/1999 z dne 20. 4. 2000.

Op. št. (5): Prvi odstavek 78. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) določa, da imetnik, na katerega je bila prenesena materialna avtorska pravica ali druga pravica avtorja, ne more brez dovoljenja avtorja te pravice prenesti naprej na tretje osebe, če ni s pogodbo drugače določeno.

Op. št. (6): Trampuž M., Oman B. in Zupančič A., Zakon o avtorski in sorodnih pravicah s komentarjem, GV, Ljubljana, 1997, str. 201.

Op. št. (7): Sodišče prve stopnje je to naročilo izvedencu (list. št. 177).

Op. št. (8): Po kakovosti, aktualnosti, ekskluzivnosti ipd.

Op. št. (9): Ki mu mora postaviti ustrezno nalogo!