VSK sodba Cpg 42/2015

I. Pritožbi se delno ugodi, tako da se sodba spremeni

v točki B III a, tako, da mora tožena stranka L. d.o.o. plačati tožeči stranki N. d.o.o. znesek 87.453,75 EUR (namesto z izpodbijano sodbo prisojenih 96.013,75 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 57,322,50 EUR od 25.7.2008 dalje do plačila in od zneska 30.131,25 EUR od 11.72014 do plačila. Višji zahtevek (za plačilo še 8.560 EUR) se zavrne.

v točki E tako, da mora tožena stranka L. d.o.o. tožeči stranki N. d.o.o. povrniti pravdne stroške v znesku 5.078,25 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

II. Sicer se pritožba zavrne in v preostalem izpodbijanem, pa nespremenjenem delu (točke A II, B III b, C in D) potrdi sodba in sklep sodišča prve stopnje.
III. Tožeča stranka mora toženi povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 313,09 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

1V tej obrazložitvi bo pritožbeno sodišče za tožečo stranko po tožbi, oziroma toženo po nasprotni tožbi, uporabljalo izraz tožeča stranka, oziroma tožnik, za nasprotno stranko pa tožena stranka, oziroma toženec.

2Z izpodbijano sodbo in sklepom je Okrožno sodišče v Kopru (A) združilo pravdna postopka Pg 1 in Pg 2 in zavrnilo predlog za izločitev izvedenca J.M., (B) po tožbi naložilo toženi stranki v plačilo 96.013,75 EUR s pripadajočimi obrestmi ter zakonske zamudne obresti od zneska 6.000 EUR od 5.1.2008 do 24.7.2008 in od zneska 81.562,50 EUR od 3.7.2008 do 24.7.2008, višji zahtevek glede glavnice in zamudnih obresti pa zavrnilo, (C) zavrnilo zahtevek po nasprotni tožbi na plačilo 75.096,33 EUR, (D) zavrnilo pobotni ugovor za znesek 286.657,69 EUR in (E) toženi stranki naložilo v plačilo 6.193,05 EUR pravdnih stroškov. Pravdni stranki sta dne 28.6.2007 sklenili Pogodbo za izdelavo projektne dokumentacije (v nadaljevanju Pogodba), s katero se je tožeča stranka zavezala izdelati projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja z 8 stanovanjskih dvojčkov v H.. Tožeča stranka je v večjem delu svojo obveznost izpolnila, čeprav z zamudo 14 dni. Za preostalo zamudo je bila odgovorna tožena stranka, saj je do spremembe projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja (v nadaljevanju PGD) prišlo zaradi spremenjenih želja tožene stranke. Pobotni ugovor in nasprotna tožba iz naslova pogodbene kazni sta bila v delu, ki je presegal pogodbeno kazen za 14 dni zamude, zato zavrnjena. Ker tožeča stranka računov v dodatno postavljenem roku ni hotela poravnati, je bila pogodba razdrta po krivdi tožene stranke in je zato tožeča stranka v skladu z določbo 648. člena Obligacijskega zakonika (OZ) upravičena do dogovorjenega plačila, zmanjšanega za stroške, ki jih ni imela, pa bi jih morala imeti, če pogodba ne bi bila razdrta. Zahtevek po nasprotni tožbi iz naslova odškodnine v zvezi s plačilom komunalnega prispevka je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker zatrjevana kršitev Pogodbe (zamuda) ni bila neposreden vzrok temu, da je morala tožena stranka plačati komunalni prispevek.

3Tožena stranka se pritožuje zoper sklep o zavrnitvi predloga za imenovanje izvedenca, zoper ugodilni del po tožbi, zoper odločitev o nasprotni tožbi in zoper odločitev o stroških. Najprej napada sklep o zavrnitvi predloga za izločitev izvedenca. Če je sodišče štelo, da je bil predlog prepozen, bi ga moralo zavreči in ne zavrniti. Tožeča stranka pa je obrazloženo pojasnila, da je za razlog izvedela šele po prejemu dopolnitve izvedenskega mnenja, izločitev je predlagala v 15 dneh po prejemu, torej v razumnem roku. Sodišče bi predlog za izločitev izvedenca moralo upoštevati, saj iz dopolnitve mnenja izhaja, da je izvedenec pripombe tožeče stranke štel za omalovaževanje svojega dela, zato ni bil več sposoben strokovno in nepristransko odgovarjati na postavljena vprašanja. Tožena stranka je izkazala tudi obstoj drugih okoliščin, ki zbujajo dvom v nepristranskost izvedenca, saj je izvedenec kontaktiral nasprotno stranko ter od nje pridobival dokumentacijo, do katere se tožena stranka ni mogla izjaviti.

V zvezi z zahtevkom po tožbi je sodišče napačno zaključilo, da se je tožeča stranka zavezala zgolj k sodelovanju v postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja in ne tudi k njegovi pridobitvi. Četudi je o gradbenem dovoljenju odločala UE, to še ne pomeni, da bi bil tak predmet obveznosti nemogoč. Gre za tipičen primer dejanja obljube tretjega, po 130. členu Obligacijskega zakonika (OZ). Ker tretji obljube ni izpolnil pravočasno, tožeča stranka odškodninsko odgovarja za takšno zamudo. Zavezo tožeče stranke, da bo do roka pridobila gradbeno dovoljenje je potrdila N.L., to pa bi potrdila tudi A.L. in M.L., če bi ju sodišče zaslišalo. Zaveza jasno izhaja tudi iz dejstva, da sta stranki nanj vezali plačilo in da je bila tožeča stranka pooblaščena za pridobivanje soglasij. Zaradi oprostitve plačila komunalnega prispevka je bila pravočasna pridobitev gradbenega dovoljenja odločilnega pomena, česar se je zavedala tudi stranka. Rok je bil torej bistvena sestavina pogodbe. Sodišče pa je spregledalo, da se je tožeča stranka do roka 11.9.2007 zavezala izpolniti tudi ostale obveznosti (PZR dokumentacija, prodajni katalog, PZI dokumentacija, 3D vizualizacija in maketa), ki jih tožeča stranka ni izpolnila še do danes, oziroma jih je izpolnila šele v letu 2012. V zvezi z ustreznostjo in popolnostjo dokumentacije za PGD se pritožnik sklicuje na svoje navedbe v zvezi z izločitvijo izvedenca. V tem delu je zato sodišče kršilo strankino pravico do izjave in dejansko stanje ugotovilo nepopolno in napačno. Zahteva tožene stranke po spremembi PGD dokumentacije je namreč izvirala iz nestrokovnega dela tožene stranke (vsebinsko neprimeren in ekonomsko nevzdržen IDP), zaradi česar je bila v spremembo prisiljena. Projektant mora namreč upoštevati tudi namen projektne naloge, ki je bila v tem primeru gradnja za trg. Projektna dokumentacija, vključno z IDP, vsebinsko ni ustrezala namenu projektne naloge in profesionalnim projektantskim standardom, ekonomski smotrnosti, poslovnemu namenu projekta ter zdravi logiki racionalnosti. Če bi sodišče izvedlo predlagane dokaze, predvsem pa imenovalo izvedenca projektantsko revidentske stroke, bo to zlahka ugotovilo in ne bi tožeči stranki priznalo zneska 65.882,50 EUR. Napačna je tudi presoja sodišča glede (ne)predanih projektov, PZR dokumentacije, prodajnega kataloga, 3D vizualizacije in makete ter PZI dokumentacije. Vsi ti projekti so bili narejeni na osnovi PGD, ki je bil kasneje spremenjen. Skladno s spremenjenim PGD bi zato tožena stranka morala spremeniti tudi ostalo dokumentacijo, da bi pravilno izpolnila. Tožeča stranka tudi ni izkazala, da je projekte izdelala še v času sodelovanja med strankama. Glede na to, da je bil popravljen PGD izdelan šele v juniju 2008, je to povsem neverjetno. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ko se je sklicevalo na 647. člen OZ, saj tožeča stranka zastavne pravice nikoli ni zatrjevala. Poleg tega pa bi to lahko veljalo le glede PGD dokumentacije, ki se je resnično usklajevala. Prav tako bi moralo sodišče upoštevati, da je imela tožeča stranka, ko je izvedela, da je njena terjatev v zvezi s PGD dokumentacijo osporavana, dovolj časa, da bi ustavila dela pri izdelavi projektov. Nenazadnje je imela možnost podati ugovor sočasne izpolnitve ali ugovor ogroženosti. Ker je z deli nadaljevala, si je sama povzročila stroške. V točki B/e 1 je sodišče naredilo računsko napako, saj bi kot pogodbeno kazen moralo upoštevati 1.400 EUR in ne 140 EUR.

V zvezi z zavrnjenim delom pobotnega ugovora in zahtevka po nasprotni tožbi zaradi pogodbene kazni pritožnik vztraja, da je bila krivda za zamudo na nasprotni stranki in da se je tožeča stranka zavezala k pridobitvi gradbenega dovoljenja (obljuba dejanja tretjega). Sodišče ni upoštevalo, da se je tožeča stranka z 9. členom pogodbe zavezala do 11.9.2009 izvesti celoten posel, pri čemer je del dokumentacije tožeča stranka izročila šele med tem postopkom, tudi sicer pa prejeta dokumentacija ni bila v skladu s spremenjenim PGD. Zamuda zato dejansko traja še danes. Dodatno zamudo potrjuje dejstvo, da je bila tožeča stranka pooblaščena za pridobivanje soglasij, zadnji soglasji pa sta bili pridobljeni maja 2008, do česar se sodišče ni opredelilo. Tožeča stranka je vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja dopolnila šele 14.5.2008 z načrtom plinovoda in tudi do tega se sodišče ni opredelilo. Tožeča stranka je svoj nasprotni zahtevek in pobotni ugovor utemeljevala tudi na podlagi škode, ki jo je utrpela zaradi stroškov, ki jih je zaradi tožeče stranke imela s plačilom komunalnega prispevka. V zvezi s tem navaja, da je iz prehodnih odločb Odloka o podlagah in merilih za odmero komunalnega prispevka za območje Občine H. (v nadaljevanju Odlok o komunalnem prispevku) izhajalo, da se popolne vloge pred uveljavitvijo tega odloka (25.10.2007) rešujejo v skladu s predpisi, ki so veljali pred tem, ko torej ni bilo obveznosti plačila komunalnih prispevkov. Tožeča stranka je konec septembra 2007 sicer iz obupa vložila nepopolno vlogo, zavedajoč se, da v tistem trenutku dokumentacija PGD še ni bila popolna in tako ni izpolnjevala pogojev za začetek postopka odmere komunalnega prispevka. Zaključek sodišča, da je mogoče istočasno voditi postopek pridobivanja soglasij in postopek odmere komunalnega prispevka, je napačen. V odloku o komunalnem prispevku namreč jasno piše, da je potrebno vložiti popolno vlogo, kar pa ni bila in zato je bila s strani Občine H. zavrnjena. Šele, ko je vloga popolna (z vsemi soglasji), je mogoče pridobiti gradbeno dovoljenje in s tem tudi opravičiti odmero komunalnega prispevka, ki je vezan na dovolitev točno določene gradnje. Prav tako pa je bila vloga v letu 2007 zavrnjena, ker je bila preuranjena. Vsled navedenega je sodišče napačno presodila, da tožeča stranka za to ni odgovorna, da je imela tožena stranka stroške s plačilom komunalnega prispevka. Nenazadnje pa bi v primeru, da je bila vloga ustrezna, tožeča stranka kot strokovnjak morala izpodbijati odločitev Občine. Prav tako sodišče nepravilno aplicira izpoved A.B., da se o projektnih pogojih lahko še pogovarja, saj na ta način zgolj odpira tožeči stranki manevrski prostor, da bi kot pooblaščenec in strokovnjak lahko dosegel oprostitev.

Na gornje očitke v zvezi z odločitvijo o nasprotni tožbi se tožena stranka sklicuje tudi v zvezi s pobotnim ugovorom. Sodišče je odločilo procesno zmotno, saj bi moralo oblikovati tročleni izrek. Odločitev o neobstoju v pobot ugovarjane terjatve v višini, ki presega tožbeni zahtevek, je v nasprotju s samo funkcijo pobotnega ugovora in toženi stranki v škodo. V posledici je napačna tudi odločitev o stroških.

Na koncu tožena stranka v pritožbi uveljavlja še procesne kršitve in sicer je napačna zavrnitev dokaznih predlogov za zaslišanje M.L. in A.L., ker naj ne bi bila dovolj substancirana. Tožena stranka je prepričana, da je bil dokazni predlog dovolj konkreten in je iz predloga razvidno o čem naj bi priči izpovedovali. Ker gre za zapleteno razmerje, tožena stranka ni ob vsakem dokaznem predlogu ponovno navajala, o čem naj bi priča izpovedala, je pa to razvidno iz pripravljalnih vlog. V nadaljevanju pritožba povzema posamezne navedbe, iz katerih naj bi izhajalo, da so dokazni predlogi substancirani. Poleg tega sodišče tožene stranke ni pozvalo, da mora dokazne predloge konkretizirati. Z zaslišanjem prič bi sodišče dobilo popolnejšo sliko glede posla. Z neutemeljeno zavrnitvijo dokaznih predlogov je sodišče zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožena stranka graja tudi odločitev o zavrnitvi predloga za postavitev izvedenca za revidiranje projektov, pri čemer je ponovno storjena kršitev iz 8. člena drugega odstavka 339. člena ZPP, ker razlogi za zavrnitev niso ustrezni, poleg tega je bilo nepopolno in napačno ugotovljeno dejansko stanje. Tudi izvedenec M. je povedal, da bi bilo za razjasnitev dejanskega stanja potrebno razčistiti, ali je bil IDP ustrezen in primeren, ali torej izpolnjuje osnovne pogoje ekonomske vzdržnosti in smotrnosti. Sodišče je dokazni predlog zavrnilo nelogično z utemeljitvijo, da sta stranki z IDP soglašali, do sprememb v IDP pa je prišlo iz drugih razlogov. To ne drži, saj je bil glavni razlog za spremembo cestne ureditve prav neustreznost IDP in PGD. Med strankami ni bilo sporno, da je bil projekt naročen za trg, zato bi tožeča stranka morala upoštevati željo tožene stranke. Povedano dokazuje že dejstvo, da tožeča stranka ni zaračunala spremembe PGD. Tožena stranka tudi rešitev po prvotnem IDP ni izrecno naročila ali predvidela. Tožeča stranka kot strokovnjak bi morala vedeti, da je tak projekt poslovno obsojen na neuspeh. Ker tožena stranka ni strokovnjak, za neustreznost IDP ni mogla vedeti, prav tako pa ni usposobljena za dajanje pripomb, kot je ugotovil izvedenec M.. Zaradi kratkih rokov tožena stranka projekta ni mogla dati v pregled revizorju. Tožeča stranka bi se morala tega zavedati, ne pa da je to izkoristila in projektno dokumentacijo naredila povsem nekorektno in neprofesionalno. Postavitev izvedenca revidenta bi bila ključnega pomena za uspeh v tej pravdi.

4Pritožba je le delno utemeljena v spodaj obrazloženem obsegu.

5Odločitev o zavrnitvi predloga za izločitev izvedenca je pravilna. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da gre za situacijo, ko je stranka za razloge, zaradi katerih meni, da bi bilo treba izločiti izvedenca, izvedela šele po prejemu izvedeniškega mnenja. Tudi v taki situaciji pa je rok za vložitev predloga za izločitev osem dni od dneva, ko je stranka prejela izvedensko mnenje. Nobenega razloga namreč ni, da bi bila stranka, ki izločitev zahteva pred izdelavo mnenja, v slabšem položaju od stranke, ki to stori šele po prejemu mnenja (247. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Pritožnik sicer pravilno opozarja, da bi bilo treba v takem primeru predlog zavreči in ne zavrniti, vendar je sodišče prve stopnje predlog obravnavalo tudi po vsebini in ugotovilo, da razlogi za izločitev niso podani. S takim stališčem se pritožbeno sodišče strinja. Nezadovoljstvo z mnenjem ni razlog za izločitev izvedenca. Dejstvo, da je pridobil podatke od stranke, ki je z njimi razpolagala, samo po sebi še ne pomeni, da je bil pristranski, posebej še, ker je te podatke prikazal v mnenju in je tožena stranka imela možnost, da se do njih opredeli. Ostale očitke pa pritožnik temelji na vsebini dopolnitve mnenja, ko je izvedenec odgovarjal na pripombe tožene stranke. Ker se je sodišče prve stopnje do vsebine mnenja opredelilo in ga obrazloženo v celoti sprejelo, izvedenec je bil tudi zaslišan, na dele mnenja pa se sklicuje celo pritožnik, ne gre za situacijo, ko bi obstajal dvom v nepristranskost izvedenca.

6Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je s pogodbo tožeča stranka zavezala zgolj k sodelovanju v projektu pridobivanja gradbenega dovoljenja, ni pa se zavezala, da bo gradbeno dovoljenje tudi dejansko pridobljeno. Da bi šlo za obljubo za dejanje tretjega iz 130. člena OZ, iz Pogodbe ne izhaja. Nasprotno, v 8. členu Pogodbe je celo izrecna določba, da izvajalec ne odgovarja za pridobitev gradbenega dovoljenja. Prav tako je v ponudbi, ki je sestavni del Pogodbe, zelo jasno zapisan predmet obveznosti in to ni pridobitev gradbenega dovoljenja. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, zakaj verjame tožeči stranki, da se za izpolnitev tretjega ni zavezala in teh razlogov pritožba ne uspe izpodbiti. Dejstvo, da je bil določen rok za izdelavo PGD, še ne pomeni zaveze za pridobitev gradbenega dovoljenja. Tudi ne drži, da bi bilo plačilo vezano na pridobitev gradbenega dovoljenja, saj to velja kvečjemu za 40 % plačila, pa še od tega je za polovico rok prvenstveno postavljen glede na pridobitev PZI dokumentacije (7. člen Pogodbe). Prav to, da je bila tožeča stranka pooblaščena za pridobivanje soglasij, ni pa se hkrati zavezala tudi za pridobitev gradbenega dovoljenja, dodatno potrjuje razloge sodišča prve stopnje.

7Utemeljeni so tudi razlogi sodišča prve stopnje, da rok izpolnitve ni bil bistvena sestavina Pogodbe. Taka volja strank v Pogodbi ni bila izrecno določena, zlasti pa sta se stranki dogovorili o pogodbeni kazni za primer zamude. Dogovor o pogodbeni kazni zaradi zamude izključuje, da bi bil rok bistvena sestavina pogodbe. Kadar je rok bistven in stranka do roka ne izpolni, pogodba po zakonu preneha in do pogodbene kazni zaradi zamude sploh ne more priti. Sodišče prve stopnje je prav tako prepričljivo obrazložilo, zakaj v konkretni zadevi pravna narava posla ni bila taka, da bi lahko bil čas bistvena sestavina posla in da je rok v Pogodbi ostal na ravni motiva. Neprerekan ostaja zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka med postopkom celo sama trdila, da je Pogodba še vedno veljavna (kar v nobenem primeru ne bi bilo možno, če bi bil rok bistvena sestavina Pogodbe).

8Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka 25.9.2007 izročila PGD dokumentacijo, deloma tudi PZI projekt, dne 30.10.2007 pa je predala 3D vizualizacijo in 3D makete, kot pooblaščenka je sodelovala pri pridobivanju soglasij, PGD projekt je bil na koncu uporabljen za pridobitev gradbenega dovoljenja. Naknadno je sicer prišlo do spremembe PGD in sicer je tožeča stranka PGD uskladila z novimi zahtevami in željami tožene stranke. Tožena stranka obveznosti plačila prevzete dokumentacije ni v celoti izpolnila. V taki situaciji je tožeča stranka postavila toženi dodatni rok za plačilo in jo opozorila, da bo v primeru, da tožena stranka ne bo plačala, odstopila od pogodbe. Tožena stranka obveznosti ni poravnala, zato je bila pogodba razvezana 6.9.2008. Ker je prišlo do razveze pogodbe po krivdi tožene stranke, ima tožeča stranka pravico do plačila toženi stranki že izročenega dela (vtoževani znesek 66.022,50 EUR), poleg tega pa ima na podlagi 648. člena OZ pravico tudi do dogovorjenega plačila, zmanjšanega za stroške, ki jih tožeča stranka ni imela, bi jih pa imela, če pogodba ne bi bila razdrta iz razloga v sferi tožene stranke. Povedano pomeni, da tožeča stranka, ki za razvezo pogodbe ni odgovorna, obdrži izpolnitveni zahtevek, zmanjšan samo za tiste stroške, ki jih z izpolnitvijo svoje obveznosti do trenutka razveze pogodbe še ni imela. Tožeča stranka je trdila, da je izdelala še druge projekte, ki jih sicer ni izročila toženi stranki, ker ta ni plačala svoje obveznosti. Zato je v skladu s citirano določbo 648. člena OZ upravičena do dogovorjenega plačila tudi v tem delu (stroški so ji že nastali). V zvezi s tem je med postopkom na prvi stopnji tožena stranka ugovarjala le, da ji projekti niso bili izročeni (kar ni sporno) in da je izpolnitev zanjo zdaj nepotrebna. Trditev, da projekti takrat niso bili izdelani je postavila šele v pritožbi, torej glede na določbo 337. člena ZPP prepozno. Prav tako nedopustno pritožbeno novoto pomeni trditev, da je imela tožeča stranka dovolj časa, da bi ustavila izdelavo projektov, ko je ugotovila, da je njena terjatev „osporavana“. Tožeča stranka je torej že na podlagi določbe 648. člena OZ upravičena do plačila v trenutku razveze pogodbe že izdelanih projektov, ne glede na to, ali so bili dejansko izročeni toženi stranki, ali ne. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnikom, da je sodišče prve stopnje pri sklicevanju na 647. člen OZ napačno uporabilo materialno pravo (izdelani, pa neizročeni projekti še niso postali last tožene stranke, zastavna pravica na lastni stvari pa ni možna). Vseeno pa je odločitev glede na zgoraj povedano o uporabi določbe 648. člena OZ pravilna.

9Za toženo stranko je bilo med postopkom sporno, ali je bila izpolnitev s strani tožeče stranke opravljena pravilno. V ta namen je sodišče prve stopnje imenovalo izvedenca, izvedensko mnenje pa tudi primerjalo z veljavnimi predpisi. Ugotovilo je, da je bil PGD v prvotni obliki izdelan na podlagi idejnega projekta in z njim usklajen. Izpolnitev 25.9.2007 je bila zato pravilna. Naknadne spremembe PGD niso posledica napačne izpolnitve, temveč spremenjenih želja (navodil) tožene stranke. Zaključku o skladnosti PGD z idejnim projektom pritožba konkretizirano ne nasprotuje, vztraja pa, da je bil napačen že idejni projekt, ki ga je prav tako izdelala tožeča stranka in zanj odgovarja. Po mnenju tožene stranke projektna dokumentacija vsebinsko ni ustrezala namenu projektne naloge in profesionalnim standardom. Sodišče prve stopnje je v sodbi povzelo mnenje izvedenca, ki je izpostavil načelno možnost razhajanj med projektantom in naročnikom. Prvi ima interes, da je projekt v čim večji meri estetski in funkcionalen, drugi pa, da projekt omogoča čim večji dobiček. Prav izogibanju morebitnim nesporazumom je namenjen idejni projekt. Izvedenec je priporočal, da se opravi revizija idejnega projekta, s katero bi se lahko razčistile dileme med strankami, do katerih je po njegovem mnenju prišlo zaradi pomanjkanja dialoga med strankama. Sodišče prve stopnje je zato ugotavljalo, kakšen je bil ta dialog, in ugotovilo, da ne drži, da bi bil pomanjkljiv, saj sta bili izpovedi obeh zakonitih zastopnikov v tem delu skladni. Tožeča stranka je že marca ali aprila 2007 naredila več zasnov, končni idejni projekt je bil tako izdelan v sporazumu med obema strankama. Ni sporno, da je tožena stranka idejni projekt prejela in ga v celoti plačala in da nanj ni podala nobenih ugovorov. Idejni projekt je bil torej izdelan v sporazumu med strankama, zato se na njegovo napačno zasnovo tožena stranka ne more več sklicevati. Ker je bil dialog med strankama zadosten, idejni projekt pa sprejet v sporazumu med strankama, revizija idejnega projekta (za nazaj) tudi po mnenju pritožbenega sodišča za ta postopek ni relevantna in potrebna. Sodišče prve stopnje zato ni kršilo postopka, ko je zavrnilo dokazni predlog za imenovanje izvedenca – revizorja. Pritožbeno sodišče le še dodaja, da tožeča stranka ni laik, temveč gospodarska družba, ki se ukvarja z gradnjo za trg in bi imela možnost idejni projekt dati v revizijo preden ga je sprejela ali pa takoj opraviti kalkulacije, na podlagi katerih bi lahko ugotovila, ali je projekt zanjo ekonomsko vzdržen.

10Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključki sodišča prve stopnje glede krivde za zamudo. Kot je bilo že zgoraj obrazloženo, se tožeča stranka ni zavezala pridobiti gradbeno dovoljenje, njena izpolnitev pa je bila pravilna glede na dogovor in po pravilih posla. Če je tako, za naknadne spremembe PGO ni bila odgovorna tožeča stranka, temveč je do njih prišlo po želji tožene stranke. Od trenutka, ko je tožena stranka zahtevala spremembo PGD, tožeča stranka ni več mogla biti v zamudi. Iz razlogov sodbe izhaja, da je bilo to najkasneje 7.12.2007 (1), ko je bil v zvezi s spremembo PGD sklican sestanek. Tožeča stranka se je zavezala izdelati idejni projekt, PGD, projekt za izvedbo objekta in ureditve zunanjih površin in projekt za razpis, vse pa do 11.9.2007 (točka II. Ponudbe v prilogi A3 in 9. člen Pogodbe v prilogi A2). Iz razlogov sodbe izhaja, da tožeča stranka do 7.12.2007 svoje obveznosti še ni izpolnila v celoti. Kot deloma pravilno opozarja pritožnik je bila torej v zamudi ne le do 25.9.2007, temveč do 7.12.2007, ko je odgovornost za zamudo prešla na toženo stranko. Glede na ugotovljena dejstva, je torej sodišče prve stopnje napačno ugotovilo število dni zamude. Tožeča stranka je bila v zamudi od 12.9.2007 do 7.12.2007, torej 87 dni. Povedano pomeni, da je bila dolžna plačati 8.700 EUR pogodbene kazni (87 x 100 EUR) in ne le 140 (2) EUR, kot jih je upoštevalo sodišče prve stopnje. V zadevi je torej prišlo do materialnopravnega pobota za znesek 8.700 EUR (da je do materialnopravnega pobota prišlo, za pritožbo ni sporno, sporen je bil le znesek). Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo v točki B/III.a spremenilo (5. alineja 358. člena ZPP), tako da mora tožena stranka plačati 57.322,50 EUR (namesto v sodbi prisojenih 65.882,50 EUR), zahtevek v višini še 8.560 EUR pa je zavrnilo. Tožena stranka višje terjatve iz naslova pogodbene kazni ni imela, zato je sodišče pravilno zavrnilo pobot v višjem znesku in zahtevek po nasprotni tožbi iz naslova pogodbene kazni.

11V zvezi s škodo, ki naj bi jo tožena stranka utrpela zaradi obveznosti plačila komunalnega prispevka, ki naj bi bil posledica zamude tožeče stranke, se pritožbeno sodišče v celoti strinja z obrazloženimi razlogi sodišča prve stopnje in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Pritožnik spregleda, da o zahtevku za oprostitev komunalnega prispevka, ki ga je tožeča stranka kot pooblaščenka tožene vložila 26.9.2007 (torej že naslednji dan po predaji takrat ustrezne PGD), občina H. sploh ni odločila in da ne drži, da bi bil zahtevek zavrnjen zaradi nepopolnosti vloge. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo predpise (Zakon o graditvi objektov), po katerih je PGD podlaga za pridobivanje soglasij in da torej soglasja niso sestavni del PGD. Enako izhaja tudi iz mnenja izvedenca in izpovedi prič oziroma zakonitega zastopnika tožeče stranke. Postopek pridobivanja soglasij in postopek odmere komunalnega prispevka in postopek pridobivanja soglasij lahko potekata sočasno. Nenazadnje pritožba ne napada zaključkov sodišča prve stopnje v zvezi z odločbami, s katerimi je do oprostitev plačila dejansko prišlo in se sklicujejo le na PGD (oziroma izračun površin), izdane pa so bile pred pridobitvijo vseh soglasij. Povedano potrjuje tudi vsebina odloka, iz katere izhaja, da merila za njegovo odmero niso v ničemer vezana na vsebino soglasij k PGD. Tožena stranka torej ni izkazala, da bi do plačila komunalnega prispevka prišlo zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke (vloga 26.9.2007 je bila vložena pravočasno, za popolno vlogo soglasja niso bila potrebna). Pobotni ugovor iz naslova odškodnine je bil zato pravilno zavrnjen. Enako pa velja tudi za tisti del odškodnine, ki ga je tožena stranka uveljavljala z nasprotno tožbo. Ker do zatrjevane škode ni prišlo zaradi protipravnega ravnanja tožeče stranke, je bil zahtevek po nasprotni tožbi pravilno zavrnjen.

12Sodišče prve stopnje je pobotni ugovor zavrnilo v celotni višini, ne glede na to, da je po višini presegal prisojeni zahtevek po tožbi. Taka odločitev je pravilna. Zahtevek je namreč v celoti (že po temelju) neutemeljen in o tem je z zavrnitvijo pobotnega ugovora že odločeno. V taki situaciji pa ponovno odločanje (do česar bi lahko prišlo, če bi sodišče pobotni ugovor zavrnilo le v delu, v katerem je po višini enak tožbenemu zahtevku) ne bi bilo dopustno.

13V zvezi z očitanimi procesnimi kršitvami pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, ko je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje M.L.. Ta je bil namreč predlagan le v zvezi z enim od dopisov, ki ga sodišče ni uporabilo pri odločitvi. Dokazni predlog za zaslišanje A.L. je bil sicer substanciran (praktično je bil skupaj z zaslišanjem zakonite zastopnice tožene stranke N.L. predlagan v zvezi z vsakim zatrjevanim dejstvom), vendar je nato na izrecen poziv sodišča tožena stranka navedla, da vztraja pri zaslišanju A.L. in sicer v zvezi s celotnim poslovnim razmerjem med pravdnima strankama. Tak predlog je dejansko presplošen, da bi bilo mogoče izvajati dokaz. Tudi sicer pa je sodišče prve stopnje zaslišalo N.L. in se do njene izpovedi opredelilo, pritožba pa konkretno ne pove, kaj drugega bi izpovedal A.L., da bi lahko vplivalo na drugačno odločitev v zadevi. Tudi z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje A.L. zato sodišče prve stopnje ni kršilo postopka.

14V zvezi z odločitvijo o zamudnih obrestih od zneskov 6.000 EUR in 81.562,50 EUR pritožba nima nobenih konkretnih navedb, zato je pritožbeno sodišče opravilo samo uradni preizkus (2. odstavek 350. člena ZPP) in kršitev ni našlo.

15Na podlagi vsega zgoraj povedanega je pritožbeno sodišče v preostalem izpodbijanem delu (točke A II, B III b, C in D) pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Zaradi spremenjene odločitve o glavni stvari pa je bilo treba spremeniti tudi odločitev o pravdnih stroških. Tožeča stranka je namreč uspela v deležu 85 %, kar pomeni, da ji mora tožena stranka povrniti 6.093,23 EUR (izračun stroškov po posameznih postavkah in metoda izračuna uspeha pravdnih strank za pritožbo nista bila sporna), tožeča stranka pa mora toženi stranki povrniti 1.014,98 EUR. Po opravljenem pobotu to pomeni, da mora tožena stranka tožeči povrniti 5.078,25 EUR pravdnih stroškov. Pritožbeno sodišče je zato ustrezno spremenilo tudi odločitev o pravdnih stroških v točki E sodbe.

16Tožena stranka je s pritožbo delno uspela le v zvezi z zahtevkom, ki se je vodil pod opr. št. Pg 1 in sicer v deležu 9 %, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti 9 % stroškov pritožbenega postopka v zvezi z zadevo Pg 1, to je 313,09 EUR (tar. št. 3210, 6002 in 6007 Zakona o odvetniški tarifi, skupaj 1.759,73 EUR in sodna taksa v znesku 1.719 EUR).

-------------------------------------------

op. št. 1: Tožeča stranka kakšnega drugega datuma, ko naj bi tožeča stranka sporočila svoje želje po spremembi PGD, ni zatrjevala.

op. št. 2: V zvezi s tem pritožba pravilno opozarja, da je sodišče naredilo računsko napako, saj bi tudi za 14 dni zamude pogodbena kazen morala znašati 1.400 EUR in ne 140 EUR. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo drugačno trajanje zamude, je pri novem izračunu upoštevalo pravilni znesek, to je 100 EUR na dan.