VSL sodba II Cpg 1759/2015

Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 16316/2014 z dne 13. 2. 2014 ostane v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 689,70 EUR in zakonske zamudne obresti od 11. 2. 2014 dalje do plačila, ter izvršilne stroške v višini 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 3. 2014 dalje do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki v roku 8 dni povrne nadaljnje pravdne stroške v višini 58,92 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku osemdnevnega paricijskega roka do plačila (II. točka izreka).

2Tožena stranka je zoper izpodbijano sodbo pravočasno vložila pritožbo, in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožeči stranki v plačilo naloži stroške tega pravdnega postopka. Stroškov pritožbenega postopka tožena stranka ni priglasila.

3Pritožba je bila vročena tožeči stranki v odgovor, vendar ta nanjo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6Sodišče prve stopnje je v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da je najprej izdalo sodbo z obrazložitvijo po prvem odstavku 496. člena ZPP. V pravnem pouku te sodbe je navedlo, da bo, v kolikor bo katera izmed pravdnih strank napovedala pritožbo in plačala sodno takso, izdelalo še sodbo z obrazložitvijo po četrtem odstavku 324. člena ZPP. Tožena stranka je dne 11. 9. 2015 vložila vlogo, ki jo je naslovila kot pritožbo in v njej navajala pritožbene navedbe. Vendar jo je sodišče prve stopnje pravilno štelo (le) kot napoved pritožbe in izdelalo sodbo s polno obrazložitvijo. Na to višje sodišče opozarja, ker tožena stranka v (obravnavani) pritožbi navaja, da je že dne 11. 9. 2015 vložila pritožbo, ki sodeč po tekstu obrazložitve ni bila upoštevana. Tistega dne je namreč vložila le napoved pritožbe, pa tudi sicer sodišče prve stopnje pritožbe ne more „upoštevati“ na način, kot ga ima v mislih tožena stranka. Pojasniti velja tudi, da tožena stranka v obravnavani pritožbi uveljavlja iste pritožbene razloge, kot jih je navajala v vlogi, ki jo je sodišče prve stopnje štelo za napoved pritožbe.

7Tožeča stranka v tem postopku vtožuje plačilo neplačanih obrokov premije po Polici za avtomobilska zavarovanja št. ... (priloga A2 spisa), ki je bila dne 7. 3. 2013 sklenjena za nedoločen čas (permanentno). Tožena stranka se plačilu vtoževane terjatve upira, ker je po njenem prepričanju zavarovalna pogodba prenehala veljati z dnem 9. 5. 2013, ko je zavarovano vozilo odjavila in prodala, četudi o tem ni obvestila tožeče stranke. Tožena stranka ni zatrjevala, da bi zavarovalno pogodbo odpovedala.

8Pravilna je materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da sama odjava oziroma prodaja vozila, brez ustrezne odpovedi oziroma sporočila tožeči stranki, nima učnikov na prenehanje zavarovalne pogodbe (prim. tudi VSL sodba I Cp 880/2013 z dne 23. 10. 2013 in VSL sodba I Cp 380/2013 z dne 27. 8. 2013). K temu je treba dodati, da Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu – ZOZP v 22. členu določa, da če se med trajanjem zavarovanja spremeni lastnik vozila, zavarovalna pogodba preneha veljati šele, ko novi lastnik vozila sklene pogodbo o zavarovanju. To pogodbo mora novi lastnik skleniti najkasneje pred registracijo vozila na svoje ime, in tedaj se prejšnjemu lastniku (toženi stranki) vrne sorazmerni del neizkoriščene premije, če iz tega zavarovanja ni bila izplačana odškodnina. Zakonodajalec je s tem želel zagotoviti zavarovalno kritje vse do trenutka, ko novi lastnik sklene novo zavarovalno pogodbo, s čimer se omogoča zavarovancem in oškodovancem neprekinjeno jamstvo zavarovalnice za obveznost vsakokratnega voznika oziroma lastnika avtomobila. To je bil namen, ne pa „bogatenje zavarovalnic“, kot navaja tožena stranka v pritožbi. Da bi novi lastnik sklenil novo zavarovanje za isto vozilo, pa tožena stranka ni zatrjevala, temveč je le skopo zatrjevala, da je zavarovano vozilo odjavila in ga prodala.

9Za obravnavani primer je relevantna tudi določba četrtega odstavka 961. člena Obligacijskega zakonika – OZ, v kateri je določeno, da zavarovalec, ki ne obvesti zavarovalnice, da je bila zavarovana stvar odtujena, ostane v zavezi tudi za plačilo premij, ki zapadejo po dnevu odtujitve. Ker tožena stranka ne zatrjuje, da bi o tem obvestila zavarovalnico (zatrjuje ravno obratno), je tožena stranka tudi po tej zakonski podlagi dolžna, da tožeči stranki plača premijo za zavarovanje.

10Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tega, da tožena stranka po odjavi in prodaji vozila ne bi mogla koristiti zavarovanja vozila, ker ni bila več lastnik le-tega, s čimer smiselno uveljavlja procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je namreč v 10. točki obrazložitve pojasnilo, da je tožeča stranka nudila zavarovalno kritje, ker le-to izhaja iz zavarovalne police (priloga A2 spisa), ki dokazuje sklenjeno zavarovanje. Zgolj zato, ker do škodnega dogodka ni prišlo, pa ni mogoče reči, da tožeča stranka ni nudila zavarovanja. V kolikor bi namreč zavarovano vozilo povzročilo škodo, bi tožeča stranka škodo izplačala oškodovancem (prim. VSL sodba III Cp 2944/2010 z dne 22. 9. 2010, iz katere med drugim izhaja, da je prodajalčeva zavarovalnica povrnila škodo oškodovancu, ki jo je ta utrpel v prometni nesreči, ki jo je povzročil kupec avtomobila, ki ni sklenil nove zavarovalne pogodbe; podobna situacija je bila obravnavana tudi v sodbi VSL II Cp 4788/2010 z dne 13. 4. 2011). Ob povedanem se kot neutemeljene izkažejo pritožbene navedbe tožene stranke, da storitev tožeče stranke ni bila izvedljiva oziroma sploh ni obstajala.

11Do ostalih pritožbenih navedb se višje sodišče ni opredelilo, ker niso pravno pomembne za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). To velja za pritožbene navedbe, da sodišče podpira neupravičeno bogatenje zavarovalnic in da ni odgovorna za napako v sistemu, ker se ob odjavi vozila avtomatsko ne prekine tudi zavarovanje. Enako velja za pritožbene navedbe, da četudi ni vplačala začetnih 70 EUR, to ni vzrok, da mora sedaj plačati zavarovanje za celo leto.

12Glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker višje sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).