VSL sklep Cst 538/2015

I. Pritožbe se zavrnejo in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožniki sami nosijo pritožbene stroške.

III. Pritožniki so dolžni v roku 15 dni dolžniku plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 141.034,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o potrditvi prisilne poravnave (I.) ugotovilo učinke potrjene prisilne poravnave za navadne finančne terjatve z vsebino, kot to izhaja iz točk I/1 – 3 izreka izpodbijanega sklepa, (II.) učinke potrjene prisilne poravnave za zavarovane finančne terjatve z vsebino, kot izhaja iz točk II/1 – 3 izreka izpodbijanega sklepa, (III.) učinke potrjene prisilne poravnave za novo nastale navadne finančne terjatve z vsebino, kot izhaja iz točk III/1 – 4 izreka izpodbijanega sklepa, (IV.) sklenilo, da je sestavni del izreka sklepa poročilo upraviteljice o izidu glasovanja o sprejetju prisilne poravnave z dne 2.6.2015, skupaj s Seznamom priznanih in verjetnih zavarovanih finančnih terjatev ob upoštevanju 221.t člena ZFPPIPP in Podatki o premoženju, ki je predmet ločitvenih pravic ob upoštevanju 221.t člena ZFPPIPP (PD 163), in Poročilo upraviteljice o vpisu in plačilu novih delnic v osnovni kapital (197.člen ZFPPIPP) z dne 2.6.2015 (PD 162), in je objavljeno istočasno z izpodbijanim sklepom.

2Zoper navedeni sklep so se pravočasno pritožili delničarji oziroma upniki, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagali so razveljavitev izpodbijanega sklepa ter priglasili pritožbene stroške.

3Dolžnik je na navedbe v pritožbah odgovoril, predlagal zavrnitev pritožb ter potrditev izpodbijanega sklepa. Priglasil je tudi stroške odgovora na pritožbe.

4Glede na to, da vsi pritožniki uveljavljajo smiselno enake pritožbene razloge, višje sodišče nanje odgovarja vsem pritožnikoma skupaj.

O ugotavljanju predpostavk za vodenje postopka prisilne poravnave:

5Pritožniki sodišču prve stopnje očitajo, da ni ugotavljalo temeljne predpostavke za vodenje oziroma začetek postopka prisilne poravnave, to je insolventnosti. Zatrjevali in dokazovali naj bi namreč, da dolžnik ob začetku postopka ni bil insolventen, sodišče prve stopnje, ki predlaganih dokazov ni izvedlo, pa posledično insolventnosti ni ugotavljalo oziroma je ni ugotovilo pravilno.

6Pritožbene navedbe niso utemeljene. Sodišče izda sklep o začetku postopka prisilne poravnave, če so izpolnjene predpostavke iz drugega odstavka 153. člena ZFPPIPP. Večina teh predpostavk je procesne narave: predlog je vložil upravičeni predlagatelj, ovire iz 140. člena ZFPPIPP niso podane, vsebina predloga prisilne poravnave je v skladu s prvim in četrtim odstavkom 141. člena ZFPPIPP, predlogu so priložene priloge iz drugega odstavka 141. člena ZFPPIPP, vsebina prilog je v skladu s 142. do 146. členom ZFPPIPP. Preizkus obstoja materialnopravnih predpostavk za začetek in vodenje postopka prisilne poravnave je v fazi odločanja o začetku postopka prisilne poravnave omejen zgolj na preizkus sklepčnosti podatkov o dolžniku iz prilog z zatrjevanimi predpostavkami, ne pa na preizkus njihove utemeljenosti. Zadostuje torej, da so podatki o finančnem in poslovnem stanju dolžniku skladni in da podpirajo zaključke o njegovi insolventnosti ter smotrnosti vodenja postopka prisilne poravnave oziroma da jim ne nasprotujejo. Vsekakor pa ta preizkus ni tak in tudi ne tako vsebinski, kot to zmotno menijo pritožniki. Dolžnik ob vložitvi listin, ki so priloge predloga za začetek postopka prisilne poravnave (drugi odstavek 141. člena ZFPPIPP), niti ni dolžan predložiti dokazov, da so vsi podatki resnični, niti sodišče ni dolžno preverjati pravilnosti in resničnosti navedb v njih (prim. Cst 113/2013).

7Višje sodišče po vpogledu predpisanih prilog predloga za začetek postopka prisilne poravnave ugotavlja, da je dolžnik predložil vse zahtevane listine. Sodišče prve stopnje je bilo glede na zgoraj navedeno dolžno opraviti preizkus formalnih pogojev iz 153. člena ZFPPIPP (kar je tudi storilo), nikakor pa ni bilo dolžno opraviti vsebinskega preizkusa v smislu ugotavljanja, ali so podatki v listinah resnični in pravilni. Za takšen vsebinski preizkus, za kakršnega se zavzemajo pritožniki, v zakonu ni podlage, že v sklepu Cst 516/2014 pa je bilo pojasnjeno, da trditve, ki se nanašajo na dolžnikovo insolventnost, predstavljajo razlog za ugovor proti vodenju postopka prisilne poravnave po 1. točki 172. člena ZFPPIPP. Vplivajo namreč na verjetnost uspešnega finančnega prestrukturiranja, zaradi česar ugovorni razlogi niso mogli biti predmet preizkusa pravilnosti sklepa o začetku postopka prisilne poravnave.

8Po določbi 172. člena ZFPPIPP lahko vsak upnik ali upravitelj vloži ugovor, da ni pogojev za vodenje postopka prisilne poravnave (ugovor proti vodenju postopka prisilne poravnave). Tak ugovor je (med drugim) potrebno vložiti v roku 3 mesecev po objavi oklica o začetku postopka prisilne poravnave (prvi odstavek 173. člena ZFPPIPP). Razlogi, iz katerih je mogoče vložiti ugovor proti vodenju postopka prisilne poravnave, so v zakonu našteti taksativno (172. člen ZFPPIPP), med njimi pa je tudi razlog, ki ga pritožniki uveljavljalo s pritožbo, torej da dolžnik ni insolventen. Da dolžniki tega niso uveljavljali z ugovorom proti vodenju postopka prisilne poravnave, ni sporno. Nasprotno: eden izmed pritožnikov (B.D.) je v ugovoru proti vodenju postopka prisilne poravnave izrecno zatrjeval in dokazoval, da je podan ugovorni razlog po 3. točki prvega odstavka 172. člena ZFPPIPP, torej da je stopnja verjetnosti, da bo izvedba načrta finančnega prestrukturiranja omogočila tako finančno prestrukturiranje dolžnika, da bo postal kratkoročno in dolgoročno plačilno sposoben, nižja od 50 odstotkov. Čim pa je temu tako, potem tudi iz tega razloga ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da dolžnik ob začetku postopka prisilne poravnave sploh ni bil insolventen.

9Dejstva, za katera pritožniki menijo, da bi jih sodišče pri odločanju o začetku postopka prisilne poravnave moralo upoštevati, so dejstva, ki sodijo v vsebinski preizkus obstoja materialnopravnih pogojev za vodenje postopka prisilne poravnave. Taka dejstva sodišče preizkuša in upošteva zgolj in šele v primeru, ko / če je vložen ugovor proti vodenju postopka prisilne poravnave v smislu 172. člena ZFPPIPP, in zgolj v okviru ugovornega postopka, ne morejo pa biti predmet preizkusa pri odločanju o začetku postopka prisilne poravnave, prav tako pa tudi ne pri odločanju o sklepu, s katerim je bila prisilna poravnava potrjena.

10Po zaključku višjega sodišča pritožniki preizkus sklepčnosti predloga za začetek postopka prisilne poravnave tolmačijo preširoko, zaradi česar jim višje sodišče ne more pritrditi. O razlogih, ki jih pritožniki uveljavljalo glede insolventnosti, sodišče v postopku odločanja o začetku prisilne poravnave ne odloča, zato jih tudi v pritožbenem postopku ni mogoče (več) obravnavati. Povedano drugače: s pritožbo ni mogoče izpodbijati predpostavk za vodenje postopka prisilne poravnave, saj so imeli za uveljavitev teh razlogov upniki na razpolago drugo pravno sredstvo.

O očitanem razlastninjenju ter posegih v korporacijska upravičenja:

11Pritožniki navajajo, da bo s pravnomočno potrditvijo prisilne poravnave poseženo v njihove pridobljene pravice in bo dejansko prizadet njihov pravni in ekonomski interes delničarja. V posledici potrditve prisilne poravnave bo zaradi poenostavljenega zmanjšanja osnovnega kapitala, ki je bil predviden kot alternativen ukrep finančnega prestrukturiranja dolžnika, osnovi kapital dolžnika zmanjšan na 0 in razveljavljene dotedanje delnice, med drugim tudi pritožnikov. Pritožniki zato menijo, da bodo razlaščeni, posledično pa bodo izničena njihova korporacijska upravičenja.

12Kot izhaja iz podatkov v spisu, je dolžnik v načrtu finančnega prestrukturiranja navadnim in ločitvenim upnikom poleg možnosti prestrukturiranja terjatev podal alternativni predlog prisilne poravnave s pretvorbo terjatev v deleže po 144. členu ZFPPIPP, in sicer tako, da ločitveni in navadni finančni upniki svoje terjatve prenesejo na družbo kot stvarni vložek na podlagi povečanja osnovnega kapitala z novimi stvarnimi vložki. V ta namen je uprava družbe delničarjem na skupščini 23.12.2014 predlagala, da odločijo o poenostavljenem zmanjšanju osnovnega kapitala (199.d člen ZFPPIPP) in hkratnem povečanju osnovnega kapitala z novimi stvarnimi vložki (191. člen ZFPPIPP). Predlagani sklep ni bil sprejet. V posledici navedenega je upniški odbor ločitvenih upnikov na podlagi drugega in četrtega odstavka 199.b člena ZFPPIPP sprejel sklep o poenostavljenem zmanjšanju osnovnega kapitala s hkratnim povečanjem osnovnega kapitala z novimi stvarnimi vložki z vsebino, kot je določena v NFP, ki je bil predložen predlogu za začetek postopka prisilne poravnave.

13Na podlagi tretjega odstavka 191. člena ZFPPIPP v zvezi z drugim odstavkom 199. člena ZFPPIPP se mora hkrati s sklepom o povečanju osnovnega kapitala sprejeti tudi sklep o poenostavljenem zmanjšanju osnovnega kapitala v primeru, ko upniški odbor sprejme sklep o povečanju osnovnega kapitala insolventnega dolžnika z novimi stvarnimi vložki iz drugega odstavka 199.b člena ZFPPIPP. V skladu s 1. točko drugega odstavka 199.d člena ZFPPIPP se mora hkrati s povečanjem osnovnega kapitala z novimi stvarnimi vložki izvesti poenostavljeno zmanjšanje osnovnega kapitala, ko družba v računovodskih izkazih iz 1. točke prvega odstavka 142. člena ZFPPIPP izkazuje preneseno čisto izgubo oziroma čisto izgubo poslovnega obdobja (nepokrito izgubo) in preneseni dobiček oziroma čisti dobiček poslovnega obdobja (morebitni čisti dobiček) in rezerve, ki jih je po 64. členu ZGD-1 dovoljeno uporabiti za pokrivanje izgube, izkazane v teh izkazih (razpoložljive rezerve), ne zadoščajo za pokritje nepokrite izgube. V takem primeru se poenostavljeno zmanjšanje osnovnega kapitala na podlagi 1. točke tretjega odstavka 199.d člena ZFPPIPP izvede tako, da se nepokrita izguba pokrije v breme morebitnega čistega dobička in razpoložljivih rezerv ter do višine zneska teh sestavin kapitala in tako, da se osnovni kapital zmanjša za pokrivanje nepokrite izgube za znesek, ki je enak preostalemu znesku te izgube, ki je ni mogoče pokriti v breme morebitnega čistega dobička in razpoložljivih rezerv.

14Ker se v primeru dolžnika nepokrita izguba ne more pokriti v breme morebitnega čistega dobička in razpoložljivih rezerv, se mora osnovni kapital zmanjšati za pokrivanje nepokrite izgube, v posledici česar se zaradi poenostavljenega zmanjšanja osnovnega kapitala dosedanji osnovni kapital zmanjša na 0. Na podlagi četrtega odstavka 199.d člena ZFPPIPP se v primeru, ko se zaradi poenostavljenega zmanjšanja osnovnega kapitala po tretjem odstavku citiranega člena dotedanji osnovni kapital zmanjša na 0, poenostavljeno zmanjšanje osnovnega kapitala izvede z razveljavitvijo dotedanjih delnic, na katere je bil razdeljen ta osnovni kapital.

15Glede na citirano zakonsko podlago je upniški odbor hkrati z odločitvijo o povečanju osnovnega kapitala z novimi stvarnimi vložki sprejel tudi sklep o hkratnem poenostavljenem zmanjšanju osnovnega kapitala na 0, kar ima za posledico razveljavitev dotedanjih delnic. Sklep o poenostavljenem zmanjšanju osnovnega kapitala je bil sprejet pod odložnim pogojem, da bo prisilna poravnava pravnomočno potrjena. Ker ima sklep upniškega odbora podlago v zakonski ureditvi, ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, da bi moralo sodišče upoštevati konkurenco dveh pravic (pritožnikove in D. d.d.) na tak način, da bi bile (prej pridobljene) pritožnikove pravice močnejše. Za takšno namensko razlago, za kakršno se v tem postopku zavzemajo pritožniki, v zakonu ni podlage. S potrjeno prisilno poravnavo upniki zasledujejo legitimen cilj, zato ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam o nedovoljenem, nemoralnem in nezakonitem načinu oziroma ravnanju D. d.d.

16V postopku prisilne poravnave je operacionalizirano načelo absolutne prednosti, ki določa vrstni red poplačila terjatev v postopku prisilne poravnave na način, da se terjatve razvrščajo v razrede po merilu prednostnega poplačilnega upravičenja, ki ga vključujejo. Bistveni implementaciji tega načela se kažeta skozi zakonske določbe o oblikovanju razredov upnikov in skozi pravila o prenehanju korporacijskih pravic lastnikov ter postopkih zmanjšanja osnovnega kapitala.

17Postopek prisilne poravnave se vodi za izvedbo finančnega prestrukturiranja dolžnikovega podjema, ki zagotavlja, da (1) sedanji delničarji dolžnika lahko obdržijo samo tak delež v osnovnem kapitalu dolžnika, ki ustreza vrednosti preostanka premoženja dolžnika, ki bi ga prejeli, če bi bil nad dolžnikom začet stečajni postopek, (2) se upnikom zagotovijo ugodnejši pogoji plačila njihovih terjatev, kot če bi bil nad dolžnikom začet stečajni postopek, ob upoštevanju vrstnega reda in drugih pravil poplačila prednostnih, navadnih in podrejenih terjatev ter zavarovanih terjatev v stečajnem postopku ter (3) se nadaljuje poslovanje dolžnikovega podjema oziroma rentabilnega dela (136. člen ZFPPIPP).

18Načelo absolutne prednosti upošteva korporacijsko ureditev v ZGD-1, zato prenehanje korporacijskih pravic dosedanjih delničarjev lahko povzroči samo ustrezen postopek zmanjšanja osnovnega kapitala. Hkrati je upoštevano kogentno pravilo, po katerem se osnovni kapital ne sme zmanjšati pod znesek najnižjega osnovnega kapitala, ne da bi se hkrati izvedlo ustrezno povečanje osnovnega kapitala. Zaradi uveljavitve načela absolutne prednosti je zato potrebno opraviti ustrezno zmanjšanje osnovnega kapitala in ponovno povečanje z novimi denarnimi vložki ali stvarnimi vložki, katerih predmet so terjatve upnikov do družbe (konverzija terjatev v deleže). Če je v postopku finančnega prestrukturiranja likvidacijska vrednost sredstev enaka ali manjša od vsote vseh obveznosti, to pomeni, da v primeru stečajnega postopka ne bi bilo ostanka stečajne mase, in zato delničarji v stečajnem postopku ne bi prejeli ničesar. To pa hkrati pomeni, da ob dosledni uveljavitvi načela absolutne prednosti tudi v postopku prisilne poravnave v takem primeru ne morejo obdržati korporacijskih pravic.

19Glede na navedeno višje sodišče zaključuje, da je bilo v korporacijske pravice pritožnikov zakonito poseženo s sklepom upniškega odbora ločitvenih upnikov, kateremu pritožniki ne odrekajo pravne veljave niti ne grajajo dopustnosti spremembe osnovnega kapitala insolventnega dolžnika na podlagi sklepa upniškega odbora. Tudi sicer sodišče v tem postopku o veljavnosti sklepa upniškega odbora na podlagi določb ZFPPIPP ni dolžno presojati niti v okviru sklepa o potrditvi prisilne poravnave niti v okviru odločanja o drugih vprašanjih. Da bi pritožniki sklepe upniškega odbora izpodbijali oziroma uveljavljali njihovo ničnost v skladu s splošnimi pravili Obligacijskega zakonika, niso niti zatrjevali niti dokazovali.

20Dejstvo izgube korporacijskih pravic oziroma pritožbeno nestrinjanje z zakonsko ureditvijo ne more biti pravno relevanten pritožbeni razlog. Če namreč lahko upniki odločijo o začetku stečajnega postopka (tako, da prisilne poravnave ne potrdijo; prim. 208. člen ZFPPIPP), katerega posledica je prav tako razveljavitev delnic delničarjev in prenehanje upravljavskih pravic, ki izvirajo iz njih, potem ni razlogov, da takega učinka ne bi smeli doseči tudi v postopku prisilne poravnave. Ne nazadnje pa so imeli pritožniki že pred začetkom postopka prisilne poravnave možnost, da družbo sami dokapitalizirajo in tako obdržijo svoja korporacijska upravičenja. Če te možnosti niso izkoristili, ne morejo s pritožbo izpodbijati, da je družbo s konverzijo terjatev na podlagi sklepa upniškega odbora ločitvenih upnikov na zakonsko dopusten način dokapitaliziral finančni upnik. Ko podjetje postane insolventno, dotedanji prevladujoč interes lastnikov ni več v ospredju, pač pa to postanejo interesi upnikov. Njihovi interesi postanejo nadrejeni interesom lastnikov. Povedano drugače: interesi upnikov so pred interesi delničarjev. Zato je interese delničarjev za nadaljevanje poslovanja insolventne družbe dopustno uresničevati samo v obsegu in na način, pri katerem niso ogroženi interesi upnikov (ki jih zastopa upniški odbor), da prejmejo plačilo svojih terjatev v največjem možnem deležu. Iz teh razlogov tudi ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam, ki nezakonitost in nemoralnost vidijo v tem, da bodo upniki postali lastniki dolžnika, dotedanji delničarji pa bodo po pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave s konverzijo terjatve upnika D. d.d. v višini 12,000.000,00 EUR v osnovni kapital ostali brez korporacijskih upravičenj.

21Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba pa v zvezi s 121. členom ZFPPIPP), je višje sodišče pritožbe kot neutemeljene zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba pa v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

22Izrek o stroških pritožbenega postopka upnikov temelji na določbi 129. člena ZFPPIPP, po katerem mora vsak upnik sam pokrivati svoje stroške udeležbe v postopku zaradi insolventnosti.

23Izrek o stroških dolžnika, nastalih z odgovorom na pritožbe, temelji na določbi 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP (oba v zvezi s 121. členom ZFPPIPP). Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se stranki povrnejo, sodišče upošteva tiste stroške, ki so bili v postopku potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP), to pa so stroški, ki so pripomogli k odločitvi sodišča. Ker v primeru stroškov odgovorov na pritožbe, ki jih je vložil dolžnik, gre za takšne stroške, so mu le-te dolžni povrniti pritožniki, pri čemer je višje sodišče glede na identično vsebino odgovorov dolžniku te stroške priznalo le enkrat. Dolžnikovi stroški so odmerjeni po odvetniški tarifi (tar. št. 3210 v zvezi z 2. točko opombe podpoglavja 4.3), višje sodišče pa je kot vrednost spornega predmeta upoštevalo vsoto zneskov, s katerimi je bila dosežena prisilna poravnava (prim. tretji odstavek 28. člena v zvezi s prvim odstavkom 21. člena ZodvT in drugim odstavkom 24. člena ZST-1).