VSRS sodba II Ips 55/2013

Revizija se zavrne.

1Tožnica se je poškodovala dne 14. 11. 2005 v potniškem vagonu na vlaku, ko je toženec brcnil odvrženo prižgano petardo proti njej, tako da je eksplodirala v njeni bližini. Zato je s tožbo od toženca zahtevala povrnitev utrpele škode.

2Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in odločilo, da je toženec dolžan plačati tožnici odškodnino v znesku 29.077,76 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Odločilo je tudi, da je toženec dolžan povrniti tožnici odmerjene stroške pravdnega postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zaključilo je, da je glede na 14. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) sodišče glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca vezano le na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku in ne tudi na sklep, izdan v kazenskem postopku zoper mladoletnika. Zato sodišče ni vezano na pravnomočen sklep o izreku vzgojnega ukrepa zoper toženca in je samo ugotavljalo vse okoliščine dogodka. Ugotovilo je, da toženec kritičnega dne petarde ni prižgal, jo je pa brcnil v smeri proti tožnici. Zaradi poka petarde je tožnica utrpela poškodbo sluha. Toženec ni dokazal, da nevarnosti, ki jo je zanj pomenila na tla odvržena prižgana petarda, ni bilo mogoče odvrniti na drug način kot z brco petarde ter da tožnici prizadejana škoda, ni večja od škode, ki je grozila. Toženec bi se nevarnosti lahko izognil na primernejši način (npr. hitrim umikom). Presodilo je, da je prižgana petarda nevarna stvar. Ker je toženec s svojim ravnanjem prispeval k nastanku škode, je podana njegova odgovornost (solidarna odgovornost z imetnikom stvari - četrti odstavek 153. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) oziroma tretji odstavek 186. člena OZ). Ker toženec ni dokazal, da je škodo tožnici povzročil v stiski (drugi odstavek 138. člena OZ), ji je nastalo škodo dolžan povrniti (prvi odstavek 131. člena OZ).

3Sodišče druge stopnje je toženčevi pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo, tako da je prisojeno odškodnino znižalo na znesek 25.077,76 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in znižalo odmerjene stroške pravdnega postopka. V preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Kot napačno je presodilo stališče sodišča prve stopnje o nevezanosti sodišča na izdan pravnomočen sklep o vzgojnem ukrepu zoper toženca po 14. členu ZPP. Ker je bil tožencu kot mladoletniku izrečen vzgojni ukrep na podlagi ugotovitve sodišča o storjenem kaznivem dejanju hude telesne poškodbe iz malomarnosti, ta ukrep pa vsebuje vse potrebne elemente kazenske obsodilne sodbe v smislu vezanosti pravdnega sodišča po 14. členu ZPP, je pravdno sodišče glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca nanj vezano. Kljub temu pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo protipravnost toženčevega ravnanja in njegovo solidarno odgovornost.

4Toženec vlaga zoper sodbo sodišča druge stopnje revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo pritožbenega sodišča spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in mu zadevo vrne v novo sojenje. Navaja, da po 14. členu ZPP izrečenega vzgojnega ukrepa ni mogoče enačiti s pravnomočno kazensko obsodilno sodbo. Vezanost sodišča je namreč izjema, ki jo je treba razlagati restriktivno. V postopku izreka vzgojnega ukrepa kazensko sodišče niti ne ugotavlja, ali je mladoletni storilec kriv ali ne. V izreku vzgojnega ukrepa opis kaznivega dejanja ni zajet. Namen vzgojnih ukrepov tudi ni v kaznovanju, ampak v tem, da se z nasveti in opozorili, varstvom in pomočjo mladoletnim storilcem in razvijanjem njihove osebnosti zagotovita vzgoja in pravilen razvoj. Sklicuje se na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani III Cp 2902/2010 z dne 5. 1. 2011 in sklep Vrhovnega sodišča II Ips 196/2011 z dne 5. 4. 2012. Pritožbeno sodišče se zaradi nepravilne uporabe 14. člena ZPP ni opredelilo do pritožbenih navedb glede neobstoja predpostavk odškodninske odgovornosti (da je toženec ravnal v silobranu, glede neobstoja protipravnosti, vzročne zveze).

5Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6Revizija ni utemeljena.

7Revizija je bila s sklepom Vrhovnega sodišča II DoR 340/2012 z dne 15. 11. 2012 dopuščena glede vprašanja, ali je pritožbeno sodišče pri ugotavljanju podlage toženčeve odškodninske obveznosti pravilno uporabilo določbo 14. člena ZPP.

8Iz relevantnih dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da je bil tožencu s sklepom Okrožnega sodišča v Celju KM 34/2006 z dne 5. 3. 2008, ki je postal pravnomočen dne 2. 9. 2009, izrečen vzgojni ukrep navodilo na podlagi ugotovitve kazenskega sodišča o storjenem kaznivem dejanju hude telesne poškodbe iz malomarnosti. Toženec je petardo, ki je sicer ni sam prižgal, brcnil v smeri proti tožnici. Zaradi poka petarde je tožnica utrpela poškodbo sluha (obojestranska zaznavna naglušnost).

9Bistveno vprašanje v obravnavani zadevi torej je, ali je glede na 14. člen ZPP pravdno sodišče, kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti mladoletnega storilca, vezano tudi na pravnomočni sklep o izrečenem vzgojnem ukrepu mladoletnemu storilcu. Sodne prakse Vrhovnega sodišča glede tega vprašanja ni, sodna praksa višjih sodišča pa ni enotna.(1)

10Po določbi 14. člena ZPP je sodišče, kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca.

11V določbah od 451. do 490. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je za mladoletnike (ki ob uvedbi postopka oziroma sojenju še niso stari 21 let – prvi odstavek 451. člen ZKP) določen poseben postopek. Z namenom, da bi bili negativni učinki na mladoletniku čim manjši, se v postopkih upoštevajo določene specifičnosti mladoletnih storilcev kaznivih dejanj (npr. prepovedano je sojenje v nenavzočnosti, izključitev javnosti, omejitev objave, hitro postopanje itd.). V tem postopku so določene tri vrste odločb, ki jih senat za mladoletnike lahko izda po končani glavni obravnavi, in sicer: 1. sklep o ustavitvi kazenskega postopka (smiselno zavrnitev ali oprostitev obtožbe ali zaradi nesmotrnosti izreka kazni ali vzgojnega ukrepa – glede na namen vzgojnih ukrepov – 73. člen Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ali če še ni bil star 14 let); 2. sodba, s katero se mladoletniku izreče kazen (glej tudi 72. člen KZ)(2) ter 3. sklep o izreku vzgojnega ukrepa. Namen vzgojnih ukrepov in kazni za mladoletnike je, da se mladoletnim storilcem kaznivih dejanj z varstvom in s pomočjo, z nadzorstvom nad njimi, njihovim strokovnim usposabljanjem in razvijanjem njihove osebne odgovornosti zagotovijo njihova vzgoja, prevzgoja in pravilen razvoj (73. člen KZ). Po tretjem odstavku 483. člena ZKP se s sklepom o izreku vzgojnega ukrepa mladoletnik ne spozna za krivega. Mladoletniku ne izreče, da je kriv za kaznivo dejanje, katerega je bil obdolžen, v obrazložitvi sklepa pa sodišče opiše dejanje in navede okoliščine, ki opravičujejo izrečen vzgojni ukrep.

12Vrhovno sodišče pritrjuje pritožbenemu sodišču, da je pravdno sodišče, kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku zoper mladoletnega storilca, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca vezano tudi na pravnomočen sklep o izreku vzgojnega ukrepa, izdan v tem kazenskem postopku zoper mladoletnika. Niso pravilne revizijske navedbe, da pravdno sodišče na sklep o izreku vzgojnega ukrepu ni vezano, ker ne gre za obsodilno kazensko sodbo, kot je izrecno določeno v določbi 14. člena ZPP, kar bi sicer sledilo na podlagi uporabe zgolj stroge jezikovne razlage(3). Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, so namreč podani razlogi, ki utemeljujejo uporabo zakonske analogije.

13Vzgojni ukrep se sme izreči samo, če je dokazano, da je mladoletnik storil kaznivo dejanje in je zanj tudi kazensko odgovoren, zato mora biti obrazložitev sklepa glede vseh dejanskih in pravnih vprašanj podobna obrazložitvi krivde v obsodilni sodbi (smiselna uporaba sedmega odstavka 364. člena ZKP)(4). Torej, če določeno dejanje utemeljuje sklep o obstoju kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti in nato izrek vzgojnega ukrepa, je še toliko bolj gotovo (argumentum a fortiori), da iz istega dejanja izvira tudi (strožja) civilna odgovornost, saj je civilna odgovornost strožja od kazenske(5).

14Ker gre pri sklepanju iz primera, ki je urejen v 14. členu ZPP (torej pravnomočna obsodilna kazenska sodba), na neurejen primer (torej pravnomočni sklep o izreku vzgojnega ukrepa) za takšno podobnost, da se ujemata v bistvenih lastnostih (ki so vrednostno merilo - tertium comparationis), velja tudi na neposredno neurejeni primer ista pravna posledica, kakor za pravno urejenega, ker sta si v bistvenem enaka.(6)

15Vezanost na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo oziroma v obravnavanem primeru vezanost na pravnomočen sklep o izreku vzgojnega ukrepa v smislu 14. člena ZPP pomeni, da sodba pravdnega sodišča glede obstoja civilnopravne obveznosti ne sme vsebovati ugotovitev, ki so v nasprotju z ugotovitvami, ki so tvorile podlago za izdajo sklepa o izreku vzgojnega ukrepa v kazenskem postopku. To pa so ugotovitve glede obstoja kaznivega dejanja (kar pomeni ugotovitev glede protipravnosti, vzročne zveze med določenim ravnanjem in nastankom določene posledice) ter glede kazenske odgovornosti(7), kar vse je tudi podlaga za izdajo sklepa o izreku vzgojnega ukrepa. Glede na navedeno toženec v pravdnem postopku zaradi plačila odškodnine ne more več uspešno uveljavljati ugovorov, da njegovo ravnanje ni bilo protipravno oziroma da med njegovim ravnanjem in nastalo škodo ni vzročne zveze. Prav to pa sta bila osnovna toženčeva ugovora v obravnavani zadevi. Pritožbeno sodišče je zato pravilno zavrnilo pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo toženčeve dokazne predloge, ki so bili predlagani v smeri dokazovanja neobstoja protipravnosti njegovega ravnanja in neobstoja vzročne zveze. Očitek, da bi moralo sodišče njegove navedbe presojati tudi skozi določbe o silobranu in ne zgolj o stiski, glede na navedeno ni utemeljen. Revizijsko uveljavljani kršitvi po določbi 14. člena ZPP in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pa nista podani.

16Tudi ne držijo revizijske navedbe, s katerimi toženec uveljavlja odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča, in sicer sklepa II Ips 196/2011 z dne 5. 4. 2012. V citirani zadevi je Vrhovno sodišče pri vprašanju vezanosti po 14. členu ZPP kot bistveno štelo odločilnost razloga za odločitev kazenskega sodišča (glej tč. 12 obrazložitve tega sklepa)(8). Ob tem Vrhovno sodišče poudarja, da se je v navedeni zadevi ukvarjalo z vprašanjem vezanosti pri presoji pravočasnosti odškodninske tožbe, pri čemer je šlo za redni kazenski postopek. Zato je trditve v tem sklepu o nevezanosti pravdnega sodišča na druge odločbe kazenskega sodišča (razen tistih, ki so naštete)(9) treba razumeti glede na okoliščine konkretnega primera in ne absolutno; v smislu stališča, da v primeru vseh ostalih drugih odločb kazenskega sodišča (torej tudi sklepa o izreku vzgojnega ukrepa) vezanosti ni. V obravnavani zadevi torej ne gre za revizijsko uveljavljani odstop od citirane zadeve, ampak za nadaljnjo interpretacijo 14. člena ZPP pri presoji vezanosti na kazensko odločbo, izdano v postopku proti mladoletniku.

17Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče toženčevo revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člena ZPP) in s tem tudi njegovo zahtevo po povrnitvi revizijskih stroškov (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Primerjaj sodbi Višjega sodišča v Ljubljani III Cp 2902/2010 z dne 5. 1. 2011 in II Cp 3523/2008 z dne 8. 4. 2009 ter sodbo Višjega sodišča v Kopru Cp 69/2010 z dne 8. 6. 2010.

Op. št. (2): Glej Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, mag. Š. Horvat, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 972 in nadaljevanje ter str. 1017 - 1022.

Op. št. (3): V civilnem procesnem pravu v Sloveniji je vezanost po 14. člen ZPP sicer izjema, izjeme pa je treba razlagati restriktivno (glej tudi Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, A. Galič, str. 144, GV založba 2005; avtor se sicer do vprašanja vezanosti v primeru sklepa o izreku vzgojnega ukrepa izrecno ne opredeli).

Op. št. (4): Glej Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, mag. Š. Horvat, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 1020.

Op. št. (5): Glej Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, A. Galič, str. 144, GV založba 2005, str. 140-141 in obširno o tem še Galič, Obstoj kaznivega dejanja kot predhodno vprašanje v pravdi ter identična dejanska stanja, Zbornik znanstvenih razprav – LVII. Letnik, 1997; str. 64 – 74.

Op. št. (6): Pavčnik, Argumentacija v pravu, str. 147.

Op. št. (7): Glej Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, A. Galič, GV založba 2005, str. 142.

Op. št. (8): V zvezi s tem je Vrhovno sodišče res navedlo, „da je pravdno sodišče vezano na: 1) obsodilno kazensko sodbo, 2) na oprostilno kazensko sodbo, razen v primeru, ko je bila ta izrečena iz razloga in dubio pro reo, 3) zavrnilno kazensko sodbo, ki je bila ta izdana zato, ker škodno dejanje ni kaznivo dejanje in 4) sklep o zavrženju obtožnega akta in na sklep o ustavitvi postopka, ki sta bila izdana zato, ker škodno dejanje ni kaznivo dejanje. Na druge odločbe kazenskega sodišča pravdno sodišče ni vezano.“ Podrobneje glej enajsti odstavek 12. tč. obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 196/2011.

Op. št. (9): To posebej izpostavlja tudi revizija, ki se na citiran sklep Vrhovnega sodišča tudi sklicuje.