72. člen KZ

Tudi pri izreku mladoletniškega zapora se zasledujeta namena prevzgoje in resocializacije, kar smiselno izhaja iz določb o njegovi uporabi, odmeri in izvršitvi, ki so usmerjene predvsem v usposabljanje mladoletnika za družbeno sprejemljiv način življenja. Sodišče prve stopnje se je do vseh (zakonsko določenih) pogojev natančno in izčrpno opredelilo ter tehtno pojasnilo, da v obravnavanem primeru izrek vzgojnega ukrepa za mladoletnika ne bi bil primeren. Prepričljivo je, na podlagi pridobljene temeljite individualne ocene mladoletnika in presoje konkretnih navedenih okoliščin, presodilo, da je treba mladoletniku izreči mladoletniški zapor, saj je storil hudo kaznivo dejanje s tem, ko je na povsem nedopusten način, z zavestnim in naklepnim ravnanjem vzel življenje svojemu očetu. V skladu z določbo 90. člena KZ je pravilno upoštevalo tudi mladoletnikovo starost, saj je ob storitvi kaznivega dejanja komaj dopolnil šestnajst let, pri čemer je pravilno ugotovilo, da gre za še nezgrajeno osebnost ter dejstvo, da bo imel mladoletnik v mladoletniškem zaporu možnost pridobiti poklic (zaenkrat ima končano zgolj osnovnošolsko izobraževanje), prav tako mu bo lahko, glede na njego

Ločena urejenost mladoletniku prilagojenega kazenskega postopka poudarja zlasti mladoletnikove največje koristi, pravice in interese, ob doslednem upoštevanju njegove starosti, duševne razvitosti in posebnih potreb na področju vzgoje, izobraževanja in zdravljenja, s čimer se preprečujejo škodljivi vplivi kazenskega postopka nanj. Navedeno posebno obravnavanje mladoletnih storilcev kaznivih dejanj zaradi njihove mladosti in ranljivosti po zakonski presumpciji traja do njihovega dopolnjenega enaindvajsetega leta starosti, ko naj bi kot odrasle osebe dosegle pričakovano stopnjo razvoja, značilno za to obdobje, to je zrelost. Iz omenjene določbe izhaja namen zakonodajalca, da je mladoletni storilec kaznivega dejanja pri enaindvajsetih letih kot odrasla, dozorela oseba, zmožen prestajati kazen zapora (namesto mladoletniškega zapora), zato je še toliko bolj (argumentum a fortiori) tako kazen zmožna prestajati oseba pri starosti višji od enaindvajset let. Prvi odstavek 451. člena ZKP namreč določa zgolj, da se določbe postopka proti mladoletnikom kot lex specialis uporabljajo v postopku proti osebam, ki so storile kaznivo dejanje kot mladoletniki, vendar ob uvedbi postopka

Že sama okoliščina, da je bil ml. mld. s sodbami Okrajnega sodišča v Celju v letih 2020 in 2021 že trikrat pravnomočno izrečen ukor zaradi prekrškov zoper določbe Zakona o varstvu javnega reda in miru, Zakona o pravilih cestnega prometa in Zakona o ohranjanju narave, ne podpira prepričanja pritožnikov, da bi tudi v obravnavanem primeru smotrom iz 75. člena KZ zadoščal izrek ukora kot najmilejšega vzgojnega ukrepa.

Sodišče druge stopnje soglaša s predlogom okrožne državne tožilke in odločitvijo sodišča prve stopnje, da se pri obravnavanemu mlajšemu mladoletniku ne kaže potreba po kateremkoli ukrepu iz predstavljenega nabora vzgojnih ukrepov v smeri njegove prevzgoje.

Državna tožilka je zoper mladoletnika po končanem pripravljalnem postopku na podlagi 491. člena ZKP vložila predlog za izrek varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zavodu, čeprav se te določbe nanašajo na "obdolženca", torej na polnoletne osebe. V 72. členu KZ je jasno določeno, da se storilcu, ki je bil ob storitvi kaznivega dejanja mladoleten, smejo izreči le vzgojni ukrepi, izjemoma pa tudi denarna kazen ali mladoletniški zapor, ob teh kaznih pa kot stranski kazni tudi prepoved vožnje motornega vozila ali izgona tujca iz države. Mladoletnim storilcem kaznivih dejanj se lahko izrečejo tudi varnostni ukrepi, razen prepovedi opravljanja poklica, če jim je izrečen vzgojni ukrep, denarna kazen ali mladoletniški zapor. Zoper mladoletnika bi torej državna tožilka morala vložiti predlog za izrek vzgojnega ukrepa oddaje v zavod za usposabljanje.