UPRS sodba I U 2002/2014

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Prvostopni davčni organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel zahtevek tožnika za odlog oziroma obročno plačilo zapadlih neporavnanih davčnih obveznosti iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za leto 2014 v znesku 5 030,99 EUR in prispevkov za zdravstveno varstvo za leto 2014 v znesku 1 786,08 EUR v skupnem znesku 6 817,07 EUR na dan 3. 7. 2014, ter z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevek tožnika za odlog ali obročno plačilo zapadlih in neporavnanih davčnih obveznosti iz naslova akontacije dohodnine za leto 2014 v znesku 1 394,99 EUR, prispevkov za zaposlovanje za leto 2014 v znesku 35,19 EUR in prispevkov za starševsko varstvo za leto 2014 v znesku 35,22 EUR, skupaj 1 465,40 EUR.

2V zvezi z izpodbijanim sklepom davčni organ tožeči stranki pojasni, da je v tretjem odstavku 159. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2) določeno, da v postopkih, ki jih davčni organ začne na zahtevo stranke, prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni mogoče odpisati, delno odpisati ali dovoliti odloga plačila oziroma plačila v obrokih. Zato je davčni organ tožnikovo zahtevek v delu, ki se nanaša na odlog ali obročno plačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v skladu z 2. točko prvega odstavka 129. člena ZUP zavrgel. Glede plačila prispevkov za zdravstveno zavarovanje pa pojasni, da je dne 31. 5. 2012 stopil v veljavo Zakon za uravnoteženje javnih financ (v nadaljevanju ZUJF), ki je med drugim odpravil pravno podlago za odpis, delni odpis, odlog ali obročno plačilo prispevkov za zdravstveno zavarovanje. Tako je v 10. členu določil, da se črta prvi odstavek 60. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ), ki je določal, da Zavod določi merila in pogoje, pod katerimi se določenim zavezancem za plačilo prispevka za zdravstveno zavarovanje prispevek lahko zmanjša ali odpiše. Poleg tega je na podlagi 203. člena ZUJF prenehal veljati Pravilnik o odpisu, obročnem plačilu ali odlogu plačila dolga iz naslova prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje, kar (oboje) pomeni, da odpis, delni odpis, odlog ali obročno plačilo prispevkov za zdravstveno zavarovanje ni več možno. Zato je bilo potrebno zahtevek tožeče stranke v delu, ki se nanaša na odlog ali obročno plačilo prispevkov iz naslova zdravstvenega varstva v skladu s četrtim odstavkom 65. člena ZUP zavreči.

3V obrazložitvi izpodbijane odločbe pa prvostopni davčni organ navaja, da je tožeča stranka v svoji vlogi navedla, da bi davčne obveznosti plačevala sukcesivno v mesečnih obrokih (24) ali z odlogom plačila za 8 mesecev. Navedla je še, da bi obveznosti poravnala iz tekočih poslov ter vlogi priložila določene podatke o poslovanju. Na podlagi predloženih podatkov in tistih, ki jih je zbral uradoma, davčni organ ugotavlja, da je tožeča stranka sposobna pravočasno izpolnjevati zapadle obveznosti in da torej po kriterijih iz 14. člena ZFPPIPP-UPB7 ni trajneje nelikvidna ter da v skladu z določbami 102. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in določbami 40. ter 43. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku ni podana grožnja hujše gospodarske škode. Podan pa tudi ni drugi razlog oziroma pogoj, s katerim se izkazuje grožnja gospodarske škode, to je izguba sposobnosti pridobivanja dohodkov iz razlogov, na katere tožeča stranka sama ni mogla vplivati. Zato davčni organ ocenjuje, da ni zakonske podlage za odobritev obročnega plačila ali odloga davčnega dolga in se zato zahtevek tožeče stranke v delu, ki se nanaša na akontacijo dohodnine, prispevke za zaposlovanje in prispevke za starševsko varstvo zavrne. Poleg tega davčni organ pripominja, da po določbah četrtega odstavka 102. člena ZDavP-2 davčni organ ne more odobriti odloga ali obročnega plačila za akontacije davka. Zahtevek, ki se nanaša na akontacijo dohodnine, bi torej moral biti zavrnjen že iz tega razloga. Zneski prispevkov za zaposlovanje in starševsko varstvo pa so tako nizki, da jih tožeča stranka lahko poravna v enkratnem znesku in torej morebitna odobritev odloga ali obročnega plačila finančne situacije tožeče stranke ne bi izboljšala.

4Drugostopni davčni organ je pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijana sklep in odločbo zavrnil kot neutemeljeno. V svojih razlogih ponovno poudari, da z uveljavitvijo ZUJF ni več materialne podlage za odločanje o ugodnejšem načinu plačila prispevkov za zdravstveno varstvo. Prav tako ni mogoč ugodnejši način plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, saj je to možnost izrecno izključil novi ZPIZ-2, ki velja od 1. 1. 2013 dalje. Možnost odloga ali obročnega plačila dohodnine izključuje četrti odstavek 102. člena ZDavP-2. V ostalem pa je davčni organ prve stopnje zahtevo presojal vsebinsko na podlagi 102. člena ZDavP-2 in pri tem tudi po presoji organa druge stopnje pravilno ocenil, da tožnik ni izkazal predpisanih pogojev za odlog oziroma obročno plačilo davčnega dolga, saj že sama višina dolga iz naslova prispevkov za zaposlovanje in starševsko varstvo, ki je na dan izpodbijanega akta znašala skupno 70,41 EUR ne more biti okoliščina, zaradi katere grozi tožeči stranki hujša gospodarska škoda, ki je pogoj za odobritev ugodnosti po 102. členu Pravilnika (pravilno: ZDavP-2). Kot neutemeljene pa drugostopni organ glede na navedeno zavrne tudi pritožbene ugovore glede kršitve določb dokaznega postopka.

5Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga odpravo sklepa ter povrnitev stroškov postopka. Predlaga tudi, da sodišče „opravi ustavnopravno presojo četrtega in petega odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah oziroma podrejeno, da postopek prekine in sproži pobudo za presojo ustavnosti omenjenega člena glede pravne osebe pri Ustavnem sodišču“.

6Toži iz vseh tožbenih razlogov po določbah Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V tožbi navaja, da je prosila za odlog plačila davčnih obveznosti, ker ne pridobiva nobenih dohodkov in ker ima blokiran račun več let zaporedoma ter da je opozorila davčni organ, da bi ji plačilo dajatev povzročilo hujšo gospodarsko škodo. Meni, da izpolnjuje vse kriterije iz 40. člena Pravilnika, saj je popolnoma plačilno nesposobna, kar je razvidno iz bilance stanja in bilance uspeha. Z izvršitvijo odločb bi ji nastala težko popravljiva škoda, saj bi morala odpustiti večje število delavcev in predlagati stečaj družbe. S plačilom bi nastopilo finančno stanje, zaradi katerega premoženje tožeče stranke ne bi več zadoščalo za poplačilo vseh dolgov nasproti upnikom.

7Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

8Tožba ni utemeljena.

9Po pregledu spisov in izpodbijanega sklepa (in odločbe) sodišče sodi, da je izpodbijana odločitev davčnih organov pravilna in zakonita. Pravilni in skladni z zakonom so tudi njeni razlogi, zato jih sodišče po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne ponavlja, temveč se nanje sklicuje.

10Po določbah 110. člena ZDavP-2 se 102. člen, ki se uporablja pri odločanju o odlogu oziroma obročnem plačevanju davčnega dolga, v primeru, ko gre za davčne zavezance, ki so pravna oseba in torej tudi v konkretnem primeru, ne uporablja za prispevke za zdravstveno zavarovanje ter za prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Podlage za odločanje o odlogu oziroma obročnem plačilu teh prispevkov torej v davčnem zakonu (ZDavP-2) ni, temveč jo je potrebno iskati v področnih predpisih, kakršna sta ZPIZ-2 in ZZVZZ. V teh predpisih pa, kot pravilno navajata že oba davčna organa, podlage za odpis oziroma obročno plačilo od 1. 1. 2013 (ZPIZ-2) oziroma od 31. 5. 2012 (ZUJF) ni več, zato je davčni organ vlogo tožeče stranke v delu, ki se nanaša na odpis oziroma obročno plačilo teh prispevkov za leto 2014, utemeljeno zavrgel.

11V obeh davčnih odločbah se pravilno ugotavlja tudi, da tožeči stranki kot pravni osebi ni mogoče odobriti odloga in obročnega plačevanja davka za akontacijo dohodnine, saj je tako izrecno določeno v četrtem odstavku 102. člena ZDavP-2.

12Povsem logična in pravilna ter utemeljena na zbranih podatkih pa je tudi ugotovitev davčnih organov, da ni podlage za ugoditev vlogi v preostalem delu, to je v delu, ki se nanaša na plačilo prispevkov za zaposlovanje in prispevkov za starševsko varstvo, saj je že glede na višino tega (preostalega) dolga, ki znaša 70,41 EUR, davčni organ pravilno presodil, da grožnja hujše gospodarske škode, ki bi lahko nastala tožeči stranki iz tega naslova, ni izkazana ter da zato pogoji za odobritev odloga oziroma obročnega plačila davčnega dolga iz prvega odstavka 102. člena ZDavP-2 niso podani.

13Nasprotno so tožbeni ugovori povsem pavšalni in ne vzbudijo dvoma v pravilnost izpodbijane odločitve. Kolikor se nanašajo na izpodbijani sklep in na odločitev glede akontacije dohodnine, so glede na povedano celo povsem nerelevantni. V ostalem, to je glede prispevkov za zaposlovanje in starševsko varstvo, pa tožeča stranka prav tako konkretnih ugovorov nima, temveč samo splošno navaja, da bi ji plačilo davčnih dajatev povzročilo hujšo gospodarsko škodo. To pa že glede na višino obveznosti iz tega naslova in glede na ostale, neprerekane dejanske ugotovitve organa prve stopnje, očitno ni res in zato sodišče tožbenim ugovorom in predlogu za odpravo izpodbijane odločitve ni moglo slediti.

14V ostalem tožeča stranka ugovorov nima. Sodišče samo pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, tudi ni ugotovilo. Zato je tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

15Pri tem v zvezi s predlagano „ustavnopravno presojo“ še pripominja, da izpodbijana odločba ne temelji na določbah ZST-1, zato tožnikovih navedb v tej zvezi ni presojalo.

16Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.

17Sodišče je odločilo izven glavne obravnave, ker za drugačno presojo od tiste, ki jo je opravil davčni organ, ni našlo podlage (drugi odstavek 51. člena ZUS-1).