110. člen ZDavP-2

Neupravičeno prejeta sredstva zaradi izgube sposobnosti pridobivanja prihodkov zaradi epidemije bolezni Covid-19 ne spadajo pod davčni dolg in se terjatev ne vodi v knjigovodskih davčnih evidencah, zato se skladno s prvim odstavkom 110. člena ZDavP-2 določbe 101. - 103. člena ZDavP-2 v konkretni zadevi ne uporabljajo in zato ni mogoče doseči odloga plačila vračila zadevne obveznosti.

Tožeča stranka že od izdaje sklepa o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva poudarja, da je dolg iz naslova neplačanih prispevkov nastal, ker zaradi bolezni in operacije ni mogla delati in da je podala vlogo za izbris gospodarske družbe, ker se je morala invalidsko upokojiti. Upravna organa se do teh navedb tožeče stranke nista opredelila in svoje odločitve, da se drugi odstavek 29. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku ne uporabi, nista obrazložila v skladu s 214. členom ZUP.

Skladno z določbo drugega odstavka 110. člena ZDavP-2 se določbe o odpisu, delnem odpisu, odlogu in obročnem plačevanju davka ne uporabljajo za globe, stroške postopka o prekršku ter druge denarne nedavčne obveznosti, razen če zakon določa drugače.

Pravilna je odločitev toženke, ki je zavrgla tožnikovo vlogo, s katero je predlagal odpis glob iz naslova prekrškov ter dolga iz naslova prispevkov za pokojninsko in drugih prostovoljnih prispevkov za socialno varnost.

Dolgovane obveznosti, katerih odpis predlaga tožeča stranka, imajo naravo akontacije davka oziroma davčnega odtegljaja, zakon pa za te vrste davčne obveznosti odpisa ne dopušča. Okoliščine, ki jih v tožbi navaja tožeča stranka, zato ne vplivajo na drugačno odločitev. Slabo finančno stanje in druge okoliščine se namreč upoštevajo samo v primeru, če je odpis dovoljen, v obravnavani zadevi tožeče stranke pa ne gre za tak primer, saj, kot je bilo že obrazloženo, zakon odpisa davčnega dolga v primeru, kot je primer tožeče stranke, ne dovoljuje.

Globe, ki jih v postopku o prekršku izrekajo prekrškovni organi in sodišča, izvršuje pristojni davčni organ na podlagi 212. člena ZDavP-2 in 202. člena ZP-1. Na podlagi določbe 101. člena ZDavP-2 lahko davčni organ v davčnih zadevah sicer dovoli odlog, odpis ali obročno plačilo plačila davčnega dolga, vendar pa se ta določba ne uporablja v zadevah, kjer davčni organ opravlja le izvršbo, ne vodi pa knjigovodskih davčnih evidenc o odmeri teh obveznosti, torej tudi v primeru izterjave glob, izrečenih v prekrškovnem postopku (drugi odstavek 110. člena ZDavP-2). ZP-1 je del prava o prekrških in zato poleg kazenskega prava del kaznovalnega prava pravnega sistema Republike Slovenije v širšem pomenu. O prekrških in sankcijah za te prekrške ter pogojih za izvršitev teh sankcij, torej tudi za plačilo glob, se zato odloča le v postopku o prekršku. Davčni organ je pristojen zgolj za izterjavo globe, ki je zavezanec ni plačal v roku, ne pa za odpis, delni odpis ali obročno plačevanje take sankcije. Določbe ZDavP-2 o odpisu, delnem odpisu, odlogu in obročnem odplačevanju davka v primerih ogroženosti preživljanja se zato pri izterjavi glob in stroškov postopka za prekrške ne uporabljajo.

Glede prispevkov za zaposlovanje in prispevkov za starševsko varstvo ni mogoče postopati po določbah 101. člena ZDavP-2, saj se ta ne uporablja za samostojne podjetnike posameznike, bodisi aktivne bodisi tiste, ki so prenehali opravljati dejavnost, za davke, ki se nanašajo na opravljanje dejavnosti.

Tožnikove vloge za odpis dolga iz naslova izrečene globe, ne po določbah ZDavP-2, ne po določbah ZP-1, ni mogoče obravnavati, zato ne prvostopenjski in ne drugostopenjski organ za odločanje o odlogu tovrstnih obveznosti v določbah ZDavP-2 nimata podlage.

V davčnem zakonu podlage za odločanje o odlogu oziroma obročnem plačilu prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni, prav tako ne v področnem predpisu ZPIZ-2.

Po izredni določbi prvega odstavka 110. člena ZDavP-2 se določila o odpisu dolga ne uporbljajo za prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. To pomeni, da ni pravne podlage za odpis navedenega davčnega dolga. Na to ne vpliva, da je šlo za prostovoljno pokojninsko zavarovanje in da se storitev ni koristila. Prostovoljna je bila samo odločitev glede sklenitve zavarovanja, ne pa tudi ali se bodo po sklenitvi zavarovanja dogovorjeni prispevki poravnali ali ne.

V obravnavani zadevi je tožnik vložil vlogo za odpis dolga iz naslova izrečene globe za storjen prekršek (prekrškovne terjatve). Prvostopenjski in drugostopenjski organ se pravilno sklicujeta na drugi odstavek 110. člena ZDavP-2, ki določa, da se 101., 102. in 103. člen tega zakona, ki urejajo odpis, delni odpis, odlog in obročno plačevanje davka za fizične osebe, ne uporabljajo za izrečene globe in stroške postopka o prekršku ter druge denarne nedavčne obveznosti, razen če zakon določa drugače. Posledično je pravilen zaključek finančnega organa, da tožnikove vloge za odpis dolga iz naslova izrečene globe, nastale v skladu z ZP-1, ni mogoče obravnavati. Zato je finančni organ tožnikovo vlogo pravilno zavrgel na podlagi 1. točke prvega odstavka 129. člena ZUP.

Po določbi 110. člena ZDavP-2 se 101., 102. in 103. člen tega zakona ne uporabljajo za prispevke za zdravstveno zavarovanje ter za prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kar pomeni, da v tem zakonu ni podlage za odločanje o odpisu teh prispevkov, pač pa jo je treba iskati v področnih predpisih, to je v ZZVZZ in ZPIZ-2. V teh predpisih pa, kot pravilno navajata že oba davčna organa, podlage za odpis prispevkov od 31. 5. 2012 (ZZVZZ v zvezi z ZUJF), oziroma od 1. 1. 2013 (ZPIZ-2) dalje ni več.

Stališče pritožnika, da je za odločanje o vloženem predlogu pristojna Finančna uprava RS, je zmotno. Ta upravni organ namreč vodi zgolj postopek davčne izvršbe za predlagatelja, to je sodišče oziroma državo in zato po določilu 110. člena ZDavP-2 ni pristojen za odločanje o oprostitvi, odlogu, obročnem odplačevanju ali odpisu dolga.

Iz podatkov spisa in odgovora tožene stranke z dne 4. 10. 2016 nesporno sledi, da tožeča stranke pritožbe, čeprav je bila le-ta dovoljena, zoper sklep ni vložila. V 7. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 je določeno, da sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da je bila zoper upravni akt, ki se s tožbo izpodbija, mogoča pritožba, pa ta sploh ni bila vložena, ali je bila vložena prepozno. Po določbah 110. člena ZDavP-2 se 101., 102. in 103. člen tega zakona ne uporabljajo za prispevke za zdravstveno zavarovanje ter prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. V davčnem zakonu torej podlage za odločanje o odlogu oziroma obročnem plačilu teh prispevkov ni, zato jo je potrebno iskati v področnih predpisih, kakršna sta ZPIZ-2 in ZZVZZ. V teh predpisih pa, kot pravilno navajata že oba davčna organa, podlage za odpis oziroma obročno plačilo od 1. 1. 2013 (ZPIZ-2) oziroma od 31. 5.2012 (ZUJF) ni več, zato je davčni organ vlogo tožeče stranke v delu, ki se nanaša na odpis oziroma obročno plačilo teh prispevkov, utemeljeno zavrgel. Glede odpisa dolga iz naslova prispevkov za zaposlovanje in prispevkov za starševsko varstvo ter stroškov davčne izvršbe je podlaga za

V predmetni zadevi gre za izterjavo tožnikovega dolga iz naslova prekrškovnih terjatev. Glede tega drugi odstavek 110. člena ZDavP-2 določa, da se 101., 102. in 103. člen tega zakona, ki urejajo odpis, delni odpis, odlog in obročno plačevanje davka za fizične osebe, ne uporabljajo za izrečene globe in stroške postopka o prekršku v skladu z zakonom, ki ureja prekrške, in jih izreka davčni organ. Glede na to tožnikove vloge za odpis dolgov iz naslova izrečenih glob in stroškov, nastalih v skladu z ZP-1 ni mogoče obravnavati.

Po določbah 110. člena ZDavP-2 se 101., 102. in 103. člen tega zakona ne uporabljajo za prispevke za zdravstveno zavarovanje ter za prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Podlage za odločanje o odlogu oziroma obročnem plačilu teh prispevkov torej v ZDavP-2 ni, temveč jo je potrebno iskati v področnih predpisih, kakršna sta ZPIZ-2 in ZZVZZ. V teh predpisih pa, kot pravilno navajata že oba davčna organa, podlage za odpis oziroma obročno plačilo od 1. 1. 2013 (ZPIZ-2) oziroma od 31. 5. 2012 (ZUJF) dalje ni več.

Iz določb ZPIZ-1 izhaja, da se postopki za odpis, delni odpis, odlog in obročno odplačevanje prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki so bili začeti na podlagi določb 228. člena ZPIZ-1, dokončajo po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona. Vendar pa za tak primer v predmetni zadevi ne gre. Ker gre za odločanje o tožničini vlogi z dne 30. 10. 2015, dani v času sedaj veljavnega zakona, izpodbijana odločitev temelji pravilno na določbah tega zakona, to je ZPIZ-2.

V obravnavani zadevi dejansko stanje ni popolno ugotovljeno, izpodbijani upravni akt pa je tako pomanjkljiv, da ga ni mogoče preizkusiti. Niti iz sklepa o zavrženju niti iz odločbe o zavrnitvi tožnikove zahteve ni razvidna višina davčnega dolga iz različnih naslovov, ki bi bili podprti z dokazili v upravnih spisih, iz katerih bi lahko sodišče preizkusilo pravilnost odločitve finančnega organa po posameznih vrstah prispevkov. Zgolj navajanje pravne podlage brez ugotovljenega dejanskega stanja pa ne more biti predmet posamičnega upravnega akta, katerega pravilnost se preizkuša v tem upravnem sporu.

Po določbah 110. člena ZDavP-2 se 101., 102. in 103. člen tega zakona ne uporabljajo za prispevke za zdravstveno zavarovanje ter za prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Podlage za odločanje o odlogu oziroma obročnem plačilu teh prispevkov torej v davčnem zakonu (ZDavP-2) ni, temveč jo je potrebno iskati v področnih predpisih, kakršna sta ZPIZ-2 in ZZVZZ.

Določb 101. člena ZDavP-2, ki omogoča odpis, odlog ali obročno plačilo dolga, za dolg, za katerega davčni organ vodi le izvršbo, ni mogoče uporabiti.