203. člen ZUJF

Z 10. členom ZUJF-a, ki je začel veljati 31. 5. 2012, je bil črtan 60. člen ZZVZZ, ki je zavod pooblaščal, da določi merila in pogoje, po katerih se lahko zavezancem za plačilo prispevkov za zdravstveno zavarovanje prispevki zmanjšajo ali odpišejo. Po ZUJF-u je prenehal veljati tudi Pravilnik o odpisu, o obročnem plačilu in odlogu plačila dolga iz naslova prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje (Pravilnik). V skladu z 203. členom ZUJF-a se je z dnem uveljavitve zakona Pravilnik uporabljal le za nadaljevanje in dokončanje postopkov, ki so na njegovi podlagi že tekli. Ob navedeni pravni ureditvi ter ustaljeni sodni praksi, na katero se utemeljeno sklicuje sodišče prve stopnje (5. tč. obrazložitve), je odpadla vsakršna podlaga za odpis ali delni odpis dolga iz naslova prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje, o kateri bi lahko odločal toženi zavod. Po 31. 5. 2021 toženi zavod ne more odpisovati dolga, ne glede na status ali nezmožnost plačila prispevkov.

Ključno v predmetni zadevi je dejstvo, da je ZUJF v 10. členu črtal prvi odstavek 60. člena ZZVZZ. Črtani člen je določal, da tožena stranka določi merila in pogoje, pod katerimi se lahko določenim zavezancem za plačilo prispevka za zdravstvena zavarovanja prispevek zmanjša ali odpiše. ZUJF je hkrati v 203. členu določil tudi prenehanje veljavnosti Pravilnika tožene stranke o odpisu, obročnem plačilu in odlogu plačila dolga iz naslova prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje. Pravilnik se skladno z določili ZUJF lahko uporabi le za nadaljevanje in dokončanje postopkov, ki so se na njegovi podlagi ali na podlagi prvega odstavka 60. člena zakona začeli pred uveljavitvijo tega zakona, kar pomeni le za postopke odpisa, ki so se začeli pred 31. 5. 2021. Sodišče se je v 6. točki obrazložitve sodbe obrazloženo opredelilo tudi do zatrjevane neustavnosti veljavne zakonske ureditve ter pri tem izpostavilo, da obravnavana sprememba ZZVZZ temelji na zagotavljanju solidarnosti, vzpostavitvi enakopravnejših pogojev vseh zavezancev za plačilo prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje.

Po določbah 110. člena ZDavP-2 se 101., 102. in 103. člen tega zakona ne uporabljajo za prispevke za zdravstveno zavarovanje ter za prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Podlage za odločanje o odlogu oziroma obročnem plačilu teh prispevkov torej v davčnem zakonu (ZDavP-2) ni, temveč jo je potrebno iskati v področnih predpisih, kakršna sta ZPIZ-2 in ZZVZZ. V teh predpisih pa, kot pravilno navajata že oba davčna organa, podlage za odpis oziroma obročno plačilo od 1. 1. 2013 (ZPIZ-2) oziroma od 31. 5. 2012 (ZUJF) dalje ni več. V obeh odločbah se pravilno ugotavlja tudi, da tožniku ni mogoče odobriti odloga in obročnega plačevanja akontacije dohodnine, saj je tako izrecno določeno v četrtem odstavku 102. člena ZDavP-2.

Dne 31. 5. 2012 je stopil v veljavo ZUJF, ki med drugim odpravlja pravno podlago za odlog in obročno plačilo prispevkov za zdravstveno zavarovanje. 10. člen ZUJF-a je razveljavil prvi odstavek 60. člena ZZVZZ, ki je do uveljavitve ZUJF določal, da zdravstveni zavod določi merila in pogoje, pod katerimi se določenim zavezancem za plačilo prispevka za zdravstveno zavarovanje prispevek lahko zmanjša ali odpiše. ZUJF je v 203. členu določil tudi prenehanje Pravilnika o odpisu, obročnem plačilu in odlogu plačila dolga iz naslova prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje. Odpis, delni odpis, odlog ali obročno plačilo prispevkov za zdravstveno zavarovanje tako niso več možni. V zvezi z odlogom oziroma obročnim plačilom prispevkov za zaposlovanje in prispevkov za starševsko varstvo davčni organ pravilno pojasnjuje, da slednje predstavlja manj kot 0,5% celotnega tožnikovega dolga, kar ne more vplivati na zatrjevani pojav hujše gospodarske škode pri tožniku.

Po določbah 110. člena ZDavP-2 se 102. člen tega zakona, ki se uporablja pri odločanju o odlogu oziroma obročnem plačevanju davčnega dolga, v primeru, ko gre za davčnega zavezanca, ki je pravna oseba, ne uporablja za prispevke za zdravstveno zavarovanje ter za prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Podlage za odločanje o odlogu oziroma obročnem plačilu teh prispevkov torej v davčnem zakonu ni, temveč jo je treba iskati v področnih predpisih, kakršna sta ZPIZ-2 in ZZVZZ. V teh predpisih pa podlage za odpis oziroma obročno plačilo od 1. 1. 2013 (ZPIZ-2) oziroma od 31. 5. 2012 (ZUJF) ni več, zato je davčni organ vlogo tožeče stranke v delu, ki se nanaša na odpis oziroma obročno plačilo navedenih prispevkov za leto 2014, utemeljeno zavrgel. Tožeči stranki kot pravni osebi ni mogoče odobriti odloga ali obročnega plačevanja davka za akontacijo dohodnine, saj je tako izrecno določeno v četrtem odstavku 102. člena ZdavP-2. Prav tako ni podlage za ugoditev vlogi v delu, ki se nanaša na plačilo prispevkov za zaposlovanje in prispevkov za starševsko varstvo, saj je že glede na višino tega (preostalega) dolga, ki znaša 70,41 EUR, davčni organ pravilno presodil, da g

V skladu z določbami šestega in sedmega odstavka 101. člena ZDavP-2 davčni organ ne more odobriti odpisa ali delnega odpisa davčnega dolga, če gre za davčne obveznosti, ki se nanašajo na opravljanje dejavnosti. Za odločanje o odlogu oziroma obročnem plačilu prispevkov za zdravstveno varstvo je z uveljavitvijo ZUJF odpadla pravna podlaga, zato je bilo treba vlogo v tem delu na podlagi 65. člena ZUP zavreči. Slabo finančno stanje in druge osebne okoliščine se upoštevajo samo v primeru, če je odpis dovoljen in se v nadaljevanju odloča o tem, ali so za odpis podani (nadaljnji) vsebinski pogoji. Ugovori, ki se nanašajo na davčno odmero, niso predmet odločanja v postopku odpisa davčnega dolga.