VSL sodba I Cpg 1261/2015

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi:

I. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 200.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.1.2011 do plačila.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pravdnega postopka, dolžna pa je v roku 15 dni povrniti tožeči stranki njene stroške v znesku 14.427,04 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 16. dne po prejemu te sodbe dalje.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je v roku 15 dni povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 5.582,04 EUR, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti za čas od 16. dne po prejemu te sodbe dalje do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 200.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.1.2011 do plačila in (II.) tožeči stranki naložilo v 15 dneh plačati stroške tožene stranke v znesku 5.418,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi zahtevku tožeče stranke ter toženi stranki naloži povračilo njenih stroškov. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, pri čemer je priglasila tudi stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba je utemeljena.

5V zadevi ni sporno, da je tožena stranka 25.1.2011 prejela obvestilo tožeče stranke o odstopu terjatev družbe X d. d. do tožene stranke s Pogodbo o globalnem fiduciarnem odstopu terjatev z dne 27.9.2010 in da tožena stranka plačila tožeči stranki ni izvedla, temveč je poplačala podizvajalce družbe X d. d. Nadalje ni sporno, da se je nad X d. d. začel stečajni postopek 4. 4. 2011, tožba pa je bila vložena 20. 6. 2011. V tej zadevi je sodišče prve stopnje že izdalo sodbo z dne 24. 1. 2014, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek, Višje sodišče v Kopru pa je to sodbo razveljavilo s sklepom Cpg 165/2014 z dne 6.11.2014.

6Višje sodišče v Kopru je v obrazložitvi navedlo, da zahteva podizvajalcev po 631. členu Obligacijskega zakonika – OZ nima prednosti pred zahtevo tožeče stranke za plačilo iz naslova fiduciarne cesije, temveč je pomembno, kdo je prvi postavil svojo zahtevo za plačilo toženi stranki, pri čemer je navedlo, da je pri tem treba uporabiti določila 420. člena OZ; le v primeru, da bi bili zahtevi postavljeni istočasno, bi imel prednost podizvajalec z zahtevkom po 631. členu OZ. Nadalje je opozorilo, da se plačilo po 631. členu OZ lahko opravi šele, če so podizvajalci podali zahtevo za tako plačilo, pri čemer prva sodba sodišča prve stopnje ni vsebovala opredelitve, kdaj so podizvajalci na toženo stranko zahteve naslovili. Višje sodišče je sodišče prve stopnje tudi opozorilo, da se bo v ponovljenem postopku moralo opredeliti tudi do tega, ali je tožena stranka utemeljeno opravljala "poizvedbe" glede veljavnosti pogodbe o fiduciarni cesiji (glede na značilnosti tega pravnega instituta). Nadalje je navedlo, da če bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila zahteva tožeče stranke prva, se bo moralo opredeliti tudi do ugovora tožene stranke, da X d. d. sploh ne bi smel terjatve odstopiti v zavarovanje tožeči stranki.

7V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek z nosilnimi argumenti:

- da bi zaradi nad X d. d. začetega stečajnega postopka tožeča stranka lahko zahtevek uveljavila le v stečajnem postopku nad to družbo, saj za terjatev družbe X d. d. do tožene stranke ni pridobila ločitvene pravice in tudi ne pravice do zunajsodne uveljavitve svoje terjatve do tožene stranke;

- da je glede na točko 4.3 pogodbe za izvedbo gradbenih in obrtniških del, ki sta jo X d. d. in tožena stranka sklenili dne 13. 10. 2009 (v nadaljevanju: gradbena pogodba) tožena stranka morala poplačati podizvajalce družbe X d. d. in ne toženo stranko, pri čemer tožeča stranka ni navedla, zakaj bi morali biti pozivi podizvajalcev pisni;

- da tožena stranka na dan 25. 1. 2011 in vse do dne zapadlosti XII. začasne situacije ni ničesar dolgovala X d. d., na dan zapadlosti te situacije v plačilo (30. 1. 2011) pa je celotni znesek te situacije na podlagi zahtevkov po 631. členu OZ že dolgovala podizvajalcem, ki jim je ta znesek tudi plačala, pri čemer so njihove terjatve nastale že pred zapadlostjo te začasne situacije in so bile njihove ustne oziroma telefonske zahteve postavljene že pred 25. 1. 2011, pri čemer je sledilo izpovedi priče A. A., takratne direktorice tožene stranke;

- da je bila terjatev po XIII. začasni situaciji pobotana s pogodbeno kaznijo, zaradi česar ima tožena stranka v stečajnem postopku nad X d. d. pravnomočno ugotovljeno terjatev v višini 468.734,09 EUR;

- da terjatev iz XIV. začasne situacije ni nastala, ker so bila dela neopravljena in nedokončana ter je tožena stranka odstopila od gradbene pogodbe;

- da je torej tožena stranka dokazala, da X d. d. po 25. 1. 2011 ni imel drugih terjatev do tožene stranke, razen terjatve po XII. začasni situaciji, ki je bila plačana neposredno podizvajalcem fiduciarja na podlagi asignacijskih pogodb, ki so bile posledica pogodbenega določila osnovne gradbene pogodbe.

8V času prvega odločanja sodišča prve stopnje in Višjega sodišča v Kopru se vprašanje stečajnega postopka nad X d. d. očitno ni izpostavilo, saj se ne prva sodba sodišča prve stopnje ne pritožba s tem vprašanjem nista ukvarjali, prav tako pa o tem ni ničesar v odločbi višjega sodišča. To vprašanje pa se je izpostavilo v novem sojenju – v sodbi se je tudi z njim ukvarjalo sodišče prve stopnje. Podrobno in pravilno je povzelo značilnosti fiduciarne cesije ter posledice začetka stečajnega postopka nad fiduciantom, pri čemer višje sodišče stališče sodišča prve stopnje sicer potrjuje kot načelno pravilno (5., 6., 7. in 8. točka izpodbijane sodbe) in mu ni kaj dodati.

9Glede na pritožbene trditve višje sodišče še dodaja, da je terjatev X d. d. do tožene stranke iz XII. začasne situacije prešla v premoženje tožeče stranke s trenutkom nastanka terjatve, kar je bilo 1. 12. 2010 – torej pred stečajem, ko je imel fiduciant še polno razpolagalno sposobnost, in ne šele morda z zapadlostjo terjatve (30. 1. 2011), kot to očitno meni tožena stranka. Tudi tožena stranka je bila obveščena o odstopu terjatve še pred začetkom stečajnega postopka, vendar pa terjatve tožeči stranki ni plačala, temveč jo je 10. 2. 2011 plačala podizvajalcem.

10Ko terjatev zapade, pa fiduciarju ni plačana, jo mora le-ta izterjati; zunajsodno jo lahko uveljavi le tako, da zahteva plačilo od dolžnika; če ta ne plača, mora plačilo uveljaviti s tožbo, torej sodno. Vendar pa tega od začetka stečajnega postopka nad fiduciantom ne more več, ker se mu od takrat dalje priznava le ločitvena pravica in ne več lastništvo terjatve, pa še ločitvena pravica se mu prizna le v primeru, da je sporazum o odstopu terjatve v zavarovanje sklenjen v obliki notarskega zapisa (209. člen Stvarnopravnega zakonika – SPZ v zvezi z 2. odstavkom 206. člena SPZ). To pa nadalje pomeni, da po začetku stečajnega postopka nad fiduciantom ne more več zahtevati plačila neplačane terjatve od dolžnika, temveč to lahko stori le fiduciant.

11To zadnje pa je predmet spora v obravnavani zadevi, ko niti ne gre za razmerje, kot je opisano zgoraj. V obravnavani zadevi namreč ne gre za to, da bi tožeča stranka kot fiduciar od dolžnika izterjevala neplačano terjatev po XII. začasni situaciji, ki je tožena stranka kot dolžnik sploh ne bi bila pripravljena plačati. Spor izvira iz razmerja, ki je v celoti nastalo že pred začetkom stečajnega postopka nad fiduciantom, ko je tožena stranka priznavala obveznost za plačilo XII. začasne situacije, vendar pa je ni želela plačati tožeči stranki, temveč jo je plačala fiduciantovim podizvajalcem, pri čemer je zatrjevala, da so ti prej postavili zahteve za plačilo kot tožeča stranka in da naj bi šlo za zahteve po 631. členu OZ, fiduciant pa je tudi zanikal veljavnost fiduciarne cesije. Tu gre za situacijo, ko je fiduciat prepričan, da sam terjatve do dolžnika sploh nima, ker je bila ta pravilno izpolnjena. Tudi zato ne gre za situacijo, ko se mora fiduciar, ki pogodbe o fiduciarni cesiji nima sklenjene v obliki notarskega zapisa, postaviti v isti vrstni red kot vsi ostali navadni upniki fiducianta in je lahko poplačan iz izterjave te terjatve le hkrati in v enakih deležih kot drugi navadni upniki (46. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP).

12Višje sodišče, v nasprotju s sodiščem prve stopnje, ugotavlja, da tožena stranka ni dokazala, da bi ji podizvajalci X d. d. dejansko postavili zahtevke v skladu s 631. členom OZ. Ta določa, da se sodelavci (kar pomeni v konkretnem razmerju in nasploh pri gradbenih pogodbah podizvajalci) za svoje terjatve do podjemnika lahko obrnejo neposredno na naročnika in zahtevajo od njega, da jim te terjatve izplača iz vsote, ki jo v tistem trenutku dolguje podjemniku, če so pripoznane. Res zakon ne določa izrecno, da morajo biti zahteve podizvajalcev pisne. Vendar pa mora podizvajalec naročniku dokazati, da ima pripoznano obveznost do podjemnika – glavnega izvajalca in da so ta dela, za katera podizvajalec zahteva plačilo, vključena v še neplačano začasno situacijo. Tega pa se ne da uspešno storiti ustno, če naj bo zahteva postavljena v skladu s 631. členom OZ. Tožena stranka pa ni niti zatrjevala, da bi ji podizvajalci take zahteve kdajkoli postavili. Tudi če so se o tem pogovarjali cel december 2010, kot je sodišče povzelo iz izpovedi zaslišanih, pa to še ne pomeni, da taki pogovori že predstavljajo tudi postavitev ustrezne in z zakonom predpisane zahteve. Tudi v skladu s točko 4.3 gradbene pogodbe, na katero se sklicuje tožena stranka, morajo podizvajalci predložiti potrjene, zapadle in neplačane situacije skupaj s s strani glavnega izvajalca potrjene situacije, ki so jih izstavili podizvajalci. Tudi iz tega določila izhaja, da morajo biti pisno predložene vsaj potrjene situacije podizvajalcev, dokaza, da bi bilo to storjeno, pa tožena stranka ni predložila. To pa pomeni, da gradbena pogodba ne more v ničemer pripomoči k dokazu, da so bile zahteve podizvajalcev pravilno postavljene. Zato ta listina ne more v ničemer pripomoči k drugačnemu stališču o pravilnosti postavitve zahtev podizvajalcev, kar pomeni, da ta listina ne more vplivati na pravilno odločitev v zvezi s temi zahtevami in s tem na pravilnost in zakonitost sodbe. Zato višje sodišče zaključuje, da zatrjevana bistvena kršitev (upoštevanje po mnenju tožeče stranke prepozno predložene pogodbe) ne predstavlja kršitve iz 1. odstavka 339. člena ZPP.

13Vse navedeno pa enako velja tudi za trditve tožeče stranke, da naj bi njena zahteva toženi stranki z dne 24. 1. 2011 predstavljala zahtevo za plačilo po 631. členu OZ. Tudi tožeča stranka bi namreč morala dokazati, da je predložila potrjene situacije, česar pa ni niti zatrjevala. Zgolj sklicevanje na to, da naj bi zahteva predstavljala zahtevo po 631. členu OZ, pa ne zadostuje. Višje sodišče pri tem še pripominja, da je bila pogodba o fiduciarni cesiji sklenjena 27. 9. 2010, kar pomeni, da so vse terjatve, ki jih je sama svojim pogodbenikom – podizvajalcem družbe X d. d. – izplačala, nastale pred datumom sklenitve pogodbe o fiduciarni cesiji, zato ni niti verjetno, da bi te terjatve nastale v zvezi z XII. začasno situacijo, ali morda še kasnejšima XIII. in XIV. začasno situacijo, ki po logiki stvari vsebujeta kasnejša dela. Zato tudi iz tega razloga ne more iti za zahtevo tožeče stranke, ki bi bila v skladu s 631. členom OZ.

14Višje sodišče sicer verjame, da so se zaradi neplačil X d. d. podizvajalcem le-ti obrnili na toženo stranko in zahtevali, da se jim poplača njihovo delo in dobavljeni material, in verjame tudi, da je tožena stranka, ki je hotela z gradnjo zaključiti, želela to urediti. Verjame tudi, da so se dogovorili, da bodo podizvajalci plačani iz tega, kar bo tožena stranka dolgovala X d. d. Vendar pa gre tu lahko le za načelen dogovor, ki je potreboval še izpeljavo – ali postavitev zahtevkov po 631. členu OZ skupaj z vso potrebno dokumentacijo ali pa sklenitev asignacijskih pogodb, s katerimi bi X d. d. naročil toženi stranki, da naj odprte terjatve namesto njemu plača podizvajalcem, skupaj z obvestilom toženi stranki o sklenjenih asignacijskih pogodbah. Zahtevki v skladu s 631. členom OZ niso bili postavljeni, kot je že zgoraj obrazložilo višje sodišče, saj tožena stranka tega ni dokazala, prvo asignacijsko pogodbo pa je tožena stranka prejela šele 26. 1. 2011, torej že po obvestilu tožeče stranke o fiduciarni cesiji. Le konkretna zahteva lahko pomeni obvestilo o cesiji, kar velja tudi za primer asignacijskih pogodb, ki v obravnavani zadevi konkurirajo fiduciarni cesiji v smislu 420. člena OZ. Tožena stranka bi morala dokazati, da so bila konkretna obvestila o asignacijah, iz katerih bi bilo jasno, komu in koliko mora tožena stranka plačati, dana pred obvestilom tožeče stranke, tega pa ni dokazala. Glede na navedeno je višje sodišče zaključilo, da je bila tožeča stranka tista, ki je toženo stranko prva obvestila o odstopu terjatve.

15Kot je v razveljavitvenem sklepu opozorilo že Višje sodišče v Kopru, se je treba opredeliti tudi do tega, ali je tožena stranka glede na naravo fiduciarne cesije utemeljeno opravljala „poizvedbe“ glede veljavnosti pogodbe. Tožena stranka navaja, da je podvomila v obvestilo tožeče stranke, pri čemer je X d. d., ki ga je o tem povprašala, zanikal veljavnost pogodbe.

16Uvodoma višje sodišče ugotavlja, da X d. d. toženi stranki ni zatrjeval, da naj pogodba o fiduciarni cesiji ne bi bila veljavna, ker je ni podpisala pooblaščena oseba. Tudi tožena stranka v dopisu, s katerim je zavrnila plačilo tožeči stranki, tega razloga ni uveljavljala. Če je dvomila o tem, bi morala tožečo stranko k temu izrecno pozvati; ko je to storila v pravdi, je tožeča stranka nemudoma predložila pooblastilo zakonitega zastopnika X d. d. podpisniku pogodbe. Je pa tožena stranka (na podlagi obvestila X d. d.) ugovarjala veljavnosti te pogodbe iz drugih razlogov, ki se nanašajo na vsebino pogodbe.

17Višje sodišče se sicer strinja s toženo stranko, da kadar obvestilo o odstopu terjatve poda odstopnik, tako obvestilo nedvomno predstavlja obvestilo, na katerega se lahko dolžnik zanese, kar ne velja vedno za obvestilo prevzemnika. Vendar pa pravica oziroma dolžnost preverjanja v primeru obvestila prevzemnika o odstopu terjatve lahko seže le do preverjanja, ali je taka pogodba sklenjena, ne pa tudi, ali je morda neveljavna. V skladu s 421. členom OZ v zvezi z 2. odstavkom 207. člena SPZ namreč dolžnik do prevzemnika takih ugovorov nima, temveč gre za razmerje med odstopnikom in prevzemnikom, v katerega se dolžnik ne more spuščati (gre za tako imenovano nevtralnost dolžnikovega položaja). Zato mora tudi v takih primerih terjatev plačati prevzemniku, da obveznost pravilno izpolni in je s tem prost svoje obveznosti (primerjaj 419. člen OZ in 417. člen OZ v zvezi z 2. odstavkom 207. člena SPZ).

18Višje sodišče še poudarja, da ima tožeča stranka prav, ko navaja, da bi dolžnik, kadar je zanj odstop terjatve dvomljiv, moral s plačilom počakati do takrat, ko bi to preveril, možnost pa je imel tudi za sodni depozit, vendar teh možnosti ni izkoristil. S tem se je sam izpostavil tveganju, da bo morda moral znesek plačati še enkrat, če prvo plačilo, opravljeno podizvajalcem X d. d., ne bo pomenilo tudi tega, da je dolžnik postal prost svoje obveznosti za plačilo po XII. začasni situaciji.

19Odgovoriti je treba še na ugovor tožene stranke, da prenos terjatve oziroma fiduciarna cesija ni bila dopustna. V zvezi s tem je tožena stranka navedla, da ima podizvajalec z zahtevkom iz 631. člena OZ prednost pred prevzemnikom terjatve in da terjatve niso veljavno prenosljive v obsegu, v katerem lahko postanejo lastnina podizvajalcev, iz njenih navedb pa smiselno izhaja tudi, da je njeno obveznost do X d. d. predstavljala le dolžnost poplačila podizvajalcev in nič drugega. Da niti podizvajalec z zahtevkom po 631. členu OZ nima prednosti pred cesionarjem oziroma fiduciarjem, je v razveljavitvenem sklepu razložilo že Višje sodišče v Kopru (glej 7. in 8. točko sklepa Višjega sodišča v Kopru opr. št. Cpg 165/2014 z dne 6.11.2014). Tudi noben predpis tožene stranke ni zavezoval, da bi smela terjatev plačati le podizvajalcem. V skladu s 631. členom OZ, enako pa je določeno tudi v gradbeni pogodbi, morajo podizvajalci na dolžnika nasloviti zahtevo za plačilo in predložiti tudi zahtevano dokumentacijo. Da bi podizvajalci tako ravnali, tožena stranka ni dokazala. Ker tako tožena stranka ni dokazala, da so podizvajalci sploh uveljavljali zahteve po 631. členu OZ, že zato ni mogoče trditi, da bi s tem konkurirali tožeči stranki. Da bi se X d. d. in tožena stranka dogovorila o neprenosljivosti terjatev, pa tožena stranka ni niti zatrjevala. Zato glede na 4. odstavek 417. člena OZ v zvezi z 2. odstavkom 207. člena SPZ ni mogoče zaključiti, da bi s plačilom družbi X d. d. ali po njenem nalogu njenim podizvajalcem tožena stranka postala prosta svoje obveznosti.

20Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo dejansko stanje, ko je ugotovilo, da so bile na toženo stranko naslovljene le ustne zahteve podizvajalcev za plačilo, vendar pa ni pravilno uporabilo materialnega prava, ko je iz tega izpeljalo zaključek, da je šlo pri tem za zahteve po 631. členu OZ. Ni namreč upoštevalo, da je za pravilno postavitev take zahteve treba predložiti tudi dodatno dokumentacijo, katere predložitve pa tožena stranka ni niti zatrjevala, kaj šele dokazovala.

21Kot med stranka ni sporno, je tožena stranka prejela zahtevo tožeče stranke za plačilo skupaj s pogodbo o fiduciarni cesiji 25. 1. 2011. Tožena stranka pa je v postopku dokazala le to, da je X d. d. s podizvajalci sklenil asignacijske pogodbe, prvo med njimi pa je tožena stranka prejela šele 26. 1. 2011 in je bila tako o tem obveščena šele po tem, ko je že prejela obvestilo tožeče stranke o odstopu terjatve po prvi naslednji zapadli obveznosti tožene stranke do X d. d., to pa je bila XII. začasna situacija.

22To pa glede na 420. člen OZ pomeni, da bi za veljavno izpolnitev, s katero bi postala prosta obveznosti, tožena stranka morala znesek po XII. začasni situaciji, ki je prva zapadla po prejemu obvestila, do zneska 200.000,00 EUR plačati tožeči stranki. Zato njena obveznost do tožeče stranke še vedno obstaja in jo tožeča stranka utemeljeno vtožuje, skupaj z zamudnimi obrestmi od zapadlosti te situacije v plačilo dalje (1. odstavek 378. člena OZ).

23Vrednost XII. začasne situacije je znašala 582.948,59 EUR. Zato bi bila tožeča stranka že iz te začasne situacije v celoti poplačana, saj je njena terjatev znašala 200.000,00 EUR. Tako se izkaže, da ni pomembno, ali je bila tožena stranka X d. d. karkoli dolžna iz XIII. ali XIV. začasne situacije, zato se višjemu sodišču s tem ni bilo treba ukvarjati.

24Ker je tako sodišče prve stopnje dejansko stanje sicer pravilno ugotovilo, vendar pa ni pravilno uporabilo materialnega prava, je višje sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zahtevku ugodilo (1. odstavek 351. člena ZPP). Bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jih zatrjuje tožeča stranka, na pravilnost sodbe ne vplivajo, zato se višjemu sodišču ni treba izreči o ugovoru prekluzije, ni pa tudi našlo bistvenih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Pri tem višje sodišče še ugotavlja, da se je v postopku pred sodiščem prve stopnje o vsem, kar je upoštevalo v svoji odločitvi, obširno razpravljalo, prav tako sta se pravdni stranki o vsem izčrpno izjavili tudi v pritožbenem postopku.

25Ker je višje sodišče spremenilo odločitev sodišča prve stopnje, je tudi na novo odločilo o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje (2. odstavek 165. člena ZPP), odločilo pa je tudi o stroških pritožbenega postopka. Izrek o stroških temelji na 151., 154. in 155. členu ZPP. Tožeča stranka, ki je z zahtevkom uspela, je upravičena do povračila stroškov postopka, ki jih je sodišče za čas do izdaje izpodbijane sodbe odmerilo po specificiranem stroškovniku iz vloge z dne 5.5.2015, pritožbene stroške pa je tožeča stranka specificirala v pritožbi. Tožena stranka, ki v postopku ni uspela, bo morala sama nositi vse svoje stroške postopka.