VSRS Sodba X Ips 411/2014

I. Revizija se zavrne.

II. Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je dolžno tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti stroške revizijskega postopka v višini 3.701,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožbi tožeče stranke in odpravilo sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Posebnega davčnega urada, št. DT 42918-62213/2012-1 02-05 z dne 24. 9. 2012, ter toženi stranki naložilo povračilo stroškov postopka. Z navedenim sklepom je prvostopenjski davčni organ zoper tožečo stranko začel davčno izvršbo z rubežem denarnih sredstev na računih tožeče stranke zaradi neplačila davka od posebnih iger na srečo in koncesijske dajatve za mesec junij 2012 v skupni višini 307.579,95 EUR. Ministrstvo za finance je z odločbo, št. DT 499-29-503/2012-5 z dne 30. 7. 2013, pritožbo tožeče stranke zoper sklep prvostopenjskega davčnega organa zavrnilo.

2Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe ob sklicevanju na Razširjena uvodna pojasnila Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) avtorice dr. Nine Plavšak pojasnilo, da je prvi odstavek 131. člena ZFPPIPP treba razlagati tako, da je po začetku postopka prisilne poravnave nedovoljena vsaka izvršba, torej tudi izvršba glede terjatev, za katere prisilna poravnava, če bo potrjena, ne bo učinkovala. Ta prepoved traja dokler traja postopek prisilne poravnave. Izjeme od prepovedi izvršbe po začetku postopka zaradi insolventnosti, ki so navedene v 1. do 4. točki drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP, pa se nanašajo na položaje, ki lahko nastanejo le v stečajnem postopku.

3Zoper sodbo sodišča prve stopnje na podlagi tretjega odstavka 83. člena ZUS-1 vlaga revizijo državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa (v nadaljevanju revident) zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Glede dovoljenosti revizije se sklicuje na 1. in 2. točko drugega odstavka 83. člena

ZUS-1 in na kršitev zakona v škodo javnega interesa. Kot navaja, je d

avek za državo ena najpomembnejših oblik fiskalnih dohodkov in ni le instrument zbiranja sredstev za pokrivanje potreb državnega aparata, temveč skupaj z ostalimi fiskalnimi dohodki zlasti instrument ekonomske in socialne politike države. Ker je plačilo davčnega dolga splošna družbena obveznost in je v javnem interesu, da se čim prej izpolni, je bil s sprejeto odločitvijo o nedovoljenosti davčne izvršbe kršen zakon v škodo javnega interesa.

4Tožeča stranka v odgovoru na revizijo predlaga zavrženje revizije, podredno pa njeno zavrnitev.

5Revizija ni utemeljena.

Glede dovoljenosti revizije:

6Na podlagi tretjega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena tudi, če državno pravobranilstvo izkaže katerega izmed razlogov za dovoljenost revizije iz drugega odstavka tega člena in da revizijo vlaga zaradi tega, ker je bil kršen zakon v škodo javnega interesa.

7V zvezi z ugovorom tožeče stranke, da v obravnavani zadevi ne gre za spor, v katerem bi bili pravica ali obveznost izraženi v denarni vrednosti, saj sklep o davčni izvršbi ni izvršilni naslov in vsebinsko ne opredeljuje obveznosti, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da iz ustaljene upravnosodne prakse

(1)

izhaja, da je revizija lahko dovoljena po vrednosti, tudi če je predmet presoje zakonitost sklepa o davčni izvršbi, še zlasti, ko se ta izpodbija iz razlogov, ki lahko nastanejo po izdaji in pred izvršitvijo odmerne odločbe.

(2)

V takih primerih se tudi s sklepom o izvršbi poseže v pravni položaj davčnega dolžnika, zato je treba sklep o izvršbi obravnavati kot upravni akt v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1.

8Glede ugovora tožeče stranke, da v procesni situaciji, kot je ta v obravnavani zadevi, državni pravobranilec nima pravnega interesa za vložitev revizije, kar naj bi izhajalo iz sklepov Vrhovnega sodišča X Ips 789/2007 z dne 6. 3. 2008, X Ips 493/2010 z dne 19. 10. 2011 in X Ips 495/2010 z dne 14. 12. 2011, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da obravnavana

zadeva ni primerljiva z navedenimi zadevami, saj je v obravnavani zadevi prvostopenjsko sodišče izpodbijani sklep o izvršbi zgolj odpravilo, ne da bi zadevo vrnilo davčnemu organu v ponoven postopek, zato je treba šteti, da je bilo v tem upravnem postopku dokončno odločeno.

Pravni interes državnega pravobranilca kot zastopnika javnega interesa je torej v tem, da Vrhovno sodišče (tudi za morebitne bodoče postopke davčnih izvršb) presodi, ali je stališče sodišča prve stopnje, da prisilna izvršba davčnih terjatev med postopkom prisilne poravnave ni možna, pravilno.

(3)

9V obravnavani zadevi vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta presega 20.000,00 EUR (1. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1), poleg tega pa po presoji Vrhovnega sodišča navedbe državnega pravobranilca glede davkov kot najpomembnejšega dohodka proračuna zadoščajo za zaključek, da je bilo z odločitvijo sodišča prve stopnje, da se predmetna davčna obveznost med postopkom prisilne poravnave (še) ne sme izterjati, poseženo v javni interes. Glede na navedeno je po presoji Vrhovnega sodišča revizija dovoljena.

Vsebinska presoja revizije:

10Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu,

v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

11V obravnavani zadevi v revizijskem postopku ostaja sporno, ali je lahko glede na 131. člen ZFPPIPP davčni organ dne 24. 9. 2012 izdal sklep o davčni izvršbi za izterjavo davčne obveznosti, ki je nastala 30. 6. 2012, kljub temu, da je bil 29. 6. 2012 s sklepom okrožnega sodišča začet postopek prisilne poravnave nad tožečo stranko.

12Načelo enakopravnega obravnavanja upnikov zahteva, da je treba vse upnike, ki so v razmerju do insolventnega dolžnika v enakem položaju, obravnavati enako (46. člen ZFPPIPP). Zaradi uresničitve tega načela so v oddelku 3.8 ZFPPIPP določena pravila, ki urejajo učinke postopka zaradi insolventnosti na izvršilne postopke in postopke zavarovanja. Namen teh pravil je preprečiti, da bi upnik na podlagi prisilne izterjave v izvršilnem postopku dosegel ugodnejše poplačilo svoje terjatve kot drugi upniki, za terjatve katerih učinkuje prisilna poravnava oziroma terjatve katerih se plačujejo (hkrati in sorazmerno) po pravilih o plačilu terjatev upnikov v stečajnem postopku.

(4)

13Prvi odstavek 131. člena ZFPPIPP določa, da po začetku postopka zaradi insolventnosti proti insolventnemu dolžniku ni dovoljeno izdati sklepa o izvršbi ali zavarovanju.

14Drugi odstavek 131. člena ZFPPIPP pa določa, da se prepoved iz prvega odstavka 131. člena ZFPPIPP ne uporablja za izvršbo na podlagi: 1. pravnomočnih sklepov, ki jih izda v postopku zaradi insolventnosti sodišče, ki vodi ta postopek, in za katere ta zakon določa, da so izvršilni naslov; 2. pravnomočne sodne odločbe ali odločbe drugega državnega organa, izdane v postopku iz oddelka 5.6 tega zakona, v delu, v katerem je bila insolventnemu dolžniku s to odločbo naložena povrnitev stroškov postopka; 3. sodne odločbe, izdane o zahtevku, katerega predmet je terjatev, ki se v stečajnem postopku plača kot strošek postopka,

ali

izvršilni naslovi, izdani v upravnem postopku, na podlagi katerih mora dolžnik poravnati obveznost, ki se v stečajnem postopku plača kot strošek postopka; 4. odločbe, s katero je insolventnemu dolžniku naloženo plačilo takse za dejanja, opravljena v tem postopku po začetku postopka zaradi insolventnosti.

15Po presoji Vrhovnega sodišča prvi odstavek 131. člena ZFPPIPP, drugače kot prej veljavni prvi odstavek 36. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (v nadaljevanju ZPPSL)(5) , pri procesnopravnih učinkih postopka prisilne poravnave ne ločuje več med terjatvami, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave in

na katere bo potrjena prisilna poravnava učinkovala, ter med terjatvami, nastalimi po začetku postopka prisilne poravnave.

Razlog opisane drugačne ureditve je, da po ureditvi v ZFPPIPP sodišče, če ustavi postopek prisilne poravnave, praviloma hkrati po uradni dolžnosti začne stečajni postopek. Položaj insolventnosti, ki je predpostavka za vodenje stečajnega postopka, pa obstaja že ob uvedbi postopka prisilne poravnave, saj je hkrati tudi predpostavka vodenja postopka prisilne poravnave.

(6)

Če je stečajni postopek začet v postopku prisilne poravnave (ker v tem postopku prisilna poravnava ni bila potrjena), mora biti položaj upnikov enak, kot če bi sodišče začelo stečajni postopek že takrat, ko je začelo postopek prisilne poravnave.

(7)

16V nadaljevanju se Vrhovno sodišče opredeljuje do vprašanja, ali se izjeme od prepovedi

začetka novega postopka izvršbe

, ki so določene v drugem odstavku 131. člena ZFPPIPP,

nanašajo na položaje, ki lahko nastanejo le v stečajnem postopku, ali se te izjeme lahko uporabijo tudi v primeru izvršbe med postopkom prisilne poravnave.

17Kot v reviziji utemeljeno opozarja revident, zgolj z nevarnostjo neenake obravnave upnikov v morebitnem stečajnem postopku, ki bi sledil neuspeli prisilni poravnavi, kar kot edini argument navaja sodišče prve stopnje, ni mogoče pojasniti, zakaj bi morala biti ta prepoved v postopku prisilne poravnave

absolutna, tako da bi zajemala tudi štiri situacije iz drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP, če bo izvršba v stečajnem postopku, ki bi sledil prisilni poravnavi, v teh štirih primerih tako ali tako mogoča. K sklepu o možnosti izvršb v izjemnih štirih situacijah iz drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP že v postopku prisilne poravnave nenazadnje vodi tudi jezikovna razlaga navedenega člena, ki se nanaša na postopke zaradi insolventnosti in torej ne ločuje med postopkom prisilne poravnave in stečaja (kot to ločuje na primer 132. člen ZFPPIPP).

18Vendar pa je treba jezikovno metodo, ki je sicer temeljna metoda razlage pravnih norm

,

vselej preveriti z drugimi metodami razlage in utemeljiti tistega izmed več mogočih besednih pomenov, ki je pravi (pravni pomen). Ob interpretaciji 131. člena ZFPPIPP je treba upoštevati celotno besedilo zakona (sistemska razlaga) in tudi namen ureditve postopka prisilne poravnave. Ločena obravnava te določbe sicer res napeljuje na sklep, da se izjeme nanašajo na oba postopka zaradi insolventnosti, vendar pa taka razlaga po presoji Vrhovnega sodišča ne more prestati presoje z vidika sistema zakona, še posebej ob upoštevanju 132., 212. in 213. člena ZFPPIPP.

19Po prvem odstavku 132. člena ZFPPIPP se z začetkom postopka prisilne poravnave brez izjem prekinejo vsi postopki izvršbe in zavarovanja. Prekinitev traja do pravnomočnega končanja postopka prisilne poravnave (drugi odstavek 132. člena v zvezi s 216. členom ZFPPIPP).

20Smisel 132. člena ZFPPIPP je (enako kot pri prepovedi začetka novih izvršb) predvsem v tem, da se s prekinitvijo individualnih izvršb prepreči neenakopravna obravnava upnikov (še zlasti za primer, ko se postopek prisilne poravnave ustavi in začne stečajni postopek). Poleg tega je smisel navedenega člena tudi v tem, da se za terjatve, ki so očitno nastale pred začetkom postopka prisilne poravnave (saj je izvršba že v teku) in bo za njih potrjena prisilna poravnava načeloma učinkovala, glede procenta poplačila počaka na pogoje potrjene prisilne poravnave. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, pa to ni edini namen, ki ga zasleduje zakon s prepovedjo izvršb po začetku postopka prisilne poravnave.

21Z začetkom postopka prisilne poravnave se namreč prekinejo tudi tisti postopki izvršbe in zavarovanja, katerih predmet je terjatev, na katero potrjena prisilna poravnava ne bo učinkovala. Prisilna poravnava namreč ne učinkuje kar na vse terjatve, ki so nastale pred začetkom postopka prisilne poravnave, saj ZFPPIPP v 212. in 213. členu določa, da prisilna poravnava ne učinkuje za terjatve iz drugega in tretjega odstavka 212. člena ter zavarovane terjatve, prednostne terjatve ter izločitvene pravice, čeprav so nastale že pred začetkom prisilne poravnave.

22Če bi bil edini smisel prekinitve vseh izvršb po začetku postopka prisilne poravnave v tem, da se počaka na pogoje poplačila iz potrjene prisilne poravnave, oziroma da se zagotovi enakopravna obravnava upnikov, bi ne bilo potrebe po prekinitvi vseh izvršb. V situaciji, ko bi upnik v izvršilnem postopku že pred začetkom prisilne poravnave pridobil zastavno pravico na primer na nepremičnini in bi imel torej v insolvenčnem postopku položaj ločitvenega upnika, bi se izvršba lahko nadaljevala, saj na njegovo terjatev potrjena prisilna poravnava ne učinkuje (gre za zavarovano terjatev), prav tako pa zaradi ločitvene pravice ne more priti do neenakopravne obravnave upnikov v morebitnem kasnejšem stečaju.

23Iz 132. člena je torej razvidno, da smisel ureditve, da se po začetku postopka prisilne poravnave zoper insolventnega dolžnika ne vodi noben izvršilni postopek, ni zgolj v zagotovitvi enake obravnave upnikov oziroma v čakanju na pogoje poplačila, temveč tudi in predvsem v tem, da se takemu dolžniku omogoči, da se začasno razbremeni bremen izvršb (predvsem morebitnih blokad računov) in da se mu med trajanjem postopka prisilne poravnave olajša možnost finančnega prestrukturiranja. Prisilna poravnava (in s tem začasna odsotnost vseh izvršb) je beneficij insolventnemu dolžniku, v zameno za to pa mora upnikom razkriti vse informacije o svojem finančnem položaju, potrebne za odločitev upnikov, ali bodo sprejeli prisilno poravnavo in poročati o svojem poslovanju (137. in 142. člen ZFPPIPP).

24Če ZFPPIPP glede na 132. člen določa prekinitev vseh postopkov izvršbe in zavarovanja, ki so bili začeti pred postopkom prisilne poravnave (tudi tistih, ki bi se brez nevarnosti neenake obravnave upnikov lahko nadaljevali), je toliko bolj razumljivo, da preprečuje tudi začetek vseh novih izvršb.

25Glede na navedeno je po presoji Vrhovnega sodišča 131. člen ZFPPIPP treba razlagati tako, da od splošnega pravila o nedovoljenosti izvršbe ali zavarovanja kot pravne posledice začetka postopka prisilne poravnave ni nobene izjeme. Položaji iz drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP, za katere se prepoved začetka novega postopka izvršbe oziroma zavarovanja ne uporablja, pa lahko nastanejo samo v stečajnem postopku.

26Po presoji Vrhovnega sodišča t

udi ob upoštevanju prvega odstavka 151. člena ZFPPIPP (omejitev dolžnikovih poslov) in 34. člena ZFPPIPP, ki opredeljuje nujna plačila v okviru rednega poslovanja po tem, ko postane družba insolventna (med katerimi so v 4. točki navedeni tudi davki), ni nujno, da za ta plačila obstaja možnost prisilne izvršbe. S tem je sicer postavljena pod vprašaj dolžnost plačila, vendar pa poslovanje insolventnega dolžnika in vsa plačila v zvezi s tem nadzoruje stečajni upravitelj (171. člen ZFPPIPP), ki skrbi za redno izvrševanje te dolžnosti. Glede na navedeno ni nevarnosti,

na katero v reviziji opozarja državni pravobranilec

, da bi se dolžnik samovoljno odločal, kateremu od upnikov bo poravnal obveznost in kateremu ne, in tako

kršil načelo enakopravnega obravnavanja upnikov.

Poleg tega je treba upoštevati, da ni vedno nujno, da bo denarja dovolj za vsa nujna plačila (kar bi bil sicer eden od razlogov za ugovor proti vodenju postopka prisilne poravnave iz 172. člena ZFPPIPP), zato bi lahko že s tem, ko bi dovolili posameznemu upniku individualno izvršbo (s čimer bi lahko prišel do celotnega plačila ali vsaj pridobil ločitveno pravico v izvršbi), prišlo do kršitve načela enakopravne obravnave upnikov. Zaradi posledic, ki jih lahko prinese postopek prisilne izterjave (npr. blokada dolžnikovega računa oziroma pridobitev ločitvene pravice upnika) z vidika insolventnega dolžnika, ki se želi finančno prestrukturirati, tako ni vseeno, ali se plačila v okviru rednega poslovanja (kamor spada tudi plačevanje davkov in koncesijske dajatve) izvajajo prostovoljno, ali v okviru postopka izvršbe.

27Razloge za različno ureditev posledic začetka postopka prisilne poravnave in postopka stečaja na izvršilne postopke in postopke zavarovanja je po presoji Vrhovnega sodišča treba iskati tudi v različnem namenu, ki ga zasledujeta navedena postopka. Skupni namen obeh ureditev sicer je, da se zagotovi, da po nastopu insolventnosti stopijo v ospredje interesi upnikov in postanejo nadrejeni interesom lastnikov. Vendar pa je, za razliko od stečajnega postopka, ki se vodi izključno zaradi uresničitve interesa upnikov, da dosežejo plačilo svojih terjatev hkrati in v enakem deležu kot drugi upniki, ki so v razmerju do stečajnega dolžnika v enakem položaju, namen postopka prisilne poravnave tudi v tem, da se insolventnemu dolžniku omogoči finančno prestrukturiranje, na podlagi katerega postane kratkoročno in dolgoročno plačilno sposoben.

28Ker po stališču Vrhovnega sodišča med postopkom prisilne poravnave ni nobene izjeme od prepovedi izdaje sklepa o izvršbi, so nerelevantni revizijski ugovori glede vprašanja, ali gre v obravnavani zadevi za izjemo iz 3. točke drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP v zvezi z drugim odstavkom 289. člena in 1. točko tretjega odstavka 355. člena ZFPPIPP, zato se Vrhovno sodišče do njih ne opredeljuje.

29Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (86. člen ZUS-1).

30Tožeča stranka je v odgovoru na revizijo opozorila na sporna vprašanja glede dovoljenosti revizije in revizijskemu sodišču obrazloženo predlagala, naj jo zavrne. V revizijskem postopku je torej uspela, zato je upravičena do povrnitve stroškov revizijskega postopka, ki temeljijo na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 ter so v skladu s prehodno določbo drugega odstavka 20. člena Odvetniške tarife(8) odmerjeni na podlagi tretjega odstavka 25. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT)(9). Na podlagi tar. št. 3.300 (količnik 2) je tožeči stranki ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta (302.024,35 EUR) treba priznati 3.014,00 EUR nagrade za postopek z revizijo, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002) ter 22 % DDV od nagrade in izdatkov (667,48 EUR). Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je tako dolžno tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške postopka v višini 3.701,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

----

(1)

Primerjaj sodbe VSRS X Ips 312/2011 z dne 21. 6. 2012, X Ips 480/2011 z dne 5. 7. 2012 in X Ips 370/2011 z dne 13. 9. 2012.

(2) Na primer, če je bil davek po izdaji odmerne odločbe že plačan ali odpuščen, pa je davčni organ vseeno izdal sklep o izvršbi, ali če je pravica prisilne izterjave davka zastarala, ali pa je bil sklep o davčni izvršbi izdan dolžnikovemu dolžniku, ki v postopku izdaje odmerne odločbe, ki se izvršuje, ni sodeloval, itd.

(3)

V javni interes je poseženo že s tem, ko davek ni izterjan takoj, ampak šele (če sploh), ko se prisilna poravnava zaključi.

(4) Tako tudi Plavšak, N., v: Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju- Razširjena uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana 2008, str. 116.

(5)

Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča III Ips 188/1999 z dne 11. 5. 2000, iz katerega izhaja, da je prvi odstavek 36. člen ZPPSL možno uporabiti samo za terjatve, nastale do začetka postopka prisilne poravnave, ne pa tudi za tiste, ki so nastale pozneje. Te mora namreč dolžnik poravnati tako, kot se glasijo, tudi v primeru, da je bila prisilna poravnava sklenjena in potrjena. Nanje se določbe potrjene prisilne poravnave ne raztezajo, zato tudi prvi odstavek 36. člena ZPPSL zanje ne velja.

(6) Tako tudi Plavšak, N., v: Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - Razširjena uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana 2008, 116. in 117. str.

(7) Če bi na primer nekaterim individualnim upnikom dovolili izvršbo med postopkom prisilne poravnave, bi ti v izvršbi lahko pridobili ločitveno pravico in bi bili v primeru stečajnega postopka, ki bi sledil neuspeli prisilni poravnavi (in če v prisilni izvršbi ne bi bili poplačani), v ugodnejšem položaju kot tisti upniki, ki niso imeli pravice začeti prisilne izvršbe med postopkom prisilne poravnave in tako niso pridobili ločitvene pravice, čeprav so imeli vsi ob začetku postopka prisilne poravnave enakovredne terjatve.

(8) Ur. l. RS, št. 2/2015.

(9) Ur. l. RS, št. 67/08, 35/09-ZOdv-C.