VDSS sodba Psp 338/2015

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje glede besedne zveze „poškodbe pri delu“ v 2. in 4. alineji II. točke in v III. točki izreka spremeni tako, da se nadomesti z besedno zvezo „poškodbe izven dela“.

II. V preostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem izpodbijanem ugoditvenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je kot nezakoniti odpravilo zavrnilni odločbi tožene stranke št. ... z dne 3. 5. 2011 in iste št. z dne 28. 1. 2011 (I. točka izreka). Ugotovilo je, da pri tožniku obstojijo:

- 30 % TO po poglavju VII, B., tč. 7c zaradi posledic poškodbe izven dela od 21. 1. 1994 dalje;

- 30 % TO po poglavju VII, B., tč. 7c zaradi poškodbe pri delu od 19. 1. 2011 dalje;

- 10 % TO po poglavju XI od 19. 1. 2011 dalje in

- 30 % TO po poglavju VI, B., tč. 8c zaradi posledic poškodbe pri delu od 19. 1. 2011 dalje (II. točka izreka).

Tožniku je priznalo invalidnino za 60 % telesno okvaro zaradi posledic poškodbe pri delu od 19. 1. 2011 dalje (III. točka izreka).

Odredilo je, da o odmeri in izplačevanju invalidnine odloči tožena stranka s posebno odločbo v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe (IV. točka izreka).

Kar je tožnik zahteval več ali drugače, je zavrnilo (V. točka izreka).

Hkrati je toženo stranko zavezalo, da za tožnika povrne stroške postopka v znesku 374,00 EUR na račun prvostopenjskega sodišča v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VI. točka izreka).

2Zoper ugoditveni del sodbe v I., II., III., IV. in VI. točki izreka se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka oz. podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Meni, da je 60 % telesna okvara ( v nadaljevanju: TO) podana šele od 4. 6. 2014 dalje, in sicer zaradi posledic poškodbe izven dela, kot je ocenila invalidska komisija II. stopnje v dopolnilnem mnenju ter enako tudi izvedenec v pisnem izvedenskem mnenju. Kljub temu, da je izvedenec na glavni obravnavi izpovedal, da ni nobenih podatkov, da bi imel tožnik kakršnokoli dodatno poškodbo ali obolenje, in da je velika verjetnost, da so bile funkcionalne motnje v takšnem obsegu podane že 19. 1. 2011, verjetnosti ni mogoče podkrepiti z gotovostjo. Sicer pa je že IK I v stopinjah opisala gibljivost levega kolka in desnega ramenskega sklepa, ki ni bila omejena v tolikšni meri, da bi zadostila kriterijem za ugotovitev TO. Ker sodišče ni upoštevalo pisnega izvedenskega mnenja, skladnega z dopolnilnim mnenjem IK II z dne 4. 6. 2014, je dejansko stanje zmotno ugotovilo in posledično zmotno uporabilo materialno pravo.

Nadalje uveljavlja absolutni bistveni kršitvi iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ugotovljene TO niso posledica poškodbe pri delu temveč poškodbe izven dela, kot je razvidno tudi iz obrazložitve sodbe. Obstaja torej nasprotje med izrekom in obrazložitvijo. Kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je podana tudi zato, ker ni razsojeno o odmeri in izplačevanju invalidnine za ugotovljeno skupno TO, čeprav bi sodišče to ob uporabi 2. odstavka 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih moralo storiti. Sicer pa je sodišče odločalo na podlagi dejstev, ki so nastala po izdaji dokončne odločbe, saj opravljanje meritve gibljivosti desne rame in levega kolka 4. 6. 2014 časovno presegajo okvir sodne presoje zakonitosti dokončne odločbe z dne 3. 5. 2011.

Zaradi zmotne presoje spora o glavni stvari izpodbija tudi stroškovno odločbo prvostopenjske sodbe.

3Pritožba je delno utemeljena.

K odločitvi pritožbenega sodišča v I. točki izreka te sodbe

4Tožena stranka pravilno poudarja, da je glede razsodbe o vzroku TO v 2. in 4. alineji II. točke ter III. točki izreka podana bistvena kršitev iz 14. in tudi 15. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju: ZPP). Izrek pisnega odpravka sodbe, ki se nanaša na vzrok TO, je dejansko v nasprotju z obrazložitvijo, iz katere določno izhaja, da so TO posledica poškodbe izven dela. Hkrati v izreku sodbe določen vzrok nasprotuje listinski medicinski in drugi dokumentaciji iz upravnega in sodnega spisa, ugotovitvam dopolnilnega mnenja IK II z dne 4. 6. 2014 ter pisnemu sodnemu izvedenskemu mnenju, iz katerega določno izhaja, da so vse ugotovljene TO posledica poškodbe v prometni nezgodi v tujini leta 1972.

Ni dvoma, da gre za stanje po politravmi iz leta 1972. Tožnik je tedaj utrpel številne zlome, in sicer zgornje in spodnje čeljustnice, reber na desni strani, desne ključnice, desne podlahtnice, desne stegnenice ter desnega kolena. Zaradi zloma v področju desnega kolka je prišlo do posttravmatske artroze, ki je postopoma napredovala, tako da je leta 2009 bila vsajena totalna endoproteza. Sicer pa že iz diagnoz samih izhaja, da gre za posttravmatske artroze desnega in levega kolka, desnega komolca, desne rame ter desnega kolena. Za navedene diagnoze seveda ni prav nobenega dokaza, da bi bile posledica poškodbe pri delu v smislu 63. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1).

5V skladu s 1. odstavkom 354. člena ZPP sodišče druge stopnje praviloma sicer razveljavi sodbo sodišča prve stopnje, če ugotovi, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 339. člena ZPP in zadevo vrne istemu sodišču ali jo odstopi pristojnemu sodišču v novo sojenje. Vendar tako postopa le, če kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti. Kršitev v delu izreka izpodbijane sodbe, do katere je več kot očitno prišlo tudi zato, ker sodišče materialnega prava, ki bi ga moralo, sploh ni uporabilo, in je zato napačno razsodilo, da so TO posledica poškodbe pri delu, je ob pravilni uporabi 4. alineje 62. člena ZPIZ-1, mogoče odpraviti.

Pritožbeno sodišče je iz predhodno navedenih razlogov na temelju 358. člena v zvezi s 1. odstavkom 351. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje glede besednih zvez „poškodbe pri delu“ spremenilo tako, da jih je nadomestilo s „poškodbe izven dela“ ter razsodilo, kot je razvidno iz I. točke izreka te sodne odločbe.

K odločitvi pritožbenega sodišča v II. točki izreka te sodbe

6Pritožba zoper preostali, nespremenjeni del prvostopenjske ugoditvene sodbe ni utemeljena, saj je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. Bistveno pravilnih dejanskih in pravnih razlogov, obširno in prepričljivo obrazloženih v izpodbijani sodbi, pritožbeno sodišče ne navaja znova, temveč v zvezi s spornim datumom ugotovljenih TO, dodaja le še naslednje.

7Res je sicer bila omejena gibljivost levega kolka v smeri abdukcije, addukcije in rotacije za 1/3 normalne gibljivosti ter kontrakture desnega ramenskega sklepa z ohranjeno abdukcijo po horizontali, ugotovljena po opravljenih meritvah na IK II z dne 4. 6. 2014. Od tega dne dalje je izvedenski organ tožene stranke, upoštevajoč že od 21. 1. 1994 obstoječo 30 % TO zaradi omejene gibljivosti desnega kolka, ugotovil skupno 60 % TO zaradi posledic poškodbe izven dela.

Rezultate meritev omejene gibljivosti desnega in levega kolka ter desnega ramenskega sklepa je potrdil tudi sodno medicinski izvedenec. Vendar pa je sodišče prve stopnje pri sprejemanju dokazne ocene utemeljeno sledilo izvedenčevi ustni izpovedi (list. 97 do 99 sodnega spisa), da obstaja velika verjetnost, da so bile funkcionalne motnje v takšnem obsegu, kot jih je ugotovila IK II dne 4. 6. 2014, prisotne že ob obravnavanju na IK I dne 19. 1. 2011. Velika verjetnost seveda ni gotovost. Vendar je izvedenec takšno oceno utemeljil z dodatnimi strokovno medicinskimi razlogi, in sicer da čas treh let ne vpliva bistveno na proces artroze, ki je bila z medicinsko RTG dokumentacijo nedvomno izkazana že leta 2011, in da za obdobje od 19. 1. 2011 do 4. 6. 2014 ni nobenih podatkov, da bi imel tožnik kakršnekoli dodatne poškodbe ali obolenja.

8Dokazni zaključek, da sta pri tožniku že 19. 1. 2011 obstajali 30 % TO desnega ramenskega sklepa in 30% TO v levem kolku, je sprejet skladno z načelom proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP. V skladu z metodološkim napotkom navedene določbe ZPP namreč sodišče o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej, vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Zaključek sodišča prve stopnje je analitično sintetičen in glede na okoliščine konkretnega primera tudi logično prepričljivo obrazložen. Dejstvo je, da v obravnavanem predsodnem postopku niso bile po vseh parametrih opravljene meritve gibljivosti sklepov, kot v dopolnilnem mnenju, čeprav bi mogle in morale biti. Šele ko je klinične meritve gibljivosti velikih sklepov na zahtevo sodišča opravila IK II dne 4. 6. 2014, so se ob istih medicinskih izvidih, s katerimi je razpolagala že v predsodnem postopku, izkazale takšne funkcionalne motnje, ki utemeljujejo ugotovitev TO še za zgornjo okončino desno in spodnjo okončino v levem kolku.

Sodišče prve stopnje je torej dokazni zaključek o datumu nastanka TO povsem utemeljeno uprlo na ustno izpoved sodnega izvedenca, saj je bila posttravmatska artroza desnega ramenskega sklepa in levega kolka z objektivizirano listinsko dokumentacijo izkazana že ob ocenjevanju na IK I dne 19. 1. 2011. Dokazni standard gotovosti, na katerega se sklicuje tožena stranka, po pravni teoriji sicer pomeni popolno skladnost subjektivne predstave z objektivno stvarnostjo(1). Vendar za meritorno sojenje praviloma zadostuje nekoliko nižja stopnja materialne resnice. Torej prepričanje o pravno relevantnem dejstvu, v katerega resničnost obstoja ne dvomi noben izkušen človek. To seveda velja tudi za dokazno oceno prvostopenjskega sodišča o datumu nastanka TO v konkretni zadevi. Strokovno medicinska izpoved izvedenca o visoki stopnji verjetnosti obstoja TO že 19. 1. 2011 prav zaradi narave artrotične patologije po eni ter pomanjkljive obdelave v predsodnem postopku po drugi strani, utemeljuje prepričljivost ugotovljenega datuma nastanka TO, ki ga z nobenim logičnim, kaj šele z razumnim sklepanjem, ni mogoče izključiti.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče izpodbijana zavrnilna upravna akta kot nezakonita utemeljeno odpravilo in ob ugotovljeni 60 % TO, tožniku zakonito priznalo pravico do invalidnine.

9Zgolj zato, ker sodišče ni odmerilo priznane denarne dajatve, temveč odredilo, da bo o odmeri in izplačevanju invalidnine odločila tožena stranka s posebno odločbo v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe, seveda ni moglo priti do nadaljnje kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, kot zmotno zatrjuje tožena stranka. Z izpodbijano sodbo je priznana pravica do invalidnine in hkrati toženi stranki povsem pravilno odrejeno odločanje o odmeri in izplačevanju, saj ta kot nosilec in izvajalec obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja razpolaga z vsemi podatki, relevantnimi za odmero denarnih dajatev.

10Ker v tem obsegu pritožba ni utemeljena, jo je potrebno na temelju 353. člena ZPP zavrniti in v nespremenjenem ugoditvenem delu, vključno s stroškovno odločbo, potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

------

(1) L. Ude, Civilno procesno pravo, Pravna fakulteta v Ljubljani 1980; str. 97.