62. člen ZPIZ-1

Če vzročne zveze med škodnim dogodkom in nastalo posledico ni mogoče z gotovostjo potrditi, poškodbe izven dela ni mogoče ugotoviti kot vzroka za nastanek invalidnosti. Ob izvedenskem mnenju, da je možganska anevrizma lokalna bolezen veziva, da se pri običajnih anevrizmah ne ugotavlja bolezen vezivnega tkiva, da je takih bolnikov veliko, da so različnih starosti, da do anevrizme prihaja pri popolnoma zdravih ljudeh in da se zgodijo spontano, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je vzrok tožnikove invalidnosti bolezen in ne posledica škodnega dogodka. Tožnik zato neutemeljeno uveljavlja, da je vzrok invalidnosti posledica poškodbe izven dela.

Tožnica trajno ni zmožna za delo konfekcionar, je pa zmožna opravljati druga dela s stvarnimi in časovnimi razbremenitvami. Pri tem ni nepomembno, da je tožnica po poklicu tekstilno konfekcijski tehnik in ne konfekcionar in se stvarne in časovne razbremenitve na drugem delu upoštevajo tudi znotraj tega poklica. Pri tožnici pa ni prišlo do takšnega stanja, da bi bila pridobitno nezmožna za vsakršno delo, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke z razvrstitvijo v I. kategorijo invalidnosti.

Pri tožniku je bila že v letu 1995 ugotovljena III. kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni. Na podlagi pravnomočne sodbe z dne 15. 12. 1998 pa je bil tožnik razvrščen v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni. S pravnomočno odločitvijo o razvrstitvi v II. kategorijo invalidnosti je pravnomočen tudi vzrok nastanka invalidnosti. Tekom sodnega postopka, kjer je bila predmet presoje ugotovljena invalidnost I. kategorije zaradi bolezni, tožnik ni zatrjeval, da bi bila invalidnost posledica poškodbe pri delu, ki bi nastala po letu 1995. Zato tožbeni zahtevek, s katerim tožnik uveljavlja ugotovitev, da je invalidnost I. kategorije posledica poškodbe pri delu in ne posledica bolezni, ni utemeljen.

Sodišče prve stopnje je pri presoji invalidnosti tožnika zmotno uporabilo določbo tretjega odstavka 60. člena ZPIZ-1 v zvezi s prvim odstavkom tega člena. V tretjem odstavku je namreč določeno, da se kot svoj poklic šteje delo na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatne usposobljenosti in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela v skladu z zakoni ali kolektivnimi pogodbami. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno štelo kot tožnikov svoj poklic poklic oskrbovanje in krmljenje plemenskih svinj ter varnostnik - receptor, prav tako pa bi moralo kot svoj poklic šteti dejanski poklic tožnika, to je poklic kmetovalca, za katerega je tudi končal dvoletno poklicno šolo. Pri tožniku je še vedno podana preostala delovna zmožnost in lahko dela z omejitvami opravlja v okviru polnega delovnega časa. Zato je pravilno zavrnjen zahtevek tožnika, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti oz. da v okviru III. kategorije opravlja delo v polovičnem delovnem času.

Na invalidnost tožnika (invalida III. kategorije) je vplivala bolezen (degenerativne spremembe hrbtenice) in ne poškodba pri delu. Zato tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu, in da mu je tožena stranka dolžna priznati vse pravice, vezane na priznanje III. kategorije invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu ter odločiti o pravici in višini tožnikove invalidske pokojnine, ni utemeljen.

Pri tožniku ni podana popolna nezmožnost za vsako organizirano pridobitno delo, zato njegov tožbeni zahtevek, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti, ni utemeljen. Pri presojanju pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih upravnih aktov je načeloma mogoče upoštevati le medicinske izvide, ki so obstajali v času do izdaje izpodbijanega drugostopenjskega upravnega akta. Vsi novejši medicinski izvidi so lahko predmet novega predsodnega upravnega postopka.

Bolezen, pri kateri ima delovni proces oziroma delovno okolje vlogo predisponirajočega, ne pa vzročnega dejavnika za njen nastanek, in ki je pomembna za zbiranje podatkov zaradi izboljšanja delovnih razmer, je bolezen, povezana z delom (61. člen ZVZD-1). Prav takšno stanje, kot je opredeljeno v 61. členu ZVZD-1, je podano pri tožnici. Med obolenjem tožnice in dražečimi snovmi na delovnem mestu sicer obstaja vpliv oziroma povezava, vendar med njima ni vzročne zveze v smislu 65. člena ZPIZ-1 (po katerem so poklicne bolezni določene bolezni , povzročene z daljšim neposrednim vplivom delovnega procesa in delovnih pogojev na določenem delovnem mestu ali na delu, ki sodi v neposredni okvir dejavnosti, na podlagi katere je oboleli zavarovan ), zato pogoji za opredelitev vzroka invalidnosti kot poklicne bolezni niso izpolnjeni.

Stranska intervenientka (na strani toženca) je bila na delovnem mestu steklobrusilke pri tožeči stranki 21 let izpostavljena svincu, v posledici česar je prišlo do kronične zastrupitve s svincem, zaradi katere je pri njej prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti. Vzrok njene invalidnosti I. kategorije je zato poklicna bolezen. Sodišče prve stopnje se je pri presoji vzroka invalidnosti oprlo predvsem na izvedenska mnenja, pridobljena v odškodninskem sporu med stransko intervenientko kot tožnico in tožečo stranko kot tožencem. S tem ni bilo kršeno načelo kontradiktornosti, saj je imela tožeča stranka v odškodninskem sporu možnost sodelovati pri izvedbi teh dokazov.

Ker so stališča izvedencev glede odgovora na vprašanje, ali je tožnikova bolezen (alergijski rinitis, astma) poklicna ali pa je le povezana z delom (pri čemer naj bi se tožnik že rodil kot atopik, delovne razmere pa so predstavljale le sprožilni moment za razvoj alergične reakcije, ki se kaže kot astma), različna, bi sodišče prve stopnje ta nasprotja moralo odpraviti z dodatnim zaslišanjem izvedencev oziroma z določitvijo novih izvedencev.

Na podlagi pisnega izvedenskega mnenja in ustnega zaslišanja sodnega izvedenca je bilo ugotovljeno, da tožnikova poškodba levega kolena ni povezana z nesrečo pri delu, ampak je povezana s športom. Iz tega razloga je pravilna odločitev, da se tožnik razvrsti v III. kategorije invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu v 50 % in bolezni v 50 %.

Če poškodba zapestja ni nastala kot poškodba pri delu, za obseg tožnikovih pravic niti ni bistveno, ali je njegova invalidnost posledica te poškodbe ali posledica bolezni, saj je v obeh primerih obseg pravic iz invalidskega zavarovanja enak. Glede na določbe 184. člena ZPP tožnik v pritožbenem in revizijskem postopku tožbenega zahtevka ne more širiti na priznanje višje stopnje invalidnosti.

Pri tožniku so k nastanku I. kategorije invalidnosti prispevali eno tretjino bolezen hrbtenice, eno tretjino bolezen srca in eno tretjino mešana anksiozna in depresivna motnja, medtem ko poškodba pri delu v letu 2007 ni prispevala k ugotovitvi I. kategorije invalidnosti. Hernia disci je namreč nastala zaradi degenerativnih sprememb (bolezen hrbtenice) in ne zaradi poškodbe. Vzrok invalidnosti je zato bolezen in ne poškodba pri delu.

Ali so pri tožeči stranki (delodajalcu zavarovanca) škodljive snovi presegale dopustne vrednosti, za odločitev o vzroku zavarovančeve bolezni ni bistveno. Bistveno je le, da je bolezen - sideroza pljuč - posledica izpostavljenosti varjenju, tako da se šteje za poklicno bolezen. Doseganje ali preseganje koncentracije škodljivih snovi in zagotavljanje delovnega okolja pa je lahko pomembno za ugotavljanja delodajalčeve odgovornosti za nastanek poklicne bolezni.

Tožnica je bila ob nastopu dela na delovnem mestu »upravljalec strojev II« zmožna za delo in je delo tudi opravljala. Kasneje, do pregleda pri invalidski komisiji I. stopnje, pa je prišlo do takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, da je zmožna le za delo na drugem ustreznem delovnem mestu v ugodnih mikroklimatskih pogojih in v čistem delovnem okolju v polnem delovnem času. Takšno dejansko stanje predstavlja podlago za razvrstitev tožnice v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni.

Revizija je vsebinsko vložena samo zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar glede na določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP ne more biti revizijski razlog.

Ker tožnik ni dokazal, da bi do poškodbe prišlo pri delu (iz predloženih izvidov izhaja, da si je levo zapestje poškodoval izven dela, o nezgodi ni bila izpolnjena prijava poškodbe pri delu, vzrok bolniškega staleža je bila poškodba izven dela), je njegov tožbeni zahtevek, da se mu kot vzrok invalidnosti namesto bolezni prizna poškodba pri delu, neutemeljen.