63. člen ZPIZ-1

Glede na strokovno prepričljivo mnenje sodnega izvedenca specialista ortopeda je bilo pri tožnici že v času, ko je bila ugotovljena invalidnost, invalidnost dokončna in kasneje (v času do izdaje izpodbijane dokončne odločbe toženca) se stanje ni izboljšalo. To pa posledično pomeni, da so glede na podano izvedensko mnenje pri tožnici potrebne drugačne razbremenitve, kot pa so ji bile priznane z dokončno odločbo. V tem primeru ne gre za stanje po drugem odstavku 126. člena ZPIZ-2, saj pri tožnici po pravnomočnosti odločbe ni prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju, zaradi česar bi bilo treba priznati nove pravice iz invalidskega zavarovanja. Je pa sodišče prve stopnje ugotovilo, da s pravnomočno odločbo niso bile ustrezno določene omejitve pri delu. Glede na vezanost na pravnomočno odločbo sodišče v navedeno odločbo ni poseglo, temveč je novo pravico priznalo od pravnomočnosti predhodne invalidske odločbe dalje. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je nove pravice mogoče priznati zgolj v primeru sprememb v zdravstvenem stanju. Tudi če ne gre za spremembe v zdravstvenem stanju, je za odločitev ključno, da je izdana pravilna in zakonita odločba, ki pa ne sme posegati v

Poškodba tožnice pri skoku s padalom je posledica nesreče pri delu. Tožena stranka je izdala dva ukaza, v katerih je med pripadniki padalske reprezentance SV navedena tudi tožnica. V ukazih je bilo predvideno tudi sodelovanje pripadnikov na civilnem tekmovanju v A. (kjer je prišlo do poškodbe tožnice). V ukazih so bile tožnici določene konkretne naloge, ki jih je morala v zvezi s pripravami in tekmovanji izvesti. Ukaza sta bila podlaga za priprave tekmovanja, udeležba na tekmovanju se je štela v redni delovni čas. Ure udeležbe na tekmovanju ob delovnikih so bile plačane, v dela prostih dnevih so se tekmovalcem kompenzirale. Čas na pripravah in tekmovanjih se je štel kot čas prisotnosti na delu. Tožena stranka je za tožnico sestavila prijavo poškodbe pri delu, tožnici je bil zaradi poškodbe pri delu odobren dalj časa trajajoč bolniški stalež, zaradi poškodbe pri delu pa je bila tožnica tudi invalidsko upokojena. Tožena stranka je uveljavila prakso, da je bilo v končni fazi tekmovalcu prepuščena odločitev, ali se bo udeležil posameznega tekmovanja oziroma ali bo opravil posamezni skok. Odločitev tekmovalca, da bo opravil skok s padalom v skladu z načrtovanim planom aktivnost

Do poškodbe, ki je vzrok invalidnosti tožnika, je prišlo v času veljavnosti ZPIZ-1, s katerim je bila ta opredeljena kot poškodba pri delu in jo je kot tako treba upoštevati tudi pri nadaljnjem odločanju. Prehodne določbe ZPIZ-2 ne vsebujejo nobene določbe, ki bi navedeno vprašanje uredila drugače. Zato sta sodišči druge in prve stopnje ravnali pravilno, ko sta vzrok tožnikove poškodbe pravno okvalificirali po zakonu, ki je veljal na dan njenega nastanka. Kvalifikacije, ki je bila že opravljena, kasneje, zaradi spremembe predpisa ni mogoče več spreminjati.

Tožnik na dopolnilno mnenje ni podal pripomb, zato se na to, da bi moral pridobiti pravico do invalidske pokojnine že od 19. 11. 2013, to je od dneva vložitve zahteve pri bosansko-hercegovskem nosilcu socialnega zavarovanja, neutemeljeno sklicuje v pritožbi. Gre za pritožbene navedbe v smeri nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno z dopolnilnim mnenjem. Takšne navedbe pa bi bile upoštevne le v primeru, če bi jih tožnik skladno s 286. a členom ZPP posredoval v roku 15 dni od dneva, ko je prejel dopolnilno mnenje invalidske komisije druge stopnje, ali če bi navedel takšne tehtne razloge, zaradi katerih v 15 dnevnem roku pripomb ne bi mogel posredovati.

Čeprav ZPIZ-2 pravice iz naslova telesne okvare ne ureja več, je v prehodnih določbah (deveti odstavek 429. člena ZPIZ-2) predvidel uporabo določb 143. do 149. člena ZPIZ-1 do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov, če gre za poškodbo pri delu in poklicno bolezen. Ker se na podlagi 429. člena ZPIZ-2 tako še vedno uporablja 145. člen ZPIZ-1, ki izrecno določa, da se invalidnina odmeri glede na vzrok nastanka telesne okvare v času njenega nastanka, je pri ugotavljanju, ali gre za poškodbo pri delu ali ne, relevanten vzrok telesne okvare v času njenega nastanka, kar posredno odkazuje na uporabo definicije iz 63. člena ZPIZ-1, če ta vzrok nastane pred uveljavitvijo ZPIZ-2.

Pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti. S polnim delovnim časom je še zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu s priznanimi omejitvami, kar je po 3. točki 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 podlaga za razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti in po 91. členu ZPIZ-1 za priznanje pravice do premestitve.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da pri tožnici vzrok začasne nezmožnosti za delo v spornem obdobju ni poškodba pri delu, pač pa bolezen. Tudi sicer bi se poškodba pri delu lahko štela kot vzrok začasne nezmožnosti za delo le, če bi bila ta v neposredni zvezi s škodnim dogodkom. V zvezi s tem vprašanjem je izvedenec izrecno poudaril, da je začasna nezmožnost za delo pri tožnici podana zaradi poškodbe pri delu le v prvi polovici leta 2011, potem pa je vzrok bolezen. Zato so pritožbene navedbe tožnice, da je vzrok začasne nezmožnosti za delo v spornem obdobju poškodba pri delu, neutemeljene.

Če vzročne zveze med škodnim dogodkom in nastalo posledico ni mogoče z gotovostjo potrditi, poškodbe izven dela ni mogoče ugotoviti kot vzroka za nastanek invalidnosti. Ob izvedenskem mnenju, da je možganska anevrizma lokalna bolezen veziva, da se pri običajnih anevrizmah ne ugotavlja bolezen vezivnega tkiva, da je takih bolnikov veliko, da so različnih starosti, da do anevrizme prihaja pri popolnoma zdravih ljudeh in da se zgodijo spontano, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je vzrok tožnikove invalidnosti bolezen in ne posledica škodnega dogodka. Tožnik zato neutemeljeno uveljavlja, da je vzrok invalidnosti posledica poškodbe izven dela.

Tožnica je leta 2011 utrpela poškodbo na redni poti od stanovanja na delovno mesto. Odločilen je predpis, ki je veljal v času, ko je prišlo do poškodbe na poti na delo, torej ZPIZ-1. To pa pomeni, da ZPIZ-2 za razmerja, ki so nastala že v času veljavnosti ZPIZ-1, ni mogoče uporabiti. ZPIZ-2 niti v prehodnih določbah ne določa veljavnosti za nazaj, torej da bi bilo potrebno poškodbo, za katero je bilo ugotovljeno, da je nastala pri delu pred uveljavitvijo ZPIZ-2, od uveljavitev ZPIZ-2 dalje, torej od 1. 1. 2013 šteti za poškodbo izven dela. Ker je pri tožnici podana 40 % telesna okvara zaradi poškodbe pri delu, je tožbeni zahtevek za priznanje pravice do invalidnine utemeljen.

Poškodb pri delu oziroma poklicnih bolezni v zvezi z opravljanjem dela ali dejavnosti, za katere poškodovanec ni zavarovan pri nosilcu oziroma izvajalcu obveznega zavarovanja temveč pri tujem nosilcu zavarovanja, ni mogoče šteti za takšne.

Pravno podlago v konkretni zadevi predstavlja ZPIZ-1, ki je veljal v času, ko je prišlo do poškodbe na poti na delo. To pa pomeni, da ZPIZ-2 za razmerja, ki so nastala že v času veljavnosti prejšnjega zakona (ZPIZ-1), ni mogoče uporabiti. Tožnik je že na Zavodu za zdravstvo zavarovanje Slovenije prejemal nadomestilo za čas začasne nezmožnosti za delo, s tem da je bil vzrok začasne nezmožnosti za delo poškodba pri delu. ZPIZ-2 pa niti v prehodnih določbah ne določa veljavnosti za nazaj, torej da bi bilo potrebno poškodbo, za katero je bilo že ugotovljeno, da je nastala pri delu, od uveljavitve ZPIZ-2 dalje, torej od 1. 1. 2013 dalje, šteti za poškodbo izven dela.

Četudi ni formalnega listinskega dokaza, da si je tožnik koleno poškodoval na košarkaški tekmi določenega leta, ki bi ga bil dolžan izpolniti njegov tedanji delodajalec, to samo po sebi ne pomeni, da tega pravno relevantnega dejstva ne bi bilo mogoče dokazati z drugimi možnimi dokazili, torej tudi z izpovedbami prič. Vzrok tožnikove invalidnosti oziroma ugotovljene nezmožnosti za opravljanje dela trenerja je posledica poškodbe pri delu in ne poškodba izven dela, kot je to v predsodnem upravnem postopku ugotovil toženec. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odpravilo izpodbijani upravni odločbi toženca in tožnika razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti zaradi poškodbe pri delu ter mu priznalo pravico do invalidske pokojnine.

Dokazni standard gotovosti po pravni teoriji pomeni popolno skladnost subjektivne predstave z objektivno stvarnostjo. Vendar za meritorno sojenje praviloma zadostuje nekoliko nižja stopnja materialne resnice. Torej prepričanje o pravno relevantnem dejstvu, v katerega resničnost obstoja ne dvomi noben izkušen človek. Strokovno medicinska izpoved izvedenca o visoki stopnji verjetnosti obstoja telesne okvare pri tožniku že 19. 1. 2011 (in ne šele 4. 6. 2014) prav zaradi narave artrotične patologije po eni ter pomanjkljive obdelave v predsodnem postopku po drugi strani, utemeljuje prepričljivost ugotovljenega datuma nastanka telesne okvare, ki ga z nobenim logičnim, kaj šele z razumnim sklepanjem, ni mogoče izključiti. Zato je sodišče prve stopnje izpodbijana zavrnilna upravna akta kot nezakonita utemeljeno odpravilo in ob ugotovljeni 60 % telesni okvari tožniku zakonito priznalo pravico do invalidnine od 19. 1. 2011 dalje.

Tožnik je pri toženi stranki zavarovan na podlagi opravljanja kmetijske dejavnosti, kot kmet. Pri teh zavarovancih je potrebno pri ugotavljanju poškodbe pri delu (kot vzroka nastanka invalidnosti) ugotoviti vzročno zvezo med poškodbo in opravljanjem dela, ki spada v okvir dejavnosti, na podlagi katere je zavarovanec zavarovan. Padec z lestve v času, ko gre kmet na podstrešje z namenom, da vzame material, s katerim bo uredil oskrbo hleva z elektriko, se po stališču pritožbenega sodišča šteje za del opravljanja kmečke dejavnosti. Tako obstaja vzročna zveza med padcem in opravljanjem dela, kar pomeni, da je pri tožniku ugotovljena invalidnost III. kategorije posledica poškodbe pri delu.

Pri tožniku (invalidu III. kategorije) invalidnost ni posledica poškodbe pri delu, zato tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je vzrok III. kategorije invalidnosti tožnika poškodba pri delu, ni utemeljen.

Tožena stranka je tožnika z izpodbijano odločbo razvrstila v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu 30 % in bolezni 70 % in mu priznal pravico do dela na delovnem mestu z omejitvami, s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno. Pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, zato tožbeni zahtevek na razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti po 1. alineji 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1, s priznanjem pravice do invalidske pokojnine po 67. členu ZPIZ-1, ni utemeljen. Vprašanje razpoložljivosti delovnega mesta ne more vplivati na oceno invalidnosti. Po definiciji, določeni v 60. členu ZPIZ-1, so za nastanek invalidnosti ključnega pomena spremembe v zdravstvenem stanju in to takšne spremembe, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in zavarovancu zmanjšajo zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje.

Tožnica ima zdravstvene težave, ki vplivajo na njeno življenje in delo, vendar te zdravstvene težave niso izražene v taki meri, da bi bila podana invalidnost v smislu 1. odstavka 63. člena ZPIZ-2. Zato tožbeni zahteve zahtevek tožnice, da se ji prizna pravica do dela na delu strežnice s krajšim delovnim časom od polnega po 4 ure dnevno in da se ji priznajo pravice iz invalidskega zavarovanja, ni utemeljen.

Na invalidnost tožnika (invalida III. kategorije) je vplivala bolezen (degenerativne spremembe hrbtenice) in ne poškodba pri delu. Zato tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu, in da mu je tožena stranka dolžna priznati vse pravice, vezane na priznanje III. kategorije invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu ter odločiti o pravici in višini tožnikove invalidske pokojnine, ni utemeljen.

Pri tožniku je nastopila popolna izguba delovne zmožnosti zaradi psihiatrične simptomatike in nanjo ne vplivajo posledice poškodbe pri delu. Zato tožnikov tožbeni zahtevek, da je vzrok I. kategorije invalidnosti poškodba pri delu in ima tožnik pravico do invalidske pokojnine, ni utemeljen.