VSL sodba II Cp 20/2016

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v točki III izreka tako, da se znesek stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki, zviša za 1.445,70 EUR, to je na znesek 17.383,65 EUR.

V ostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem delu, to je točki II izreka, sodba potrdi.

II. Stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1V tej zadevi je sodišče prve stopnje 21. 5. 2013 izdalo delno sodbo na podlagi pripoznave, v kateri je razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožniku 499.000,00 EUR v petnajstih dneh. Z izpodbijano sodbo je drugič odločalo(1) še o zahtevku za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 499.000,00 EUR od 30. 7. 2008 dalje(2). Odločilo je, da je toženec dolžan tožniku zakonske zamudne obresti (od že prisojene glavnice v višini 499.000 EUR) plačati za čas od vključno 2. 2. 2009 do vključno 23. 6. 2013 (točka I izreka). Kar je tožnik zahteval več, je zavrnilo (točka II izreka). Tožencu je še naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 15.937,95 EUR s pripadki (točka III izreka).

2Zoper takšno odločitev vlagata pritožbo tožnik. Izpodbija zavrnilni del obrestne odločitve. Sodišču očita zmotno uporabo materialnega prava ter bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga spremembo odločitve tako, da bo tožencu naloženo plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska od 2. 2. 2009 do plačila. Priglaša pritožbene stroške.

Opozarja na 375. in 381. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Meni, da je upravičen do zakonskih zamudnih obresti od neplačanih obresti, saj je na sodišče vložil zahtevek za plačilo.

Toženec je plačal glavnični znesek, vendar je treba upoštevati, da so bile s tem zneskom krite najprej zamudne obresti in nato del glavnice, ki se še naprej obrestuje do končnega poplačila (288. člen OZ). Na to je opozoril tudi v teku postopka. Toženec nima izbire, kaj je s posameznim zneskom plačal. Prikrajšan je za zamudne obresti od 24. 6. 2013 do plačila.

Sodišče prve stopnje ni odločilo o strošku sestave pritožbe, čeprav mu ta pripada.

3Toženec je na pritožbo odgovoril. Ker tožnik zahtevka za plačilo zamudnih obresti od obresti ni postavil, do njih ni upravičen. Glede vrstnega reda poplačila je Višje sodišče v odločbi II Cp 1484/2015 že zavzelo stališče. Pritožbena navedba tožnika, da je ves čas zahteval plačilo zakonskih zamudnih obresti, je le še dodaten argument za to, da je tožnikovo nenasprotovanje sodbi na podlagi pripoznave šteti za (konkludentno) soglasje, da toženec najprej plača glavnico. Priglaša stroške odgovora.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da pritožnik s pritožbo izpodbija le zavrnilni del sodbe, to je odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od glavnice 499.000,00 EUR za čas od 24. 6. 2013 dalje, ter njen stroškovni del (točki II in III izreka).

Ob tem pojasnjuje, da je pritožnik v uvodu pritožbe sicer navedel, da vlaga pritožbo (tudi) zoper „zavrnilni del točke I“, vendar pa je to, saj I. točka izreka nima zavrnilnega dela, lahko le odločitev pod točko II. Tudi iz nadaljnjih navedb (da izpodbija zavrnilni del obrestne odločitve in da je prikrajšan za zamudne obresti od 24. 6. 2013 do plačila) ter predloga, kako naj pritožbeno sodišče odloči (predlaga spremembo odločitve tako, da bo toženi stranki naloženo plačilo zamudnih obresti od prisojenega zneska - torej zneska po delni sodbi na podlagi pripoznave - od 2. 2. 2009 vse do plačila), ni mogoče priti do drugačnega zaključka.

Odločitev, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati zakonske zamudne obresti od glavnice 499.000,00 EUR za čas od vključno 2. 2. 2009 do vključno 23. 6. 2013, je zato postala pravnomočna (prvi odstavek 319. člena v zvezi z drugim odstavkom 333. člena ZPP) in njene pravilnosti v tem pritožbenem postopku ni (več) mogoče preizkušati.

6Na kršitve po prvem odstavku 339. člena ZPP pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ampak samo na zahtevo stranke (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ta mora biti zato obrazložena: pritožnik mora konkretizirano navesti katera določba ZPP je bila kršena, pojasniti pa bi moral tudi glede česa in zakaj bi kršitev vplivala na pravilnost odločitve, ki je bila sprejeta. Trditev o storjeni kršitvi, ki tej zahtevi ni zadostila, je zato neupoštevna.

7Tožnik je s tožbo zahteval plačilo glavnice in zakonskih zamudnih obresti od 31. 12. 1991 do plačila. Zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od neplačanih obresti(3) ni postavil. Ker sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov (2. člen ZPP), podlage, da bi mu prisodilo (tudi) te obresti, ni bilo.

8Tožnik je v teku postopka pred sodiščem prve stopnje (vloga z dne 15. 12. 2014) navedel, da je toženec s plačilom zneska 499.000,00 EUR plačal del zamudnih obresti in ne glavnice kot je sam navedel. S tem je smiselno zahteval, da se plačilo toženca poračuna po 288. členu OZ. Pri tem (enako kot v prvi pritožbi) vztraja tudi v tem pritožbenem postopku.

9Pritožbeno sodišče je v svoji odločbi II Cp 1484/2015, s katero je delno razveljavilo prvo sodbo v tej zadevi, do te tožnikove zahteve že zavzelo stališče. Menilo je, da bi z uporabo 288. člena OZ(4) prišlo do nedopustnega posega v že pravnomočno odločitev o plačilu glavnice, dodalo pa je tudi to, da bi bilo tožnikovo nenasprotovanje izdaji delne sodbe na podlagi pripoznave(5), mogoče šteti kot njegovo (konkludentno) soglasje, da toženec plača najprej glavnico in nato obresti.

10Ne da bi se pritožbeno sodišče spuščalo v ponovno presojo povzetega stališča, ugotavlja, da tožnikovi pritožbi v procesni situaciji do katere je prišlo v tej zadevi, v nobenem primeru ni (več) mogoče ugoditi.

11Kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, je odločitev, s katero je sodišče tožniku priznalo zakonske zamudne obresti od glavnice 499.000,00 EUR za čas od 2. 2. 2009 do vključno 23. 6. 2013, postala pravnomočna. Toženčevega dolga zato v nobenem primeru ni več mogoče izračunati ob uporabi 288. člena OZ, saj bi s tem prišlo do sočasne uporabe dveh (izključujočih se) metod in končnega rezultata, ki bi bil v očitnem nasprotju z materialnim pravom, posamezne odločitve sprejete v tej zadevi pa medsebojno nasprotujoče.(6) Ker pritožnik ni vložil pritožbe zoper celotno sodbo, je torej možnost drugačnega poračunavanja plačila (to je na način, da se s plačilom najprej poračunajo obresti in šele nato glavnica) sam izključil oziroma nanj pristal.

12Pritožnik pa utemeljeno opozarja, da bi mu sodišče prve stopnje moralo v okviru potrebnih pravdnih stroškov priznati tudi nagrado za prvi pritožbeni postopek v višini 1.185,00 EUR, saj jo je v pritožbi priglasil, po delni razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje z dne 15. 1. 2015, pa je bila odločitev o priglašenih pritožbenih stroških pridržana končni odločbi. Na to ne more vplivati dejstvo, da tožnik te nagrade v (končnem) stroškovniku ni ponovno priglasil.

13Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 358. člena ZPP spremenilo v točki III izreka tako, da je znesek stroškov, ki jih je toženec dolžan povrniti tožniku, zvišalo za priglašeno nagrado v višini 1.185,00 EUR ter 22% DDV, skupaj torej za 1.445,70 EUR. V ostalem je pritožbo zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP sodbo v izpodbijanem delu potrdilo.

14Pritožnik je s pritožbo uspel le v stroškovnem delu, odgovor na pritožbo pa po presoji pritožbenega sodišča ni bil potreben. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 154. in 155. v zvezi z 165. členom ZPP odločilo, da stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------

Op. št. (1): Prvo sodbo v tej zadevi je pritožbeno sodišče delno razveljavilo zaradi nasprotja v izreku (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

Op. št. (2): Obrestni del zahtevka za čas od 31. 12. 1991 do 30. 7. 2008 je bil že pravnomočno zavrnjen s prvo sodbo.

Op. št. (3): Po 381. členu OZ je od neplačanih obresti mogoče zahtevati zamudne obresti od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo. Gre za tako imenovane „procesne obresti“, ki bi jih tožnik moral zahtevati tako, da bi do vložitve tožbe natekle zamudne obresti ustrezno obračunal (kapitaliziral) in od tako izračunanega zneska zahteval obresti za obdobje od vložitve tožbe do plačila.

Op. št. (4): 288. člen OZ določa: „Če dolguje dolžnik poleg glavnice tudi obresti in stroške, se ti vračunajo tako, da se najprej odplačajo stroški, nato obresti in končno glavnica.“

Op. št. (5): Pri tem je imelo v mislih vložitev pritožbe v smeri nedopustnosti izdaje sodbe (drugi odstavek 316. člena ZPP).

Op. št. (6): Tožniku tako ni mogoče sočasno prisoditi glavnice (po že pravnomočni delni sodbi na podlagi pripoznave), zakonske zamudne obresti od iste glavnice od dneva zamude do dneva njenega plačila (po že pravnomočnem delu izpodbijane sodbe), nato pa še zakonske zamudne obresti od „preostanka glavnice“ (ki je bila, če se upoštevata prvi dve odločitvi, že plačana) od dneva delnega plačila do njenega končnega poplačila.