VSL sodba PRp 339/2015

I. Sodba sodišča prve stopnje se spremeni v odločitvi o sankcijah tako, da se obdolžencu stranska sankcija ne izreče.

II. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v preostalih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Okrajno sodišče v Brežicah je z izpodbijano sodbo obdolženca spoznalo za odgovornega, da je storil prekrška po dvanajstem odstavku 107. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) in po desetem odstavku 50. člena Zakona o voznikih (ZVoz). Za prvonavedeni prekršek mu je določilo globo 2.000,00 EUR in stransko sankcijo 18 kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije, za drugonavedeni prekršek pa globo 1.000,00 EUR in stransko sankcijo 18 kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije. Nato je z uporabo določil prvega in drugega odstavka 27. člena Zakona o prekrških (ZP-1) izreklo enotno globo 3.000,00 EUR in enotno stransko sankcijo 36 kazenskih točk za prekrška storjena z motornim vozilom B kategorije ter odločilo, da se zaseženo vozilo znamke Renault tip ..., reg. št. ..., št. šasije ... na podlagi prvega odstavka 25. člena ZP-1 odvzame in proda v korist proračuna Republike Slovenije. Obdolžencu je naložilo še plačilo strokov postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, ko bodo znani po višini, in pa sodno takso v znesku 170,00 EUR.

2Proti sodbi se pritožuje obdolženec po zagovorniku. Uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka o prekršku, kršitve materialnega prava ter zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi sodbe popolnoma negira zagovor obdolženega in prič G. in K., povsem pa sledi izpovedbama prič S. in T., ki pa jih ustrezno kritično ne ovrednoti oziroma presodi. Obdolženi je bil v zagovoru prepričljiv, njegov zagovor pa sta praktično v celoti potrdili priči G. in K., pri čemer iz izpovedbe priče G. jasno izhaja, da je ravno on tisti, ki je prišel po vozilo obdolženega pred trgovino Mercator in dejstvo, da se ta priča ni spominjala točne ure svojega prihoda, prej govori v prid temu, da je priči verjeti, kot pa, da priči ni verjeti. Če bi priča hotela ščititi obdolženega, bi se z obdolženim zagotovo uskladila glede vsake podrobnosti. Tudi priča K. je potrdil zagovor obdolženega, čeprav ni potrdil, da je ravno na ta dan peljal obdolženega do trgovine Mercator, vendar pa je to storil v zadnjem mesecu ali dveh. Logično je, da se priča K. ni spomnil točnih datumov, kar prav tako priča o tem, da mu je pokloniti dobro vero in da ni v ničemer zavajal sodišča. Razlogov, zakaj pričama G. in K. ni verjeti, ni in sta priči dovolj skladno potrdili zagovor obdolženega, zato je resen dvom o tem, ali je obdolženi predmetnega dne v predmetnih časovnih okoliščinah sploh oziroma res vozil svoje vozilo ali ne. Pojavlja se tudi dvom v izpovedbo prič policistov S. in T., pri čemer ni razumljivo in logično, kako bi lahko policist T. s kontrolnega mesta opazil vozilo obdolženega, niti ni jasno in logično, zakaj bi bil na vozilo obdolženega policist sploh pozoren. Sicer pa v križišču, kjer se cesta iz vojašnice priključi na glavno cesto, sploh ni mogoče peljati neposredno naravnost, ampak je potrebno najprej zaviti v levo in šele takoj nato v desno do trgovine, kar pa pomeni, da izpovedba priče S. v tem delu ne more držati in njegova izpovedba nikakor ni logična, zato je neprepričljiva. Napačen je tako zaključek prvostopenjskega sodišča, da sta izpovedbi policistov verodostojni in prepričljivi, ob upoštevanju navedenega in temeljnega načela prekrškovnega prava „in dubio pro reo“, ko ni mogoče trditi, da je bil obdolženi tisti, ki bi kršil cestnoprometne predpise, je odločitev prvostopenjskega sodišča napačna in zmotna. Prekrškovni organ bi moral brez vsakega dvoma dokazati obdolženemu očitani prekršek, med tem ko je v danem primeru podan resen dvom, ali je prekrška obdolženi res storil, še zlasti glede na nasprotujoče si izpovedbe zaslišanih prič. Sodišče je tako napačno ugotovilo dejansko stanje, zaradi česar je tudi zmotno oziroma nepravilno uporabilo materialno pravo. Ker obdolženi ni storil očitanih prekrškov, ni in ne more biti odgovoren ter ga tudi ne morejo zadeti sankcije. Zgolj iz previdnosti in podredno obdolženi izpodbija sodbo tudi glede izrečene globe za prekršek po dvanajstem odstavku 107. člena ZPrCP. Za globo v znesku 2.000,00 EUR ni prav nobene dejanske podlage in je glede na dejanske okoliščine primera globa močno pretirana ter obdolženega postavlja v neenak položaj z vsemi ostalimi kršitelji, ki se jim ob enkratni ponovitvi istovrstnega prekrška izrekajo globe v okviru zakonsko določenega minimuma. Obdolženi izpodbija sodbo še v delu, v katerem je sodišče odločilo, da se zaseženo vozilo odvzame in proda v korist proračuna RS, ker gre za grob in hud poseg v lastninsko pravico obdolženega, ki ni sorazmeren s ciljem, ki ga sodišče zasleduje. Ne gre prezreti, da obdolženi vendarle ni tako hud kršitelj predpisov. Res je, da sta bila v kratkem času zoper njega sprožena postopka o prekršku za istovrstna prekrška, vendar pa pred tem ni redno ali pogosto kršil cestnoprometnih predpisov; v času, ko naj bi storil očitana prekrška, pa je obdolženi imel osebne težave, ki jih je sedaj rešil.

3Pritožba ni utemeljena, sodbo sodišča prve stopnje pa je potrebno spremeniti po uradni dolžnosti, kot bo navedeno v nadaljevanju.

4Ob pregledu spisovnega gradiva in preizkusu razlogov sodbe višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje po izvedbi vseh dokazov postopalo v skladu z dokaznimi pravili iz 133. člena ZP-1, saj je ocenilo vsak dokaz posebej in nato še v povezavi z drugimi dokazi ter je v zvezi s tem navedlo v sodbi jasne in razumne razloge, zato smiselno zatrjevana bistvena kršitev iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 ni podana. Obramba uveljavlja, da je bil ob dolženi v zagovoru prepričljiv, vendar pa je ocena dokazov prepuščena sodišču in mora sodišče glede na drugi odstavek 133. člena ZP-1 ugotoviti, katero dejstvo se šteje za dokazano ali nedokazano. Sodišče ima torej pravico do proste presoje dokazov in ni vezano na dokazna pravila, zato ni v nasprotju s pravnimi pravili, če zagovor oceni kot neprepričljiv. Odločitev, da je zagovor obdolženca neprepričljiv pa je v sodbi razumno obrazložena (točka 4 razlogov sodbe), zato pritožbeno sodišče v pravilnost odločitve nima pomislekov. Prav tako pritožbene navedbe, kako bi lahko policist T. s kontrolnega mesta opazil vozilo obdolženega, zakaj naj bi bil nanj pozoren in glede poteka križišča, ne vzbujajo dvoma v verodostojnost izpovedb policistov S. in T. Sodišče prve stopnje je izpoved policista S. kritično ocenilo tudi v povezavi z drugimi dokazi in v razlogih sodbe (točka 5 obrazložitve) utemeljeno navedlo, da je verjeti izpovedbi priče S., da je videl obdolženca predhodno ustaviti se v bližnjem gostinskem lokalu ter da se je nato odpravil proti kraju, kjer je bil kontroliran, ker je tudi obdolžencu naklonjena priča K. navedel, da se delovni čas konča ob 15.30 in je imel tako obdolženec dovolj časa oditi v gostinski lokal, se tam zadržati okrog 45 minut, nato pa ga je ob 16.15 kontrolirala policija. Same s seboj pa so v nasprotju pritožbene navedbe, v katerih obramba najprej trdi, da sta priči G. in K. potrdili zagovor obdolženca, nato pa prizna, da se priča G. ni spomnil točne ure svojega prihoda in da tudi priča K. ni potrdil, da bi prav obravnavani dan peljal obdolženega do trgovine Mercator. Tako obramba sama potrdi neskladja med izpovedbama obdolžencu naklonjenih prič (G. in K.). Ker je priča A. zanikal, da bi vozilo prepeljal iz Novega mesta v vojašnico ..., pa so se navedbe obdolženčevega zagovora, kako je prišel z vozilom v vojašnico, itak izkazale kot lažne. V luči te ugotovitve je sodišče prve stopnje pravilno toliko bolj kritično ocenilo izpovedbi prič G. in K. ter utemeljeno ugotovilo (zaradi nasprotij med njunima izpovedbama in med zagovorom obdolženca), da izpovedbama prič tudi v preostalih delih ni verjeti predvsem ob dejstvu, da je policist A. S. na lastne oči prepoznal obdolženca kot voznika in ga imel ves čas v vidnem polju vse do kontrole pri trgovini Mercator. Pritožbene navedbe, da ni jasno in logično, zakaj bi bila policista pozorna na vozilo obdolženega so neupoštevne, saj so policisti na cesti prav zaradi kontrole prometa in voznikov. Pritožbene navedbe oziroma dvomi, kako bi lahko policist T. opazil vozilo obdolženega pa niso podprte z nobenimi dokazi, poleg tega okoliščina, da je potrebno zapeljati najprej v levo in nato v desno do trgovine, še ne ovrže ugotovitev, da je to praktično smer naravnost glede na pot, po kateri je pred tem vozil obdolženec, zaradi česar pritožbeno sodišče ne dvomi o pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja. Ob preizkusu razlogov sodbe tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo izvedene dokaze, za kar je v sodbi navedlo jasne in razumljive razloge, zato ni dvoma v pravilnost zaključkov, da je bil prav obdolženec voznik svojega motornega vozila ... v naselju Cerklje ob Krki pri km 6600, odseku 1206, R-II-419. Pritožba pa niti ne ovrže pravilnosti ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil to čas, ko je bilo obdolžencu začasno odvzeto vozniško dovoljenje v zadevi PR 52/2015, ki je spisu tudi priložena, in da je odklonil preizkus alkoholiziranosti po izdihanem zraku, ki ga je obdolžencu odredil policist zaradi njegove predhodne vožnje, kar izhaja iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, ki je dokaz glede na 80. člen Zakona o splošnem upravnem postopku poleg skladne izpovedbe policistov o odreditvi preizkusa alkoholiziranosti in obdolženčevi odklonitvi preizkusa. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje v objektivnem in subjektivnem delu je tako sodišče prve stopnje pravilno uporabilo tudi materialno pravo, ko obdolžencu zaradi odklona odrejenega preizkusa alkoholiziranosti očita prekršek po dvanajstem odstavku 107. člena ZPrCP in zaradi vožnje v času začasnega odvzema vozniškega dovoljenja prekršek po desetem odstavku 50. člena ZVoz.

5Ob preizkusu obdolžencu izrečenih sankcij na podlagi 165. člena ZP-1 (razširjen obseg pritožbe) in v zvezi s pritožbeno navedbo o previsoko odmerjeni globi za prvonavedeni prekršek višje sodišče ugotavlja, da sta bili globi obdolžencu določeni v primerni višini. Globa za prekršek pod točko 2 mu je bila določena v predpisanem znesku (1.000,00 EUR), medtem ko je za odmero globe v višini 2.000,00 EUR za prekršek pod točko 1 sodišče prve stopnje navedlo pravilne in razumne razloge (trdovratnost, lahkomiselnost, specialno povratništvo, nekritičen odnos do storjenih prekrškov, težo prekrškov), ki jih posplošena pritožbena navedba, da za globo 2.000,00 EUR ni prav nobene dejanske podlage, pač ne more ovreči. Obdolžencu je bila glede na v sodbi navedene razloge utemeljeno odmerjena globa nad spodnjo predpisano mejo, ob upoštevanju, da je globo mogoče izreči v višini vse do 5.000,00 EUR. Z ničemer izkazane pa so tudi pritožbene navedbe o tem, da sodišče postavlja obdolženca v neenak položaj, ker se drugim ob enkratni ponovitvi istovrstnega prekrška izrekajo globe v okviru zakonsko določenega minimuma. Poleg tega v primeru obdolženca ne gre le za eno ponovitev prekrška, temveč so pravilni razlogi sodbe o večkratni ponovitvi prekrškov, ker istovrstnega prekrška ne predstavlja le vožnja pod vplivom alkohola, temveč tudi drugi prometni prekrški. Glede na obdolženčeve premoženjske razmere (redno zaposlen letalski tehnik, lastnik kmetije in lastnik osebnega avtomobila, ki plačuje le preživnino za enega otroka) ter okoliščine, ki vplivajo na odmero globe po določbi 26. člena ZP-1 (o čemer je sodišče navedlo pravilne razloge v točki 5 sodbe), tako odmera globe ni pretirana in pritožbene navedbe niso utemeljene. Ob pregledu po uradni dolžnosti je višje sodišče ugotovilo še, da so bile obdolžencu za oba prekrška poleg globe pravilno določene tudi kazenske točke, saj so za oba prekrška obvezno predpisane. V zvezi z globo kot glavno sankcijo in kazenskimi točkami kot stransko sankcijo je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo tudi določila o steku prvega in drugega odstavka 27. člena ZP-1, ko je obdolžencu izreklo globo, ki je enaka seštevku določenih glob ter kazenske točke v višini, ki predstavlja seštevek predhodno določenih kazenskih točk.

6Brezpredmetne pa so pritožbene navedbe, da gre pri stranski sankciji odvzema motornega vozila za nesorazmerno hud poseg v lastninsko pravico obdolženega, zaradi ugotovitve pritožbenega sodišča, da je potrebno glede stranske sankcije odvzema motornega vozila sodbo sodišča prve stopnje spremeniti po uradni dolžnosti. Odvzem predmetov namreč predstavlja sankcijo za prekršek (določba drugega odstavka 4. člena ZP-1) in se glede na določbo tretjega odstavka 4. člena ZP-1 določi in izreče kot stranska sankcija. To pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje najprej navesti, za katerega od prekrškov se obdolžencu navedena stranska sankcija določi, šele nato bi glede na določbo 27. člena ZP-1 „stek prekrškov“ lahko to stransko sankcijo tudi izreklo. Prvi odstavek 27. člena ZP-1 namreč določa: Če je storilec z enim dejanjem ali z več dejanji storil več prekrškov, o katerih še ni izdana odločba oziroma sodba, postopek pa teče pred istim organom oziroma sodiščem, se določi najprej sankcija za vsak posamezni prekršek, nato pa se izrečejo kot enotna sankcija vse tako določene sankcije. Zaradi dejstva, da v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje stranske sankcije odvzema predmeta ni najprej določilo za prekršek in šele nato izreklo, je tako sodišče prve stopnje prekršilo določbo prvega odstavka 27. člena ZP-1 o steku ter je potrebno ob navedeni ugotovitvi sodbo sodišča prve stopnje spremeniti.

7Zaradi navedenega je višje sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremenilo po uradni dolžnosti v odločitvi o sankcijah tako, da se obdolžencu stranska sankcija odvzema predmeta ne izreče, medtem ko je pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in je v preostalih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

8Ker je bila odločitev sodišča prve stopnje tako spremenjena v korist obdolženca, obdolženec tudi ne plača stroškov pritožbenega postopka (sodne takse za pritožbeni postopek).