VSC sklep Cpg 9/2015

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo I Pg 609/2014 z dne 11. 11. 2014 (ki pisno izdelana takoj vsebuje obrazložitev po četrtem odstavku 324. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP (četrti odstavek 496. člena ZPP))) izreklo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 8497/2014 z dne 24. 1. 2014 v celoti razveljavi glede plačila glavnice v znesku 13.555,93 EUR in stroškov izvršilnega postopka v znesku 74,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 2. 2014 dalje do plačila ter se tožbeni zahtevek zavrne (I. točka izreka), in da mora tožeča stranka v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene stroške pravdnega postopka v znesku 1.248,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila (II. točka izreka).

2Tožeča stranka s 26. 11. 2014 pravočasno vloženo pritožbo izpodbija sodbo prve stopnje v celoti iz vseh 3 pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo prve stopnje v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje v fazo prve glavne obravnave, toženi stranki pa naloži povrnitev njenih pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku 15 dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

3Tožeča stranka je priglasila v stroškovniku specificirane stroške pritožbe.

4Tožena stranka v 29. 12. 2014 pravočasno (četrti odstavek 111. člena ZPP) vloženem odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožeče stranke kot neutemeljene in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno ter (ker “… je izpodbijana sodba zakonita in povsem pravilna in ko sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka niti ni zmotno uporabilo materialnega prava … .”) potrdi izpodbijano sodbo prve stopnje, toženi stranki pa naloži povrnitev njenih pravdnih stroškov.

5Tožena stranka je priglasila v stroškovniku specificirane stroške odgovora na pritožbo.

6Pritožba je utemeljena.

7Uveljavljena (relativna) bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP je podana.

8Čeprav se na cit. kršitev sklicuje šele v pritožbi, jo je pritožbeno sodišče (vseeno) upoštevalo, saj tožeča stranka te kršitve brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti (prvi odstavek 286.b člena ZPP).

9Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev obrazložilo takole: “Sodišče je prvo pripravljalno vlogo tožene stranke vročilo tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Ker je sodišče ocenilo, da so navedbe tožene stranke o nesklepčnosti tožbe tožeče stranke utemeljene, je tožečo stranko v okviru materialno procesnega vodstva (285. člen ZPP) na prvem naroku za glavno obravnavo pozvalo, da dopolni svoje trditve tako, da navede odločilna dejstva o tem kdaj tečejo zamudne obresti od posameznih računov, da navede zapadlost posameznih računov, njihovo višino, plačila tožene stranke in kdaj je nastopila zamuda tožene stranke. Vse to mora navesti tako, da bo nedvoumno razvidno, na kateri obračun obresti se posamezni računi nanašajo ter tudi, da predlaga oz. predloži ustrezne listinske dokaze za te trditve. Dodatno jo je opozorilo še, da je že tožena stranka v prvi pripravljalni vlogi ugovarjala sklepčnost njene tožbe in je tudi navedla vse pomanjkljivosti dopolnitve tožbe tožeče stranke.” (7. točka obrazložitve izpodbijane sodbe); “Tožeča stranka je na poziv sodišča na prvem naroku navedla, da je iz predloženih obračunov vse razvidno, da so razvidni računi, dospelost, plačilo ter obrestna mera.” (8. točka obrazložitve izpodbijane sodbe); “Tožena stranka je utemeljeno ugovarjala sklepčnost tožbe. ZPP opredeljuje sklepčnost tožbe v 318. členu, kjer določa, da mora utemeljenost tožbenega zahtevka izhajati iz dejstev, navedenih v tožbi. Sklepčnost tožbe pomeni v svojem bistvu tožnikovo trditveno breme, da navede dejstva, na katera opira svoj zahtevek. Vsebinsko to pomeni, da navede vsa dejstva, na katera se uporabijo pravne norme, ki utemeljujejo zahtevek. Če tožeča stranka tega bremena ne zmore, sodišče tožbeni zahtevek zavrne. Nesklepčnost tožbe je podana tedaj, ko tožeča stranka v tožbi opiše življenjski primer, iz katerega ne izhaja nobena pravna posledica, ko iz tožbenih navedb ne izhaja tista pravna posledica, ki jo s tožbenim predlogom zahteva tožeča stranka, temveč druga pravna posledica ali pa ne izhaja pravna posledica za toženo stranko, marveč za koga drugega. Vzroki za takšne oblike nesklepčnosti pa so različni: - življenjski primer je sicer popolno opisan, vendar iz njega ne izhaja opisana posledica; - lahko pa je opisan pomanjkljivo in je prav ta pomanjkljivost razlog za nesklepčnost. Sodišče je v konkretni zadevi pritrdilo toženi stranki, da je konkretni življenjski primer, torej obračuni zakonskih zamudnih obresti, opisan pomanjkljivo. Zato je od tožeče stranke na naroku s konkretnim pozivom zahtevalo, da navede manjkajoča dejstva in zanje predlaga dokaze (7. točka obrazložitve). Tožeča stranka ni sledila sklepu sodišča in svojih tožbenih trditev ni dopolnila v zahtevani smeri. Prav tako ni predlagala za ta dejstva potrebnih dokaznih sredstev.” (10. točka obrazložitve izpodbijane sodbe); “Po materialnem pravu pride dolžnik v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti (prvi odstavek 378. člena OZ). Na tožeči stranki, ki s tožbenim zahtevkom vtožuje plačilo zakonskih zamudnih obresti je trditveno in dokazno breme o tem, kakšna je bila obveznost tožene stranke, kdaj je nastopila njena zamuda in do kdaj je le ta trajala. Ni namreč na sodišču obveznost, da iz predloženih dokazov črpa ta dejstva.” (11. točka obrazložitve izpodbijane sodbe); “Sodišče je zaključilo, da tožeča stranka kljub njegovemu pozivu ni ustrezno dopolnila svojih trditev. Tožbene trditve tožeče stranke so tako ostale pomanjkljivo opisane in sodišče na njihovi podlagi ni moglo sklepati na pravilno uporabo materialnega prava in zaključiti, da je pravna posledica oziroma pravno varstvo, ki ga zahteva tožeča stranka utemeljeno.” (12. točka obrazložitve izpodbijane sodbe); ter “Sodišče je zato, ne da bi se spuščalo v dokazno oceno predloženih dokazov zaradi pomanjkljive in nepopolne trditvene podlage tožeče stranke (vsebinske nesklepčnosti), sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 24. 1. 2014, VL 8497/2014 v celoti razveljavilo glede plačila glavnice v znesku 13.555,93 EUR in glede plačila stroškov izvršilnega postopka v znesku 74,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 7. 2. 2014 dalje do plačila ter tožbeni zahtevek zavrnilo.” (13. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

10Tožeča stranka pa v pritožbi utemeljeno navaja: “Sodišče je zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka po I. odstavku 339. čl. ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izdane sodbe … vse z razlogi po dopolnitvi in nesklepčnosti te podalo v nasprotju z navedbami tožeče stranke in priloženimi listinami, s katerimi jih utemeljuje. Na naroku glavne obravnave, ki se je vršil 11. 11. 2014 je sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva tožečo stranko sicer pozvalo, da dopolni svoje trditve s tem, da navede dejstva o tem, od kdaj tečejo zamudne obresti od posameznih računov, torej, da se opredeli njihova zapadlost, višina ter na kateri obračun se posamezni računi nanašajo. V prvi pripravljalni vlogi tožene stranke, ki je sledila dopolnitvi tožbe tožeče stranke z dne 10. 10. 2014 je tožena stranka ugovarjala zgolj, da tožeča stranka sicer prilaga obračune obresti, kartico kupca kot tožene stranke IOP in ostale verodostojne knjigovodske listine, pri tem pa naj ne bi pojasnila samih obračunov obresti (IV. odstavek na strani 2 pripravljalne vloge). Ob tem je pojasnila, da je terjatev upnika kot tožeče stranke deloma izpodbijala po predloženem obrazcu IOP z dne 31. 12. 2013. Tožena stranka sicer podaja nadaljnje navedbe, da bi naj tožeča stranka delno odpustila dolg po obračunu 7700166 in 69 v višini 2.230,61 EUR, po obračunu štev. 443 v višini 594,67 EUR, po obračunu štev. 1349 v višini 863,76 EUR in po obračunu štev. 3641 v 1 višini 269,32 EUR, skupaj tako 3.958,36 EUR, vendar pa ob tem ne navaja, da se ti odpusti niso upoštevali kot odbitek izterjevane terjatve tožeče stranke. Tako je sodišče dejansko odločalo mimo postavljenih odgovornih navedb tožene stranke, na katere je v skladu z razpravnim načelom, kot ga določa 7. člen ZPP v zvezi z I. odstavkom 2. člena istega zakona. Sodišče je namreč v skladu z načelom dispozicije vezano izključno na navedbe strank in samo ne more razširjati ugotavljanja dejanskega stanja izven teh navedb, podanih v smislu 212. čl. ZPP. V svoji dopolnitvi tožbe dne 17. 9. 2014 je tožeča stranka specificirano navedla kolikšna je višina terjatve po posamezni verodostojni listini in v ta namen predložila kontno kartico odprtih postavk z obračunom obresti. Prav tako je predložila dopisovanja strank, iz katerih je razvidno, da je dejansko dolg iz naslova zapadlih zakonskih zamudnih obresti obstajal, saj je tožena stranka zaprošala za odpis obresti, tožeča stranka pa ponujala popust v primeru njihovega plačila ter to izkazala s priloženimi dopisi z dne 16. 6. 2009, 22. 3. 2010, 17. 2. 2011, 3. 7. 2012 in 27. 11. 2012. Iz priloženega obračuna obresti s priloženimi računi je prav tako točno razvidno, na kateri račun se nanaša kateri znesek obresti, kdaj je bila njihova dospelost in kdaj so bila izvršena delna plačila. Slednje je razvidno tudi iz računa odprtih postavk kupcev z dne 31. 12. 2013, kjer so prav tako označene številke računov z datumom izstavitve in zapadlosti ter izračunom višine zakonskih zamudnih obresti po posameznem računu. S tem je tožeča stranka nedvomno zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu in je netočna navedba sodišča, da naj ne bi izkazala kakšna je bila obveznost tožene stranke ter, kdaj je nastopila zamuda in do kdaj je ta trajala. Samo trajanje zamude je namreč razvidno iz samega predloga izvršbe upnika, kot tožeče stranke, iz katerega je razvidno, da se je obračun glede na zapadlost terjatve opravil na dan 30. 12. 2013 do dne 31. 12. 2013. Glede na to, da se je tožeča stranka sklicevala na vse listine, ki jih je predložila in specifikacije iz katerih izhajajo zahtevani podatki višine zapadlih obresti po posameznem računu, obdobje teka teh zamudnih obresti in njihova višina, tako sodišče ni imelo podlage, da je navedlo, da gre za nesklepčen zahtevek. Če je smatralo, da je temu tako, pa bi moralo tožečo stranko, ki je bila nenazadnje laična stranka v postopku, spodbuditi k dopolnitvi trditvene podlage, z navedbo manjkajočih pravno odločilnih dejstev, česar na prvem naroku glavne obravnave ni realiziralo (N. Betetto, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradni list RS, GV Založba Ljubljana 2006, stran 585). V tem okviru bi moralo sodišče v kolikor je zaključevalo, da tožbeni temelj ni konkreten in nedvoumen, z vprašanji dopolniti in nadgraditi navajanja o odločilnih dejstvih, saj pavšalni napotki sodišča za to ne zadoščajo (iden. stran 73, 74).” (peti do sedmi odstavek na drugi strani in nadaljevanje ter drugi do peti odstavek na tretji strani in nadaljevanje na četrti strani (obrazložitve) pritožbe).

11Res je sicer, da je sodišče prve stopnje na (prvem) naroku za glavno obravnavo z dne 11. 11. 2014 v okviru materialno procesnega vodstva (285. člen ZPP) pozvalo tožečo stranko, da ustrezno dopolni svoje trditve, oziroma da navede manjkajoča dejstva in zanje predlaga dokaze (7. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), ter da je tožeča stranka na ta njegov poziv navedla, da “… je iz predložnih obračunov vse razvidno, da so razvidni računi, dospelost in plačilo in obrestna mera.” (8. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Toda nepravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da “… tožeča stranka kljub njegovemu pozivu ni ustrezno dopolnila svojih trditev.” (12. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Kot del ugotovljenega dejanskega stanja je namreč mogoče šteti tudi neprerekane trditve ene od strank (214. člen ZPP); listine, ki jih predloži stranka v zvezi s konkretizacijo svojih trditev, pa je mogoče obravnavati kot trditve stranke. Tako je mogoče v sporih, v katerih vtoževani znesek predstavlja seštevek več terjatev, dopustiti, da se stranka glede višine zahtevka ter zapadlosti posameznih terjatev sklicuje na priloženo listino. V obravnavani zadevi je torej mogoče kot del trditvene podlage tožeče stranke upoštevati tudi listine (obračune obresti oziroma račune - specifikacije obračunov zamudnih obrestmi tožeče stranke (A 2-11 oziroma A 28-37 oziroma A 55-64)), ki prikazujejo višino in zapadlost posameznih računov, začetek teka zamudnih obresti od posameznih računov, plačila tožene stranke in kdaj je nastopila zamuda tožene stranke. V konkretni zadevi se je tožeča stranka na te listine sklicevala v zvezi z navedbo in obrazložitvijo posameznih računov, njihove dospelosti (oziroma zapadlosti) in njihovega plačila ter (višine) obrestne mere. Vsebine teh listin tožena stranka ni prerekala, zato se po povedanem lahko štejejo kot del dejanske podlage gospodarskega spora.(1) Ker pa sodišče prve stopnje cit. listin tožeče stranke ni štelo kot del dejanske podlage tega gospodarskega spora, je z oceno, da je tožba tožeče stranke nesklepčna, med postopkom nepravilno uporabilo določbo tretjega odstavka 318. člena ZPP, to pa bi lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.

12Glede na tako stanje stvari je bilo treba pritožbi ugoditi, in ker pritožbeno sodišče navedene kršitve postopka glede na njeno naravo ter zaradi zagotavljanja pravice do pritožbe (25. člen Ustave) ne more samo odpraviti, izpodbijano sodbo prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

13Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

14V novem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo odpraviti bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP tako, da bo ob upoštevanju razlogov, ki so narekovali izdajo sklepa pritožbenega sodišča (11. točka obrazložitve (prvi odstavek 362. člena ZPP)), omenjene listine tožeče stranke štelo kot del dejanske podlage gospodarskega spora. Pri ponovnem odločanju o (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke pa bo moralo obravnavati tudi podane navedbe in ugovore tožene stranke.

-----

Op. št. (1): Prim.: sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 187/2009 z dne 21. 10. 2010; sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 489/2005 z dne 13. 9. 2007.