VSL sodba IV Cp 58/2016

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je ugotovilo, da je toženec A. A. oče tožnice N. N., rojene ... 1993 v Ljubljani (I. točka izreka). Tožencu je od 8. 5. 2014 dalje naložilo, da tožnici plačuje mesečno preživnino v znesku 150,00 EUR (II. točka izreka). V III. točki izreka je toženca zavezalo k povračilu tožničinih pravdnih stroškov v znesku 291,11 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper takšno odločitev se pritožuje toženec, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno razsojanje sodišču prve stopnje. Izpostavlja, da sodišče prihaja v razlogih izpodbijane sodbe v nasprotje glede očitkov o toženčevem izmikanju opravi analize DNK. Meni, da je dopustno izvesti dokaz DNK po odredbi slovenskega sodišča tudi v drugi državi. Njegove službene obveznosti sodišče razloguje popolnoma napačno in pristransko, saj iz sodbe sledi zaključek, kot da toženec dela v Sloveniji in da si na datume obravnav oziroma na datume, ko bi se moral zglasiti na Inštitutu za sodno medicino v Ljubljani, uredi službene obveznosti v tujini. Opozarja, da je državljan Romunije in da je tudi njegov stalni naslov v Romuniji. Zaposlitev v Romuniji pa mu določa opravljanje službenih obveznosti v Južni Ameriki in Argentini. Poudarja, da se ni nikoli izmikal analizi DNK in da je predlagal opravo analize na pristojnem inštitutu v tujini. Sodišče pa ni navedlo razlogov za (ne)odreditev oprave analize DNK v tujini. Popolnoma je spregledalo daljnosežni pomen odločitve v predmetnem paternitetnem sporu, kar bi narekovalo minimizacijo pravne ali dejanske zmote na najmanjšo možno mero, ter čim popolnejšo ugotovitev pravno relevantnih dejstev. Sodišče na podlagi zaslišanja prič ni moglo z gotovostjo ugotoviti, da je tožničin oče. V zvezi z izpovedbami prič opozarja na neskladja. Neugotovljeno in nerazčiščeno je ostalo dejstvo, kdaj je imela tožničina mati zadnjo menstruacijo pred zanositvijo, pa tudi to, če sta s tožencem v času, ko naj bi M. zanosila, skupaj delala v gostilni ... Tožnica tudi ni dokazala, da je imela njena mati v času zanositve spolne odnose samo s tožencem. Glede na izpovedbo M., da je delala v gostilni ... in hodila k materi v O., pa obstaja zelo velika verjetnost, da je v času zanositve živela pestro življenje. Graja neizvedbo dokaza z zaslišanjem priče B. B. in poudarja, da bi moralo sodišče pridobiti materinsko knjižico, ki bi izkazovala začetek spočetja in potek nosečnosti. Opozarja na napačno vročanje tožbe na naslovu v Romuniji in graja postopanje sodišča, ki je odgovornost za posledice v primeru toženčeve nedosegljivosti naložilo njegovim pooblaščencem. Meni, da bi mu moralo sodišče sodbo vročiti po diplomatski pošti, saj z vsebino sodbe ni seznanjen in je tudi ni prejel. Opustitev izvedbe dokaza z analizo DNK predstavlja kršitev načela materialne resnice, ker niso bila popolnoma in po resnici ugotovljena vsa sporna dejstva. Glede preživnine izpostavlja, da sodbe ni mogoče preizkusiti. Neraziskane so ostale premoženjske sposobnosti tožničine matere. Tožnica v šolskem letu 2015/16 ni več vpisana na izredni študij, sodišče pa dokaza v tej smeri ni pridobilo. Prav tako ni bilo upoštevano, da v najemniškem stanovanju živi s partnerjem. Sicer pa bi se tožnica lahko na fakulteto vozila iz domačega kraja, saj so ... v bližini L. Sodišče ni ugotavljalo toženčevih preživninskih zmožnosti in ga tudi ni pozvalo na izjasnitev o njegovih premoženjskih razmerah.

3Pritožba je bila vročena tožnici, ki je nanjo podala odgovor. V odgovoru pritrjuje argumentaciji, pravnim naziranjem in zaključkom prvega sodišča ter predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene ter potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo materialnopravno podlago svoje odločitve in je določbe 86. do 95. člena ter 123. in 129. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih(2) pravilno uporabilo. Dokazna ocena glede ugotovitve, da je toženec tožničin oče, pa tudi odločitev v preživninskem delu sta prepričljivo obrazloženi. Dokazna ocena je napravljena v skladu z metodološkim napotilom iz 8. člena ZPP, je življenjska, logična in prepričljiva.

6Pritožbeni očitek o nasprotjih v razlogih sodbe glede toženčevega izmikanja opravi analize DNK je neutemeljen. Prvo sodišče je v izpodbijani sodbi zelo natančno pojasnilo potek usklajevanja termina za opravo DNK analize na Inštitutu za sodno medicino v L. Termini so bili med pravdnima strankama usklajeni, vendar pa se toženec dogovorjenega dne ni zglasil na pristojnem inštitutu; svoje odsotnosti pa tudi ni ustrezno opravičil. Sklicevanje na službene obveznosti brez ustreznih dokazil ne predstavlja opravičljivega razloga za odsotnost. Toženec ni z ničemer izkazal svojih zatrjevanj o neodložljivih službenih obveznostih, zato prvo sodišče njegovemu posplošenemu predlogu, da se analiza DNK opravi v Južni Ameriki, pravilno ni sledilo. Toženec ni navedel, v kateri državi in na katerem inštitutu naj bi se odvzem opravljal, niti ni posredoval svojega naslova v tujini, kjer živi, saj njegovo stalno prebivališče v Romuniji naj ne bi bilo več aktualno(3).

7Zmoten je pritožbeni očitek, da prvo sodišče ni navedlo razlogov za zavrnitev dokaznega predloga glede oprave analize DNK v tujini. V točki 17 obrazložitve izpodbijane sodbe je natančno pojasnilo razloge, ki so ga vodili k zavrnitvi predlaganega dokaznega predloga, ki je – po oceni pritožbenega sodišča – povsem nesubstanciran.

8Pritožbeno zatrjevanje neskladja v izpovedbah prič je neizkazano in neutemeljeno. Očitki, ki jih v zvezi z izpovedbami prič izpostavlja pritožba, ne morejo imeti želene teže. Gredo predvsem v smeri odsotnosti določenih podatkov oz. dejstev, ki se zdijo tožencu relevantna. Vendar pa toženec v svoji trditveni podlagi nanje ni opozoril, niti se ni udeležil naroka, na katerem bi imel možnost s postavljanjem dodatnih vprašanj razčistiti vse okoliščine, ki se mu zdijo pomembne.

9Izpovedbi tožničine matere in babice sta v ustrezni meri osvetlili odnos med tožencem in tožničino materjo ter – ob odsotnosti ustrezne toženčeve trditvene podlage in dokazov – s prepričljivostjo potrdili, da je toženec tožničin oče. Toženec je imel možnost dokazati nasprotno s podajanjem ustreznih trditev in predlaganjem dokazov, pa tudi z udeležbo v preiskavi DNK, česar pa ni izkoristil, zato je prvo sodišče pravilno odločilo na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP) in tožbenima zahtevkoma ugodilo.

10Neutemeljena sta tudi pritožbena očitka v zvezi z (ne)pridobitvijo materinske knjižice in neizvedbo dokaza z zaslišanjem priče B. B. Toženec zaslišanja priče niti ni predlagal, medtem ko dokaznega predloga za predložitev materinske knjižice ni ustrezno substanciral, zato ju prvo sodišče utemeljeno ni izvedlo.

11Pritožbeni očitki v zvezi z nepravilnim vročanjem tožbe na pravilnost in zakonitost sodbe nimajo vpliva. Kot opozarja že prvo sodišče, je toženec tožbo prejel in nanjo pravočasno odgovoril. Vabila na odvzem krvi za potrebe analize DNK ter sodba pa so bili pravilno vročeni toženčevemu pooblaščencu. Skladno z določbo 137. člena ZPP se pisanja vročajo zakonitemu zastopniku ali pooblaščencu stranke, če ni v zakonu drugače določeno. Pritožbeno izpostavljene težave glede stikov med pooblaščencem in tožencem zaradi toženčevega življenja v tujini, niso relevantne. To sodi v sfero njune notranje komunikacije. Sicer pa je nerazumljivo, da v času modernih komunikacijskih sredstev toženec in njegov pooblaščenec ne bi mogla vzpostaviti ustrezne komunikacije.

12Pritožba posplošeno očita, da sodbe v delu, ki se nanaša na preživnino, ni mogoče preizkusiti. Prvo sodišče je ocenjevalo tako premoženjske sposobnosti tožničine matere – ugotovilo je, da kot natakarica zasluži približno 800,00 EUR neto, pa tudi tožničine potrebe. Pritožbe navedbe, da tožnica v šolskem letu 2015/16 ni več vpisana na izredni študij in da v najemniškem stanovanju živi s partnerjem, predstavljajo pritožbeno novoto, ki je, skladno z določbo 337. člena ZPP, ni moč upoštevati. Prvo sodišče je ocenilo stroške tožničinega preživljanja na približno 500,00 EUR, pri tem pa je pravilna ugotovitev prvega sodišča, da toženec oceni tožničinih mesečnih življenjskih stroškov ni ugovarjal. Šele v pritožbi izpostavlja nepotrebnost stroškov za najemniško stanovanje, kar pa ne more biti pravno upoštevno, saj toženec tekom postopka v zvezi s tem ni podal ustrezne trditvene podlage. Oceno o tožničinih potrebah je sodišče prve stopnje podalo na podlagi konkretno predstavljenih stroškov. Potrebe tožnice so bile ocenjene realno; podlago za oceno je sodišče našlo v tožničinih trditvah, pa tudi v njeni izpovedbi.

13Toženčevih premoženjskih zmožnosti sodišče ni upoštevalo, saj v zvezi s tem ni ponudil nobenih dejstev in dokazov. Preživnina v višini 150,00 EUR mesečno je glede na potrebe tožnice relativno nizka, toženec pa jo bo – tudi po mnenju pritožbenega sodišča – lahko plačeval, ne da bi bilo ogroženo njegovo preživljanje, saj je zaposlen, kar je mogoče sklepati iz njegovih zatrjevanj o službenih obveznostih v Ameriki in Argentini.

14Ker niso podani pritožbeni razlogi, ki jih toženec uveljavlja v pritožbi, niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15Odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato stroške, ki jih je v zvezi z njim imela tožnica, nosi sama (155. člen v zvezi s 165. členom ZPP).

-------------

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP.

Op. št. (2): Uradni list SRS, št. 15/1976 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZZZDR.

Op. št. (3): Dopis pooblaščenca toženca z dne 3. 4. 2015.