86. člen ZZZDR-UPB1

Preizkus v smeri obstoja procesne predpostavke pritožnikovega pravnega interesa za pritožbo se opravi le znotraj kroga oseb, ki sicer imajo procesno (pritožbeno) legitimacijo Revident glede na njegov položaj v postopku za izpodbijanje očetovstva, v katerem sta za primer otrokovega (tožničinega) izpodbijanja na pasivni strani kot nujna enotna sospornika procesno legitimirana le domnevni oče (drugi toženec) in mati (tretja toženka), ne sodi v krog teh oseb.

Toženec je v rojstnem matičnem listu vpisan kot oče mld. A. A., zato bi sodišče prve stopnje moralo po uradni dolžnosti tožencu naložiti, da zanj plačuje mesečno preživnino.

Sodišče prve stopnje je zanemarilo, da tožnik zatrjevani status biološkega očeta dokazno podpira z izvedenskim mnenjem. Pri ugotavljanju ogroženosti koristi otroka po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče izhajati zgolj iz formalno pravnega statusa očetovstva (po zakonski domnevi iz 86. člena ZZZDR) oziroma iz dejstva, da o tem spornem vprašanju še ni odločeno. Tudi ostali razlogi ne predstavljajo ustreznega odgovora na trditve, da bo deklici s podaljševanjem sedanjega stanja lahko nastala tudi nepopravljiva škoda.

Sklicevanje na službene obveznosti brez ustreznih dokazil ne predstavlja opravičljivega razloga za odsotnost. Toženec ni z ničemer izkazal svojih zatrjevanj o neodložljivih službenih obveznostih, zato prvo sodišče njegovemu posplošenemu predlogu, da se analiza DNK opravi v Južni Ameriki, pravilno ni sledilo.

Izpodbijana odločitev, zaradi katere tožnik uveljavlja BPP, temelji na zakonski domnevi iz 86. člena ZZZDR. Iz slednjega izhaja, da velja za očeta otroka, rojenega v zakonski zvezi ali v dobi tristo dni po prenehanju zakonske zveze, mož otrokove matere. V konkretni zadevi pa ni sporno in temu tožnik ne ugovarja, da je bila otrokova mati v času otrokovega rojstva v zakonski zvezi z romunskim državljanom. Na podlagi navedenih ugotovitev po presoji sodišča tožnik nima verjetnega izgleda za uspeh v postopku izpodbijanja vpisanih podatkov o očetu otroka v matičnem registru.

ZZZDR določa zakonsko domnevo, po kateri velja za očeta otroka, rojenega v zakonski zvezi ali v dobi tristo dni po njenem prenehanju, mož otrokove matere. Navedeno zakonsko domnevo je mogoče izpodbiti z konstitutivno tožbo na izpodbijanje očetovstva. Za spremembo osebnega statusa je treba vložiti tožbo tudi, če med strankami o tem ni spora. Narava tega spora je torej takšna, da nobene od pravdnih strank ni mogoče obremeniti z očitkom, da je dala povod za vložitev tožbe.

Določilo 12. čl. ZZZDR govori o pravnih posledicah, ki so „zanju“, t.j. za partnerja enake, kot če bi sklenila zakonsko zvezo. Gre torej samo za posledice v medsebojnem razmerju partnerjev, tako na osebnem kot tudi premoženjskem področju. Razmerja zunajzakonskih partnerjev do skupnih otrok, pa zakon ne ureja.

Za odločitev, da se pravdni postopek prekine do pravnomočne odločitve o očetovstvu mld. S. K., sodišče ni imelo podlage v določbah ZPP. V pogledu pravdnih strank, ki so zamudile rok za vložitev ustrezne tožbe, namreč vprašanje očetovstva ne more biti več sporno, saj zakonske domneve o očetovstvu prvotoženca same ne morejo več izpodbiti.

Člen 99 ZZZDR posebej ne določa, da bi moral tožnik istočasno s tožbo na izpodbijanje očetovstva vložiti tudi tožbo na ugotovitev očetovstva, vendar namen, ki ga zasledujejo pravna pravila v zvezi z urejanjem teh razmerji po ZZZDR, ob upoštevanju zakonske težnje po celoviti ureditvi posebnega varstva otrok, zahtevajo prav takšen tožbeni predlog. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, ker je štelo, da je v otrokovo korist, da se ohrani obstoječa družinska skupnost, kar pa pri pravočasno vloženi tožbi na izpodbijanje očetovstva ni relevantna okoliščina. Le ob ugotovljenih izjemnih okoliščinah na strani tožnika ali otroka, se bi morda izkazalo kot (pravno) pravično in zato nujno potrebno, da se to pravno pravilo »prebije«, ker bi se ugotovilo, da ne pokriva izjemnih dejanskih stanov. v dokaznem postopku izvedeni dokazi z izvedenci medicinske stroke. Noben zakon ne določa, da je mogoče ugotoviti ali izpodbiti očetovstvo le, če je izveden dokaz z izvedencem medicinske stroke, s tem, da zoper tožene stranke ni predpisana nobena prisilna sankcija, da bi se udeležili medicinskih preiskav ali razpisanih glavnih obravnav.

Kot predhodna se ne morejo reševati vprašanja očetovstva oziroma materinstva niti vprašanja veljavnosti oziroma razveze zakonske zveze. Vprašanja osebnega statusa ne morejo biti vezana le na osebe, ki so bile stranke v postopku, ampak morajo učinkovati erga omnes. Odločitev o teh vprašanjih mora biti zato po ustaljeni sodni praksi sprejeta po postopku, predpisanem v Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih.

Metoda ugotavljanja očetovstva z analizo DNK je tako zanesljiva, da je ne more ovreči noben drug dokaz. Izvajanje drugih dokazov bi bilo zato v nasprotju z načelom ekonomičnosti.

Tožnik velja za otrokovega očeta (86. člen ZZZDR). Tudi v postopku izdelano izvedeniško mnenje dokazuje izredno veliko verjetnost, da tožnik je otrokov oče, zato z njim tožnik zakonske domneve, da je otrokov oče, ni mogel uspešno izpodbiti.

Za očeta otroka rojenega v zakonski zvezi ali v dobi 300 dni po prenehanju zakonske zveze velja mož otrokove matere. Očetovstvo po čl. 96 in nadaljnjih lahko izpodbijajo v rokih, ki jih zakon točno določa, mož otrokove matere, otrokova mati, otrok v 5 letih od dneva ko postane polnoleten in kdor misli, da je oče otroka. Roki za izpodbijanje očetovstva so sorazmerno kratki. Nihče od upravičenih ni očetovstva moža tožničine matere izpodbijal. Ker pokojni KM ne velja za tožničinega očeta, tožnica niti po njemu (čl. 11 Zakona o dedovanju), niti po njegovi sestri (čl. 15 Zakona o dedovanju) ni zakonita dedinja.

Po presoji revizijskega sodišča ni dovoljena tožnikova revizija v delu, s katerim pobija zavrnitev njegovega zahtevka, da naj se ugotovi, da je neveljavno njegovo priznanje očetovstva ml. toženca. Čeprav je priznanje očetovstva ena od oblik ugotavljanja očetovstva (naslov poglavja členov 86 do 95 ZZZDR), vendar po prevladujoči sodni praksi spora po tožbi zaradi razveljavitve izjave o priznanju očetovstva ni mogoče šteti za spor iz osebnih in rodbinskih razmerjih v smislu določbe 1. člena ZPP. Po takem stališču se šteje zato spor zaradi izpodbijanja izjave o priznanju očetovstva za premoženjskopravni spor iz 3. odstavka 382. člena ZPP. Glede takih sporov pa je določeno, da v njih ni revizije, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega določenega zneska (3. odstavek 382. člena ZPP). V tem primeru tožnik v tožbi, ki jo je vložil 16.6.1994, ni navedel vrednosti spornega predmeta. Tožnik si zato ni zagotovil pravice do vložitve izrednega pravnega sredstva v smislu 3. odstavka 382. člena ZPP. Tožnik je očetovstvo ml. toženca priznal in zato ni njegov domnevni zakoniti oče po določbah 86. člena ZZZDR. Zato tožnik ni aktivno legitimiran k izpo

Ocena predloženega dokaza o tem, ali je bilo očetovstvo že ugotovljeno ali priznano na način, ki je bil veljaven v času ugotovitve oz. priznanja, ne predstavlja predhodnega vprašanja, zaradi katerega bi bilo mogoče upravni postopek ukiniti do zaključka sodnega postopka.