87. člen ZZZDR-UPB1

Oblikovanje tožbenega zahtevka s katerim bo dedič A. A. uveljavljal, da B. B. ni dedinja po zapustniku in s katerim bo na podlagi 20. člena ZMatR lahko dosegel spremembo vpisanega podatka o očetovstvu, je njegova odločitev. Sodišče druge stopnje glede na podatke v zapuščinskem spisu lahko le domneva, da je bil v postopku pred upravnim organom neposredno izveden vpis v matični register, ker je odločitev o tem vpisu (ali vnosu priznanja v matični register) sledila predhodni presoji, da gre za pravno veljavno priznanje očetovstva, saj sicer vpis ne bi bil izveden.

V sodni praksi je že zavzeto stališče, da se priznanje in sodno ugotavljanje očetovstva izključujeta, razen v primeru, ko se s priznanjem očetovstva ne strinja otrokova mati in lahko zato tisti, ki je očetovstvo priznal, to dokaže le v sodnem postopku. S priznanjem očetovstva je zadoščeno varstvu koristi otroka in zgolj s poudarjanjem teh koristi tožnica dokaza z DNK analizo ne more izsiliti.

Z oddajo otroka v rejništvo dolžnost starša prispevati k preživljanju otroka ne preneha.

Dokler se s pravnomočno odločbo ne ugotovi drugače, velja toženec, ki je kot oče mld. tožnika vpisan v rojstno matično knjigo, za očeta mld. A. To pomeni, da ga je dolžan preživljati, skrbeti za njegovo življenje in zdravje in ga vzgajati. Dokler velja toženec za očeta mladoletnega A., mora zato sodišče odločiti o otrokovi dodelitvi v varstvo, vzgojo in preživljanje ter o stikih ne glede na to, da je tožnik vložil tožbo, s katero izpodbija veljavnost izjave o priznanju očetovstva.

Toženec ne more uspeti s predlogom, da se rok za plačevanje preživnine odloži do ugotovitve očetovstva. Njegova obveznost bo lahko odpravljena šele v primeru morebitne pravnomočne ugotovitve, da ni oče mladoletnega otroka.

Sklicevanje na službene obveznosti brez ustreznih dokazil ne predstavlja opravičljivega razloga za odsotnost. Toženec ni z ničemer izkazal svojih zatrjevanj o neodložljivih službenih obveznostih, zato prvo sodišče njegovemu posplošenemu predlogu, da se analiza DNK opravi v Južni Ameriki, pravilno ni sledilo.

Priznanje in sodno ugotavljanje očetovstva se izključujeta, razen v primeru, ko se s priznanjem očetovstva izrecno ne strinja otrokova mati in lahko zato tisti, ki je očetovstvo priznal, očetovstvo dokaže le v sodnem postopku.

Toženčeva preživninska obveznost do mladoletne tožnice obstaja, dokler se s pravnomočno sodbo ne ugotovi ničnost njegove izjave o priznanju očetovstva oziroma ne izpodbije veljavnost te izjave. Pravda na podlagi toženčeve tožbe za ugotovitev ničnosti izjave o priznanju očetovstva oziroma podrejeno zaradi izpodbijanja veljavnosti izjave o priznanju očetovstva ni upoštevna ovira za odločanje o preživninski obveznosti toženca do mladoletne tožnice.

Vprašanje očetovstva ne more biti razlog za prekinitev postopka v zvezi z določitvijo stikov otroka s tožencem, to vprašanje pa je razlog za prekinitev postopka v zvezi z varstvom, vzgojo in preživljanjem otroka. Ob dejstvu, da so stiki mld. otroka s tožencem nedvomno v njegovo korist, otrok pa ima pravico do stikov ne samo s staršem, pri katerem ne živi v varstvu in vzgoji, pač pa tudi z drugimi osebami, ni nobene ovire, da se spor o stikih otroka s tožencem ne bi takoj obravnaval. O njihovi ureditvi lahko sodišče odloča ne glede na to, ali je očetovstvo sporno ali ne. Bistveno je, da se o tem vprašanju pravdni stranki ne moreta sporazumeti.

Za očeta otroka, ki ni rojen v zakonski zvezi, velja tisti, ki otroka prizna za svojega ali čigar očetovstvo se ugotovi s sodno odločbo. Priznanje in sodno ugotavljanje očetovstva se izključujeta, razen v primeru, ko se s priznanjem očetovstva izrecno ne strinja otrokova mati in lahko zato tisti, ki je očetovstvo priznal, očetovstvo dokaže le v sodnem postopku.

Izjava o priznanju očetovstva sicer ni pogodba, je pa enostranski zavezujoč pravni posel (enostranska izjava volje) na področju družinskega prava, katerega posledice so tudi premoženjskopravna upravičenja in kot taka je tudi podvržena presoji ničnosti pravnega posla ob analogni uporabi 86. člena Obligacijskega zakonika - OZ. V presoji spornega priznanja očetovstva v povezavi s pravicami (upravičeni) naravnega očeta, pa je potrebno upoštevati najboljše koristi otroka. Te pa so v danem primeru zagotovo bile že v času priznanja očetovstva v polni meri v prid priznanju očetovstva po drugotožencu. Sedaj obstoječe in bodoče koristi otroka pa tudi narekujejo ohranitev danega priznanja očetovstva, ker otrok živi in dobro funkcionira v družini z drugotožencem, katerega tudi šteje in ima za očeta. Tako pa se tudi v tehtanju kolizije ustavnih človekovih pravic, pravice in dolžnosti staršev (54. člen Ustave RS) in pravice otrok (56. člen Ustave RS), upoštevaje omejevanje človekovih pravic po tretjem odstavku 15. člena Ustave Republike Slovenije, ravno zaradi varovanja največje možne koristi otroka, pokaže kot pravilna i

Metoda ugotavljanja očetovstva z analizo DNK je tako zanesljiva, da je ne more ovreči noben drug dokaz. Izvajanje drugih dokazov bi bilo zato v nasprotju z načelom ekonomičnosti.

Otroku, ki naj bi bil že ob rojstvu zdravstveno zavarovan po pokojnem očetu, družinska pokojnina po 164. členu ZPIZ-1 ne pripada že od prenehanja zavarovanja pokojnega očeta (1. odstavek 157. člena ZPIZ-1), ampak skladno z 2. odst. 157. čl. zakona ZPIZ-1 od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za šest mesecev za nazaj. 1. odst. 157. čl. ZPIZ-1, ki določa, da se družinska pokojnina izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po prenehanju izplačevanja invalidske pokojnine po umrlemu, se nanaša samo na osebe, ki so bile (do pridobitve pravice do družinske pokojnine) pokojninsko in invalidsko zavarovane, saj je izplačilo pokojnine praviloma pogojeno s prenehanjem obveznega zavarovanja. Zato ne pride v poštev v primeru, ko otrok pridobi družinsko pokojnino, saj otrok ni pokojninsko in invalidsko zavarovan po starših, pač pa je po starših samo zdravstveno zavarovan.

Po prvem odstavku 123. člena ZZZDR so starši dolžni preživljati svoje otroke, tako da v skladu s svojimi sposobnostmi in zmožnostmi zagotovijo življenske razmere, potrebne za otrokov razvoj. Ker sta sodišči ugotovili, da znašajo otrokove finančne potrebe okrog 60.000 tolarjev mesečno, sta pravilno odločili, da mora oče kriti polovico teh stroškov. To je v denarju sicer malo več, kot znaša finančni prispevek matere, ki prejema otroški dodatek, toda mati mora za otroka veliko več prispevati s svojim delom in skrbjo. Tudi toženec, ki trdi, da ne dobi dela, bi lahko več fizično skrbel za otroka, kar pa iz poteka urejanja njegovih stikov s sinom ne izhaja. Zato naj vsaj v denarju prispeva svoj delež.

Za ugotovitev toženčevega očetovstva ml. tožnika so bile izpolnjene vse materialne predpostavke. Pritrditi je sicer toženčevim izvajanjem, da je obravnavano očetovstvo zanj lahko življenjskega pomena, vendar ta okolnost ne daje podlage za razveljavitev sodbe zgolj zato, da bi se mu dala ponovna možnost izvedbe zamujenega dokaza (DNA preiskave, ki je možna tudi zunaj sodnega postopka).

Izvedensko mnenje o stopnji verjetnosti biološkega očetovstva mladoletne tožnice, ki je bilo podano na podlagi DNA analiz, ni izključilo možnosti biološkega očetovstva toženca. Po izračunu verjetnosti potrditve biološkega očetovstva je ista analiza dala rezultat potrditve verjetnosti očetovstva z rezultatom 99,99954 %, kar toženčevo očetovstvo proti mladoletni tožnici praktično popolnoma potrjuje. Presoja višine preživnine.

Očetovstvo je dopustno obravnavati le kot glavno vprašanje ter v postopku in rokih, ki jih določa rodbinska zakonodaja (sedaj 86. - 94. čl. ZZZDR). Neodvisno od tega pa je bodisi kot glavno bodisi kot stransko vprašanje vselej dopustno odločati v sporu, ali je bilo očetovstvo že ugotovljeno ali priznano na način, ki je bil veljaven v času ugotovitve ali priznanja. Javna listina je tista, ki jo v predpisani obliki izda državni organ v mejah svoje pristojnosti, in listina, ki jo izda v taki obliki samostojen zavod ali samostojna organizacija v zadevi poverjene ji javne službe (določilo 1. odst. 164. čl. Zakona o upravnem postopku iz l. 1956). Fotokopija ne more predstavljati javne listine, temveč bi bil to lahko le original listine ali njen na ustrezen način overjen prepis (overjena fotokopija).

Ali je sodišče prepričano, da je neko dejstvo ugotovljeno ali ne, je res pravni standard. Vendar pa je pravilna uporaba tega standarda odvisna od dejstev, s katerimi sodišče opredeli (napolni) vsebino pravnega standarda v vsakem konkretnem primeru posebej. Poleg načela materialne resnice (prepričanja, da je ugotovitev resnična), sodišče pri dokazni oceni upošteva tudi pravila o dokaznem bremenu. Za pravilno uporabo materialnega prava ni pomembno, ali je bila zaploditvena sposobnost pokojnika zmanjšana. Pravno odločilna bi lahko bila le dokazana trditev, da pokojnik sploh ni bil sposoben zaploditi otroka.

Vprašanje nezakonskega očetovstva ureja ZZZDR, ki v poglavju o ugotavljanju očetovstva in materinstva upošteva, da velja za očeta otroka, ki ni rojen v zakonski zvezi tisti, ki otroka prizna za svojega ali čigar očetovstvo se ugotovi s sodno odločbo. Način priznanja je različen, saj je otroka mogoče priznati bodisi pri centru za socialno delo, bodisi pred matičarjem, bodisi v javni listini, bodisi v oporoki (87. in 88. člen ZZZDR). Podobna določila je vseboval v 24. členu tudi prej veljavni Temeljni zakon o razmerju med starši in otroki (Uradni list FLRJ, št. 104/47 do 4/57 in SFRJ, št. 10/65), ki je omogočal enake načine za priznanje očetovstva, razen priznanja pred centri za socialno delo, ki so bili ustanovljeni kasneje. Zakon o dedovanju (ZD, Uradni list SRS, št. 15/76 do 23/78 in RS, št. 13/94 do 82/94) v 11. členu določa prvi dedni red zakonitih dedičev in ne loči med zakonskimi in izvenzakonskimi otroki zapustnika. Enako je urejal dedovanje nezakonskih otrok po njihovih starših tudi Zakon o dedovanju (Uradni list FLRJ, št. 20/55 in SFRJ, št. 42/65 do 47/65).

Ker se toženec ni udeležil preiskave po DNA analizi genetskih parov pravdnih strank in tudi ni založil predujma za to preiskavo, je ga pa v celoti založila tožnica in se tudi sicer po vabilu za to preiskavo ni udeleževal nadaljnjih narokov za glavno obravnavo vse do zaključka le-te, kljub izkazanim vabilom, v pritožbenem postopku ne more več uspešno uveljavljati zahteve za opravo te preiskave.